Petek, 24. 1. 2025, 22.50
17 ur, 46 minut
Branko Soban: O ljudeh, ki so izgubili prepričanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,08
Donald Trump je nazaj!
Hitrost, s katero so posamezni ameriški (in tudi tuji) politiki, intelektualci in milijarderji obrnili plašč, ko je postalo jasno, da so možnosti za (drugo) zmago Donalda Trumpa zelo velike, je bržkone presegla vse dosedanje brzinske rekorde tovrstnega oportunizma. Naravnost šokantno je, da so se Trumpu zdaj začeli prilizovati celo nekateri demokratski člani kongresa, ki očitno računajo, da jim tovrstno obračanje po vetru lahko že v kratkem prinese kakšne politične dividende.
Zdi se, da so mnogi že tik pred volitvami – in še bolj seveda po njih – znova posegli po slovitem francoskem filmu La Règle du jeu (Pravila igre) režiserja Jeana Renoirja iz leta 1939, kjer je slišati tudi tale stavek: Je mar zločin, če se spremeniš? Gotovo ne, saj ima za tovrstne spremembe kajpak vsakdo svoje razloge, odgovarja junak filma, ki je po svoje globoka študija takratnega moralnega propada francoske Tretje republike. In zato nekakšno jasno svarilo pred propadom demokracije in dogovorjenih mednarodnih pravil igre, ki se zdaj z neznosno lahkostjo dogaja pred našimi očmi.
Kam piha Trumpov veter?
Seznam tistih, ki so čez noč pokvarjeno preračunljivo prestopili v nasprotni tabor, je seveda zelo dolg. Toda najznačilnejši primer tovrstne moralne kapitulacije je morda prav znani britansko-ameriški profesor (med drugim je bil tudi na Harvardu) in zgodovinar Niall Ferguson, avtor številnih knjig, med katerimi jih je nekaj prevedenih v slovenščino.
Znani indijski pisatelj in esejist Pankaj Mishra je denimo že pred leti zapisal, da je Ferguson pravzaprav postal nekakšna nadvse koristna orientacijska točka za vse tiste, ki težko ugotovijo, kam piha veter. Užaljeni Ferguson je zahteval opravičilo, ki pa ga ni dobil, saj vse, kar o njem trdi Mishra, drži kot pribito.
Niall Ferguson je pred štirimi leti Donalda Trumpa, ki je takrat izgubil volitve, opisoval kot "demagoga in tirana". Šestojanuarski vdor na Kapitol, ki je močno spominjal na Mussolinijev pohod na Rim in kasnejši Hitlerjev požig Reichstaga, je razglasil za "prevrat, puč, autogolpe" (samoprevrat). Toda kasneje si je premislil. Trump ga je nenadoma nehal skrbeti in Donalda je v skladu s svojimi političnimi metamorfozami nekako začel celo ljubiti. Prejšnji mesec je denimo navdušeno plesal po Trumpovih taktih v Mar-a-Lagu.
"Teater" na Kapitolu? Ne za mrtve.
Zato je začel vse relativizirati. Šesti januar naenkrat ni bil več tako usoden in dramatičen dogodek, kot je bil videti takrat, ko je naščuvana drhal, opremljena z rogovi in drugim orodjem (tudi orožjem) vdrla v hram demokracije, ga demolirala in po pisarnah lovila Nancy Pelosi. Vse skupaj je bil nekakšen teater, rezultat kolektivne covidne norosti, ki so ga uprizorili amaterji z ulice, se glasijo današnje razlage uglednega zgodovinarja in njemu podobnih Trumpovih pristašev, ki še danes trdijo, da so bile takratne volitve ukradene.
Prizor iz "šestojanuarskega teatra" pred štirimi leti.
Toda ali je bil to res zgolj teater? Svojci pobitih policistov imajo zanesljivo drugačen pogled na takratno dramo. Toda kot v nekakšen posmeh šestojanuarskemu prevratu je 1.600 takratnih akterjev vdora v kongres in morilcev policistov zdaj po Trumpovi zaslugi na prostosti. Jim je predsednik že izbral novo tarčo napada?
Prepovedana karikatura
Niall Ferguson seveda še zdaleč ni edini spreobrnjenec, ki je čez noč v Trumpu zagledal rešitelja. Nekaj podobnega je mogoče trditi za mnoge milijarderje, ki se nikakor niso mogli več upirati šarmom vabljivega korita oblasti. Elon Musk, vzgojen v rasizmu bele Južne Afrike in občudovalec Hitlerja (ime je dobil po glavnem junaku znanstvenofantastične knjige Wernerja von Brauna, glavnega Hitlerjevega konstruktorja raket V2), je seveda že nekaj časa zgodba zase. Toda Jeff Bezos in Marc Zuckerberg sta Trumpa začela odkrivati na novo.
Jeff Bezos je kot lastnik Washington Posta pred dnevi povlekel nezaslišano potezo. Čeprav je Donald Trump že v prvem mandatu napovedal vojno novinarjem, zdaj pa je samo še dodatno podkrepil svoje grožnje ameriškim kritičnim peresom, si je Bezos v svojem dnevniku dovolil nekaj, česar ne bi smel storiti. Cenzuriral je karikaturo s Pulitzerjem nagrajene avtorice Ann Telnaes, na kateri je narisala kakšnega pol ducata premožnih Američanov (med njimi tudi Bezosa), ki se klanjajo ogromnemu kipu Donalda Trumpa in mu prinašajo vreče z denarjem.
Lügenpresse – lažnivi tisk
Karikatura je nekakšna sodobna verzija znane politične karikature Johna Heartfielda iz leta 1932, na kateri mali Hitler drži roko kvišku in prejema denar nemškega velekapitala. Naslov karikature je Pomen Hitlerjevega pozdrava: mali mož prosi za darila. In moto karikature: Milijoni stojijo za menoj. Čeprav je splošno znano, da Trump kritični del ameriškega novinarstva že od prvega mandata sem razglaša za Lügenpresse, lažnivi tisk, tako kot je Hitler nekoč zmerjal novinarje, si je Bezos dovolil tovrstno cenzuro. Da ne bi užalil velikega Donalda …
Nekaj podobnega si je v bistvu dovolil tudi Mark Zuckerberg, ki je na svojih omrežjih ukinil cenzuro sovražnega govora in naredil konec preverjanju (lažnih) novic. Zdaj je dovoljeno vse. Zlasti to, kar je všeč Donaldu Trumpu. Ali kot pravi Elon Musk: Svoboda govora upravičuje vse. Tudi to, da kruta resnica o infantilnem Trumpu nima več pravice sobivati s hvalnicami o njem …
Vinjeta Ivana Cankarja
Obračanje po vetru ni v svetu seveda že dolgo nič novega. Niti pri nas ne.
V prvih vrstah na inavguraciji sta bila takoj za Donaldom Trumpom med drugimi tudi tehnomilijarderja Jeff Bezos in Mark Zuckerberg.
Takšnih, ki so brez vsakršne zadrege in sramu menjali barve, še zlasti po razpadu prejšnje države, je bilo na naših tleh namreč vselej nič koliko. O tem je v zgodbi z naslovom O človeku, ki je izgubil prepričanje duhovito pisal pravzaprav že Ivan Cankar.
Vinjeta govori o Jobu Mrmolji, ki je imel jako lepo, v zeleno usnje vezano in le na robovih nekoliko obrabljeno prepričanje, a ga nekega jutra nenadoma ni več našel. Hudo se je prestrašil in ga začel neutrudno iskati. Tako ves obupan potrka tudi pri državnem poslancu Pompiliju Strehi, ki ga je poskušal potolažiti z besedami: "Prepričanja se kupujejo in prodajajo. Svoje sem menjal že štirikrat. To je jako dobro. Človek se čuti nekako prerojenega … Prepričanja so dandanes jako poceni … Sploh opažamo, da je prišlo to blago že precej iz mode …" mu je prostodušno razlagal poslanec Streha.
Dvojna morala
Eduardo Galeano temu pojavu na kratko pravi dvojna morala. Ena je za govorjenje, druga za delovanje. Morala za delovanje se imenuje realizem. Zakon realnosti je zakon oblasti. In da realnost ne bi bila nerealna, tisti, ki so na oblasti, pravijo, da mora biti tudi morala nemoralna … In laži, ki jih danes pljuva politika, očitno tudi. Vladna – in kajpak tudi Trumpova – retorika namreč vse bolj spominja na jezik ulice. Zavor že dolgo ni več. In prav nenavadno je, da to pravzaprav nikogar ne moti.
Januarska prisega Hitlerja
Tridesetega januarja 1933 – Nemčija bo torej kmalu praznovala ta jubilej – je kot novi nemški kancler prisegel Adolf Hitler. Leto pred tem je izgubil predsedniške volitve, na katerih pa je, seveda kot Donald Trump pred štirimi leti, kajpak zmagal …
Zgodovinarji so zapisali, da je Hitler v 53 dneh po prisegi po ustavni poti popolnoma uničil Weimarsko republiko in jo spremenil v diktaturo. V Mussolinijevih in Hitlerjevih krogih so takrat z nekakšnim ponosom govorili, da je najbolj smešna stvar demokracije ta, da sama ponuja elemente za lastno uničenje. Po tej poti zdaj korakajo Donald Trump in njegova kamarilja populističnih oligarhov in ljubiteljev obračanja po vetru.
Donald Trump je zdaj na oblasti šele slab teden. Do Hitlerjeve norme ima torej še kar nekaj časa …
Siolov kolumnist Branko Soban, zunanjepolitični komentator in publicist, nekdanji dopisnik iz Kaira in Moskve. Pronicljivi kronist našega časa, poznavalec in neutrudni kritik Putinove Rusije in pozabljenih tragedij Bližnjega vzhoda. Kolumne na Siolu objavlja na zadnjo soboto v mesecu.
