Sobota, 26. 4. 2025, 4.00
1 ura, 41 minut
Kolumna
Branko Soban: Veliki Gatsby in mali Trump
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,37
Branko Soban
Sto let mu je že. Romanu, ki so ga doslej prebrali malone vsi Američani. In seveda milijoni bralcev drugod po svetu. Veliki Gatsby. Brezčasna mojstrovina, kot je knjigo v teh dneh opisala pisateljeva vnukinja Eleanor Lanahan. Zunaj časa zato, ker je Francis Scott Fitzgerald, ko nam je v njej slikal Ameriko 20. let prejšnjega stoletja, pravzaprav nevede opisoval Združene države našega časa. Trumpovo Ameriko danes, ki s svojo brezbrižnostjo, brezidejnostjo in neumnostjo bogatih uničuje samo sebe in svet okoli.
Veliki Gatsby, zgodba o tragični usodi bogataša z Long Islanda, je po svoje globoka in pomembna knjiga, ki so jo Američani že zdavnaj vzeli za svojo. Med drugo svetovno vojno so jo pošiljali celo ameriškim vojakom na fronto. V Evropo je takrat tako prišlo kar 150 tisoč izvodov Velikega Gatsbyja. Zato ni nič nenavadnega, da so konico newyorškega Empire State Buildinga 11. aprila na stoletnico izida obarvali zeleno. V simbolno podobo zelene lučke, ki je dan za dnem utripala na koncu Daisyjinega pomola in ki je bila (literarnemu) Gatsbyju, polnemu tihega hrepenenja, kot nekakšna daljnja obljuba ves čas pred očmi.
Fitzgerald kot Dostojevski?
Lionell Trilling, eden najuglednejših ameriških literarnih kritikov in nekdaj profesor na univerzi Columbia, je Gatsbyja uvrstil med največja dela svetovne književnosti. Fitzgeralda, ki je bil ob izidu knjige star šele 28 let, je postavil ob bok takšnim piscem, kot so bili Milton, Yeats, Goethe in Dostojevski. Primerjal ga je celo z njegovimi Brati Karamazovimi. S tem se je seveda težko strinjati. Gre namreč za popolnoma drugačno literaturo in tudi za povsem drugačno življenjsko filozofijo. Toda to seveda ne pomeni, da si Veliki Gatsby ne zasluži pozitivnih kritik, ki mu jih je namenil Trilling. Prej narobe.
Ko se ameriške sanje spremenijo v cirkus.
Veliki Gatsby je namreč z leti popolnoma prevzel Ameriko. V Hollywoodu so prvi film po tej literarni predlogi denimo posneli že leta 1926. Kasneje so nastali še trije, od katerih je zagotovo najboljši tisti iz leta 1974 z Robertom Redfordom v glavni vlogi. Veliki Gatsby je potem zaživel tudi na opernih deskah. Po njem so bili narejeni balet in dva muzikala. In o Gatsbyju je bilo posnetih seveda tudi neskončno veliko televizijskih epizod.
Portret ameriške jazzovske dobe
Francis Scott Fitzgerald je v tej ne ravno debeli knjigi, ki jo je mogoče prebrati že v enem samem deževnem popoldnevu, sijajno in kritično opisal družbo, v kateri je živel. Pisal je o ljudeh, ki jih je poznal in srečeval. Nastal je izjemno živ in zgovoren portret takratne ameriške jazzovske dobe, polne ekstravagance in glamurja. Dobe, ki je pokala po šivih od energije, moči, denarja in priložnosti. Časa nebrzdanega potrošništva in zabave, ki so jo prinašali hollywoodski spektakli in predstave na Broadwayu. Toda pod površjem tega sijaja sta sanje mnogih uničevala korupcija in zlo.
Kot v puščobni dolini pepela. Tej grozljivi farmi, kot piše pisatelj, kjer raste pepel kot pšenica in se kopiči v hiše in dimnike in kolobarje dima ter naposled v skrajnem naporu tudi v ljudi, ki medlo vzniknejo in že razpadejo v pepelu …
Fitzgerald je kot izvrsten opazovalec zlahka zaznal vse bolj zijajoče razpoke v takratni ameriški družbi. Čutil je, da ta instinktivna sla po grandioznosti in oblasti lahko pelje samo v tragedijo. S tem seveda nikakor ni napovedoval današnje Trumpove, saj tega seveda niti ni mogel predvideti. Toda zanimivo je, da je v romanu pravzaprav tako rekoč do popolnosti opisal družbo, ki na takšno politiko zdaj prisega stoletje kasneje. Družbo, v kateri prevladuje kultura neumnosti, slabih potez, nekaznovanosti in krutosti. Družbo, ki jo vodijo brezbrižni ljudje.
"Potolči jih moramo …!"
To brezbrižnost v knjigi poosebljata Daisy in Tom Buchanan, ki sta, kot zapiše pisatelj, "ugonabljala reči in ljudi in potem sta se potegnila nazaj v svoj denar ali v tisto vesoljno brezbrižnost ali karkoli je že bilo, kar ju je družilo, drugi so pa lahko počistili za njima …".
Carine so bila aktualne že pred 100 leti.
Zelo zgovoren je dialog na večerji pri Buchananovih, ko Tom silovito izbruhne: "Civilizacijo jemlje vrag … Si bral tistega Goddarda? Vzpon temnokožih vladavin? ... Imenitna knjiga je in vsakdo bi jo moral prebrati. Osnovna misel v njej je ta, da bodo belo raso, če ne bomo pazili, popolnoma pregazili … Ta Goddard je do dna obdelal vso reč. Od nas je odvisno, od nas, ki smo vladajoča rasa, da pazimo, drugače nam tiste druge rase vzamejo vajeti iz rok …" Nakar se krvoločno oglasi Daisy: "Potolči jih moramo …!" Kakor da bi iz nje govoril sam Donald Trump …
Selekcija priseljencev in carine
Fitzgerald si tega dialoga seveda ni omislil po naključju. Med predsedniško kampanjo leta 1920 je republikanski kandidat Warren G. Harding svojega demokratskega tekmeca Jamesa M. Coxa premagal s platformo America First, s katero je odločno nasprotoval migrantom in podpiral visoke carine. Sovraštvo do migrantov je takrat še posebej odločno razpihoval Lothrop Stoddard (in ne Goddard, kot v knjigi nepoznavalsko pravi Tom) s svojim bestselerjem The Rising Tide of Color Against White World Supremacy.
Harding se je pogosto skliceval nanj tudi po tem, ko je postal predsednik. Kongres je leta 1921 denimo sprejel zakon, ki je dajal prednost migrantom s severa Evrope in ne tistim z juga ali vzhoda. ZDA so takrat prvič začele omejevati število priseljencev v državi. In istega leta je Harding uvedel tudi visoke carine na sladkor, volno, meso in koruzo.
Demokracija ni za kapitalizem
Zato so literarnega Toma in Daisy Buchanan mnogi pri priči začeli glasno primerjati prav z Donaldom in Melanio Trump. Brezčutnih in brezbrižnih ljudi, kot sta bila Tom in Daisy, je danes v ZDA namreč v resnici ogromno. To so bogataši, zastrupljeni s slo po oblasti in prevladovanju. Nekateri med njimi zdaj celo vodijo državo. Z retoriko o "invaziji in velikem premeščanju", po kateri so napredek, enakost in solidarnost pravzaprav sinonim za nazadovanje in kulturni propad.
Ali kot pravi Peter Thiel, milijarder in tesni zaveznik Trumpa: "Demokracija ni kompatibilna s kapitalizmom. Zato jo je treba ukiniti. Namesto nje potrebujemo učinkovitost, stabilnost in hierarhični nadzor!" Od tod Trumpove sanje o vračanju Amerike nazaj v mitično preteklost.
Ta trend je sijajno opisala Sarah Churchwell, avtorica knjige Careless People (Brezbrižni ljudje). Veliki Gatsby se namreč ne konča z nekakšno preobrazbo ali kesanjem tistih, ki so krivi za smrt glavnega junaka, ampak prav z vračanjem v stare čase. Zadnji stavek knjige se namreč glasi: "Tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno zanaša nazaj, v preteklost …"
Gibanje naprej je zgolj iluzija
V tem stavku se skriva ves Fitzgeraldov dvom o ameriškem napredku. Gibanje naprej sicer obstaja, toda smer je zgolj nekakšna iluzija. Pod njo se skrivajo iste strukture, iste hierarhije, iste izdaje in isto nasilje. Družba sicer sili naprej, toda to gibanje je krožno, zato se vselej vrača na izhodišče. Sanje potemtakem niso pred nami, ampak so pravzaprav že izgubljene. In torej za nami. Prav v tem je tudi vsa tragedija Gatsbyjeve zmote, ki je bil prepričan, da je na poti v svetlo prihodnost mogoče spreminjati stvari. Tudi vse tisto, kar je bilo nekoč neprijetno zanj. Pokopal ga je torej prav ta klasični razkol med sanjami in resničnostjo, ki seveda še zdaleč ni usoden le za ameriško celino, ampak nič manj tudi za Evropo.
Francis Scott Fitzgerald je umrl leta 1940, star komaj 44 let. Skupaj z ženo Zeldo je pokopan v Rockvillu v državi Maryland, kjer je nekoč živel oče Edward in kjer so bili doma njegovi stari starši. Na njegovem nagrobnem spomeniku je zapisan prav že omenjeni simbolni zadnji stavek iz Velikega Gatsbyja: Tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno zanaša nazaj, v preteklost … In Američanov, ki vse resneje tehtajo to misel, je vedno več.
