evropske volitve
Petek, 24. 5. 2024, 22.47
2 tedna, 2 dneva
Branko Soban: Kupci nimajo vedno prav. In volivci tudi ne.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.
Sedim v baru enega velikih tokijskih nakupovalnih središč in s skodelico kave v rokah uživam v opazovanju množice ljudi, ki z nakupovalnimi torbami hitijo mimo mene, se ustavljajo pred bogatimi izložbami, vstopajo v prodajalne in odidejo dalje. Japonske trgovine so izjemno lepo urejene. Ponudba je naravnost sanjska. Dizajn izdelkov vrhunski. In cene so zdaj zaradi šibkega jena zelo dostopne. Zato vrvež v šoping centrih nikoli ne pojenja.
Toda ta idilična podoba potrošniškega raja pod površjem skriva tudi veliko slabega. V japonskih poslovnih krogih močno odmeva raziskava svetovno znanega proizvajalca razkošnih artiklov, ki je v svoje trgovine po svetu poslal "skrite nakupovalce", da bi ocenili raven poslovanja s strankami. In potem se je zgodil čudež. Čeprav so njihove trgovine na Japonskem slovele daleč naokoli in so veljale za najboljše na svetu, se je v tej raziskavi najslabše odrezala prav Japonska. Toda ne zaradi zaposlenih, ampak zaradi kupcev. Ti so zdaj postali problem, o čemer zadnje čase veliko pišejo vsi japonski mediji.
Kupec je vselej (bil) bog
Vse dosedanje poslovanje in nakupovanje, ne le na Japonskem, tudi drugod po svetu, je leta in leta temeljilo na aksiomu, da ima kupec vedno prav. Visoki standardi storitev so seveda že po logiki žanra ustvarjali vtis, da se bo podobno obnašala tudi nasprotna stran. Torej stranka na drugi strani pulta. Na Japonskem je kupec že od nekdaj dobesedno bog. Kamisama po njihovo. Toda vse bolj kruta praksa je to zaverovanost v kupca zdaj močno omajala in z njega že zdavnaj snela vse tančice božanskosti.
V trgovinah se je z leti namreč pojavilo vse več nasilja nad prodajalci. Kupci jim grozijo, jih zmerjajo in tudi pretepajo. In to se ne dogaja le v nakupovalnih središčih, ampak tudi v restavracijah, transportu, hotelih in v drugih storitvenih dejavnostih. Bil je primer, ko je neki kupec osebje prisilil, da so se spustili na kolena in se mu opravičili za domnevno neprijaznost. In presenetljivo je, da je med nasilneži zelo veliko mladih, ki so idejo o tem, da je kupec bog, očitno vzeli preveč dobesedno.
Zakon proti nasilnim strankam
Japonska vlada zaradi podobnih primerov, o katerih se tu veliko piše, zdaj pripravlja prenovo delovne zakonodaje, ki bo po novem bolj ščitila zaposlene v trgovinah in drugih podobnih dejavnostih. In jih postavila v enakopraven položaj s kupci. V novem zakonu bo poslej tudi stavek, da kupec nima vedno prav. Še zlasti ne seveda jezni in nasilni kupec. Prav ideja, da ima kupec vedno prav, je namreč pri mnogih res vzbujala vtis, da kot bogovi potrošniškega raja lahko počnejo, kar jim pade na pamet.
Čez dva tedna se bomo podali na evropske volitve. Udeležba bi morala biti množična.
Anahronizmi politične trgovine
Ob tej grenki japonski izkušnji, ki slikovito opozarja na anahronizme sodobnega potrošništva, v katerem se raj pravzaprav nenehno spreobrača v zlo, se seveda kar same po sebi ponujajo vzporednice s politično trgovino. Natančneje z volitvami, ki so zdaj znova pred vrati. Po vsej Evropi.
Star izrek denimo pravi, da imajo volivci vedno prav. Sam že od nekdaj trdim, da to ni res. Volivci nimajo prav (skorajda) nikoli.
Dokazov za to je v zgodovini neskončno veliko. Nemci niso imeli prav, ko so v tridesetih letih volili Hitlerja. Italijani so udarili mimo, ko so podprli Mussolinija in veliko kasneje denimo volili Berlusconija ali zdajšnjo premierko Meloni.
Madžari se po malem že kesajo, ker so si na volitvah že pred več kot desetletjem spravili za vrat Viktorja Orbana, ki ga bolj kot evropska demokracija zanimata ruski diktator Vladimir Putin in kitajski komunist Xi Jinping. V Argentini so volivci hoteli spremembe in v predsedniško palačo spravili norega Javierja Milea, zdaj pa proti njemu protestirajo.
Sebične politične koristi
Še posebej tragično je, da se volivci tako nerazumljivo boleče motijo zlasti v Evropski uniji, ki je bila zgrajena na antifašizmu, vladavini prava in človekovih pravicah. Na mnogih nacionalnih volitvah zdaj že kar po tekočem traku zmagujejo nacionalisti, populisti, skrajni desničarji, avtokrati, prevaranti in povzpetneži, ki širokih ust lažnivo razlagajo, da delajo v prid naroda, ko pa je popolnoma jasno, da jih zanimajo le lastna (samo)promocija in sebične politične koristi. Tudi v Sloveniji.
Le kako je denimo mogoče, da so na Slovaškem pred dobrega pol leta ponovno izvolili populista in avtoritarca Roberta Fica, ki je moral pet let nazaj odstopiti zaradi umora novinarja Jana Kuciaka? Je spomin volivcev, ki naj bi imeli vedno prav, res tako kratek? Kako je mogoče voliti politika, ki je predsednico svoje države Zuzano Čaputovo zmerjal z "ameriško agentko"?
Nizozemski skrajnež Geert Wilders je bil še pred leti popoln izobčenec v deželi tulipanov, zdaj pa njegova rasistična in fašistična Stranka za svobodo sestavlja vlado. S tem je dobil legitimnost, o čemer je še nedolgo nazaj lahko le sanjal.
Slovaški premier Robert Fico je bil prejšnji teden žrtev poskusa atentata. Po mnenju analitikov je to tudi posledica globoke razdeljenosti v državi in spodbujanja politike delitev, tudi sovraštva.
Pohod populistov in skrajnežev
Podobnih zgodb je v Evropski uniji že bistveno preveč. Zakaj (malone) povsod zmagujejo populisti in skrajneži? Najprej zato, ker tako imenovane mainstream stranke, ki jim volivci ne zaupajo več, saj niso storile ničesar zanje, v bitki za preživetje z neznosno lahkostjo prevzemajo retoriko skrajnežev. In jih celo same vabijo v svoje vrste, kot se je denimo zgodilo na Nizozemskem.
In volivci potem namesto kopije raje izberejo kar original. Ker se jim zdi pač veliko bolj verodostojen od tistih, ki posnemajo izvirnik.
To po svoje velja tudi za predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen, ki v bitki za nov mandat zdaj išče zaveznike tudi med skrajneži. In prava sramota je, da tega sploh ne skriva. Pred petimi leti je bila denimo izbrana tudi z Orbanovo pomočjo, zdaj pa se še posebej tesno povezuje z italijansko premierko Georgio Meloni. O novem vodstvu komisije namreč ne bodo odločali volivci, ampak kar evropska politična elita sama. In to Ursula von der Leyen kajpak zelo dobro ve.
Demokracijo ubijajo od znotraj
Demokracija v svetu – in tudi v Evropi – torej že dolgo ne umira več zaradi vojaških udarov in političnih prevratov. Uničujejo jo kar (svobodno) izvoljeni politiki sami. Z manipuliranjem volivcev in spodkopavanjem demokratičnih inštitucij, ko si sami prilagajajo pravila igre, da bi lahko še naprej ostali na oblasti.
To se vse pogosteje pojavlja tudi v Evropski uniji in bati se je, da se bo ta uničujoči trend nadaljeval tudi na junijskih evropskih volitvah. Raziskave javnega mnenja kažejo, da gre skrajnim, nedemokratičnim in avtoritarizmu naklonjenim političnim opcijam izjemno dobro. Zato je napočil čas, da volivci po vsej Evropi in tudi v Sloveniji končno le pokažejo, da imajo kdaj pa kdaj lahko vendarle tudi prav. In zaustavijo zdajšnji pohod ksenofobnih, rasističnih in fašističnih strank, ki so vse močnejše.
Slabe vlade in dobri ljudje
Winston Churchill je nekoč dejal, da slabe vlade – in slabe politike – volijo tisti dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Zato je treba devetega junija množično na volišča. Mnogi se za neodhod odločajo tudi zato, ker da se jim gnusijo tisti, ki se jim ponujajo z volilnih seznamov. Toda če je gnusoba res edini razlog za to, da nekateri ne odidejo na volišča, potem bodo zaradi takšnih neodgovornih potez volivcev v prihodnje v politiki zares ostali samo še največji gnusneži.
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neumorni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda.
