Četrtek, 10. 10. 2024, 15.27
2 meseca, 1 teden
Skrivnostno množično izginotje moških na Pirenejskem polotoku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,27
Pirenejski polotok, na katerem ležita Španija in Portugalska, ima pestro demografsko zgodovino. Med drugim je v bronasti dobi s prihodom indoevropskih populacij prišlo do skoraj popolne zamenjave moških.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina velikih demografskih sprememb. Ena največjih je bila naselitev praindoevropsko govorečih živinorejcev iz vzhodnoevropskih step v severni, srednji in južni Evropi. Ti so pred okoli 4.500 leti skoraj popolnoma zamenjali neolitske zgodnje kmete na severu Evrope. Pred okoli 4.000 leti so ti novi naseljenci začeli pritiskati proti jugozahodu Evrope, tudi na Pirenejski polotok. Tukaj je šlo za naselitev indoevropsko govorečih moških oziroma bojevniških mladeničev, ki so skoraj popolnoma izpodrinili moške pripadnike dotedanjih staroselskih neolitskih kmečkih skupnosti na polotoku in imeli potomce s staroselkami. Šlo je za veliko zamenjavo moških, saj so izginile vse dotedanje neolitske moške linije.
Evropa je že v času kamene dobe doživela več valov anatomsko modernih ljudi, ki jih imenujemo kromanjonci ali orinjasjenci (imenovani po arheološkem najdišču Aurignac), gravetjenci (imenovani po najdišču La Gravette) ...
Kmetje iz Anatolije v Evropi izpodrinejo lovce in nabiralce
Po koncu ledene dobe so Evropo poselili iz svojih ledenodobnih zavetišč pripadniki populacije, ki jih imenujemo zahodni lovci in nabiralci (WHG). Eno najbolj znanih in zelo starih najdišč te populacije je Villabruna v Italiji. Pred okoli 8.000 leti so se iz Anatolije začeli širiti neolitski zgodnji kmetje, ki so skoraj popolnoma izpodrinili WHG populacijo.
Nato so se pred okoli 4.500 leti začeli širiti še praindoevropsko govoreči pastirji iz vzhodnoevropskih step, že pripadniki t. i. kulture trakaste keramike, ki so poselili sever Evrope. V svojem dednem zapisu so imeli tudi neolitske gene, in sicer po ženskih linijah. Pastirji iz step so se torej delno zlili s kmečkimi populacijami na zahodu današnje Ukrajine, nato pa nadaljevali širjenje naprej proti zahodu.
Množični prihod indoevropskih moških
Na severu Evrope je šlo pri širjenju indoevropsko govorečih skupnosti za naselitev tako moških kot žensk. Drugače pa je bilo pri širjenju proti jugu, zlasti na Pirenejskem polotoku, saj so se tja približno okoli leta 2.000 pred našim štetjem naseljevali predvsem moški. Ti so popolnoma izpodrinili staroselske moške in imeli potomce s staroselkami.
Pred okoli 8.000 leti so se zgodnji kmetje iz severozahoda Anatolije začeli širiti po Evropi. Pripadnik neolitskih kmetov je bil tudi moški, ki je v Alpah živel sredi 4. tisočletja pred našim štetjem. Njegovo truplo se je zaradi mraza mumificiralo, našli so ga leta 1991 in mu dali ime Ötzi (na fotografiji je njegova rekonstrukcija na podlagi okostja). Pripada Y-DNK haploskupini G2a, ki je bila prevladujoča med neolitskimi kmeti.
To nam povedo DNK-raziskave, ki kažejo, da je na Pirenejskem polotoku takrat prišlo do popolne zamenjave moških, saj so vse dotedanje moške linije izginile (šlo je za skoraj stoodstotno zamenjavo moških linij, ki jih ugotavljamo s preučevanjem t. i. haplotipov na Y-kromosomu), uveljavile pa tiste, ki so prišle s priseljenci. Gre za haploskupino R1b-M269, ki danes prevladuje po vsej zahodni Evropi, ponekod tudi skoraj popolnoma (na primer na Irskem). Tej haploskupini pripada tudi petina slovenskih moških.
Priseljeni moški imajo otroke z domačinkami
Neolitski pirenejski kmetje torej po prihodu indoevropskih moških na Pirenejski polotok niso imeli več potomcev, neolitske pirenejske kmetice pa so imele otroke z indoevropskimi moškimi stepskih korenin, ki so prišli s severa.
Preučevanje avtosomnih kromosomov železnodobnih populacij na Pirenejskem polotoku namreč kaže, da so imele v svojem genetskem naboru 60 odstotkov genov neolitskih evropskih oziroma anatolskih zgodnjih kmetov in 40 odstotkov stepskih pastirjev. Prvi geni so v bronasti dobi prišli v genetski nabor prek žensk, drugi prek moških.
Širjenje indoevropskih jezikov
S prihodom indoevropskih moških na Pirenejski polotok so se širili tudi indoevropski jeziki, najverjetneje predvsem prakeltščina ali morda še praitalo keltščina. Ni pa indoevropščina popolnoma izpodrinila prejšnjih jezikov, kar nam kaže primer baskovskega jezika, ki se je najverjetneje razvil iz jezika neolitiskih pirenejskih kmetov.
Znameniti Stonehenge v Angliji so zgradili neolitski zgodnji kmetje, katerih predniki so se pred 8.000 leti začeli iz Anatolije širiti po Evropi. Ob svojem prihodu na Otok so zgodnji kmetje popolnoma izpodrinili tamkajšnje lovce in nabiralce. Med letoma 2.500 in 2.000 pred našim štetjem pa so britanske neolitske kmete skoraj popolnoma (90-odstotno) izpodrinile populacije, ki so imele korenine v vzhodnoevropskih stepah. Seveda je vprašanje, če je pri teh dveh zamenjava prebivalstva prišlo do množične uporabe nasilja. Ugotovitve iz Skandinavije kažejo, da so neolitski kmetje tamkajšnje lovce in nabiralce izpodrinili tudi z nasiljem. Za lovce in nabiralce so bile usodne tudi nove bolezni, ki so prišle z živino kmetov. Skandinavske neolitske kmete so potem izpodrinili stepski živinorejci. Tudi pri tej zamenjavi prebivalstva bi lahko pomembno vlogo igralo tako nasilje kot nove bolezni oziroma novi patogeni.
So pa tudi železnodobni predniki Baskov imeli podoben genetski nabor kot preostalo prebivalstvo na Pirenejskem polotoku. Torej je tudi pri njih, kljub ohranitvi jezika, prišlo do zamenjave moških. Podoben pojav, ko so imeli indoevropsko govoreče in neindoevropsko govoreče populacije podoben genetski nabor, je prisoten tudi na Apeninskem polotoku, kjer ni bilo genetskih razlik med indoevropskimi Italci in neindoevropskimi Etruščani.
Zakaj neolitski pirenejski moški niso imeli več potomcev?
Zakaj so imele na Pirenejskem polotoku staroselke potomce le s priseljenci stepskih korenin, ne pa tudi z domačini, je seveda veliko vprašanje. Dejstvo je, da je že v tistem času med prebivalstvom morila kuga, na katero naj bi bili neolitski kmetje manj odporni kot pastirji.
Nekateri, na primer nemški arheogenetik Johannes Krause, pišejo, da so stepski priseljenci neolitskim kmetom speljevali ženske, seveda pa ne moremo izključiti niti tega, da so indoevropski priseljenci množično pobijali neolitske kmete ali pa jih potisnili v močno podrejenost.
Vzorec iz bronaste dobe se ponovi 3.500 let pozneje
Svetovno znani arheogenetik David Reich s Harvardske univerze naselitev moških s stepskim genetskim poreklom na Pirenejskem polotoku primerja z naselitvijo španskih kolonizatorjev v Novem svetu. V Latinski Ameriki se je v času španske kolonizacije namreč dogajal podoben proces kot na Pirenejskem polotoku v bronasti dobi: nastale so populacije, ki so imele po moških linijah priseljenske prednike in po ženskih linijah staroselske prednike.
Vzorec zlitja populacij na Pirenejskem polotoku v bronasti dobi (zveze med priseljenimi moškimi in domačinkami) se je 3.500 let pozneje ponovil v času španske kolonizacije Novega sveta. Za mešane evropsko-indijanske kolumbijske populacije je tako značilno, da so nastale z mešanjem evropskih moških in indijanskih domačink. Kot ugotavljajo znanstveniki, večina domorodnih skupin v Kolumbiji še vedno ohranja skoraj popolno domorodno materinsko poreklo. Znake evropske primesi je mogoče opaziti v genskem skladu kromosoma Y, ki se spreminja glede na stopnjo kulturne in zemljepisne izoliranosti skupine. Seveda ponavljanje vzorcev iz bronaste dobe v Latinski Ameriki ni bilo načrtno, saj španski kolonizatorji oziroma konkvistadorji niso vedeli, kaj se je dogajalo v bronasti dobi na Pirenejskem polotoku. Podobno velja za ponavljanje britanskih bronastodobnih vzorcev zamenjeve prebivalstva v Severni Ameriki v času angleške kolonizacije. Na fotografiji iz leta 2017 Kolumbijci čakajo na prihod papeža Frančiška.
Po drugi strani je ironija zgodovine, da so angleški kolonizatorji v Severni Ameriki ponavljali vzorec indoevropske poselitve Britanije v bronasti dobi: tako kot v Britaniji bronaste dobe je prišlo tudi v Severni Ameriki do skoraj popolnega izpodriva prvotnega prebivalstva. Angleži in drugi Evropejci so s svojo naselitvijo izvedli skoraj popolno zamenjavo prebivalstva, ne samo zamenjavo moških kot v koloniziranih delih Latinske Amerike.
Vrnitev neolitskih genov na sever Evrope
Še več, če se vrnemo k Reichu, ta primerja tudi današnje procese v Severni Ameriki, ko s priseljevanjem latinskoameriškega prebivalstva prihajajo množično nazaj pred stoletji s severa Amerike izpodrinjeni indijanski geni, in procese pred tisočletji na severu Evrope, zlasti na Otoku, ko se je genetska slika občutno spremenila s priseljenci v času srednje in pozne bronaste dobe.
Ti priseljenci v Britaniji, ki so prišli z območja današnje Francije, so v genetski nabor Britancev znova vnesli večji delež zgodnjih neolitskih kmetov, zaradi česar lahko sklepamo, da v današnji Franciji v 3. tisočletju pred našim štetjem podobno kot na Pirenejskem polotoku ni prišlo do popolne zamenjave genetske populacije neolitskih kmetov z genetsko populacijo stepskih pastirjev, ampak do zlitja med tema dvema populacijama.
Kelti ali vsaj celinski Kelti so torej imeli v svojem genetskem naboru tudi veliko neolitskih genov. Do zlitja populacij je prišlo tudi na Apeninskem polotoku. Tudi na Balkanskem polotoku indoevropski priseljenci že v 3. tisočletju pred našim štetjem niso popolnoma izpodrinili neolitskega prebivalstva, zlasti na jugu polotoka so predstavljali majhen delež.
Množično priseljevanje v času rimskega cesarstva
Vrnimo se nazaj na Pirenejski polotok. Njegova demografska zgodovina se s prihodom indoevropsko govorečih priseljencev in z nastankom nove populacije ni končala. Na sredozemskih obalah polotoka so namreč svoje kolonije ustanavljali Feničani oziroma Kartažani, pa tudi Grki.
Železnodobni prebivalci Pirenejskega polotoka so imeli v svojem genetskem naboru okoli 40 odstotkov genov stepskih pastirjev. V poznejših tisočletjih se je ta delež zaradi novih migracij zmanjšal in je zdaj okoli 32-odstoten. V železni dobi so skoraj stoodstotno vsi moški na Pirenejskem polotoku pripadali Y-DNK haploskupinam, ki so značilne za stepske pastirje. V prvi vrsti gre za R1b-M269 in njene subklade, medtem ko ni bilo več nosilcev haploskupin, značilnih za neolitske kmete na polotoku, kot so G2a, H in I2. Haploskupina R1b-M269 zdaj na Pirenejskem polotoku ne prevladuje več tako zelo kot v železni dobi, a je še vedno daleč najmočnejša. Pripada ji okoli 70 odstotkov moških v Španiji in več kot polovica moških na Portugalskem. R1b-M269 je sicer najštevilčnejša haploskupina v zahodni Evropi.
Do množičnega priseljevanja je prišlo v času rimskega cesarstva. Rimljani so polotok začeli osvajati od poznega 3. stoletja pred našim štetjem naprej. Zadnja iberska plemena so pokorili v zadnjih desetletjih pred našim štetjem.
Priseljenci z vzhoda Sredozemlja in iz severne Afrike
V času rimskega cesarstva so na polotok množično prihajali priseljenci z vzhodnega Sredozemlja (zlasti Anatolije) in severne Afrike (zadnji zlasti na jugovzhod polotoka). Širjenje ljudi z vzhodnega Sredozemlja (zlasti Anatolije) je bilo v prvih stoletjih značilno za velike dele rimskega cesarstva (tudi za Apeninski in Balkanski polotok), zlasti za mesta, medtem ko je bilo širjenje severnih Afričanov bolj kot ne omejeno na Pirenejski polotok.
Za razliko od železne dobe, ko se je prebivalstvo po bronastodobnem mešanju zlilo v novo poenoteno genetsko populacijo, je prebivalstvo Pirenejskega polotoka postalo v rimskem času spet zelo genetsko heterogeno. Znova je prišlo tudi do mešanja prebivalstva.
Zakaj so Baski nekaj posebnega na Pirenejskem polotoku
Poleg tega so se hitro poromanili domačini, zato je že v prvem stoletju našega stoletja na polotoku zavladala latinščina. Z eno izjemo: del prebivalstva se je oklepal svojega jezika. To so bili Baski. Ti so tudi v času rimskega cesarstva ostali genetsko podobni pirenejskim železnodobnim populacijam.
Večina evropskih narodov govori jezike, ki so se razvili iz praindoevropščine, ki so jo v Evropo iz vzhodnoevropskih step prinesli živinorejci, ki so udomačili konje. Šele pozneje so z vzhoda prišli nosilci ugrofinskih jezikov, ki jih danes govorijo Finci, Estonci in Madžari. Edini jezik v Evropi, ki se je verjetno razvil iz enega od jezikov neolitskih kmetov, je baskovščina. Čeprav govorijo neindoevropski jezik, pa imajo tudi Baski v svojem genetskem naboru velik delež stepskih genov, okrog 30 odstotkov. Predniki Baskov v železni dobi se niso genetsko razlikovali od drugih železnodobnih populacij na Pirenejskem polotoku. Razlike med Baski in drugimi populacijami na polotoku so nastale pozneje, saj pri Baskih ni bilo takšnega vpliva priseljevanj v času rimskega cesarstva in islamskih osvajanj.
Današnje Baske bi po ugotovitvah ene od znanstvenih študij najbolje opisali kot tipično železnodobno pirenejsko prebivalstvo brez genetskih primesi, ki so pozneje zajele druge dele polotoka v poznejših obdobjih.
Majhen germanski genetski odtis
Prihod germanskih in drugih ljudstev (Vizigoti, Vandali, Svebi, Buri in Alani) na polotok v času t. i. selitve ljudstev (od 4. do 6. stoletja) ni pustil kakšnega večjega genetskega odtisa v pirenejskem genetskem naboru. Torej ni šlo za kakšno množično priseljevanje, ampak za osvojitev in zamenjavo elit.
Ko so germanski priseljenci konec 6. stoletja opustili arijanstvo in sprejeli katolištvo, pa se je začelo hitro stapljanje maloštevilnih Germanov v večinsko prebivalstvo.
Razlike med Pirenejskim polotokom in Britanijo
Demografski vzorci na Pirenejskem polotoku v času rimskega cesarstva in selitve ljudstev v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku se zelo razlikujejo od tistih v Britaniji, kjer ni bilo kakšnih večjih demografskih sprememb v rimskem obdobju, po koncu rimske vladavine pa je prišlo do množičnega priseljevanja germanskih ljudstev, kar je povzročilo velike spremembe v genetskem naboru.
Na Pirenejski polotok so v preteklosti prihajali tudi ljudje iz severne Afrike. Manjši val je bil okoli leta 2.500, precej več pa jih je prišlo v času rimskega cesarstva. Priseljevanje iz severne Afrike se je nadaljevalo, ko so velik del polotoka po letu 711 zasedli muslimanski osvajalci. Prihajali so Berberi, domačini severne Afrike, pa tudi Arabci, ki so imeli korenine na Arabskem polotoku. Genetski vpliv muslimanskih priseljencev je bil še zlasti močan na jugu. Po rekonkvisti se je njihov genetski vpliv zmanjšal zaradi izgonov in naseljevanja priseljencev s severa polotoka na nekdaj muslimanska območja na jugu polotoka.
Prav tako se demografska zgodovina Pirenejskega polotoka v prejšnjem odstavku omenjenem obdobju razlikuje od procesov v osrednjem Sredozemlju, kjer je prišlo do globokih sprememb tako v času rimskega cesarstva kot v obdobju selitve ljudstev.
Arabska osvojitev polotoka in naseljevanje severnih Afričanov
V 8. stoletju se je na Pirenejskem polotoku začela invazija muslimanov. Velikemu delu polotoka so zavladali Arabci oziroma islamizirani Berberi. Osvojitvi je sledilo priseljevanje ljudi iz severne, pa tudi podsaharske Afrike. Priseljenci iz severne Afrike so imeli tudi arabske korenine. Torej so na Pirenejski polotok prihajali iz severne Afrike tudi ljudje, ki so imeli korenine na Arabskem polotoku oziroma kje drugje v islamskem svetu.
Današnje prebivalstvo na jugu Pirenejskega polotoka ima manj severnoafriškega genetskega porekla kot prebivalstvo tega območja v času muslimanske vladavine, kar je verjetno posledica izgona moriskov, tj. nekdanjih muslimanov, spreobrnjenih v krščanstvo, ter ponovnega naseljevanja juga polotoka s populacijami s severa polotoka.
Glavni viri za članek:
Pablo Carrion in sodelavci, Disparate demographic impacts of the Roman colonization and the migration Period in the Iberian peninsula (sl. Različni demografski vplivi rimske kolonizacije in obdobja selitve ljudstev na Pirenejskem polotoku), različica, objavljena 23. septembra 2024.
Ian Armit in David Reich, The return of the Beaker folk? Rethinking migration and population change in British prehistory (sl. Vrnitev ljudstva zvončastih čaš? Ponovni razmislek o migraciji in spremembah prebivalstva v britanski prazgodovini, 2021.
Nick Patterson in sodelavci, Large-scale migration into Britain during the middle to late bronze age (sl. Množično priseljevanje v Veliko Britanijo v obdobju med srednjo in pozno bronasto dobo), december 2021.
Iñigo Olalde in sodelavci, The genomic history of the Iberian Peninsula over the past 8000 years (sl. Genetska zgodovina Pirenejskega polotoka v zadnjih 8.000 letih), marec 2019.
Humberto Ossa in sodelavci, Outlining the Ancestry Landscape of Colombian Admixed Populations (sl. Oris genetskega porekla kolumbijskih mešanih populacij), 2016.
