Sobota, 11. 10. 2025, 4.00
23 minut
Tomaž Ambrožič: Pojdimo na Mount Everest
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,08
Tomaž Ambrožič
Čeprav se lahko komu zdi, da je prešeren navijaški napev "Ka jim delamo", ki ga je bilo slišati s tribun celjskega nogometnega stadiona po uvodni zmagi v letošnji konferenčni ligi proti grškemu AEK, morda nekoliko "prepotenten", je dejstvo, da so si navijači celjskega kluba upravičeno dali duška po zares izjemni predstavi, ki so jo prikazali varovanci trenerja Riere. Eden od grških novinarjev je celo zapisal, da je bilo videti, kot da bi AEK gostoval na Camp Nouu proti Barceloni. Primerjava, ki pove vse o tem, kako visoko je Španec Albert Riera dvignil celjski klub, posredno pa tudi slovenski nogomet.
Prihod zelo posebnega španskega trenerja v slovenski klubski nogomet je zgodba, ki ponuja številne nauke. In da, v javnosti ni bila vedno predstavljena kot navdihujoča zgodba.
Albert Riera ima za seboj igralsko kariero, vredno vsega spoštovanja. Igranje v klubih, kot so Mallorca, Espanyol, Bordeaux, Manchester City, Liverpool, Galatasary, ter nastopi v praktično vseh selekcijah španske reprezentance je nekaj, kar niso samo reference. Toliko bolj presenetljivo je bil videti njegov nenaden prestop leta 2015 v takratnega prvoligaša NK Zavrč in kasneje še zelo kratek prestop v NK Koper. Sled, ki jo je pustil takrat, niti približno ni nakazovala obetov, da bo kariera nekdanjega španskega reprezentanta v Sloveniji nekoč lahko pustila tako močan pečat.
Celjski nogometaši navdušujejo v Evropi in v Sloveniji.
Tudi njegov prihod na mesto trenerja NK Olimpija je bil pospremljen s številnimi dvomi in izpostavljenimi osebnimi karakteristikami, ki so bile označene kot "problematične". To ga na začetku njegove trenerske kariere očitno ni oviralo, da jo je zaključil z dvojno krono in igro, ki je že takrat navdušila občinstvo. Razhod z vodstvom zeleno-belih in medsebojna obtoževanja so potrdila, da Albert Riera ni običajen trener. Bilo je očitno, da posvečenost ni bila vzajemna in čeprav je bil v javnosti prikazan kot "kolerik", "nehvaležnež" in na sploh problematična osebnost, je za seboj vseeno pustil sled, da je bil njegov pristop drugačen in da se v njem skriva nekaj več. To je v prvem kratkem obdobju v Celju ponovno potrdil in se hitro "izstrelil" v Francijo. Roko na srce takrat ni bilo prav veliko takšnih, ki bi zelo obžalovali dejstvo, da je zapustil Prvo ligo. Njegov naslednik je dokaj suvereno osvojil naslov prvaka s Celjani.
Ambicioznost je nekaj, kar nam tujci večkrat očitajo. Da smo prehitro zadovoljni sami s seboj, da prej kot rešitve vidimo ovire in znamo zelo dobro razložiti, zakaj je določen podvig nemogoč.
Riera prihaja iz drugačnega okolja. Dejstvo, da je kot igralec dosegel praktično najvišji nogometni nivo, ga razumljivo navdihuje, da to poskuša storiti tudi kot trener. A sanje so eno, posvečenost najmanjšim podrobnostim in kakovostni pripravi na vsak korak, ki sledi, pa nekaj drugega. Nič novega ni, da ljudje, ki so do samega sebe izjemno zahtevni in posvečeni temu, kar delajo, enako zahtevajo tudi od tistih, s katerimi sodelujejo. Najsi bodo to igralci, direktorji in predsedniki.
"Enfant terrible" med trenerji se v Celju počuti odlično
V Celju je Albert Riera očitno naletel na sebi podobne sogovornike. Tako v garderobi, kot tudi v vodstvu kluba. "Enfant terrible" med trenerji slovenske lige se v Celju očitno izjemno dobro počuti. Izkušnja ob hitrem prestopu v Francijo, ga zdaj odvrača od ponudb, ki že dežujejo na njegovo mizo. Po lanskoletni uvrstitvi med najboljših osem klubov v konferenčni ligi, so številne ponudbe finančno bogatejših klubov ostale neuslišane. Ker še ni tam, kjer si želi.
Albert Riera je dvignil celjski nogomet.
V motivacijskem govoru pred odločilno tekmo za uvrstitev v letošnjo konferenčno ligo proti češkemu Baniku v gosteh je igralcem nazorno opisal, kako se lotiti vzpona na Mount Everest, ki je predstavljal metaforo za to, da posežeš po najvišjih ciljih.
Vzpon je označil, kot povsem izvedljiv, a le če se nanj temeljito pripraviš in imaš ves čas v glavi cilj, da ti bo to uspelo. Fizična, psihološka in tehnična priprava. V nogometu to pomeni zmagati, načrtovati s kakšno taktično rešitvijo se lotiti nasprotnika in kako dati gol več od njega. Jasen cilj, z jasnimi zahtevami, kaj narediti, da do tja prideš. Posvečenost podrobnostim in vsakemu koraku.
Tako z lanskoletnimi uspehi, z izjemnim štartom v novo domačo sezono ter z začetkom letošnje konferenčne lige je Riera navijačem svojega kluba pokazal, da se s posvečenim pristopom, kot ga zagovarja, da priti dlje, kot so si do zdaj upali sanjati. To je možno, ker so njegov pristop igralci sprejeli, tako kot je od njih pričakoval. A še pred tem je moral Riera od vodstva kluba dobiti zaupanje, na katerem je lahko gradil. Takšna simbioza je pri nas bolj izjema kot pravilo in skrivnost uspeha celjske zgodbe se ne skriva v milijonih ruskih vlagateljev, kot zelo radi "poenostavljeno" prikažemo zgodbo o uspehu. Tudi če imaš na voljo dovolj denarja, zahtevnost pri doseganju takšnih uspehov ni nič manjša. Trenerju, ki je ob koncu sezone izgubil najmanj štiri ključne igralce ekipe (Sešlar, Svetlin, Zec, Matko), ki je navduševala že v minuli sezoni ter je ob začetku nove sezone ostal še brez enega nosilca (Zabukovnik), je uspelo "posvečeno" zmagovalno miselnost hitro prenesti tudi na prenovljeno zasedbo, kjer znova ne izstopa noben zvezdnik, četudi jih je nekaj na poti, da to postanejo v pravem pomenu besede.
Slovenci se znamo povzepti tudi na najvišjo goro
Pot na Everest ni za vsakogar. Danes se jih tja odpravlja mnogo več, kot nekoč. Misleč, da se z denarjem da kupiti vse. Mnogi med njimi so te dni obstali ujeti v snežnem metežu in so "molili" za uspešno rešitev. Da se lahko povzpemo na Everest, je nam Slovencem znano. Uradno smo bili deseti narod po vrsti, katerega predstavniki so osvojili najvišji vrh sveta, hkrati pa je bila slovenska odprava v sicer še jugoslovanskih časih prva, ki ji je to uspelo po do takrat še nepreplezani in zelo zahtevni zahodni smeri. In pri tem ni šlo samo za navdih in trdno voljo, pač pa za odlično načrtovanje, pripravo ter odločenost, da se vrh osvoji. Vse več slovenskih športnikov tako danes dokazuje, da razumejo metaforo vzpona na Mount Everest, kot nekaj, kar je nam Slovencem blizu. A to ni omejeno le na izjemno nadarjene športnike posameznike, še kako se lahko s takšnim pristopom poistovetimo tudi v ekipnih športih.
Celjski navijači so navdušeni nad igrami svojih ljubljencev.
Zgodba Alberta Riere in NK Celje je odličen primer, ki potrjuje, kaj pomeni sestaviti zmagovalni mozaik in kaj pomeni usklajena posvečenost enakemu cilju na vseh nivojih kluba. In ja, trener, če je pravi, je tisti, ki mu morajo drugi slediti. Le odlike, pozitivne sposobnosti ter skrito genialnost v njih je treba prepoznati in tem lastnostim dati prosto pot, da zacvetijo. Žal dajejo nekateri prednost iskanju napak in slabosti.
Nič ni bolj pomembnega kot simbioza vseh, ki v klubu delujejo, brez egoističnih stremljenj in želje po dokazovanju, kdo ima glavno besedo. Glavno besedo mora vedno imeti igra in rezultat na igrišču. In potem si lahko vsi damo duška in zapojemo: "Ka jim delamooo, ka jim delamooo …"
