Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aljaž Pengov Bitenc

Petek,
12. 1. 2024,
23.42

Osveženo pred

3 mesece, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2,24

Natisni članek

stavka kolumna

Petek, 12. 1. 2024, 23.42

3 mesece, 2 tedna

Konec sveta, kot ga poznamo: plačna in toksična razmerja

Aljaž Pengov Bitenc

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2,24
Stavka | Foto Matej Povše

Foto: Matej Povše

"V naravi obljub je, da so imune na spremenjene okoliščine." Ta stavek v prvem delu ameriške verzije serije Hiša iz kart izreče Frank Underwood, potem ko ga navkljub poprejšnjim trdnim zagotovilom novoizvoljeni predsednik ne imenuje za zunanjega ministra. Slovenska politika svojega Franka Underwooda sicer nima, čeprav se verjetno marsikdo neskromno primerja z njim. A bistvo njegovega stavka bi si morali zapomniti vsi, ki kadarkoli držijo platno in škarje v rokah. V prvi vrsti to velja za vlado in njenega prvega ministra.

Ni vseeno, kaj kdo reče

Mini stavkovni val, ki se je Golobu in njegovi ekipi zgodil v iztekajočem se tednu, je predvsem posledica prehitrih izjav, lahkomiselnih obljub in nepremišljenih potez, s katerimi si vlada redno oži manevrski prostor.

Če naj si izposodimo priljubljeno krilatico, ni vseeno, kaj kdo reče. Kajti ko (vzemimo naključen primer) predsednik vlade sodnikom in tožilcem obljubi šeststo evrov povišice, to ni zgolj pojavna oblika šank politike, ampak javna izjava najvišjega predstavnika izvršne oblasti.

In če vlada v nasprotju z zagotovili ne imenuje skupine za pogajanja s sindikatom zdravnikov, potem tega niti pri najboljši volji ni mogoče razumeti drugače kot oblastno aroganco, ki se ji je treba postaviti po robu.

Kar nas pripelje do druge dileme nesrečnega stavkovnega valčka: vprašanja smiselnosti stavke.

Na načelni ravni je treba stavko kot obliko delavskega boja seveda podpreti. Morda se komu zdi smešno, kadar stavkajo zaposleni v javnem sektorju, a dejstvo je, da so oni ravno tako zaposleni, ravno tako plačujejo davke in prispevke in so ravno tako v veliki meri preobremenjeni kot zaposleni v zasebnem sektorju. 

Devalvacija stavke

Še več: ker se za svoje zahteve pogajajo neposredno z vlado, imajo sindikati v javnem sektorju do neke mere vpliv tudi na pogoje dela v zasebnem sektorju. Zato imajo njihove odločitve za ali proti stavki tudi dosti bolj daljnosežne posledice.

Težava nastane, ko – če si ponovno izposodimo Franka Underwooda – bližina centrom moči nekatere zavede v prepričanje, da to moč dejansko imajo. In kadar sindikati v javnem sektorju stavko izkoriščajo za merjenje moči z oblastjo in ne za dejansko izboljšanje delovnih ali plačnih pogojev svojega članstva, potem se lahko utemeljeno vprašamo, ali je stavka – utemeljena.

S protesta sindikatov javnega sektorja 7. decembra lani. | Foto: Ana Kovač S protesta sindikatov javnega sektorja 7. decembra lani. Foto: Ana Kovač

Povedano drugače, s stalnim poseganjem po sicer legitimni obliki delavskega boja prihaja do devalvacije stavke.

Vedno bolj se zdi, da so vlada in sindikati javnega sektorja ujeti v toksično razmerje napenjanja in popuščanja tenzij, katerega edini rezultat je praviloma zgolj povečanje plač.

Infrastrukturne prioritete

Kot da javni sektor ne bi imel nobene druge, morda celo bolj pereče težave, ki bi jo morala vlada, torej, nasloviti. In kot da bi bil edini smisel obstoja sindikatov ta, da dvakrat na leto ubranijo uskladitev plač z inflacijo in dosežejo malenkostno povišanje osnovne plače ter tega ali onega dodatka.

Zato bo zanimivo videti, kako se bo vlada odzvala na nedavno objavo skupine Mladi zdravniki o stanju zdravstvene infrastrukture. Ta je vsaj v nekaterih pogledih v precej slabem stanju, pa tudi tam, kjer ni, je njeno vzdrževanje vsak dan dražje.

Še bolj zanimivo je, kako se v tej državi lahko relativno hitro dogovorimo o potrebi po naložbah v določene vrste objektov in infrastrukture, medtem ko so nekateri drugi desetletja prepuščeni sami sebi.

Ko je bilo, denimo, treba zgraditi avtocestni križ, se tako rekoč ni gledalo na stroške. Projekt je bil v nacionalnem interesu, gradbinci so imeli delo, denar je krožil in razlika je bila očitna. Ne glede na to, da je kasnejša analiza (tudi po aferi čista lopata) pokazala, da smo državljani celoten projekt preplačali vsaj za četrtino.

Razblinjeni razvojni zagon

In ko se dandanes pojavijo obupani klici voznikov v zastojih, če bi, lepo prosim, kdo uredil tretji pas vsaj na avtocestnih vpadnicah v Ljubljano, je nacionalni konsenz dosežen tako rekoč v hipu. Tistih treh hipijev in dveh ekologinj, ki nekaj mrmrajo o izpustih in javnem prevozu, itak nihče ne jemlje resno.

Zdravniki so v torek izvedli opozorilno stavko, dan kasneje so sodniki in tožilci začeli dvotedenski opozorilni protest. | Foto: Ana Kovač Zdravniki so v torek izvedli opozorilno stavko, dan kasneje so sodniki in tožilci začeli dvotedenski opozorilni protest. Foto: Ana Kovač

Stvari se zapletejo že pri tirih. Sicer nam je onih nekaj deset kilometrov od Divače do Luke Koper, ki jih lokalno poznamo pod imenom Drugi tir, v dolgih letih vendarle uspelo spraviti do točke, ko se projekt gradi. Za velike denarje, seveda. In vendar gre tu samo za tovorni železniški promet.

O kakšni resni prenovi potniškega tirnega prometa lahko še vedno zgolj sanjamo. Še dobro, da pot od Ljubljane do Maribora ali Kopra z vlakom še vedno traja dovolj dolgo, da se lahko vsaj dodobra naspimo.

Ko pridemo do prenove, obnove ali gradnje zdravstvene ali – pomislite! – šolske infrastrukture, tam se pa ves sindikalni, vladni in tudi gospodarski razvojni zagon razblini v prazen nič.

Boljši pogoji dela

Z zdravniško, sodniško, učiteljsko in vsemi drugimi stavkami v osnovi ni nič narobe. A če si sindikati želijo, da bi bili pacienti, klienti, starši in vsi drugi res na njihovi strani, bi bilo dobro, da bi si prizadevali tudi (ali morda predvsem) za to, da bili tudi državljani deležni rezultatov njihovih sindikalnih prizadevanj.

Le tako bomo vzpostavili pogoje za ponovno rast zaupanja, najprej med vlado in sindikati ter takoj zatem med državljani in različnimi deli javnega sektorja. Kajti dobro plačan zdravnik v razpadajoči bolnici ali dobro plačana učiteljica s tehnologijo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja nezaupanje po nepotrebnem zgolj poglabljata.

Zato je skrajni čas, da višjim plačam sledijo tudi boljši pogoji dela in zagotavljanja javnih storitev. Potem bodo tudi stavke bolj smiselne in bolj sprejemljive tudi za širšo javnost ter tako sindikati kot vlada bodo lahko utemeljeno trdili, da je socialni dialog spet uspešen.

A Frank Underwood je tudi dejal, da je uspeh kombinacija priprav in sreče. In zdi se, da se vsi, ki v tej državi vedrijo in oblačijo, vse predolgo zanašajo predvsem na to.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc. | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc. Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.
Ne spreglejte