Petek, 23. 2. 2024, 22.06
9 mesecev
Branko Soban: V vojni slabi ljudje postanejo še slabši
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Med žrtvami izraelskega bombardiranja Gaze so številni palestinski otroci. Več kot 15 tisoč naj bi jih bilo že ubitih, številni so ranjeni in pohabljeni.
Najprej je bila tišina. Potem so zagrmele bombe. Mesto se je v hipu spremenilo v pekel. Vojna je kot rentgen, saj do potankosti razkrije notranjost človeka. Dobri ljudje postanejo še boljši, slabi ljudje se spremenijo v še slabše.
Tako razmišlja Mstislav Černov, novinar Associated Pressa in ukrajinski režiser, avtor sijajnega dokumentarnega filma Dvajset dni v Mariupolu, ki sem si ga v četrtek ogledal na slovenski premieri v ljubljanskem Mini teatru. Film je pred dnevi dobil nagrado Bafta in tako postal prvi ukrajinski film nasploh, ki je prejel nagrado britanske akademije. Je tudi eden najresnejših kandidatov za oskarja v kategoriji dokumentarnih filmov, ki jih bodo podelili v prvi polovici marca.
Dokument o šokantnih zločinih
O njegovem Mariupolu sem seveda veliko slišal in bral že takrat, ko je bil prvič predvajan, zato sem dobro vedel, kaj me čaka. Toda ko ga gledaš v živo, na velikem platnu, te strese do kosti. Doslej je bilo posnetih veliko izvrstnih igranih in dokumentarnih filmov o vojnah, toda ta je vendarle nekaj posebnega. Vojno ti pokaže dobesedno v živo.
Je neverjeten dokument časa. Dokument o ruskih šokantnih zločinih proti Mariupolu in njegovim prebivalcem. O strašnih zločinih epskih razsežnosti, ki so tako kruti, da je včasih prav težko gledati tja na platno. Že samo ta film je zagotovo zadosten dokaz za obsodbo v Haagu. Za Vladimirja Putina in vse njegove generale.
Brutalni ruski napad na Mariupol, Marijino mesto, se je začel pred natanko dvema letoma. 24. februarja 2022. Ruske čete so ga sicer poskušale zavzeti že pred desetletjem, ko so leta 2014 vkorakale v Donbas, toda tedaj je ukrajinska obramba odbila napade. Tokrat ni šlo.
Prizor iz dokumentarnega filma Dvajset dni v Mariupolu
Edini novinar v Mariupolu
Vsi tuji poročevalci so po petih dneh vojne odšli iz tega polmilijonskega pristaniškega mesta ob Azovskem morju. Mstislav Černov je s svojo kamero in majhno ekipo ostal. Ker je, kot pravi, čutil, da mora ostati. Umor mesta, ta strašni urbicid, je grozljivo natančno beležil dvajset dni, kot pove že naslov filma. Toda potem se je moral iz mesta prebiti tudi sam, sicer ne bi ostal med živimi.
V tistih dvajsetih dneh je v nemogočih razmerah posnel za dobrih trideset ur drame Mariupola. V filmu jih je strnil v poldrugo uro. Tempo je strašen. Niti minute nimaš, da bi v miru zadihal in si oddahnil od grozot. V filmu umirajo dojenčki in starci. Ruske rakete uničijo porodnišnico in tudi druge bolnišnice v mestu. Ljudje pred bombami bežijo v domače kleti, v spodnje prostore trgovskih hiš in fitnes centrov.
Če začnem govoriti, bom jokal …
V kratkih premorih med napadi meščani pokopavajo svoje mrtve. V množična grobišča. Ko Černov enega od pogrebcev vpraša, kako se počuti, ta odgovori: "Če začnem govoriti, bom samo še jokal …"
Domačin Volodimir, ki je spremljal ekipo Černova in ji potem tudi pomagal iz mesta, v nekem trenutku obupa reče, da bodo filmske slike mrtvih otrok morda le ustavile to vojno. Ne, niso je ne spremenile in še manj ustavile. Žrtev je bilo na tisoče, na desettisoče, toda napadi na Ukrajino še kar trajajo.
Iskanje otrok med trupli
Ena najbolj grozljivih mariupolskih zgodb je zagotovo tragedija brata in sestre in njunih dveh družin. V bombardiranjih mesta sta bila ubita oba njuna otroka. Pokopala sta ju kar na dvorišču bloka z mislijo, da jima bosta kasneje, ko ne bo več raket in bomb, uredila za človeka spodobna grobova.
Njuni družini sta se prebili na varno. Toda ko sta se kasneje vrnila v mesto, otrok ni bilo več tam, kjer sta ju pokopala. Ruski vojaki so ju odkopali in odvrgli v skupni grob. Brat in sestra sta ju obupana začela iskati. Odkopavala sta množične grobove, premetala na stotine razpadajočih trupel in na koncu vendarle našla svoja otroka. In ju srečno pokopala na mestnem pokopališču …
Mesto Mariupol je bilo ena prvih tarč v ruskem napadu na Ukrajino pred dvema letoma in je bilo praktično zravnano z zemljo.
Strateško pomembni Mariupol je po 86 dneh strašnih bojev dokončno padel v ruske roke. Donbas je bil s tem povezan s Krimom, kar je bil eden glavnih ciljev ruske operacije.
Toda mesto je bilo dobesedno zravnano z zemljo. Kot nekoč Dresden ali Hirošima. Po najskromnejših ocenah je bilo ubitih okrog 25 tisoč ljudi, toda prave številke so vsaj nekajkrat večje. V mestu, ki je zdaj v ruskih rokah, danes živi vsega sto tisoč ljudi. Kje so torej vsi ostali? Mariupol je zdaj postal nekakšno zrcalo ruske propagande. Nova oblast je mestu namreč prinesla "svobodo", ki je prej kajpak ni bilo …
Vzporednice z Gazo
Tragedija Mariupola kar sama ponuja vzporednice z Gazo, ki že od oktobra lani doživlja na las podobno dramo. In dokazuje, da so pravzaprav vsi okupatorji v svojem bistvu popolnoma enaki. Vojna jih iz slabih ljudi vedno spremeni v še slabše. Ruska soldateska v ukrajinskih mestih že dve leti načrtno uničuje vse, kar kakorkoli diši po ukrajinski kulturi: šole, muzeje, knjižnice, gledališča, galerije … In seveda bolnišnice, ki so vselej med prvimi žrtvami vojn, da ranjenih preprosto ni več mogoče ne reševati ne zdraviti.
Natančno to počne Izrael v vojni proti Palestincem v Gazi. Januarja je bila na jugu tega največjega zapora na svetu uničena še zadnja univerza - Al Isra. Dvanajsta, zadnja v nizu. Najprej so bile uničene islamske univerze, potem so prišle na vrsto še vse ostale. Univerzo Al Isra so zrušili s 315 minami. Pred tem so si Izraelci tod uredili svojo vojaško bazo. Tu so imeli tudi zapore in mučilnice, kjer so zasliševali in mučili ujete Palestince. Pred miniranjem so popolnoma izropali univerzitetni muzej, kjer je bilo spravljenih več kot tri tisoč eksponatov, tudi iz rimskih časov.
Številni palestinski otroci v Gazi so žrtve grozljivih poškodb.
Uničene so vse univerze
Toda univerze seveda še zdaleč niso edina žrtev izraelskih bomb. Doslej je bilo v Gazi uničenih 280 javnih šol in 65 šol, ki so jih upravljali in financirali Združeni narodi. V Gazi je zdaj ostalo le še 133 šol, danes je gotovo že spet kakšna manj, ki jih zdaj uporabljajo v glavnem kot zavetišča za tiste, ki se nimajo več kam zateči. V napadih na šole je bilo pobitih ogromno otrok. Vsega skupaj v Gazi že blizu 15 tisoč. Na bombardiranih univerzah je pod ruševinami za vselej ostalo skoraj 4.500 študentov. Umrlo je 94 univerzitetnih profesorjev, med njimi tudi nekaj svetovno znanih strokovnjakov, ki so predavali na mnogih tujih univerzah.
Šrapnel v otroškem očesu
Podobno je z bolnišnicami. Od 36 jih zdaj v Gazi dela samo še dvanajst, pa tudi v teh so razmere za delo povsem nemogoče. Bolnišnica Naser v Han Junisu, največja v Gazi, je prenehala delati prejšnjo nedeljo, po več kot teden dni dolgem vojaškem obleganju. Dr. Yasser Khan, kanadski oftalmolog, ki se je pravkar vrnil iz Han Junisa, kjer je pomagal palestinskim kolegom, pravi, da je doslej zdravil v več kot štiridesetih državah sveta. V Afriki, Aziji in Južni Ameriki. Toda kaj takšnega ni videl še nikjer.
V Han Junisu je operiral v glavnem otroke, stare od dveh do sedemnajst let, z ranami, s kakršnimi doslej še ni imel opraviti. Enemu od majhnih pacientov je odstranil šrapnel iz očesa, drugemu je eksplozija oko presekala na pol. Otroci imajo strašne poškodbe obraza. Mnogi ležijo kar na tleh in čakajo na poseg. Za mnoge sploh ni anestetikov. Ranjenci pa kar prihajajo in prihajajo, medtem ko med posegi vztrajno padajo bombe in streli. Gaza je postala ogromno polje smrti. Največje pokopališče na svetu. Svet pa to tragedijo že spet samo gleda.
Posneti zločini
Vsi izraelski zločini so dokumentirani preko neskončnega števila posnetkov in pričevanj iz Gaze. Podobno velja tudi za Ukrajino. Mstislav Černov, režiser filma o tragediji Mariupola, pravi, da to pravzaprav snema za tiste, ki ubijajo nedolžne ljudi. Pošilja jim jasno sporočilo, ki se glasi: "Karkoli že delate, nekdo bo to posnel in povedal svetu, kaj počnete!"
Siolov kolumnist Branko Soban
