Petek, 26. 7. 2024, 22.11
3 mesece, 3 tedne
Branko Soban: Pravi heroji Rusije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,03
Novinar ameriškega Wall Street Journala Evan Gershkovich
Ruski politični zaporniki, ki jih je v državi zdaj že na stotine, če ne na tisoče, so heroji brez primere, čeprav svet ne ve za njihova imena, pravi Leonid Gozman, opozicijski politik, po poklicu psiholog, tudi sam žrtev režima. Obsojen je bil na osem let in pol ječe. Zakaj? Ker bi njegovo pisanje lahko vzbudilo vtis, da ruska vojska v Ukrajini ubija civiliste, je menilo Putinovo sodišče …
Leonid Gozman, ki kot kolumnist res veliko piše (v opozicijskih medijih, kajpak, ti pa vsi delujejo v tujini, saj so doma prepovedani), pravi, da zapora pri svojih letih seveda ne bi preživel. Kot ga tudi mnogi drugi zaporniki ne. Po prestani kazni bi jih namreč imel več kot 82. To pa seveda ni starost za brutalne ruske zapore, kjer kar po tekočem traku umirajo tudi veliko mlajši od njega.
Toda Gozmanu na srečo ne bo treba v zapor. Obsojen je bil v odsotnosti. Kot mnogi drugi njegovi rojaki, ki so še pravi čas zapustili državo, kjer je represija nad drugače mislečimi postala hujša kot v sovjetskih časih.
Otok bratov Strugacki
Leonid Gozman pravi, da ga zdajšnje stanje v Rusiji spominja na znano zgodbo iz znanstveno-fantastičnega romana Naseljeni otok (v tujini so ga prevajali tudi kot Ujetniki oblasti), ki sta ga napisala legendarna brata Arkadij in Boris Strugacki. Vse knjige, po katerih so bili posneti mnogi filmi, tudi znameniti Stalker Andreja Tarkovskega, sta vedno pisala v duetu.
O čem torej govori roman? O planetu, kjer si je oblast vse prebivalce podredila s pomočjo vsakodnevnih skrbno pripravljenih propagandnih oddaj in sporočil. Z izjemno učinkovitim pranjem možganov je oblast prebivalstvo spremenila v poslušno in apatično rajo. Toda v vsaki skupnosti je nekaj posameznikov, ki jim noben propagandni prijem ne pride do živega. Ti so bili potem kaznovani s strašnimi glavoboli in neznosnimi migrenami.
Lažna ovadba zdravnice
Tako pravzaprav deluje vsak diktatorski režim. Za nelojalnost in neposlušnost ni usmiljenja. V Rusiji so se stvari tako zaostrile, še zlasti po napadu na Ukrajino leta 2022, da postajajo že naravnost absurdne. Takšna je denimo zgodba 67-letne moskovske zdravnice Nadežde Bujanove, ki je v priporu že od aprila letos in še čaka na sojenje. Zaprli so jo zaradi ovadbe Anastasije Akinšine, žene ruskega častnika, ki je bil ubit v Ukrajini. Zdravnica naj bi namreč Anastasiji, ki je bila njena pacientka, dejala, da je bil njen mož legitimna tarča Ukrajincev, ki se borijo za svobodo …
Zdravnica je to seveda odločno zanikala. Kot čisto laž. S pacientko se o tem sploh ni pogovarjala. O vojni že, o njenem pokojnem možu pa ne.
V Rusiji so se po začetku vojne v Ukrajini razmere nevarno zaostrile za vse tudi potencialne kritike oblasti in ruske vojske ter njunega početja.
Toda v zdajšnjem ozračju vsesplošnega ovajanja in iskanja sovražnikov je zdravnica v hipu končala v zaporu. In ostala brez službe, čeprav zdravnikov tudi v Rusiji resno primanjkuje.
Obtožujejo jo "širjenja laži o ruski armadi". In to "na osnovi političnega in ideološkega sovraštva", kar je nevarna obtožba, saj za njo lahko dobi tja do deset in več let zapora. V priporu bo še do novembra, potem pa bo morala pred sodnike.
Julija je postala "teroristka"
V Rusiji skokovito narašča število "ekstremističnih in terorističnih" organizacij, "nezaželenih posameznikov" in "tujih agentov", med katerimi so zdaj že malone vsi aktivisti za človekove pravice in novinarji opozicijskih medijev. Oblast na vsakem vogalu išče peto kolono in sovražnike naroda. Kakor za časa Stalina.
Ministrstvo za pravosodje je denimo prav ta konec tedna na seznam "ekstremistov" hkrati uvrstilo kar 55 različnih organizacij, ki v svojih programih govorijo o samoopredelitvi narodov. Med njimi sta denimo tudi Svobodna Rusija in Kongres burjatskega naroda.
"Teroristka" je pred nekaj tedni postala Julija Navalna, žena umorjenega opozicijskega politika Alekseja Navalnega. "Samo za uro sem zaprla telefon. In ko ga spet odprem, vidim, da sem medtem postala teroristka. Ker se borim proti korupciji v Rusiji. Kaj so pa potem afganistanski talibani, ki po novem svobodno prihajajo v Kremelj?" se je cinično vprašala Julija Navalna.
"Vohun po naročilu Cie"
Sodišča v Rusiji zdaj delajo brez počitka. Obsodbe se vrstijo kot v kakšnem Kafkovem romanu. Pred dnevi je bil na 16 let obsojen Evan Gershkovich, novinar ameriškega Wall Street Journala, ki so ga aretirali lani. Proces je potekal za zaprtimi vrati in je trajal vsega dva dneva.
Obsojen je bil "zaradi vohunjenja po navodilih Cie", zanimal pa naj bi ga predvsem Uralvagonzavod v Jekaterinburgu, kjer izdelujejo največje tanke na svetu. Evan, čigar starša sta bila rojena v nekdanji Sovjetski zvezi (mama Ella v Leningradu, oče Mihail v Odesi), leta 1979 pa so se izselili v ZDA, vse obtožbe kajpak razumljivo zanika.
Istega dne je rusko-ameriška novinarka Alsu Kurmaševa, sicer urednica na Radiu Svobodna Evropa, na sodišču v Kazanu dobila šest let in pol ječe. Aretirali so jo oktobra lani. Zato, ker se po prihodu v Kazan naj ne bi prijavila kot "tuja agentka". Obsojena je bila zaradi "širjenja lažnih informacij o ruski armadi". Alsu ni živela v Rusiji. V Kazan je pripotovala zaradi družinskih obveznosti. Ima dva otroka in vprašanje je, kdaj ju bo spet videla.
Novinar Evan Gershkovich je bil pred dnevi zaradi "vohunjenja za Cio" obsojen na 16 let zapora.
Sovražniki države so tudi otroci
Seznam političnih zapornikov postaja neskončen. Nihče več ne ve, koliko jih je v resnici. Toda zaradi "izdaje domovine in laži o ruski armadi" niso obsojeni le odrasli, ampak po novem tudi otroci. Šestnajstletni Nikita Uvarov je dobil pet let zapora, ker je s prijatelji igral računalniško igro Minecraft, v kateri je hotel zgraditi in zažgati zgradbo zvezne varnostne službe FSB. Šestnajstletni Jegor Balazejkin bo sedel šest let, ker je v zgradbo naborne komisije vrgel steklenico z negorljivo snovjo. Petnajstletni šolar Arsenij Turbin pa je dobil pet let kolonije, ker je odmetaval lističe z napisi proti Putinu.
In potem morda še zgodba 61-letne Natalije Filonove, aktivistke iz Ulan-Udeja, ki je na ulicah mesta protestirala zaradi mobilizacije za vojno v Ukrajini, ko pa so jo doma obiskali policisti, naj bi po enem od njih udarila s kemičnim svinčnikom in za to na sodišču dobila tri leta ječe. Šestnajstletnega posvojenca Volodjo so poslali v vzgojni dom, njo pa za rešetke.
Osmega marca letos je predsednik Vladimir Putin pomilostil 150 ženskih zapornic. Na seznamu je bila tudi Natalija. Toda iz zapora ni smela, ker ni priznala krivde za to, zaradi česar je bila obsojena.
Heroji niso tisti, ki ubijajo
Ti širši javnosti povsem neznani posamezniki so danes pravi heroji Rusije. Heroji niso tisti, ki iz dneva v dan ubijajo v vojni v Ukrajini. In ne tisti, ki tam bombardirajo šole in gledališča ter pošiljajo rakete na otroške bolnišnice. Ne. Ti za svoje zločine dobivajo odlikovanja in nagrade, tisti, ki govorijo resnico o njihovem početju, pa morajo v zapor. Kljub kazni seveda z zavestjo, da so ravnali prav. In to je herojstvo, ki ga danes res ne zmore vsak.
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neumorni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu običajno objavlja na zadnjo soboto v mesecu.
