Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Branko Soban

Petek,
26. 1. 2024,
21.49

Osveženo pred

2 meseca, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,67

Natisni članek

kolumna olimpijske igre Sarajevo 1984

Petek, 26. 1. 2024, 21.49

2 meseca, 2 tedna

Branko Soban: Zadnje olimpijske igre s človeškim obrazom

Branko Soban

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1,67
Vučko Sarajevo | Znamenita maskota olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, Vučko, je delo slovenskega akademskega slikarja Jožeta Trobca. | Foto Ana Kovač

Znamenita maskota olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, Vučko, je delo slovenskega akademskega slikarja Jožeta Trobca.

Foto: Ana Kovač

Igre v Sarajevu so bile zadnje olimpijske igre s človeškim obrazom. Vse naslednje so bile namreč izrazito skomercializirane, pravi Slaviša Mašić, sloviti sarajevski televizijski in filmski režiser, ki je v svoji dolgoletni karieri posnel na stotine oddaj, svet pa ga je spoznal predvsem kot režiserja odprtja iger na stadionu Koševo pred natanko štirimi desetletji. Dogodka, kakršnega na območju nekdanje Jugoslavije do takrat še ni bilo in ga tudi bržkone nikoli več ne bo.

Slaviša Mašić, s katerim se poznava že zelo dolgo, ima seveda prav. Tudi sam imam enako mnenje. V Sarajevu sem takrat kot novinar preživel skoraj mesec nepozabnih dni. To je bil športni dogodek, kakršnega je naša generacija doživela samo enkrat, zato se je vsem, ki smo takrat bili zraven, za vselej zasidral v globinah spomina. In ne samo nam. Zagotovo tudi tistim, ki so v Sarajevo prihajali kot gledalci ali pa so igre spremljali le prek televizijskih zaslonov. Kajti to niso bile zgolj sarajevske igre. Z njimi je takrat živela vsa tedanja Jugoslavija.

Oglejte si olimpijsko multimedijo na Siol.net, kjer smo združili slovenske olimpijske spomine (klik na grafiko):

Sarajevo 1984 | Foto:

Koševo s slovenskimi podtoni

Prenovljeni štadion Koševo je bil zgodovinskega osmega februarja pred štiridesetimi leti pretesen za vse, ki so hoteli na odprtje iger. Na njem je bilo le 50 tisoč sedežev, tako da so tisoči ostali pred vrati in zaman upali, da se jih bo kdo le usmilil in jim dovolil na olimpijski spektakel. Kajti odprtje je bilo v resnici veličastno. Tudi po slovenski zaslugi, saj je za scenografijo poskrbela Meta Hočevar.

Vsi, ki smo se tistega nepozabnega dne stiskali na tribunah Koševa, smo navdušeno pozdravljali športnike z vseh vetrov. Avstrijsko zastavo je nosil Franz Klammer, ameriško sankač Frank Masley, sovjetsko legendarni hokejski vratar Vladimir Tretjak, jugoslovansko pa kasnejša velika zvezda Sarajeva ’84 Jure Franko. Olimpijsko zastavo je na štadion prineslo osem takrat najbolj znanih jugoslovanskih športnikov, med njimi Darjan Petrič, na jambor pa sta jo dvignila Boris Strel in Boris Radjenović.

Odprtje zimskih olimpijskih iger v Sarajevu 1984 | Foto: Odprtje zimskih olimpijskih iger v Sarajevu 1984

In potem še veliki finale: na štadion je z olimpijsko plamenico v rokah prismučal Ivo Čarman in jo izročil zadnji nosilki, takrat najboljši jugoslovanski umetnostni drsalki Sandi Dubravčić. Ta je potem prižgala olimpijski ogenj. Sledila je samo še prisega. V imenu vseh športnikov jo je v slovenskem jeziku izrekel Bojan Križaj. Pri tej odgovorni nalogi ga je resda malce zvila trema, toda tega mu ni takrat nihče zameril …

VIDEO: Kako se Jure Franko, Bojan Križaj in Ivo Čarman spominjajo sarajevskih iger? 

Alenka Teran Košir, video: Ana Kovač

Osem kamer za slovesnost ob odprtju

Vse to je prek oči televizijskih kamer ves čas budno spremljal Slaviša Mašić. Ko sva se kasneje pogovarjala, mu omenim, da je bila to zanj gotovo velika čast, da so režijo otvoritvene slovesnosti iger zaupali prav njemu.

"Ne, to je bila predvsem velika odgovornost. Treba je bilo živeti s to nalogo. Tri leta prej sem izvedel, da bom to delal. Bil sem relativno mlad. Ko so se igre začele, sem jih imel 36. Toda čeprav še nismo imeli tovrstnih izkušenj, so bile ocene prenosa, ki smo ga opravili z le osmimi kamerami, zelo dobre. Pohvalili so ga tudi Američani, ki so v Sarajevo takrat prišli z zelo močno televizijsko ekipo in svojimi kamerami," pravi Mašić.

Sarajevo razstava
Sportal Navdušenje nad Vučkom in olimpijskimi igrami v Sarajevu tudi po 40 letih ne pojenja #video

Pomoč legendarnega Bena Hvale

Kljub vsej njegovi skromnosti je vendarle treba dodati, da je bil takrat že eden najbolj znanih režiserjev športnih tekmovanj v Jugoslaviji. Tudi po zaslugi legendarnega Bena Hvale z ljubljanske televizije.

"Beno Hvala je bil moj veliki prijatelj. Bil sem njegov učenec, čeprav mi ni nikoli predaval. Veliko sem se naučil od njega," pravi Mašić. "Za njegove prenose iz Planice so vedeli vsi. Toda v svetu ga niso cenili le zaradi tega. Bil je namreč prvi na svetu, ki je v neposrednem prenosu uporabil ponovitev gola. V realnem času. To se je zgodilo na hokejskem svetovnem prvenstvu skupine A v Ljubljani leta 1966. Beno Hvala je bil mojster nad mojstri. In prišel je seveda tudi na olimpijske igre v Sarajevo, kjer nam je veliko pomagal. Izjemno sem ga spoštoval," doda Sarajevčan.

Velike smučarske tekme je režiral že pred olimpijskimi igrami. Tudi oba predolimpijska smuka na Bjelašnici za moške in na Jahorini za ženske. "To sta bili sploh prvi veliki smukaški tekmi v takratni Jugoslaviji, saj v Sloveniji niste imeli smukaških prog. Tekmi je prenašal ves svet. Tudi Američani. Toda čestitke in pohvale za prenos je dobil kar Beno Hvala. Ker jaz kot režiser nisem bil podpisan. Sporočali so mu: Super si naredil! Kako velik je bil Beno! Nihče si ni mislil, da še kdo v Jugoslaviji lahko tako dobro naredi prenos kakor on," se ljubljanskega prijatelja in kolega spominja Mašić.

Sloviti olimpijski veleslalom, na katerem je Jure Franko s srebrom postal nacionalni junak.  | Foto: Guliverimage Sloviti olimpijski veleslalom, na katerem je Jure Franko s srebrom postal nacionalni junak. Foto: Guliverimage

Bill Johnson in kamere Staneta Škodlarja

Še posebej skrbno se je pripravil na prenos olimpijskega smuka, ki ga je dobil zdaj že pokojni Američan Bill Johnson. "Presenečenje bi bilo, če takrat ne bi zmagal. Tisto sezono je bil zelo dober. V ameriški ABC so bili prepričani, da bo zlato njegovo, zato so se izjemno temeljito pripravili na prenos. Pol proge so pokrile njihove kamere, pol pa kamere ljubljanske televizije s Stanetom Škodlarjem na čelu. Ameriško veselje po zmagi je bilo nepopisno. Johnson je bil namreč prvi Američan v zgodovini z olimpijskim zlatom v smuku," navdušeno pripoveduje Mašić, ki je zdaj že nekaj let v pokoju, a kljub temu nikoli ne počiva.

Zdaj že vrsto let vodi atelje Figure na ulici Daniela Ozme v središču Sarajeva, ki je postal nekakšno križišče kulturnega življenja v mestu ob Miljacki. Z gosti iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Tudi iz Slovenije. 

Skakalnici bratov Gorišek

In kakšno je bilo moje delo v Sarajevu? Po takratnem dogovoru so vodenje tiskovnih središč na posameznih olimpijskih prizoriščih prevzele osrednje medijske hiše iz vseh jugoslovanskih republik. Evgen Bergant, takratni urednik športne redakcije Dela, se je odločil, da bo Delova hiša skrbela za novinarsko središče na olimpijskih skakalnicah, ki sta ju zasnovala brata Gorišek. Odločitev je bila modra, saj so nam bili smučarski skoki že zaradi planiške tradicije zelo blizu, pa tudi vsa olimpijska tekmovanja so v bistvu vodili kar planiški skakalni delavci sami, tako da smo se v tistih dneh na Igmanu tudi zato počutili kot doma.

Naše novinarsko središče, ki ga je vodil zdaj že pokojni kolega Henrik Übeleis, skupaj z njim pa nas je v njem delalo še osem Delovih novinarjev in novinark, je v tistih dneh postal svet v malem. K nam so vsak dan prihajali novinarji z vseh koncev sveta. Toda prihajali so tudi drugi gostje. Sloviti švedski smučar Ingemar Stenmark na primer, ki si je brez veliko besed ogledal naše delovne prostore, popil kozarec radenske in odšel naprej. V gosteh sta bili tudi nekdanji avstrijski smučarski legendi Karl Schranz in Annemarie Moser. A najbolj ljub obiskovalec nam je bil zagotovo Roy Andersen, bradati Kanadčan norveškega rodu, ki je v Sarajevo prišel iz Calgaryja, gostitelja naslednjih iger, kjer je kot član organizacijskega komiteja skrbel prav za skoke.

Jens Weissflog in Matti Nykänen

Tu so bili seveda še skakalni junaki tistega časa, iz katerih sem moral za olimpijski bilten vsak dan iztisniti kakšno izjavo. Tudi slovenski seveda s Primožem Ulago na čelu, ki pa jim olimpijsko Sarajevo takrat ni bilo posebej naklonjeno. Glavni zvezdi obeh tekem sta bila Vzhodni Nemec Jens Weissflog in Finec Matti Nykänen. Drobni Jens z vzdevkom Bolha, ki je imel takrat komaj devetnajst let, je dobil tekmo na manjši skakalnici, leto dni starejši Finec je bil drugi.

V olimpijskem boju na veliki skakalnici, ki si ga je takrat ogledalo rekordnih 90 tisoč gledalcev, sta si z Nykänenom zamenjala mesti, tako da sta iz Sarajeva oba odšla z zlatom in srebrom. Sloviti finski skakalec je kasneje zmagoval in zmagoval, toda po končani karieri se je žal vrgel v popevanje, popivanje in tudi v grobijanstvo, tako da je od nekdanjega, zdaj že pokojnega športnega asa z leti ostal le še velik kup sramote.

Zvezda slovenskega alpskega smučanja Bojan Križaj | Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije Zvezda slovenskega alpskega smučanja Bojan Križaj Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Veliki derbi Sovjetska zveza : Kanada

Po delu na Igmanu je bilo zvečer seveda nekaj časa tudi za ogled drugih tekmovanj. Še posebej me je zanimal veliki hokejski derbi med Sovjetsko zvezo in Kanado, ki ga je "zbornaja" dobila s 4:0. Pravi užitek je bil tudi ogled nastopa vzhodnonemške umetnostne drsalke Katarine Witt, ki je zmagi v Sarajevu čez štiri leta dodala še zlato iz Calgaryja.

Ozračje v Sarajevu je bilo takrat v resnici izjemno. In nastajale so anekdote, ki so ostale večne. Ena najbolj znanih je tista iz restavracije Morića Han, kjer je natakar na vprašanje dveh ameriških novinark, kaj jima lahko ponudi za desert, pogumno odvrnil: "Tufah’ju!"

Američanki seveda nista vedeli, da gre za slastno pečeno jabolko, napolnjeno z orehi, zato sta ob besedi, ki spominja na angleški vulgarizem, dobesedno onemeli, nato pa besno vstali in za seboj glasno zaloputnili z vrati. Natakar je ves začuden še dolgo zijal za njima in ugibal, kaj ju je pičilo, saj jima je ponudil zgolj zelo priljubljeno sladico.

Rešitelji olimpijskega gibanja

Kako to, da je igre leta 1984 v bitki z japonskim Saporom in švedskim Göteborgom dobilo prav Sarajevo? To se sploh ni zgodilo po naključju. V Mednarodnem olimpijskem komiteju (Mok) so Jugoslavijo takrat videli kot nekakšno rešiteljico olimpijskega gibanja, ki je z bojkotom poletnih iger v Moskvi leta 1980 in nato še štiri leta kasneje v Los Angelesu doživelo dva strahotna udarca. Kate Meehan Pedrotty v zborniku z naslovom Sončna stran Jugoslavije to jasno pove. Politika neuvrščenosti je bila tista, ki je Sarajevu prinesla olimpijske igre, je bilo zapisano v poročilu Moka.

To je nenehno poudarjal tudi Branko Mikulić, predsednik organizacijskega odbora iger. "Olimpizem je filozofija, katere humanistični ideali so identični z mirovno politiko neuvrščene Jugoslavije," je govoril Mikulić, kasnejši predsednik jugoslovanske vlade in tudi zato velikokrat zelo kritiziran politik. A hkrati mož, ki je v Sarajevo prinesel olimpijski ogenj, v njem ostal med vojno in deset let po olimpijskih igrah tam tudi umrl. Sredi obleganega mesta.

Osem let po olimpijskih igrah je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna. Sarajevo, simbol miru leta 1984, je kot oblegano mesto postalo simbol trpljenja in smrti. | Foto: Guliverimage Osem let po olimpijskih igrah je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna. Sarajevo, simbol miru leta 1984, je kot oblegano mesto postalo simbol trpljenja in smrti. Foto: Guliverimage

Sarajevo je ostalo pozabljeno

Sarajevskih olimpijskih iger ni bojkotiral nihče. Po tej plati je Sarajevo v resnici rešilo olimpijsko gibanje, toda tragedija je, da nihče ni reševal Sarajeva, ko je najbolj potreboval mednarodno pomoč. Olimpijsko Sarajevo je ostalo pozabljeno. Zlatko Dizdarević, urednik Oslobođenja, ki je v časih bratstva enotnosti izhajalo z eno stranjo v latinici in z drugo v cirilici, je sredi vojne vihre, leta 1994, deset let po olimpijskih igrah, zapisal: "Tu je bilo nekoč mogoče samo najboljše. Toda ljudje, ki so uresničili to vizijo, so ali mrtvi ali pa bodo umrli jutri. Mednarodna skupnost njihov odhod opazuje brez čustev in z varne razdalje, kakor da bi vsi bili olimpijski sodniki ..."

O tem vprašam tudi Slavišo Mašića. Olimpijske igre Sarajevo ’84 so izjemno uspele. Je kdo takrat sploh razmišljal o tem, da bo v Sarajevu že čez nekaj let izbruhnila strašna vojna? "Ne. O tem ni nihče resno razmišljal niti leta 1992, ko je vojna že zajela Hrvaško. V času bitke za Vukovar je bil v Sarajevu velik koncert za spravo. Udeleženci koncerta so se potem z avtobusi odpravili proti Vukovarju, a so jih ustavili in poslali nazaj," odgovarja Mašić.

Tik pred vojno je na televiziji režiral pogovor z direktorjem beograjske TV Aleksandrom Tijanićem, ki je po oddaji ob kavi dejal, da bo v Sarajevu še veliko huje, kot si mislimo …

"Takrat sem se resno zamislil nad njegovimi besedami. Jaz in moja ekipa bi namreč morali oditi na zimske olimpijske igre v Albertville ‘92, kjer so nam Francozi zaupali šest prenosov tekmovanj v Tignesu. Kamere so bile v bistvu že nameščene. V produkcijski knjigi, ki je bila natisnjena pol leta pred igrami, še zdaj piše, da je to delala sarajevska televizija. Toda zaradi vojne potem seveda nismo mogli tja. Namesto nas so vskočili Španci, ki so imeli v Barceloni takrat poletne OI. Tudi tja smo bili povabljeni, a nam je vojna seveda preprečila delo v Španiji," pove Mašić, ki je vso vojno preživel v Sarajevu in za oblegane rojake ustvaril na stotine oddaj. Sredi vojne vihre je posnel tudi muzikal Lasje in film o obisku Joan Baez v obkoljenem mestu.

Pokopališče idealov

Grozljiva ironija usode je, da je štadion Koševo, kjer smo pred natanko štiridesetimi leti z navdušenjem in ponosom pozdravljali športnike z vsega sveta, med krvavimi spopadi postal množično grobišče.

Toda tam niso počivale le žrtve okrutne in nesmiselne bratomorne vojne. Na Koševu so bili za vselej pokopani tudi ideali in vrednote, na katerih je desetletja temeljila Jugoslavija: različnost, strpnost, multikulturalizem, bratstvo in enotnost, solidarnost. In kajpak medsebojno zaupanje, ki ga ni več ne v Bosni in Hercegovini, ne v Sloveniji, ne drugod po svetu.

Siolov kolumnist Branko Soban | Foto: Siol.net Siolov kolumnist Branko Soban Foto: Siol.net

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.

Preberite še:

Lamine Gueye Sarajevo
Sportal Afričan, ki je v Sarajevu postavil zgodovinski mejnik
Jure Velepec, Sarajevo 1984
Sportal Teden dni pred igrami skrbi zaradi pomanjkanja snega, prve tekme pa v snežnem metežu
Bill Johnson
Sportal Upornik in junak Sarajeva, ki je za smučanje navdušil Američane
Sarajevo 1984, jugoslovanska hokejska reprezentanca, JŽ3430_08
Sportal "Smo res dali gol Tretjaku?"
Jure Franko
Sportal Junaki olimpijskih iger, kjer so Slovenci pustili močan pečat: kaj jim bo najbolj ostalo v spominu #video

 

Ne spreglejte