Teden dni pred igrami skrbi zaradi pomanjkanja snega, prve tekme pa v snežnem metežu

Klikni na spodnjo pasico in si preberi obširno multimedijo - Sarajevo '84

"Spomini so seveda v veliki večini res lepi, takrat sem bil star 18 let in pol in je bilo zame tudi manjše presenečenje, da sem se na igre sploh uvrstil, saj dolgo ni bilo jasno, ali bodo na igre res odšli tisti, ki imajo neke norme, ki so bile takrat nekako okvirno določene, ali pa bodo šle polne kvote domačih športnikov v vseh športnih, ne glede na rezultate," nam je razlagal danes 58-letni nekdanji vrhunski športnik in že lep čas poveljnik športne enote Slovenske vojske, v kateri nosi čin podpolkovnika.

Obveljalo je slednje, Olimpijski komite Jugoslavije je zapolnil prav vse kvote, ki so mu pripadale kot prireditelju olimpijskih iger. Večji del je razumljivo padel prav na slovenske športnike, v nekdanji skupni državi zbadljivo poimenovane kot "skijaše", a je bilo treba po političnem ključu priložnost dati tudi športnikom iz preostalih republik bivše Jugoslavije, se še v smehu spominja naš biatlonski olimpijec.

Sportal Upornik in junak Sarajeva, ki je za smučanje navdušil Američane

"Malo je bilo te politične kuhinje"

"To je znana zgodba, čeprav morda danes že malo pozabljena. Kot že rečeno, smo imeli polne kvote, na biatlonski tekmi smo bili tako trije Slovenci, Andrej Lanišek, Marjan Vidmar in jaz, potem pa so se te kvote malo po političnem ključu dopolnile in sta bila še dva tekmovalca iz Bosne, Tomislav Lopatić in Zoran Ćosić, ter še Franjo Jakovac iz Hrvaške. Na posamičnih tekmah je bilo omejeno število tekmovalcev in bi lahko zato Jakovac in Ćosić ostala brez tekme, pa je, kot se spomnim, jugoslovanski politični vrh pritiskal na tega našega glavnega trenerja, da tista dva nista še nič startala in preprosto morata. Pa smo tako v štafeti štartali jaz, Lanišek ter Ćosić in Jakovac in rezultat je bil temu primeren (smeh, op. p.). Je bil pa trener tako pameten, da je dal naju z Laniškom v prvi predaji, do tam smo se nekako še solidno držali, potem pa je bilo bolj slabo."

V obupnih razmerah na 20-kilometrski posamični tekmi je zgrešil šest strelov. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Jugoslovanska štafeta je s tremi kazenskimi krogi in 15 popravami zasedla zadnje, 17. mesto. Za zmagovito četverico iz Sovjetske zveze je zaostala debelih 15 minut in 22 sekund.

"Malo je bilo te politične kuhinje," se Velepec še spominja dogodkov izpred štirih desetletij, a tedaj je bilo to tudi pričakovano, pristavi: "Ja, seveda, pa biatlon je bil domala edini smučarski šport – mislim, da je bil v smuku še en iz Bosne –, kjer so imeli iz drugih republik Jugoslavije še možnost imeti koga zraven poleg Slovencev. Pa saj sploh niso bili tako slabi. Se pa vseeno spomnim enega Slovenca z Lovrenca na Pohorju, ki je bil po rezultatih primernejši za uvrstitev v olimpijsko reprezentanco, pa so ga nekako žrtvovali, da sta bila lahko dva iz Bosne in en iz Hrvaške. Vem, da je bil zelo razočaran. Ko smo malo računali rezultate, bi moral biti on v reprezentanci."

Sportal "Smo res dali gol Tretjaku?"

Jugoslovanski športniki so zapolnili vse kvote v vseh športih

Se pa zaveda, da se je tudi njemu samemu izjemna olimpijska priložnost ponudila morda celo malce neupravičeno. "Če bi bile igre kje v tujini, jaz glede na tiste svoje rezultate, ki sem jih imel, zagotovo ne bi šel na olimpijske igre," priznava. Je bil pa zato del širnega slovenskega kontingenta športnikov, saj so bili športniki iz preostalih republik bivše Jugoslavije slabše zastopani. "Ti so bili potem v hitrostnem drsanju, sankanju in še nekaterih športih, kjer ni bilo Slovencev, jugoslovanski športniki pa so tako zapolnili vse kvote v vseh športih."

Biatlonci in tekači so bili nastanjeni na Igmanu in malce odmaknjeni od glavnega olimpijskega dogajanja. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

"Vse skupaj je bilo bolj tako … amatersko"

Spominja se tudi, da so bile priprave na največji športni dogodek v zgodovini nekdanje skupne države resne, športniki so imeli dobro podporo. "Mi v biatlonu smo imeli leto poprej, v sklopu jugoslovanske zveze, pa predvsem slovenske, ki je bdela nad vsemi smučarskimi disciplinami, tudi zelo solidne priprave za tiste čase. Na treningih smo bili tudi v tujini, naš glavni trener je bil Slavko Premože, imeli smo še strelskega trenerja Janeza Bohinca, tako da so priprave bile kar na visoki ravni za tiste čase, težava pa je bila bolj z opremo. Imeli smo zelo malo smuči in maž, za nameček smo si smuči mazali sami, nobenih serviserjev ni bilo, vse skupaj je bilo bolj tako … amatersko."

A to vendarle velja na splošno za zgodnja leta slovenskega in s tem tudi jugoslovanskega biatlona. Zgodnji časi so bili kar malce kavbojski, kot se reče. "Ja, res je, tek na smučeh je tedaj že imel nekaj statusa, tekači so dobili kar nekaj smuči in opreme, pri biatloncih pa se je znašlo tisto, kar je ostalo. Odnos do biatlona je bila še malce mačehovski (smeh, op. p.)"

Sportal Junaki olimpijskih iger, kjer so Slovenci pustili močan pečat: kaj jim bo najbolj ostalo v spominu #video

Težka tekma v močnem vetru

Velepec je kot najmlajši član jugoslovanske olimpijske reprezentance v biatlonu priložnost dobil na 20-kilometrski posamični tekmi (ob Lanišku in Vidmarju) in v štafeti. Na olimpijskem programu je bil tedaj le še šprint na deset kilometrov, kjer je ob najbolj izkušenima članoma Lanišku in Vidmarju tekmoval še bosanski biatlonec Tomislav Lopatić. "Spominjam se, da je bilo na dvajsetkilometrski tekmi grozno. Snežni metež in veter na strelišču. Jaz sem jih šest zgrešil, pa je bilo to v tistem vetru še kar dobro streljanje, mislim, da sem bil celo v prvi polovici tekmovalcev, kar se strelskega dela tiče (smeh, op. p.). Bila je zelo težka tekma v tistem vetru, ampak jaz sem se nekako še kar solidno odrezal, glede na svoje sposobnosti in ob dejstvu, da sem bil še mladinec."

V Lillehammerju je bilo drugače

To so bile za mladeniča prve olimpijske igre, nato je tekmoval še v Calgaryju leta 1988, pa za slovensko reprezentanco še v Albertvillu leta 1992 in Lillehammerju leta 1994. Prvo doživetje olimpijskih iger mu bo ostalo za vselej v spominu. "Oh, seveda, v vsakem primeru je bil to velik športni dogodek, že tista otvoritev je bila na visoki ravni za tiste čase. Vseeno pa mi nato nismo bili ravno v središču dogajanja, saj je bila glavna olimpijska vas dol v Sarajevu, mi, biatlonci in tekači, pa smo bili nastanjeni gor na Igmanu. Tako nismo videli veliko teh športnikov, razen na otvoritvi. No, saj je bilo malo več tega vzdušja, pa bili smo vsi olimpijci, tekači in biatlonci v istem hotelu, ampak preostalih pa nismo videli. V Lillehammerju je bilo zame drugače, tam je bila prava olimpijska vas z vsemi športniki in je bilo to vzdušje še malo bolj olimpijsko. V Sarajevu smo bili malce ločeni. Se je pa vseeno videlo, kako cela Jugoslavija in Sarajevo dihata za te igre. To je bilo imenitno. Čeprav rezultatsko ni bilo nekih presežkov, vsaj kar se biatlona tiče, je bilo to krasno doživetje in ostali so lepi spomini."

V tednih pred začetkom iger je prireditelje skrbelo zaradi pomanjkanja snega, prva tekmovanja pa so potekala v pravem snežnem metežu. Foto: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije

Jure Franko je postavil piko na i

Jugoslovanski športniki, predvsem slovenski, so se na domačih igrah vseeno pokazali v lepi luči. "Ja, Jure Franko je sploh s tisto kolajno postavil piko na i, bilo je pa še kar nekaj zelo solidnih rezultatov. Pričakovanja so bila tako ali tako v glavnem od skakalcev in 'alpincev', biatlon in tek takrat še nista bila na taki ravni, da bi lahko tudi približno pričakovali kakšne resne rezultate," priznava. Sam je na 20-kilometrski tekmi v snežnem metežu zasedel 48. mesto, najboljši predstavnik Jugoslavije pa je bil Andrej Lanišek na 41. mestu. Marjan Vidmar je bil 46., za zmagovalcem, Nemcem Petrom Angererjem (ta je bil z le dvema zgrešenima streloma najboljši strelec na tekmi), je slovenski trio zaostal več kot deset minut.

Sportal Navdušenje nad Vučkom in olimpijskimi igrami v Sarajevu tudi po 40 letih ne pojenja #video

Hrvaški biatlonec se je nad igrami tako navdušil, da je dobil vnetje zapestja

Svoje prve olimpijske igre si bo zapomnil tudi po številnih anekdotah, še pravi. "Oja, teh anekdot je ogromno. Spomnim se ene. Takrat je bilo v vseh hotelih v vežah ogromno nekih igralnih avtomatov in ta naš hrvaški biatlonec Jakovac se je nad temi igrami tako navdušil, da je naposled dobil vnetje zapestja (smeh, op. p.). Z njim se je morala nato ukvarjati celotna reprezentanca, zdravnik, fizioterapevti in vodstvo, da je sploh lahko tekmoval."

Veliko pa je bilo tudi organizacijskih prigod, preveč, da bi jih našteval, pravi v smehu. "Za večino tekem v teku in biatlonu so skrbeli Slovenci, veliko pa je bilo tudi lokalnih ekip in to je bil kar podvig, da se je vse uskladilo in pravočasno pripravilo. En teden pred igrami je bilo izredno malo snega in je vladal velik strah, če bo igre sploh mogoče izvesti, saj takrat še ni bilo tega umetnega snega in tako naprej. Veliko strahu je bilo, nato pa je nekaj dni pred igrami prišla takšna pošiljka snega, da ga je bilo kar preveč. Mi smo imeli na prvi tekmi pravi snežni metež."