Sobota, 25. 10. 2025, 4.00
9 ur, 6 minut
Kolumna
Branko Soban: Cenzura v dolini šentflorjanski
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,21
Kolumnist Branko Soban
Cankarjeva Vrhnika se je odpovedala Cankarjevi nagradi, enemu najpomembnejših literarnih priznanj pri nas. A paradoks je, da so se občinski veljaki s to nerazumno odločitvijo po svoje (ne)hote odpovedali tudi velikemu Ivanu Cankarju. Nočejo imeti in finančno podpirati nagrade, imeli pa bi še naprej pisatelja, ki je ime Vrhnike ponesel daleč v svet. To preprosto ne gre. Cankar bi moral biti njihov zgled in ponos. In tudi učitelj. Kajti ravnali so v popolnem nasprotju s tistim, o čemer je naš največji pisatelj tako pogumno svaril in pisal.
Odločitev občinskih mož in župana je po svoje banalna. Uradno so se Cankarjevi nagradi užaljeno odpovedali zaradi nastopa pisateljice Mojce Kumerdej, ki je Cankarjevo nagrado dobila leta 2023. Ta je v svojem nastopu kajpak govorila tudi o umetnosti. Zato se je povsem razumljivo obregnila ob dogajanja pred referendumom o pokojninah za zaslužne umetnike, ko je slovenska skrajna desnica grdo sramotila slovensko umetniško srenjo. Tudi z besedami, da gre za privilegirance, prisklednike in parazite. Tako so umetnike nekoč zmerjali v Hitlerjevi Nemčiji, jih slikali kot degenerirance ter prepovedovali in uničevali njihova dela.
Umetnost kot suknja nečistosti
Toda že veliko pred vzponom nacizma, ki zdaj po vsej Evropi in v ZDA doživlja nesluten preporod, je na tovrstne napade klerikalne desnice na umetnost imenitno opozarjal prav Ivan Cankar. V Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Bistveno sporočilo besedila je že v samem naslovu. Gre za pohujšanje, torej za nekaj, kar gre na slabše.
Mojca Kumerdej, prejemnica Cankarjeve nagrade 2023
Pohujšanje je seveda Cankarjeva umetnost, ki kvari šentflorjansko dolino, to slovensko domovino, ki se ponaša s svojo čednostjo. Že v uvodnem govoru župan označi umetnika in umetnost kot grešnost. Umetnika uvrsti v skupino tatov, razbojnikov in drugih postopačev ter brez zadržkov doda: "Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog ..."
Okopi pred tujci in umetniki
Že na začetku drame sta umetnik in umetnost izpostavljena kot nekaj nepotrebnega, celo škodljivega za družbo. Vendar se ta verbalni pohod s tem ne konča. Župan nadaljuje v militantnem slogu in poziva, naj zastražijo okope, nabrusijo bridke sablje in kot ščit pred tujci, umetniki in vsemi, ki v dolini niso zaželeni, sezidajo visok zid, je v gledališkem listu ob premieri Pohujšanja v dolini šentflorjanski v Cankarjevem domu januarja 2018, ob stoletnici pisateljeve smrti, denimo zapisala Žanina Mirčevska.
Županova parodirana retorika iz Pohujšanja je žal resnična dikcija marsikaterega voditelja v sodobnem svetu, v katerem se dejansko zidajo zidovi in postavljajo žice, da bi se ohranila "čednost". Danes bi bil tudi sam Cankar presenečen nad uresničevanjem svojih preroških besed, ki jih je zapisal na začetku prejšnjega stoletja, besed, ki jasno rišejo svet 21. stoletja. To, kar je bila nekoč šaljiva parodija, je danes brutalna realnost. In hkrati s pohujšanjem smo v svoji ideološko zatohli šentlorjanski dolini zdaj tako dobili še cenzuro ...
Prepovedanih 23 tisoč knjig
Vrhniški "napad" na Cankarja in vse tiste, ki branijo in spoštujejo idejo svobode, še zdaleč ni osamljen primer. Ne doma in ne v svetu. Skrajna desnica, ki zdaj že malone v celoti obvladuje zahodne demokracije, je namreč v preteklih letih začela pravo ofenzivo proti vsemu naprednemu. Proti vsemu, kar diši po multikulturalizmu. Proti idejam antifašizma, enakosti in solidarnosti, na katerih je bila zgrajena povojna Evropa in na katerih bi moral stati ves svet.
Ameriški PEN je denimo preštel, da so v ameriških šolah od leta 2021 do danes prepovedali nič manj kot 23 tisoč knjig, ki s svojo vsebino in sporočilnostjo ne ustrezajo pogledu na svet, ki ga v politiko zdaj vnašajo skrajno desni, klerikalni in fašistični krogi. Prepovedan bi bil očitno tudi Cankar (kot je bil nekoč v naši dolini šentflorjanski), če bi ga seveda brali v ameriških šolah.
Ameriški ljubitelji knjig in organizatorji prireditev, kot je denimo Teden prepovedanih knjig, zato ljudi pozivajo, naj kupujejo ali pa si izposojajo prepovedane knjige, naj volontirajo v knjižnicah in pišejo protestna pisma nazadnjakom v lokalnih in zveznih inštitucijah, ki dovoljujejo masaker nad literaturo. Tudi s pozivi: "Financirajte šole in ne prepovedujte knjig!" Kajti vojna proti knjigam še zdaleč ni zgolj vojna proti besedam.
Knjižničarji v boj za knjige
Prav o tem govori sijajni dokumentarec The Librarians (Knjižničarji/Knjižničarke), nekakšen poldrugo uro dolg film, v katerem se zgodi J'accuse pogrom nad knjigami, za katere se najbolj borijo prav zaposleni v knjižnicah, ki v bistvu živijo z njimi. Film je režirala Kim A. Snyder. Premiero je doživel na festivalu Sundance in požel veliko odobravanje, ta mesec pa so ga prikazali tudi na BBC Four. Upati je, da si ga bodo lahko kmalu ogledali tudi vrhniški župan in vsi njegovi strankarski lojalisti, ki zdaj počnejo prav to, proti čemur se je boril Cankar.
Film neusmiljeno razgalja pravo križarsko vojno proti knjigam, ki so jo "varuhi resnice in dostojnosti" začeli leta 2021. Najprej v Teksasu, od koder se je ta požar cenzure potem hitro razširil še na Florido in druge zvezne države. Knjižničarji so se v Teksasu pogumno upirali ukazu o odstranitvi 850 knjig s šolskih knjižnih polic. Med knjigami, ki so bile prepovedane, so bile denimo Dnevnik Ane Frank, pa Ljubljena nobelovke Toni Morrison, 1984 Georgea Orwella, Knjižničar iz Auschwitza Antonia Iturbe, Kako biti antirasist Ibrama X. Kendija, Sami sebe so imenovali KKK avtorice Susan Campbell Bartoletti in kajpak mnoge druge.
Prepoved knjig v ZDA
Mame za (ne)svobodo
V knjižnicah so bili odločno proti takšnim nerazumnim ukazom. Mnoge zaposlene so zaradi tega odpustili. Nekaterim so grozili s smrtjo. Film denimo pokaže dedka, ki je v šolo prišel s puško in grozil knjižničarjem: "Vemo, kaj počnete! In vemo, kje živite …!"
V boju proti (domnevno škodljivim in pohujšljivim) knjigam so še posebej aktivne članice združenja Mame za svobodo (Moms for Liberty), ki pa so v svojem bistvu pravzaprav globoko za nesvobodo in za vračanje v čase mračnjaštva, rasizma in suženjstva. In pravi paradoks je, da ena od "svobodnih mam" knjižničarki v filmu gladko zabrusi, da je fašistka. Morda tudi zato režiserka v filmu spretno kombinira posnetke zažiganja knjig v nacistični Nemčiji leta 1933 in zažiganje knjig leta 2022 v Tennesseeju.
Boj Margaret Atwood
A knjig seveda še zdaleč ne prepovedujejo le v ZDA, ampak tudi v mnogih drugih državah. V Kanadi so denimo prepovedali znamenito Deklino zgodbo pisateljice Margaret Atwood. Ko je septembra izvedela, da je njena knjiga na črnem seznamu, se je jezno oglasila in vprašala, zakaj je knjiga prepovedana. "Ker opisuje zlo? Ker na novo piše biblijo? Ker je v njej seks, čeprav to sploh ni seksi spolnost? Ker so ženske v njej pokrite?" je spraševala slavna pisateljica. Njena ameriška kolegica Tiffany Jackson je na ta vprašanja odgovorila sila preprosto: "Knjige prepovedujejo zato, ker jih tisti, ki to počnejo, preprosto ne razumejo ..."
Margaret Atwood oblastem seveda ni popustila. Na omrežju X je zato cinično objavila kratko, oblastem morda všečno zgodbo, ki gre takole: "John in Mary sta bila zelo, zelo dobra otroka. Nikoli si nista vrtala po nosu, nikoli jima ni krulilo po želodcu in nikoli nista imela mozoljev. Ko sta zrasla, sta se poročila in imela pet otrok. Ne da bi kdaj seksala. Čeprav sta trdila, da sta dobra kristjana, nista sledila Kristusovim naukom. Nista se zmenila za revne in nista odpuščala sovražnikom. Raje sta se strastno predajala sebičnemu in grabežjivemu kapitalizmu. Častila sta namreč Ayn Rand (pisateljica in filozofinja, ki je kapitalizem promovirala do skrajnosti). John in Mary sta živela večno, kajti kdo bi se za življenja ukvarjal s smrtjo, trupli in podobnimi rečmi ..."
Po tej zbadljivki so oblasti ukinile prepoved Dekline zgodbe.
Upogljivi hlapci politike
Podobno so nekoč preganjali Ivana Cankarja. Hlapce je denimo napisal že leta 1910, prva uprizoritev pa se je zgodila šele leta 1919 v Trstu. Že po njegovi smrti. Napisani so bili iz nekakšnega ogorčenja po slovenskih deželnozborskih volitvah leta 1907, na katerih so zmagali klerikalci, ki podobno kot takrat tudi danes spet močno dvigajo glave. Tedanja cenzura je dramo oklestila kar na 62 mestih, zato je morala skoraj desetletje čakati na uprizoritev.
Prav Hlapci so morda ena najbolj aktualnih dram. Kakor da bi bila pisana za današnji čas. Kajti glavna ideja Hlapcev je prav kritika brezznačajnosti slovenske inteligence, ki je vse bolj očitna tudi danes. Njena majhnost je neskončna. Lokalni veljaki postajajo hlapci politike, ki ne prenašajo kritike in ne svobode govora. Milan Kundera bi dejal, da gre za slavje nepomembnosti. A nepomembni občinski možje bodo odšli, Cankar – prihodnje leto bomo praznovali 150. obletnico njegovega rojstva – pa bo seveda ostal. Za vselej. Z Vrhniko ali brez nje.
Cankar namesto predvolilnih debat
In ker se bližajo volitve, bi bilo morda veliko bolje, če bi javna televizija namesto pustih in praznih predvolilnih debat o nepomembnem v tistih dneh raje predvajala nekaj najbolj udarnih Cankarjevih del, je pred časom denimo zapisala novinarska kolegica Irena Štaudohar. V njih bi javnost zagotovo prepoznala vrsto obrazov, ki jih je razkrinkal veliki dramatik. Že pred dobrim stoletjem. Slovenska politika se ves ta čas namreč ni bistveno spremenila. In če se je, se je gotovo zgolj na slabše.
