Nedelja, 30. 11. 2025, 17.11
16 minut
Ljudje, ki so nam grozili, so izginili brez sledi. Zdaj prihaja na dan resnica.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Če jih primerjamo z današnjimi populacijami, so bili pripadniki avarske elite iz zgodnjega avarskega obdobja, ki so živeli med Donavo in Tiso, genetsko nekje med današnji mongolskimi populacijami ter tunguško in nivško govorečimi populacijami, ki med drugim živijo na območju reke Amur in na Sahalinu. Na fotografiji: mongolski Burjati na severu Kitajske.
Bili so strah in trepet naših slovanskih prednikov. Po priselitvi iz vzhodnoazijskih step so se v drugi polovici 6. stoletja ustalili v Panonski nižini. Njihovo ime je bilo Avari oziroma Obri. Zaradi skopih zgodovinskih virov je naše znanje o teh nomadskih konjenikih dokaj skromno. Zadnja leta pa raziskave starodavnega DNK odkrivajo vse več o Avarih – tudi to, da so vsaj v delu svojega imperija uveljavili skorajda nekakšno obliko rasnega ločevanja in da smo morda vse bližje razvozlanju uganke, zakaj so Avari izginili in niso za sabo pustili ne potomstva in ne dedičev
"Pogiboša aki Obre." Pomrli so kot Obri – tj. brez potomstva in dedičev. Takšen naj bil stari ruski pregovor (mišljeni so Rusi iz obdobja Kijevske Rusije), ki je zapisan v letopisu Povest o minulih letih. Omenjeni letopis, znan tudi kot Nestorjeva kronika, je nastal v Kijevu ob koncu 11. in na začetku 12. stoletja, pripoveduje pa tudi o odnosih med Avari in Slovani.
Avari in Slovani
Avari, ki so v Evropo prijezdili iz vzhodnoazijskih step, so se s Slovani prvič srečali sredi 6. stoletja. Odnosi med Avari in Slovani so bili zelo zapleteni in prepleteni. Del Slovanov (predvsem tisti v Panonski nižini) je prišel pod avarsko nadoblast, del je morda celo prevzel avarsko kulturo, del je zavezniško sodeloval z njimi, del se jim je upiral in bojeval proti njim, del (zlasti tisti severno od Karpatov) pa je živel zunaj avarskega vpliva.
Menih Nestor, ki naj bi bila pisec Povesti o minulih letih, omenja, da so pod Avari trpeli zlasti pripadniki slovanskega ljudstva Dudlebov (tudi Dulebov) in da je Bog zaradi njihove ošabnosti na koncu uničil Avare. Zaradi tega je tudi pregovor pogiboša aki Obre.
Avari kot žrtve množičnih pobojev?
Ker so v začetku 9. stoletja Avari brez sledi izginili iz zgodovine, se seveda postavlja vprašanje, kaj se je zgodilo z njimi. Nestorjeve pogiboše aki Obre številni (zahodni) zgodovinarji mehčajo s prevodi, kot je: izginili kot Avari ali propadli kot Avari. Avari, ki naj bi bili sami večetnična skupnost, naj bi se po propadu avarskega imperija preprosto zlili v nove (slovanske) etnične identitete.
Avari so bili nomadsko konjeniško ljudstvo iz vzhodnoazijskih step, ki so v Evropo prišli sredi 6. stoletja. Na fotografiji je rekonstrukcija avarskega vojščaka, kot so si ga zamislili nekateri arheologi in zgodovinarji. Glede na DNK raziskave avarske elite je videz tega rekonstruiranega vojščaka morda premalo vzhodnoazijski.
A glede nato, da v ruščini beseda pogib označuje smrt, ki je posledica nasilja, nesreča ali lakote, to nakazuje, da je Nestor namigoval na to, da so bili Avari po svojem porazu žrtve množičnih pobojev. Iz drugih virov vemo, da so po koncu avarske države v Panonski nižini izbruhnili spopadi med Avari in Slovani ter da so (preživeli?) Avari pribežali k Frankom oziroma Bavarcem, da so dobili zavetje na območju današnjega avstrijskega Podonavja in severozahodne Madžarske. Kaj se je potem zgodilo s temi Avari, ne vemo.
Avari so bili vzhodnoazijsko ljudstvo
Glede na to, da so Avari pustili v Panonski nižini za sabo številna grobišča in številna okostja, v katerih lahko arheogenetiki najdejo ohranjen DNK, zadnje čase vemo vse več o tem ljudstvu. Vemo, da so bili Avari vzhodnoazijsko ljudstvo, genetsko sorodno današnjim azijskim ljudstvom, kot so mongolski Burjati.
Z vojaško močjo so v Panonski nižini v drugi polovici 6. stoletja ustvarili večetnično državo, kjer so postali vladajoča elita in zlasti naseljevali območje med Donavo in Tiso. Nekateri znanstveniki menijo, da so prevzeli jezik slovanske večine v svojem imperiju, a trdnih dokazov za to ni. Morda so bili dvojezični.
Mödling in Leobersdorf
Znanstveniki so v zadnjih letih preučili starodavni DNK iz dveh avarskih grobišč v današnji Avstriji na območju širše okolice Dunaja in kar so odkrili, jih je osupnilo. Gre za grobišče v kraju Mödling (prvič omenjeno leta 903 kot Medilihha, kar je verjetno slovansko ime) in grobišče v kraju Leobersdorf (prvič je kraj omenjen v drugi polovici 12. stoletja kot Liubetsendorf – prvi del imena je slovanski, dorf pa je po nemško vas).
Na območju, kjer je danes avstrijski kraj Mödling (na fotografiji), je bilo v času avarske države (7. do 8. stoletje) naselje, v katerem so živeli ljudje, ki so imeli avarsko kulturo in način življenja, a so bili evropskega izvora. Med njimi so imeli številni (verjetno nekaj manj kot polovica) slovanski izvor.
Glede na materialno kulturo in način življenja z arheološkega vidika med prebivalci teh naselij v času avarskega imperija ni bilo razlik – zdelo se je, da gre pri obeh skupnostih za Avare. Toda DNK-raziskave so pokazale, da so na območju Mödlinga v veliki večini živeli ljudje, ki so bili genetsko evropskega izvora, pri čemer so imeli v svojem genetskem skladu veliko slovanskega genetskega porekla, na območju Leobersdorfa pa so živeli v veliki večini ljudje vzhodnoazijskega izvora.
Brez porok in skupnih otrok
Čeprav so se oboji oblačili kot Avari in arheologi tudi niso odkrili dokazov, da bi bili prebivalci "evropskega" naselja na območju Mödlinga v socialnem ali vojaškem pogledu podrejeni prebivalcem "azijskega" naselja na območju Leobersdorfa, pa se prebivalci obeh naselij, čeprav sta ležali blizu, niso poročali med sabo in imeli skupnih otrok.
"Azijski" Avari iz Leobersdorfa so se tako poročali z "azijskimi" Avarkami, ki so v naselje prihajale z območja jedra avarske države med Donavo in Tiso, torej iz zemljepisno kar precej oddaljenih krajev, "evropski" Avari iz Mödlinga pa z ženskami evropskega genetskega porekla iz bližnjih naselij, kjer so živeli ljudje genetsko evropskega porekla. Zaradi teh ugotovitev je avstrijski časnik Der Standard članku o omenjenih dveh naseljih dal naslov Mödling in Leobersdorf nista spala skupaj.
Rasno ločena avarska družba?
Seveda ne vemo, zakaj se prebivalci kraja na območju Mödlinga in kraja na območju Leobersdorf niso poročali oziroma mešali med seboj. Dejstvo pa je, da to daje vtis nekakšnega rasnega ločevanja, saj so se prebivalci obeh krajev, tudi če so bili podobno oblečeni in morda govorili isti jezik, po svojem videzu oziroma obraznih potezah jasno razlikovali.
V kraju Leobersdorf (na fotografiji), ki leži okoli 28 kilometrov južneje od Mödlinga, so v času avarske države živeli ljudje, ki so bili v veliki večini vzhodnoazijskega izvora, torej pripadniki izvirnih, prvotnih Avarov. Kljub relativni bližini med obema krajema pa si moški iz avarskega naselja na območju Leobersdorfa niso iskali žena med prebivalci okoliških naselij, ampak so k njim prihajale ženske vzhodnoazijskega genetskega izvora iz jedra avarske države med Donavo in Tiso.
Lahko le ugibamo, da so takšno rasno ločeno družbo v Panonski nižini vzpostavili pravi Avari, tj. genetski potomci Avarov, ki so prišli v 6. stoletju iz vzhodne Azije v Evropo. Morda je bila nepripravljenost avarske elite, da se zlije z evropskimi prebivalci avarske države, tudi glavni vzrok, da je frankovski vladar Karel Veliki ob koncu 8. in začetku 9. stoletja avarsko državo dokaj zlahka uničil – v nekaj letih.
Kaj se je zgodilo z Avari po koncu njihove države?
Kot je že omenjeno, se je v zgodovinopisju dolgo časa ugibalo, kaj se je zgodilo z Avari po koncu avarskega imperija. Zlasti madžarski zgodovinarji so trdili, da so Avari preživeli in dočakali prihod Madžarov v Panonsko nižino ob koncu 9. stoletja. Avari naj bi se tako zlili v madžarski narod – a genetske raziskave so ugotovile, da ni genetske kontinuitete med Avari in Madžari.
So pa zadnji podatki o svojevrstnem rasnem ločevanju v avarski državi spravili v zagato nekatere zgodovinarje, pri tem so mišljeni zlasti pripadniki t. i. dunajske šole, da je šlo pri avarski etnogenezi v Panonski nižini za t. i. skitski tip etnogeneze – da so se torej različne etnične skupine pod vodstvom avarske bojevniške elite in vladarske družine hitro zlile v novo etnijo in po etnogenezi imele skupno etnično identiteto.
So prebivalci Mödlinga in Leobersdorfa imeli skupno etnično identiteto?
Trenutno vodilni predstavnik dunajske šole, avstrijski zgodovinar Walter Pohl, ki je tudi največji poznavalec avarske zgodovine na svetu in član Avstrijske akademije znanosti (ÖAW), sicer trdi, da so se tako prebivalci Leobersdorfa kot Mödlinga najverjetneje imeli za Avare.
Avari so bili zelo pomembni tudi v slovenski zgodovini. Staroslovenska država Karantanija, ki je imela središče na Gosposvetskem polju (na fotografiji je slika Gosposvetskega polja s knežjim kamnom, ki jo je naslikal koroškoslovenski slikar Marko Pernhart) je v 8. stoletju postala odvisna od Bavarcev, ker naj bi jim ti pomagali v boju proti Avarom. Že prej, v prvi polovici 7. stoletja, pa so se proti Avarom uprli Slovani pod vodstvom frankovskega trgovca Sama. Verjetno je bilo središče Samovega upora severno od Donave, na današnjem Moravskem in/ali Češkem.
Kljub temu pa ni nujno, da ima Pohl prav. Avari iz Leobersdorfa in "Avari" iz Mödlinga so morda imeli skupno kulturo in morda tudi občutek skupne pripadnosti in zvestobe avarske države ter so mirno sobivali, a to še ne pomeni, da so imeli skupno etnično identiteto. Če bi jo imeli, bi se – glede na to, da med njimi ne bilo očitno socialnih razlik – verjetno poročali med seboj.
Avstrijsko olepševanje znanstvenih ugotovitev
Avstrijska akademija znanosti je svoj članek o genetski raziskavi iz Leobersdorfa in Mödlinga naslovila zelo optimistično in malce zavajajoče: Starodavni DNK iz avarskega obdobja pripoveduje o uspešni kulturni integraciji kljub genetskim razlikam (Ancient DNA from the Avar period tells of successful cultural integration despite genetic differences). V članku poudarjajo, da je med obema skupinama prebivalcev kljub razlikam v izvoru vladalo miroljubno sobivanje in da se ni zgodila vzpostavitev vzporednih družb.
Veliko bolj ustrezen dejanskim ugotovitvam genetske raziskave je naslov izvirne genetske študije o Leobersdorfu in Mödlingu: Starodavni DNK razkriva reproduktivne ovire kljub skupni kulturi avarskega obdobja (Ancient DNA reveals reproductive barrier despite shared Avar-period culture). Torej daje poudarek oviram pri sklepanju oziroma izogibanju porok in verjetno tudi spolnim odnosom med obema skupnostma ter ne zavaja bralcev o nekakšni kulturni integraciji obeh skupnosti.
Skupna kultura, a več etničnih identitet?
Avarska država v Panonski nižini je morda sčasoma postala monokulturna, torej so prebivalci vzpostavili skupne kulturne vzorce in način življenja, a verjetno je bila avarska država tudi večetnična, torej je obstajalo več skupin, ki so imela svoje etnične identitete. To ni nekaj nenavadnega. V 19. stoletju na primer ni bilo veliko razlik v načinu življenja med kočevskimi Nemci in okoliškimi Slovenci, a so imeli različne etnične identitete.
Na čelu avarske države je bil kagan, kar verjetno pomeni veliki kan ali kan kanov. Jedro avarske države je bilo med rekama Donavo in Tiso, kjer je tudi stal avarski ring, glavna utrdba Avarov in sedež avarskega kagana. Ime ring je dobil zaradi svoje krožne oblike (na fotografiji je slika morebitne podobe ringa). Frankovski vladar Karel Veliki je avarsko državo prvič napadel leta 791, v letu 795 ali 796 je frankovska vojska pod vodstvom Slovana z imenom Wonomyr (Vojnomir?) celo zasedla ring in ga oplenila. Leta 796 so Franki znova prodrli do ringa. Avarske države je bilo takrat dejansko konec.
Kaj pa se je na koncu zgodilo s prebivalci Leobersdorfa in Mödlinga iz časov Avarov? Znanstveniki so ugotovili, da sta bili pokopališči v obeh krajih opuščeni že leta pred napadom Karla Velikega na avarsko državo okoli leta 800. V zadnji generaciji so bili na grobiščih pokopani samo otroci in nekaj odraslih ljudi. Pohl, ki je kot zgodovinar tudi sodeloval pri genetski raziskavi obeh grobišč, pravi, da za zdaj ne vedo, zakaj so mladi ljudje in večina odraslih zapustili oba kraja.
Prihod Slovanov na območje Mödlinga in Leobersdorfa po odhodu Avarov?
Pozneje so na to območje prišli novi naseljenci. Glede na slovanski izvor današnjih imen obeh krajev so bili to najverjetneje večinoma Slovani. Najverjetneje kraja v avarskem obdobju nista imeli današnjih imen.
Če se vrnemo na zgoraj omenjenega kijevskega meniha Nestorja in njegovo Povest o minulih letih. Pohl rad njegove besede pogiboša aki Obre malce zavajajoče prevaja kot izginili so kot Avari, ne pa kot pomrli ali poginili so kot Avari, kar bi bil verjetno ustreznejši prevod. Ni nemogoče, da so bili Avari, mišljeni so pravi, tj. Avari azijskih korenin, kot tisti iz Leobersdorfa, na koncu žrtve slovanskega maščevanja.
Maščevanja Dudlebov?
Kot je že omenjeno, Nestor med drugim izrecno omenja, da so Avari zelo zatirali pripadnike slovanskega ljudstva Dudlebov, tudi zlorabljali njihove ženske (med drugim naj bi jih za zabavo namesto živali vpregali v svoje vozove). Dudlebi, ki so verjetno prvotno živeli na območju današnje Volinije v Ukrajini, so po preselitvi iz slovanske pradomovine živeli tudi v Panonski nižini (pa tudi na današnjem Češkem, avstrijskem Koroškem ...).
Avarska država je imela jedro v Panonski nižini, tam, kjer so prej živeli prav tako nomadski in vzhodnoazijski Huni, nekaj desetletij po uničenju avarske države (konec 9. stoletja) pa so prišli novi nomadi, tokrat ugrofinsko govoreči Madžari. Čeprav so nekateri domnevali, da so ostanki Avarov pričakali Madžare in se zlili z njimi, pa genetske raziskave ne ugotavljajo kontinuitete med Avari in Madžari. Na fotografiji: Budimpešta.
V 9. stoletju se v pisnih virih omenja dudlebska grofija oziroma dudlebska kneževina – najverjetneje nekje med Muro in Rabo na območu današnje Avstrije, zahodne Madžarske in morda tudi vzhodne Slovenije. Je Nestorjeva omemba Dudlebov namig, da so se po zlomu avarske moči zlasti Dudlebi, v prvi vrsti tisti iz Panonske nižine, krvavo maščevali svojim zatiralcem?
Da je bilo zgodnjesrednjeveško obdobje tudi obdobje množičnega pobijanja, kaže zgodba Bolgarov (gre za izvirne azijske nomade, ne današnji slovanski narod Bolgarov), ki so se leta 630 uprli Avarom, bili poraženi in zato pobegnili k Frankom. Frankovski kralj Dagobert I. je devet tisoč Bolgarov sprejel in jih razselil po Bavarski. Obenem pa je dal skrivni ukaz, naj te Bolgare pobijejo. Rešilo se je le 700 Bolgarov pod vodstvom Alceka, ki je prebežal k slovanskemu vladarju Valuku, verjetno v vzhodne Alpe, kjer je pozneje nastala država Karantanije. Približno 30 let pozneje so verjetno ti Bolgari (morda v strahu pred Avari, ki so si po krizi v 20. in 30. letih 7. stoletja spet opomogli) prišli v Italijo k Langobardom, ki so jih naselili na jugu Apeninskega polotoka.
Vira za DNK raziskavo o Avarih:
Ke Vang, Walter Pohl, Johannes Krause, Zuzana Hofmanova in drugi, Ancient DNA reveals reproductive barrier despite shared Avar-period culture (sl. Starodavni DNK razkriva reproduktivne ovire kljub skupni kulturi avarskega obdobja), januar 2025.
Avstrijska akademija znanosti (ÖAW), Ancient DNA from the Avar period tells of successful cultural integration despite genetic differences (sl. Starodavni DNK iz avarskega obdobja pripoveduje o uspešni kulturni integraciji kljub genetskim razlikam), januar 2025.
