Petek, 12. 7. 2024, 22.13
3 mesece, 4 tedne
Konec sveta, kot ga poznamo: pet lekcij o centru, ki je menda zdržal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,83
Predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen bo, kot vse kaže, ponovila mandat na čelu komisije.
Ena od ponavljajočih se tem, o katerih zadnje mesece razpredajo politični analitiki – in pisec teh vrstic pri tem ni nikakršna izjema –, je vprašanje političnega centra. Natančneje, ali bo "center zdržal".
Junijske volitve v Evropski parlament, nedavne francoske predčasne volitve, še pred tem predsedniške volitve na Slovaškem ali parlamentarne na Nizozemskem konec preteklega leta. Povsod so zagovorniki zmernih politik z nelagodjem spremljali rezultate anket in se spraševali, ali bodo to volitve, ko bodo prevladali politični skrajneži.
V Veliki Britaniji so zmagali laburisti, v Franciji niso zmagali fašisti in v evropskem parlamentu bodo večino še vedno oblikovale tri zmerne strankarske družine.
Skratka, center je baje zdržal. A natančnejši pogled pokaže, da je zdržal predvsem na papirju. Realnost je pomembno drugačna in nam ponuja pet lekcij.
1. Overtonovo okno se premika
Devetdeseta leta v marsičem predstavljajo genezo današnje politične in družbene realnosti. Kar je v resnici večja težava, kot se zdi. A o tem kdaj drugič. Za naše današnje potrebe so devetdeseta pomembna, ker so nam dala Overtonovo okno.
Tako kot glasba tistega časa je tudi koncept ameriškega politologa Josepha Overtona rahlo problematičen in zagledan sam vase. Njegovo bistvo je v tem, da se družbena sprejemljivost političnih idej premika po političnem spektru. Politike, ki so bile denimo pred desetimi leti povsem sprejemljive, so danes odrinjene na obrobje in obratno.
Prekletstvo Overtonovega okna je v njegovi relativnosti. Če si polje političnega predstavljamo kot dvodimenzionalni koordinatni sistem, po katerem so ideje in ideologije zatresene levo, desno, gor in dol, je Overtonovo okno vedno tam, kjer je največja koncentracija večinsko sprejemljivih idej. Ne glede na to, kako splošno nesprejemljive so te ideje nekoč bile ali morda nekoč spet bodo.
Voditeljici francoske skrajne desnice Marine Le Pen in njenemu premierskemu kandidatu Jordanu Bardelli na koncu ni uspelo zmagati na parlamentarnih volitvah, a je njun Nacionalni zbor dodobra pretresel ne le francosko, ampak tudi evropsko politiko.
2. Narava sovraži vakum
Eden od bolj utemeljenih očitkov sredinskim političnim strankam je njihova ideološka izpraznjenost. Blatni dol pri tem ni nikakršna izjema.
NSi se promovira kot podjetniška stranka, a ima največ povedati o kulturnobojnih temah. Primarno vezivo Gibanja Svoboda je antijanšizem, konsistentnost politike, ki bi jo človek pričakoval od največje vladne stranke, pa je še vedno prevelik izziv. Pisanje o vsej žalostni globini eksistencialne in ideološke krize socialnih demokratov pa meji že na mobing.
V odsotnosti idej centra prostor zasedejo ideje z roba političnega prostora. In tako postanejo novi center.
Ta proces smo lahko zelo jasno opazovali pred evropskimi volitvami, ko se je tako opevani zeleni dogovor bolj ali manj sesul v sončni prah. Namesto tega so se predvsem zmerne desne in deloma tudi liberalne stranke oprijele protimigrantske paranoje.
Doma pa smo še bolj eklatanten primer tega videli v koalicijski pogodbi Golobove vlade. Levici in njenemu takratnemu koordinatorju Luki Mescu je uspelo v besedilo stlačiti nadpovprečno veliko strankinih prioritet. Mnogo več, kot bi jih pričakovali glede na pičel rezultat stranke na parlamentarnih volitvah.
Glavna razloga za tak politični uspeh sta antijanšizem kot osnovni gibalec GS in ideološka izpraznjenost SD. V odsotnosti idejne konkurence je Levica brez večjih težav zapolnila prostor. Narava pač sovraži vakum.
3. Sistem šteje
Volilni sistem v veliki meri narekuje dinamiko in pristope v predvolilni kampanji. V Sloveniji volivce skušajo mobilizirati z referendumi, priznanjem Palestine ali mesarjenjem po zdravstvenem sistemu. Tako pač je, če je v veljavi proporcionalni volilni sistem, cela država pa je ena sama volilna enota.
V državah z večinskim volilnim sistemom, kot sta Velika Britanija in Francija, pa je ključno vlogo odigralo taktično glasovanje.
Na Otoku so za vsak volilni okraj obstajale analize o tem, kateri kandidati imajo največ možnosti, da premagajo osovražene vladajoče konservativce. Volivci, ki so želeli taktično glasovati, so tako največkrat izbirali med liberalnimi demokrati in laburisti. In večinoma izbrali zadnje.
Kaj bo Otoku prinesla nova laburistična vlada pod vodstvom Keira Starmerja?
V Franciji se je taktično glasovanje odvilo v drugem krogu, potem ko so v prvem volivci predsedniku Emmanuelu Macronu prisolili še eno klofuto in skrajni desnici namenili precejšnjo podporo. Tudi tam so volivci izbirali med liberalci in levičarji in večinoma izbrali zadnje.
Že narava volilnega sistema je torej pomembno vplivala na razporeditev glasov in končni izid.
4. Obstanek na oblasti ima visoko ceno
Ko jih je francoski predsednik na evropskih volitvah dobil po smrčku, je razpustil parlament in sklical predčasne volitve. Opazovalci so bili bodisi navdušeni, češ kakšna briljantno nepričakovana poteza, bodisi so bili ogorčeni, ker je po njihovem Macron iskal še več batin samo zato, ker ni bil zadovoljen s prvotnim izidom.
Končni rezultat je bil nekje vmes. Marine Le Pen in njen čudežni deček Jordan Bardella sta bila res osmoljenca teh volitev. A Macronovega političnega programa, ki že tako ali tako ni dobro prenesel stika s francosko realnostjo, je konec. Če bo imel srečo, bo kohabitiral z levičarskim predsednikom vlade. Če pa bo imel smolo, pa porazdelitev moči v francoskem parlamentu ne izključuje niti politične paralize ene ključnih evropskih držav.
V Veliki Britaniji je bil Brexit eden glavnih razlogov za to, da so konservativci tako močno izgubili volitve. In vendar sta zmagovita laburistična stranka in novi premier Keir Starmer sila nedoločna (in neodločna) glede odnosov z Evropsko unijo. Povedano drugače, cena, ki so jo morali laburisti plačati za to, da so vedno bolj ksenofobne torijce odstavili z oblasti, je ta, da niti od daleč ne bodo skušali sanirati velike britanske nacionalne samopoškodbe.
V evropskem parlamentu sredinske strankarske družine ne bodo imele večjih težav pri potrjevanju nove petletke Ursule von der Leyen. In vendar predvsem desnosredinska EPP (kamor se sicer prišteva tudi ne tako zelo desnosredinska Janševa SDS) več kot odkrito koketira s poslansko skupino ECR, kjer vedri in oblači italijanska postfašistična premierka Georgia Meloni, družbo pa ji delajo poljski reakcionarji PiS Jaroslawa Kaczynskega.
Namesto da bi skušali zapolniti lastno idejno izpraznjenost, evropski zmerni desničarji raje koketirajo s strankami različnih stopenj skrajnosti.
5. To ni center, ki ga iščete
Overtonovo okno se je premaknilo, ideje z roba političnega spektra hitro polnijo vakum na sredini in cena, ki jo za obstanek na oblasti plačujejo zmerne stranke ter z njimi vsa Evropa, je strašanska.
Center je morda zdržal, a če parafraziramo Obija Wan Kenobija iz sage o Vojni zvezd, "to ni center, ki ga iščete".
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
