Petek, 27. 12. 2024, 22.01
15 ur, 46 minut
Branko Soban: Kako so delavcem ukradli jelko...
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,32
Božična jelka v Rockerfellerjevem centru v New Yorku.
Najbolj ikonična in najbolj znana novoletna oziroma božična jelka tega sveta je gotovo tista, ki že malone stoletje krasi Rockefellerjev center na Manhattnu. Po najbolj grobih ocenah si jo vsako leto za praznike ogleda najmanj 125 milijonov ljudi. V New York prihajajo z vseh vetrov sveta. Da bi se v živo poklonili temu simbolu divjega neoliberalnega kapitalizma in razkošnega potrošništva, ki nimata seveda prav nič skupnega s tem, kar naj bi sicer predstavljal božič.
Toda zgodovina tega znamenitega Rockefellerjevega drevesa, pod katerim sem pred leti tudi sam postal za nekaj minut, je bila seveda popolnoma drugačna od razkošja, ki sveti v oči danes. Prvo božično drevo v centru, ki že dolgo nosi ime prvega ameriškega milijarderja, so namreč postavili delavci. In ne kapitalisti. To je torej storil takratni ameriški delavski razred. Kot darilo samemu sebi.
Božično drevo na gradbišču
Bilo je na božični večer leta 1931. Skupina gradbenih delavcev italijanskih korenin, ki so gradili Rockefellerjev center, se je odločila, da si bo za praznik postavila jelko. Čeprav je bilo sredi »velike depresije«, takratne hude gospodarske krize, zaradi katere je kar 64 odstotkov gradbenih delavcev v ZDA ostalo brez dela, so sami zbrali denar in si na gradbišču postavili kakšnih šest metrov visoko jelko.
Njihova tedenska plača je takrat znašala od 20 do 25 dolarjev. Toda praznik so si kljub temu hoteli privoščiti. Njihova jelka je bila, v primerjavi z današnjo, seveda izjemno skromna. Na njo so povesili papirnate okraske, suho sadje in pločevinke, ki so jih prinesli njihovi svojci. In pod njo uživali svoj božič.
Arhivska fotografija
V arhivih je še danes mogoče najti fotografijo tega prvega prazničnega drevesca. Ko je bila posneta, je takrat že upokojeni John D. Rockefeller na svojem posestvu na Floridi na tradicionalni božični zabavi gostil kakšnih sto trideset uglednih povabljencev. Ti gospodarske krize seveda niso čutili. Rockfellerjevo premoženje so denimo takrat postavljali nekje med poldrugo in dvema milijardama dolarjev, kar bi v današnjih številkah pomenilo tja do 45 milijard zelencev.
Božično drevo v Rockerfellerjevem centru leta 1931.
Gostje so bili na zabavi dobro razpoloženi. Še posebej po gostiteljevemu nagovoru, v katerem je trdno prepričan dejal: »Dobri časi prihajajo!« Kar je z drugimi besedami pomenilo, da bo v njihove žepe v novem letu kapnilo še več denarcev.
Rockfeller je prilepil svoje ime
Rockefellerjevim je bilo delavsko božično drevo, kot pravijo viri, tako všeč, da so ga delavcem preprosto ukradli in nanj prilepili svoje ime. In tako je bila leta 1933 rojena nova newyorška tradicija. Z Rockefellerjevo jelko, ki je bila vsako leto višja in razkošneje okrašena. A brez tistega pristnega prazničnega pridiha, ki so ga leta 1931 s svojimi okraski ustvarili slabo plačani gradbeni delavci.
V petdesetih letih minulega stoletja so jelke potem postale že tako visoke, da so bili za njihovo okraševanje potrebni zidarski odri in žerjavi. In seveda več sto delavcev, a s to razliko, da to že dolgo ni bila več njihova jelka, ampak jelka njihovih gospodarjev.
Tri milijone kristalov
Rockfellerjevi sicer že lep čas niso več lastniki tega znamenitega prazničnega drevesa. Zamenjala jih je zasebna nepremičninska investicijska družba Tishman Speyer, znana po številnih škandalih, skupaj s še eno milijardersko družino Crownovih. Toda ime jelke je tudi zaradi tradicije kajpak ostalo. In postala je še razkošnejša. Jelko, ki bo na ogled tja do sredine januarja, zdaj denimo krasi kar 50.000 lučk. Od leta 2018 se na njej blešči nova zvezda, sestavljena iz več kot treh milijonov kristalov Swarovskega. Dizajniral jo je znani arhitekt Daniel Libeskind.
Toda navkljub zdajšnjemu že kar kičastemu potrošniškemu blišču in razkošju se vse dosedanje Rockefellerjeve jelke niti približno ne morejo primerjati s sporočilom, ki ga je dajala tista prva in skromna delavska jelka iz leta 1931. Bila je simbol solidarnosti in droben košček prazničnega veselja za delavce in njihove družine. In nekakšen opomin, da dodano vrednost in bogastvo pravzaprav ustvarjajo izključno delavske roke. Vse, kar lahko storijo kapitalisti s svojimi milijardami, je, da ta njihov trud preprosto ukradejo in ga potem, zavitega v bleščice in lučke, ponujajo vernikom potrošništva kot svoj izdelek.
Peticija proti vatikanski jelki
Tik pred prazniki sem bil nekaj dni v Rimu. In si seveda radovedno ogledal še eno znamenito božično jelko. Tisto na trgu pred baziliko sv. Petra, objetem s slovito Berninijevo kolonado. Po blišču se ta seveda niti približno ne more primerjati s svojo Rockfellerjevo sorodnico. Toda za razliko od obiskovalcev Manhattna, ki jih uničevanje ponosnih vitkih smrek ne moti kaj prida, je bilo ob letošnjem postavljanju jelke na znamenitem vatikanskem trgu kar precej hrupa.
Božična jelka pred baziliko sv. Petra v Vatikanu.
Dvesto let staro jelko so letos v Rim pripeljali iz gozdov Val di Ledra v Trentinu. Papež Frančišek, ki se je zaradi uničujočih klimatskih sprememb večkrat javno zavzel za spoštovanje narave, je v dneh pred sekanjem drevesa dobil peticijo, ki jo je podpisalo 53.000 posameznikov. V njej so ga prosili, naj poskrbi, da bo drevo ostalo tam, kjer stoji že dve stoletji.
Reklame in neumni selfiji
Toda papež ni reagiral. Drevo so podrli in to se zdaj v rimskem vetru nekam užaljeno ozira na tiste v imenitnih cerkvenih stavbah, ki se niso zmenili za njegovo žalostno usodo. In na nič krive jaslice pod seboj, ki so jih za letošnje praznike izdelali ribiči iz Gradeža.
Če bi smreke znale govoriti, bi se gotovo strinjale s pisci predbožične peticije, ki obsojajo »potrošniško prakso uporabe živih dreves za kratkotrajno uporabo, zgolj za reklamne namene in nekaj neumnih selfijev«. Le kdo se ne bi strinjal z njimi...
Dvakrat iz kočevskih gozdov
Božična drevesa v Rim prihajajo iz različnih koncev Italije in soseščine. Vatikanska statistika pravi, da sta dve jelki prišli tudi iz Slovenije. V letih 2020 in 1996. Obakrat iz kočevskih gozdov. Leta 2002 so jelko Vatikanu podarili tudi Hrvati. Posekali so jo v Gorskem Kotarju.
V vseh treh primerih ni bilo slišati, da bi zaradi tovrstnih daril Vatikanu pri nas in pri sosedih kdo protestiral. Pa bi bilo treba. Če papeži hočejo svoje jelke, to tradicijo si je leta 1982 omislil papež Janez Pavel II., naj drevesa podirajo v neskončno velikih cerkvenih gozdovih. Ampak zdi se, da tudi zanje velja, da najraje sečejo kje na tujem. In potem to ponosno razglašajo za darilo...
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neutrudni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu objavlja na zadnjo soboto v mesecu.
