Kylian Mbappe
Petek, 28. 6. 2024, 22.54
1 dan, 20 ur
Branko Soban: Mbappé proti Le Penovi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,70
Francoski nogometni zvezdnik Kylian Mbappé
Evropa se je na minulih volitvah v evropski parlament obrnila dramatično na desno. Še posebej v Franciji, kjer je predsednik Emmanuel Macron zaradi prepričljive zmage skrajnodesničarskega Narodnega zbora razpisal izredne parlamentarne volitve. In s tem prav po hazardersko tvegal. Kaj lahko se namreč zgodi, da bo Narodni zbor (RN) (prej Nacionalna fronta – FN), za katerim stoji Marine Le Pen, po nedeljskih volitvah (drugi krog bo naslednji konec tedna) v Franciji prvič po drugi svetovni vojni sestavil skrajno desno fašistično vlado.
Prepričljiva zmaga Narodnega zbora, ki je na evropskih volitvah dobil dvakrat več glasov kot Macronova stranka Preporod, je najbolj šokirala francosko nogometno reprezentanco, ki je že 30 let v nekakšni vojni z Le Penovimi. Nič nenavadnega: večina francoskih igralcev, ki zdaj igrajo na evropskem prvenstvu v Nemčiji, kjer znova merijo zelo visoko, je namreč migrantskih korenin, Narodni zbor pa se že leta krvavo bori proti migrantom, ki da uničujejo Francijo. Torej tudi proti temnopoltim in arabskim igralcem (svoj čas Zinedine Zidane, na primer) v reprezentanci, ki da so, kot je nekoč govoril stari Jean-Marie Le Pen, "Francozi zgolj na papirju".
Proti temnopoltim nogometašem
Zato so se pred nedeljskimi volitvami v nekakšen protest proti fašistični desnici med prvimi dvignili prav nogometaši. Najprej Marcus Thuram, sin Liliana Thurama, ki je leta 1998 s Francijo osvojil svetovni naslov, dve leti kasneje pa še evropskega, takoj za njim pa se je oglasil tudi glavni zvezdnik francoske reprezentance Kylian Mbappé. Na prvenstvu v Nemčiji je jasno dejal: "Upam, da bom na majico, ki jo nosim, ponosen tudi po 7. juliju (ko bo drugi krog volitev, op. p.). Nočem namreč tekmovati za državo, ki se ne bori za moje vrednote ..."
Narodni zbor je leta 1972 – takrat seveda še kot kot Nacionalno fronto – ustanovil Jean-Marie Le Pen. V svojo partijo je tedaj zvabil predvsem nekdanje naciste in teroriste iz skrajno desne organizacije OAS, ki je morila v vojni v Alžiriji. Ta fašistična stranka zdaj že 30 let bije neusmiljen boj proti francoski nogometni enajsterici, kjer glavnino že leta sestavljajo prav temnopolti Francozi. Brez katerih ta država seveda nikoli ne bi bila ne svetovni in ne evropski prvak.
Nogometna reprezentanca je simbol rasne raznolikosti Francije.
Modri (Les Bleus) z močno povezanostjo temno- in belopoltih igralcev namreč predstavljajo Francijo, ki je Le Penovi preprosto nočejo. Toda vprašanje je, ali bo nogometašem z njihovo akcijo res uspelo ustaviti pohod pristašev Le Penove. Samim zagotovo ne. Usoda države je v rokah vseh volivcev, ki bodo morali sami odločiti, kdo jim bo vladal v prihodnje: progresivni politiki ali fašisti. In če že spet niso imeli prav na evropskih volitvah, bodo tokrat morebiti vendarle glasovali tako, kot se za demokracijo in napredek spodobi.
"Sredina" vse bolj tone v desno
Uspeh skrajne desnice na evropskih volitvah je bil neverjeten. V 80. letih so skrajneži v evropskem parlamentu predstavljali samo odstotek. Leta 2010 je bila v njihovih rokah že desetina sedežev. Letos skoraj tretjina. Narodna fronta Le Penove je denimo z 31,5 odstotka popolnoma potolkla Macrona, a k tej številki je treba dodati še 5,5 odstotka glasov partije Reconquête, ki jo vodi še hujši skrajnež Éric Zemmour. Neonacistična Alternativa za Nemčijo (AfD) je prehitela socialdemokrate kanclerja Olafa Scholza.
Toda tako imenovana sredina v evropskem parlamentu, ki sicer še ima večino, a se zaradi lastnega preživetja tudi sama vedno bolj nagiba v desno, tega preprosto noče videti. Če je bil nekoč antifašizem temelj, na katerem je bila zgrajena Evropska unija, politično paktiranje z neofašizmom in neonacizmom danes ni več ovira. Kar z drugimi besedami pomeni, da po svoje tudi Evropske unije, kot smo jo nekoč poznali, preprosto ni več. Biti antifašist je zato danes, kot v nekdanjih časih ilegale, spet postalo nevarnejše, kot če se javno deklariraš za fašista.
Kako se bo na nedeljskih predčasnih volitvah odrezal Narodni zbor, za katerim stoji Marine Le Pen?
Pravosodje in krivosodje
Narobe svet. Narobe Evropa. Narobe zato, ker populistična skrajna desnica, ki je tako množično okužila Evropo in tudi ZDA, uničuje vse, kar ji stoji na poti. Vladavina zakona? Da, če zakoni veljajo samo za nasprotnike. Če morajo za rešetke njihovi idoli, sodstvo v hipu postane krivosodje. Svobodne in poštene volitve? Da, a samo, če zmagajo naši! Človekove pravice? Da, a ne za migrante, za ljudi s socialnega dna, za drugačne, za politične nasprotnike …
Evropski osrednji mediji so po evropskih volitvah sicer omenjali, da je tudi slovenska skrajna desnica dosegla neverjeten uspeh, toda s težavo Slovenije se ni nihče resneje ukvarjal. Pa bi se moral. Kajti desnica je tu osvojila več kot polovico vseh glasov.
Takšnih držav v Evropski uniji to pot ni bilo prav veliko. Štirje poslanski sedeži so šli Skrajni desni stranki (SDS), ki se kljub dejstvu, da jo že več kot 30 let vodi en in isti politik (kot v Rusiji ali Severni Koreji), začuda uradno še vedno imenuje demokratična, en sedež pa je šel Novi (pravzaprav stari) Sloveniji.
Slovenija ti bo hvaležna, Janez …
V NSi je prišlo do pravega prevrata, saj je vodja stranke, ki bi za migrante gradil koncentracijska taborišča po avstralskem zgledu, kot je izjavil nedolgo tega, eno najboljših slovenskih evroposlank v minulem mandatu postavil na zadnje mesto partijskega volilnega seznama in ji s tem pravzaprav onemogočil ponovno izvolitev. In zakaj se je Ljudmila Novak tako zamerila desnici? Ker si je pred časom upala izreči stavek, ki ga marsikateri slovenski politik ne bo izustil nikoli. Janezu Janši je namreč zabrusila: "Vstani in pojdi! Slovenija ti bo za to iskreno hvaležna …"
Janševa skrajna desna politična opcija je nevarna stranka. Seje strah, sovraštvo, laže, manipulira in deli ljudi. Zagovarja domobranstvo in kolaboracijo z okupatorji, kar pomeni, da s tem uradno priznava sokrivdo za genocid nad slovenskim narodom, zaukazan v Rimu in Berlinu. Razglaša se za domoljubno partijo, a ljubi seveda samo svoje. Ščuva proti migrantom, ki jih pri nas skorajda ni. Napada vse drugačne in drugače misleče.
Prvaku SDS Janezu Janši se je po evropskih volitvah smejalo. Njegova stranka je bila jasna zmagovalka s štirimi osvojenimi poslanskimi mandati.
Retorično posnemanje Le Penove in AfD
Pri tem uporablja retoriko drugih neofašističnih in neonacističnih strank v Evropi. Denimo Le Penove, ki novinarje in novinarke, podobno kot Janša, rada zmerja z besedo journalopes, ki je kombinacija besed journaliste in salope (kurba, prasica). Za njej sovražne medije pa je imela še drugo besedo – merdia –, ki je bržkone ni treba posebej prevajati.
Toda slovenska skrajna desnica ne posnema le Le Penove, temveč tudi nemško neonacistično AfD. Njeni pristaši so na svojih protestnih shodih svojčas nosili nagačeno Angelo Merkel, več kot stokrat obsojeni Pavle Rupar pa je na svojih upokojenskih zabavah po slovenskih trgih nosil nagačenega goloba …
Javnost, tudi mediji, se na tovrstne izpade skrajne fašistične desnice odziva preveč medlo. Kakor da se to "nas sploh ne tiče". In s tem (ne)hote pristaja na nekakšno novo normalnost (Slovenija in Evropa morata spet postati normalni, pravijo), kjer so skrajneži pravzaprav "naši". Kot sta bila nekoč za Italijane, Nemce in žal celo za mnoge Evropejce "naša" tudi Mussolini in Hitler. Dokler ni prišla streznitev.
Zakaj molčijo športniki?
Ogromen vpliv na množice in njihov odnos do zdajšnjega neznosnega pohoda skrajne desnice imajo zagotovo športniki. Šport je namreč že dolgo pomemben sestavni del politike in kapitala. V Franciji sta na fašistično in rasistično nevarnost, ki preti državi, denimo zelo jasno opozorila nogometna zvezdnika Marcus Thuram in Kylian Mbappé.
V Sloveniji pa športniki kar molčijo. Ne moti jih pohod neonacistov pod Prešernovim spomenikom. Ne vidijo rasističnih izpadov proti migrantom. Ne vidijo pogromov nad skupnostjo LGBT. Kot da bi se samovšečno zabubili v svoje gole, skoke, kolesa, športne dvorane …
In molči tudi košarkarski zvezdnik Luka Dončić, ki v ZDA še vedno igra za klub, kjer njegova lastnica odločno podpira vojnega zločinca Benjamina Netanjahuja in kot megadonator izdatno financira notoričnega lažnivca in manipulatorja Donalda Trumpa, ki v ZDA uničuje demokracijo in jo nevarno peha v fašizem. Mar to pomeni, da se Dončić strinja z ubijanjem Gaze in Trumpovimi ekscesi? Se mar boji finančnih posledic morebitne obsodbe zločinov nad Palestinci in Trumpovih ekshibicij? Molk pogosto pomeni strinjanje. A zdaj zagotovo ni čas za zaprta usta.
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neumorni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu običajno objavlja na zadnjo soboto v mesecu.
