Tour de France
Matej Mohorič
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Nedelja, 13. 7. 2025, 4.00
7 ur, 5 minut
Kolumna
Tomaž Ambrožič: Ovi ludi Slovenci
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,11
Toma Ambrožič
Še kako drži stereotip, ki nas Slovence prikazuje kot narod, ki moramo dopust izkoristiti za to, da se rekreiramo in da naredimo nekaj "zdravega" zase. Kolesa, tekaški copati, teniški lopar in drugi rekviziti so obvezen del naše počitniške opreme. Četudi jih nekateri vzamemo na dopust zgolj zato, da imamo lažjo vest. Da smo Slovenci "udarjeni" na šport, je znano mnogim, zato ne čudi, da pogosto slišimo komentarje tistih, ki ob Jadranu oddajajo apartmaje Slovencem v stilu: "Opet ovi ludi Slovenci sa biciklima". Ja, tako nas vidijo drugi. Nekaj imamo globoko v genih, da ne moremo biti zgolj pri miru, ampak moramo biti ves čas v pogonu. Predvidevam, da je to gnalo tudi predsednika prvega slovenskega kolesarskega kluba, ki ga je leta 1887 ustanovil in kot predsednik vodil nihče drug kot pisatelj Ivan Tavčar.
Že mora biti tako. Slovenci smo rojeni individualisti. Sicer imamo posluh tudi za ekipni pristop, a globoko v sebi smo le individualci. Moramo iti na Triglav, moramo teči, kolesariti in nasploh živeti, kar se da športno. Tudi romanja so nam zelo blizu, še najbolj tista, ko se odpravimo v tujino navijat za "naše". Kot je bilo to na Nizozemskem in v Belgiji leta 2000, pa v Istanbulu 2017 in lansko leto spet v Nemčiji. Še najmanj nam ležijo politična zborovanja in zbiranja. Z njimi ne bomo nikoli napolnili hipodroma v Stožicah, bomo pa na športnih dogodkih dvorano in stadion v Stožicah, da bosta oba pokala po šivih.
Julij je že tradicionalno mesec, ko Slovenija diha z največjo kolesarsko dirko na svetu – Dirko po Franciji. Dobesedno "čutimo" zadihane kolesarske obraze, bodisi pred TV-zasloni bodisi v živo ob trasi. Slovenske zastave v Franciji pričajo, kako številni obiskovalci tega spektakla smo v zadnjih letih postali Slovenci, in kolesarjenje, ki morda še pred 20, 30 leti v očeh Slovencev ni bilo sprejeto kot nekaj povsem samoumevnega, danes za nekatere pomeni način življenja, za nekatere pa tudi znak prestiža. Saj vemo, da lahko najboljša kolesa stanejo celo več kot majhen avto.
Slovenci v svetovnem vrhu po številu koles na prebivalca
Da Slovenci z razlogom sodimo v svetovni kolesarski vrh, govorijo tudi uradni podatki o številu koles na prebivalca. V Sloveniji naj bi imeli po razpoložljivih statističnih podatkih od 0,6 do 0,7 kolesa na prebivalca. To nas uvršča med "kolesarsko" najbolj razvite države. Sicer še močno zaostajamo za Nizozemsko, ki ima več koles kot prebivalcev, saj premore skoraj 1,2 kolesa na prebivalca, smo pa zanesljivo nad povprečjem EU, ki naj bi bilo 0,5 kolesa na prebivalca. Podatki nas uvrščajo pred države, kot so Francija, Italija ali ZDA, zaostajamo pa le za že omenjeno Nizozemsko, Dansko, Švedsko in Nemčijo. Za naše sosede Hrvate naj bi veljalo, da premorejo približno 0,3 kolesa na prebivalca, zato je razumljivo, da pogosto "zavijejo" z očmi, ko vidijo slovenski avto naložen s štirimi kolesi. Slovenci smo v letu 2024 pokupili skoraj 78 tisoč koles, kar je malenkost več kot leto poprej. Kolesarska mobilnost pri nas je zagotovljena, žal pa ji v celoti ne sledi kolesarska infrastruktura. A to je že druga tema.
Jakob Omrzel spada med nadarjene slovenske kolesarje.
Skoraj vse se da danes izmeriti in na osnovi tega tudi predvideti. Slovenska kolesarska zgodba o uspehu ni muha enodnevnica. Generacija, ki jo vodijo Tadej Pogačar, Primož Roglič, Matej Mohorič in drugi, je na vrhuncu, a je že poskrbela tudi za svoje naslednike. Mladi val na čelu z Jakobom Omrzelom ima komu slediti in ima vzornike, ki jim bodo zapustili dragoceno dediščino in sporočilo: biti najboljši na svetu je povsem realen cilj.
Tadej Pogačar na poti, da postane GOAT (najboljši vseh časov)
Tadej Pogačar ima na svojem računu že 101. zmago med profesionalci (tako je bilo na dan 8. 7.). Upajmo, da mu letos uspe še četrtič osvojiti rumeno majico najboljšega na Dirki po Franciji. To bi pomenilo, da ga potem samo še ena zmaga loči od največjih štirih, ki so Tour osvojili po petkrat. Četudi tega javno ne bo izpostavljal, pa je Tadej brez dvoma na misiji, da Anquetila, Merckxa, Hinaulta in Induraina ne samo ujame, ampak tudi prehiti.
Klimatske razmere mešajo karte tudi v športu. Kako simbolično je "prestop" Slovencev iz tradicionalno smučarskega naroda v navdušeno kolesarsko nacijo izpeljal Primož Roglič, je fascinantno. Kot da bi Primož vedel nekaj več, kot da se je to enostavno moralo zgoditi.
Tako Tadej kot Primož se bosta brez dvoma zapisala med največje, ki jih je svetovno kolesarstvo kadarkoli imelo. Primož pa bo hkrati za vedno ostal tisti, ki nam je s svojo prvo etapno zmago na Dirki po Franciji leta 2017 naznanil začetek novega obdobja slovenskega športa. Zlate dobe kolesarstva.
In če kdaj lahko en dogodek tudi v Sloveniji pritegne več 100 tisoč gledalcev, potem je to brez dvoma kolesarstvo. Si predstavljate, da bi nekoč Slovenija gostila začetek Dirke po Franciji? Letos si je nekaj podobnega "privoščila" Albanija, ki je gostila začetek Dirke po Italiji. Pri nas bi vsaka etapa ob ceste zagotovo privabila množice, ki jim v Sloveniji še nismo bili priča. Morda pa se kdaj v prihodnosti tudi to lahko zgodi. Samo upati si moramo razmišljati v to smer in začeti razmišljati na način, kot razmišljajo Tadej, Primož, Matej in drugi.
