Janez Janša
ameriške volitve
Petek, 8. 11. 2024, 22.33
1 mesec
Konec sveta, kot ga poznamo: Ko Marta Kos in Donald Trump srečata Lenina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,20
Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump
Stara krilatica pravi, da ima vsak narod takšno oblast, kakršno si zasluži. To seveda velja tudi za Ameriko. A v tem tednu se je marsikdo vprašal, zakaj bi moral ob tem trpeti tudi preostanek sveta.
V blatnodolskem zakotju družbenih omrežij je bil odziv na ponovno izvolitev Donalda Trumpa v resnici nenavadno mlačen. V primerjavi z letom 2016 je bilo precej manj histeričnega opletanja s teorijami zarote in napovedovanja konca liberalnodemokratske ureditve sveta.
Zadrege lokalne MAGA ekipe
Morda zato, ker je koncept liberalne demokracije leta 2024 že tako ali tako v precej slabi koži in niti ne potrebuje dodatnih udarcev. Hkrati pa so tudi domači MAGA navijači verjetno ugotovili, da se od ameriških originalov vendarle razlikujejo v nekaj pomembnih podrobnostih. Največja med njimi je odnos do ruske agresije na Ukrajino.
Ne glede na njegovo siceršnjo družbeno razdiralnost je vodja SDS Janez Janša v odnosu do ukrajinske vojne stopil na pravo stran zgodovine. In z njim velika večina njegovih sledilcev. A ker kulti osebnosti temeljijo na načelu nezmotljivosti vodje, skrajno desni možganski zalogovniki na družbenih in drugih omrežjih verjetno zmedeno čakajo navodila in sprašujejo, kdo je po novem "bad guy" v Ukrajini. Ga bo določil Trump ali Janša?
Zadnji se je očitno nekaj naučil iz debakla pred štirimi leti, ko je Trumpu čestital za fantomsko zmago. Tokrat je šef Stranke malenkost počakal z izlivi navdušenja, se prepričal, da ne bo ustrelil kakšnega kozla (ali ušesne mečice), in potem najprej čestital republikanski stranki, šele nekaj ur kasneje pa si je drznil čestitati tudi Melanijinemu možu.
Trumpovo zmago so tako v Blatnem dolu še najbolj odkrito (in najbolj privoščljivo) praznovali promotorji proruske, prokitajske in zadnje čase proiranske propagande. Že vedo, zakaj.
A prerivanje pri tem, kdo bo najstarejšemu predsedniku v zgodovini ZDA prvi poslal čestitko, je v resnici popolnoma nepomembno. Kajti – prosto po Stalinu – ni pomembno, kdaj je kdo poslal čestitke, pomembno je, v kakšnem vrstnem jih naslovnik bere.
Opozicijski prvak je v čestitki Trumpu napovedal tudi, da bo "Slovenija naslednja država, kjer bodo ulice varnejše, ekonomija močnejša in ljudje ponosni".
Evropske vrednote Marte Kos
In če smo že parafrazirali Stalina, se spodobi in je pravično, da posežemo tudi po Leninu. Ena njegovih najbolj priljubljenih domislic pravi, da pridejo desetletja, ko se ne zgodi nič, in da pridejo tedni, ko se zgodijo desetletja. Teden, ki mineva, je bil točno te sorte. Le da so na različnih straneh Atlantika desetletja stekla v različno smer.
Na eni strani Trumpova izvolitev pomeni grožnjo z vračanjem v čas, ko so o usodah in telesih žensk odločali izključno moški, ko so otroci redno zbolevali in umirali za nalezljivimi boleznimi in ko je varovanje narave pomenilo košnjo trave pred hišo.
Združene države, ki se ozirajo nazaj, v 50. leta prejšnjega (ali morda celo predprejšnjega) stoletja, niso dobra novica za nikogar. Niti za socialno neprilagojene milijarderje ne, čeravno so ti liki, polni dvomljivih svetovnih nazorov, prepričani o lastni genialnosti in nezmotljivosti. Toliko manj je tak razvoj dogodkov dober za Američane. Še zlasti za Američanke.
Na drugi strani pa smo na zaslišanju kandidatke za evropsko komisarko za širitev Marte Kos končno, po več kot desetletju, poslušali o resnih pristopih k širitvi Evropske unije. Tako na zahodni Balkan kot v smeri Ukrajine in Moldavije, morda še dlje.
Zadnja stvar, ki si jo evropski kontinent ta hip lahko privošči, je oživljanje neke vrste sanitarnega kordona med "civilizirano Evropo" in "divjim vzhodom", kjer bi bile države sicer pod evropskim vplivom, a ne povsem evropske. Kontinent je bil v takšnem položaju leta 1914 in dobro vemo, kaj je sledilo. Seveda ni naključje, da si Vladimir Putin leta 2024 prizadeva za točno tak scenarij.
Sodeč po njeni predstavitvi v evropskem parlamentu so Marti Kos te stvari jasne. Države kandidatke morajo postati tudi polnopravne članice. In če imajo pri izpolnjevanju kriterijev težave, je naloga Evropske unije, da jim pri tem pomaga, ne da bi jim gledala skozi prste.
Marta Kos se je na zaslišanju pred odborom Evropskega parlamenta za predvideno mesto evropske komisarke za širitev dobro odrezala in bo po napovedih potrjena.
Peklenska pomaranča
Tako kot Trumpu Amerike ne bo uspelo demontirati čez noč, tudi Marti Kos seveda ne bo uspelo kar tako širiti Unije z novimi državami članicami. To je bodoči komisarki jasno. Namesto tega si je za cilj zadala čim več na širitev pripravljenih držav kandidatk. Če bi ji to ob koncu petletnega mandata dejansko tudi uspelo, bi s tem za širitev Unije naredila več kot večina EU v zadnjih desetih letih.
Najbolje menda kaže Črni gori in Albaniji, a končno odločitev o dejanski širitvi imajo voditelji držav članic. Med njimi tudi taki, ki so veliki oboževalci lika in dela Donalda Trumpa.
Marta Kos njegovo izvolitev vidi kot priložnost, da Evropa utrdi svoje vrednote. Kar je v bistvu precej naivna, čeravno pričakovana izjava. Ideje o tem, da bo EU zaradi odsotnosti velike čezatlantske gorjače sama poskrbela za svojo varnost, so sicer hvalevredne. A dosedanje motoviljenje EU na tem področju ni ravno navdušujoče.
Hkrati pa je tudi res, da je bila Unija sposobna najboljših, najhitrejših in najbolj strateških potez ravno takrat, ko je bila deležna največjih groženj svojemu obstoju. Denimo v času Brexita. In ker je med Donaldom Trumpom in Borisom Johnsonom precej podobnosti, morda EU vendarle začne graditi tisto, čemur Emmanuel Macron pravi strateška avtonomija.
In preden kdo pripomni, da je vse to zgolj jalovo upanje: morda res. A ob washingtonski peklenski pomaranči nam kaj drugega niti ne preostane.
Domači politični razred pa, vsaj po javnih nastopih sodeč, na svet okoli sebe še vedno gleda skozi marksistična očala. Ironično, to velja predvsem za politično desnico. Janez Janša, Matej Tonin in njuni pribočniki si že manejo roke ob misli, da so na delu neustavljive silnice, ki jih bodo avtomatično naplavile na oblast.
Prepričanje, da se stvari dogajajo same od sebe, je ena najbolj škodljivih samoprevar. Sploh v politiki. Prvič zato, ker odločevalcem daje kritje za slabe odločitve ("tako pač je"), in drugič, ker jih odvezuje odgovornosti za te odločitve ("itak nimamo vpliva").
Predsednica Nataša Pirc Musar je bila pred časom tudi odvetnica bodoče vnovične prve dame ZDA Melanie Trump. Bo to v prihodnosti kaj pomenilo za Slovenijo?
Kdo bo prvi pri Trumpu?
Drži, Trumpova zmaga bo tudi v Sloveniji opogumila like, ki bi ljudem radi kukali v spalnico, ženskam določali, kaj smejo delati s svojimi telesi, in otrokom predpisovali javni morali primerno literaturo. Pri čemer so ti liki že zdaj precej glasni.
A ravno zato je na vseh ostalih članih političnega razreda, da se temu postavijo po robu. Po možnosti tako, da pri tem upoštevajo tudi pomisleke in skrbi vseh tistih skupin in posameznikov (tako progresivnih kot konservativnih), ki se morda ne strinjajo s čisto vsakim vidikom današnje družbe, pa vendarle stremijo k njenemu izboljšanju in ne k demontaži.
Kljub vsemu pa velika oranžna vrnitev v Ovalno pisarno predstavlja neke vrste priložnost tudi za Slovenijo. Pa ne le v smislu vica, ki te dni kroži po internetih in pravi, da če se zakonca Trump ločita, Slovenija dobi pol Amerike.
Pred dobrima dvema tednoma se je premier Golob srečal s predsednikom Bidnom, v zahvalo za slovensko sodelovanje pri izročitvi dveh ruskih vohunov in veliki izmenjavi zapornikov med ZDA in Rusijo. Mediji so bili, upravičeno, polni ugotovitev, da je to prvič po 18 letih, da je ameriški predsednik sprejel predstavnika slovenske politične vrhuške. Pa tudi, da je tak obisk tako stvar prestiža kot tudi dejanskega tesnejšega sodelovanja med državama.
Po drugi strani pa praktično ni bilo slovenskega medija, ki v preteklih dneh ni omenil, da je predsednica države Nataša Pirc Musar v času svoje odvetniške prakse med kliente štela tudi Melanio Trump. Kar seveda odpira posebne vrste kanal do Bele hiše. Ali bo uporaben (in uporabljan), je ta hip nemogoče reči. A dejstvo je, da je edinstven.
Že tako očitno rivalstvo med predsedničinim in premierjevim uradom bo tako na zunanjepolitičnem prizorišču dobilo nov pospešek. Tekma za to, kdo od obeh se bo prvi srečal s Trumpom, se lahko začne. Najzabavnejše bo, če bo to prvi uspelo Marti Kos.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Siolov kolumnist Aljaž Pengov Bitenc, podkaster, bloger, radijec in splošni nebodigatreba, ne nujno v tem vrstnem redu. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo soboto v mesecu.
