Sobota, 24. 8. 2024, 22.10
2 meseca
Branko Soban: Putin na kolenih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,67
"Predsednik je najprej obiskal pokopališče. Mesto pobitih angelov. Za trenutek je postal pred spomenikom žrtvam pokola v šoli. Nato je tja položil šopek cvetja, pokleknil, bržkone prvič pred tistimi, ki jih je sam poslal v smrt, poljubil marmor, se prekrižal in vstal. Vse skupaj je trajalo manj kot deset sekund."
Zločinci se običajno vrnejo na kraj zločina. Vladimir Putin je pretekli torek prvič po dvajsetih letih obiskal ožgano telovadnico šole v Beslanu, kjer je danes muzej. V spomin na strašno tragedijo, ko je v napadu ruskih specialcev na šolo, ki so jo pred tem na prvi šolski dan 1. septembra 2004 za tri dni zavzeli zamaskirani neznanci, po trditvah Kremlja so bili to čečenski teroristi, umrlo kar 334 ljudi. Med njimi 186 otrok.
Vladimir Putin je Beslan obiskal že 4. septembra 2004, dan po uničujoči "osvoboditvi" šole. Toda takrat je bil le v mestni bolnišnici, kjer je pogledal nekaj ranjencev, in se potem hitro vrnil v Moskvo. Uničena šola ga ni zanimala. Bal se je besa sorodnikov pobitih. Potem se je v Beslanu na skrivaj mudil avgusta 2008, ko je položil cvetje na pokopališču, ki se zdaj imenuje Mesto angelov. Uradni Kremelj o tem obisku takrat sploh ni poročal. Bržkone spet iz strahu pred jeznimi Beslančani.
Tudi tokratni obisk tega nesrečnega mesta so skrivali tako rekoč do zadnjega. Vladimir Putin je na Severni Kavkaz priletel z uradnega obiska v Bakuju. Da bo obiskal Nalčik, glavno mesto Kabardino-Balkarije, in Grozni, glavno mesto Čečenije, je bilo znano že precej vnaprej, prihod v Beslan pa so oznanili šele dan pred prihodom. Tik pred zdajci. Tako pozno kajpak iz varnostnih razlogov.
Poklon v Mestu angelov
Predsednik je najprej obiskal pokopališče. Mesto pobitih angelov. Za trenutek je postal pred spomenikom žrtvam pokola v šoli. Nato je tja položil šopek cvetja, pokleknil, bržkone prvič pred tistimi, ki jih je sam poslal v smrt, poljubil marmor, se prekrižal in vstal. Vse skupaj je trajalo manj kot deset sekund. In potem je sledil obisk stare šolske telovadnice, kjer je danes muzej. Putin je tja stopil prvič po dvajsetih letih od tragedije.
Eden od preživelih otrok v Beslanu, kjer je umrlo 334 ljudi, med njimi 186 otrok.
Danes od šole ni ostalo veliko. Po napadu so namreč odstranili vse, kar bi dokazovalo brutalnost "reševanja" šole in talcev v njej. Ostala je le stara telovadnica. Sredi nje zdaj stoji (pravoslavni) križ, na počrnelih stenah pa visijo fotografije pobitih talcev. Ločeno od njih so tudi fotografije specialcev, ubitih v tem napadu. In zanimivo je, da je Putin, ko je prvič doslej obiskal ta prostor, instinktivno krenil najprej k fotografijam svojih kagebešnikov, ne k fotografijam pobitih otrok, ki so umrli pod streli specialcev.
Čas do pokola in čas po njem
Beslan, mesto v Severni Osetiji na ruskem Severnem Kavkazu, ki sem ga obiskal kar nekajkrat, na poteh v Ingušetijo in Čečenijo, bo večno živelo s svojo tragedijo. To je mesto, kjer je življenje kruto razdeljeno na čas do pokola v šoli in na čas po njem. Mesto, kjer so otroci, ki so preživeli, čez noč postali odrasli. A hkrati mesto, ki kljub tej delitvi, zarezani s časom, za vedno ostaja združeno. V bolečini, ki ne poneha. Kajti tragedija je prav vsakomur vzela nekoga, ki mu je bil blizu: mamo, dedka, otroke, brata, sošolca, učiteljico, prijatelja, soseda. Kristina Dzgojeva, ki ima danes 31 let, je v tragediji izgubila leto dni mlajšo sestro. Na pokopališču se pogosto pogovarja z njo. In potem bolečina malce popusti ...
V Beslanu, v tem pomembnem železniškem križišču na Severnem Kavkazu, kjer živi nekaj manj kot 40 tisoč prebivalcev, danes vsi vedo, kaj se je zgodilo tistega usodnega septembra pred dvajsetimi leti. To vedo celo otroci, ki so se rodili po tragediji. A glavnega ne bodo zvedeli nikoli. Resnice o tem, zakaj je moralo tistega dne v šoli umreti 334 ljudi, med njimi 186 otrok. Zarina Cirihova, ki ima danes 34 let, pravi, da resnice v državi pravzaprav nihče noče. Hoče jo samo Beslan.
Ko je po tragediji kot štirinajstletnica ležala v bolnišnici, je razmišljala, zakaj morajo napake politikov na tako krut način plačevati prav otroci. "Takrat nisem razumela ničesar. Tako majhna šola, pa ves svet ni mogel ničesar storiti zanjo? Kako je to mogoče? Toliko predsednikov, pa niso mogli rešiti otrok, ki niso ničesar zakrivili?" se še danes sprašuje Zarina, ki je zaradi Beslana postala popolnoma drug človek. Spremenila se je Zarina, oblast pa je seveda ostala ista. Dostop do internetne strani Resnica o Beslanu je pogosto blokiran. Resnica, ki jo zahteva tudi združenje Matere Beslana, Kremlju očitno ni po volji.
Tisoč sto talcev
Drama v Beslanu se je začela na prvi šolski dan pred dvajsetimi leti. Prvega septembra 2004. Prvi šolski dan je v vsej Rusiji velik praznik, zato so skupaj z otroki tistega dne v šolo prišli tudi njihovi starši, sorodniki, prijatelji. V šoli je bilo tistega prvega septembra najmanj 1.100 ljudi. In prav tistega dne je skupina nekaj deset oboroženih mož zasedla šolo, ki je slovela kot ena boljših v regiji, saj so se v Beslan vozili celo otroci iz Vladikavkaza, glavnega mesta Severne Osetije.
Vladimir Putin je pretekli torek prvič po dvajsetih letih obiskal ožgano telovadnico šole v Beslanu, kjer je danes muzej.
Ugrabitelji so od ruskega predsednika Vladimirja Putina zahtevali neodvisnost Čečenije, takojšnjo ustavitev vojaških operacij in umik ruskih čet iz republike. Oblast ni bila pripravljena na pogajanja in je v bistvu nenehno prikrivala pravo stanje. Sprva so na primer govorili le o nekaj več kot 300 talcih, čeprav je bilo v šoli več kot tisoč ljudi. Že na osnovi tovrstnega zavajanja je bilo mogoče slutiti, da se pripravlja napad, kajti manj ko je talcev, manj je potem tudi žrtev. To je praksa, ki jo do podrobnosti vadijo mnogi avtoritarni režimi po svetu.
Kremelj se ni hotel pogajati
Zasedba šole je trajala tri dolge, mučne dneve. Talci so bili v hudi vročini brez vode in hrane. Nekateri so v obupu pili lastni urin. Dve leti kasneje ubita novinarska kolegica Ana Politkovska, ki sem jo dobro poznal, je takrat osebno poklicala Ahmeda Zakajeva, predsednika čečenske vlade v izgnanstvu, ki živi Londonu. Prosila ga je, naj stori vse za miren razplet drame v Beslanu. To je Zakajev, s katerim sem se tudi sam večkrat srečal, tudi v resnici storil. To mi je kasneje podrobno razložil v intervjuju.
Povezal se je s takratnim čečenskim predsednikom Aslanom Mashadovom, ki ga Moskva seveda ni priznavala. Mashadov je bil takoj pripravljen posredovati pri ugrabiteljih. To je potrdil tudi Aleksander Dzasohov, takratni predsednik Severne Osetije. Toda Kremelj ni privolil v nikakršna pogajanja s teroristi. Še najmanj seveda z Aslanom Mashadovom. Zato je Vladimir Putin − skupaj z FSB − stvari vzel v svoje roke. Tretjega septembra se je začel silovit napad na šolo, ki se je končal s popolnim razdejanjem in več kot tristo mrtvimi. Danes ni več nobenega dvoma o tem, trdijo priče, da so po šoli najprej udarili ruski specialci. Ti so začeli spopad in ne ugrabitelji, ki so imeli pri sebi tedaj veliko orožja in tudi razstreliva.
Strasbourg je obsodil Moskvo
To je aprila 2017 potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Razsodilo je, da Rusija ni storila nič, da bi obvarovala talce v šoli. Imela je dovolj informacij o tem, da se pripravlja napad, vendar se ni odzvala. In tudi vodstva šole in staršev ni obvestila o tem. V napadu na šolo je uporabila težko orožje, tanke in napalm ter s tem še povečala število žrtev.
"V Beslanu, tem pomembnem železniškem križišču na Severnem Kavkazu, kjer živi nekaj manj kot 40 tisoč prebivalcev, danes vsi vedo, kaj se je zgodilo tistega usodnega septembra pred dvajsetimi leti. To vedo celo otroci, ki so se rodili po tragediji. A glavnega ne bodo zvedeli nikoli. Resnice o tem, zakaj je moralo tistega dne v šoli umreti 334 ljudi, med njimi 186 otrok."
Sodišče je sklenilo, da mora Moskva sorodnikom žrtev izplačati 2,9 milijona evrov odškodnine. Ali je država izplačala ta denar, ni znano. Se je pa Kremelj takrat seveda dokaj ostro odzval na odločitev iz Strasbourga. Dmitrij Peskov, tiskovni predstavnik Kremlja, je v svoji značilni peskovščini na primer dejal, da sodišče sploh ni razumelo "resnosti položaja v Beslanu in tveganj ob reševanju talcev". Ga je morda bolje razumela Moskva?
Zakaj že dvajset let ni preiskave?
Vladimir Putin se je med obiskom v mestu v torek seveda sestal tudi s predstavnicami nevladne organizacije Matere Beslana. Pogovarjali so se v zgradbi nove šole, zgrajene na ruševinah stare. Nanjo so takrat streljali celo s tanki. Po končanem obleganju so ruševine hladnokrvno naložili na tovornjake in jih odpeljali na smetišče. In dokazov o tankovskem napadu ni bilo več. Zakaj so to morali storiti? Ker je bila večina otrok pobitih prav v šolski zgradbi, in ne v telovadnici, od katere so zdaj ostali le zidovi, prekriti z nekakšno kovinsko kupolo.
S Putinom so se srečale Susana Dudijeva, Aneta Gadijeva in Rita Sidakova. Vse tri so se z njim pogovarjale že 2. septembra 2005, leto dni po tragediji, na letališču Vnukovo. Ženske so takrat priletele v Moskvo, Putinu zastavile vrsto neprijetnih vprašanj in se vrnile v Beslan, na slovesnost ob prvi obletnici tragedije. Kremelj ni nikoli objavil uradnega prepisa pogovora, so ga pa zato Matere Beslana.
Kdo je ukazal napasti šolo?
Bile so neusmiljene. Predsednika, ki je obljubil, da bo osebno poskrbel za preiskavo pokola v šoli, so zasule s ploho očitkov. Zakaj se ruske oblasti niso bile pripravljene pogajati s "teroristi"? Zakaj so nenehno govorili o manjšem številu talcev, kot pa jih je v resnici bilo? Kdo je izdal ukaz za napad na šolo? Kdo je dovolil uporabo tankov in napalma? Kdo je bil neposredno odgovoren za operacijo? Kdo je ukazal odstraniti vse dokaze o pokolu v šoli? Vladimir Putin že takrat seveda ni znal odgovoriti na ta vprašanja. In ta teden tudi ne.
Aneta Gadijeva, ki je v napadu na šolo izgubila devetletno hčer, je po pogovorih dejala, da so Putina seveda vprašale, zakaj preiskava o Beslanu še vedno ni končana. Putin je suho odgovoril, da ne ve (med drugim je v pogovoru število pobitih otrok zmanjšal za petdeset, s 186 na 136), in obljubil, da bo o tem osebno povprašal Aleksandra Bastirikina, šefa državnega preiskovalnega komiteja, nekakšne ruske FBI. Toda vprašanje je, ali se bo to res zgodilo. Prave preiskave o Beslanu doslej sploh še ni bilo in je tudi nikoli ne bo. Od kdaj namreč avtoritarni režimi sodijo svojim (plačanim) morilcem in zločincem?
Mater Beslana ni bilo slišati
Uradni Kremelj je seveda objavil posnetke pogovora Vladimirja Putina z Materami Beslana. Toda na posnetku, ki je na voljo, govori samo on. Kaj so govorile nesrečne matere, ruska javnost ni smela slišati. Toda tudi tu Putin ni mogel iz svoje kože. Tragedijo pred dvajsetimi leti je namreč primerjal z vojno v Ukrajini. Boj proti "teroristom" pred dvajsetimi leti je izenačil z bojem proti ukrajinskim "neonacistom" in tistim, ki "počnejo zločine v kurski regiji in v Donbasu". Dodal je, da nekateri krogi v tujini poskušajo opravičevati dramo v Beslanu in dajejo "teroristom" moralno, politično, finančno in vojaško pomoč.
In potem je odšel iz Beslana. Mesto bo na dvajseti jubilej tragedije spet samo. S svojimi bolečinami in ranami, ki ne bodo nikoli zaceljene.
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neutrudni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu običajno objavlja na zadnjo soboto v mesecu. Tokrat jo izjemoma objavljamo v nedeljo.
