Sobota, 29. 11. 2025, 16.00
42 minut
Grožnja hrvaškega voditelja Slovencem: To vas bo pogubilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,51
Nemški in pozneje tudi italijanski pritisk sta bila glavna razloga, da se je slovenska politika odločila za jugoslovansko državo. V tej državi pa smo se morali Slovenci soočati s srbskimi in hrvaškimi nacionalnimi zahtevami. Številni Srbi so tako jugoslovansko državo videli le kot razširjeno Srbijo, številni Hrvati pa so želeli ali neodvisno Hrvaško ali pa dualistično jugoslovansko državo, v kateri bi Hrvaški pripadal tudi vsaj del slovenskega ozemlja.
V Jugoslaviji, še zlasti v prvi, kraljevi Jugoslaviji, se Slovenci nismo soočali samo z velikosrbskim, ampak tudi velikohrvaškim nacionalizmom. Ta je skušal vzpostaviti hrvaški nadzor nad delom slovenskega ozemlja, v najbolj drznih načrtih pa doseči nadoblast Zagreba nad vsem slovenskim ozemljem znotraj jugoslovanske države in ga priključiti Banovini Hrvaški. Glavni branik pred temi načrti je bil predvojni slovenski narodni voditelj Anton Korošec.
Vodja Slovenske ljudske stranke (SLS) Anton Korošec (maj 1872–december 1940) je bil po eni strani zelo spreten politični taktik, po drugi pa strani zelo vizionarski človek, poln pravilnih slutenj, ki so se na koncu uresničile.
Slutil je razkosanje Slovenije
Bil je tudi strateg, ki je razumel, kako delujejo geopolitične silnice. Pri zadnjem je mišljeno to, da je razumel, v kakšnem prostoru biva slovenski narod, in da si ni delal utvar glede geopolitičnih ciljev njegovih številčnejših sosedov.
Slutil oziroma bolje vedel je, kaj se bo zgodilo s Slovenci v primeru napada Hitlerjeve Nemčije in njenih zaveznic na Jugoslavijo. "Najhujše, kar se nam lahko zgodi, je, da nas razdelijo med Nemčijo in Italijo," je potožil po nacističnem anšlusu Avstrije leta 1938. Slutnja, ki se je aprila leta 1941 uresničila (pri čemer so pri razdelitvi sodelovali tudi Madžari in Hrvati).
Napoved Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo
Po sklenitvi pakta med Hitlerjem in Stalinom (znan tudi kot pakt Ribbentrop-Molotov) avgusta 1939 je dejal, da so Sovjeti s paktom samo odložili vojno z Nemčijo in da se bo Jugoslavije izogibala vojni, a bo na koncu potisnjena vanjo, nakar bo razpadla kot hišica iz kart ("wie ein kartenhaus," je dejal po nemško). Še ena uresničena Koroščeva napoved.
Koroščevo glavno vodilo je bilo dobrobit Slovenije, kar je seveda jezilo številne hrvaške politike, ki so pričakovali, da se bodo Slovenci politično podredili Zagrebu in se postopoma pohrvatili.
Vedel pa je tudi, kakšne nevarnosti grozijo Slovencem znotraj Jugoslavije: želje Beograda po hegemoniji in hrvaški imperialistični apetiti po slovenskem ozemlju. Kot protiutež velikosrbskemu konceptu, temelječem na vidovdanski ustavi iz leta 1921, je želel postaviti velikojugoslovanski koncept – to pomeni vključitev Bolgarije v južnoslovansko državo.
Jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati
Z vključitvijo Bolgarov, za kar si je resno prizadeval, a mu nikoli ni uspelo tega načrta uresničiti, je želel nevtralizirati prevladujočo vlogo srbske elite v novi državi. Obenem pa okrepiti Jugoslavijo, da bi preprečila zlasti italijanske imperialistične ambicije, ki so bile narodnostno najbolj nevarne zlasti Slovencem (ne pozabimo, da je Italija je po prvi svetovni vojni dobila zahod Slovenije in tam vodila ostro raznarodovalno politiko).
Proti velikohrvaškemu nacionalizmu, ki je bil pred drugo svetovno vojno usmerjen tudi proti slovenskemu narodnemu ozemlju, pa se je bojeval s politiko slovenskega jezička na tehtnici med Srbi in Hrvati. Politika, ki je bila uspešna vse do sporazuma Cvetković-Maček avgusta 1939.
Hrvaški poskus prisvojitve Prekmurja
Kot piše zgodovinar Feliks J. Bister v predgovoru knjige o Korošcu, je Korošec Hrvate maral manj kot Srbe. Jezilo ga je, kadar so Slovence imenovali planinski Hrvati.
Stjepan Radić, kajkavski Hrvat iz vasi v bližini Siska, je vodil Hrvaško kmečko stranko (Hrvatska seljačka stranka po hrvaško, s kratico HSS), ki je v predvojni Jugoslaviji postala vodilna hrvaška stranka. Radić je želel razširiti nadzor svoje HSS tudi nad deli Slovenije, zlasti nad Prekmurjem. Radić je bil tudi odločno protiklerikalno usmerjen, kar je bilo še razlog več, da se ni razumel s katoliškim duhovnikom Korošcem.
Že kmalu po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (ta se je leta 1929 preimenovala v Jugoslavijo) je moral Korošec braniti slovensko ozemlje pred hrvaškim voditeljem in vodjo Hrvaške kmečke stranke (HSS) Stjepanom Radićem. Ta je želel širiti svoj vpliv zlasti na Štajersko in Prekmurje, kjer je imel tudi agitacijske govore.
"Radić želi Slovence vpreči v hrvaški voz"
Korošec je novembra 1924 govoril o Radićevem grdem imperializmu ter o njegovi želji, da bi si prigrabil Prekmurje ter ga uvedel v hrvaški narodni in kulturni krog. Po prigrabitvi Prekmurja pa bo želel še vse Slovence vpreči v hrvaški voz, je volivce v Slovenski krajini, kot se je tedaj reklo Prekmurju, svaril Korošec.
Časnik Slovenec, ki je bil pod Koroščevem nadzorom, je decembra 1924 obtožil Radića, da si želi Prekmurce podjarmiti Hrvatom, da bi jim služili kot most do Avstrije. Radić je v srcu imperialist in hegemonist, je pisal Slovenec.
Radićevo norčevanje iz Slovencev
Iz Hrvaške so celo prihajale zahteve po izvedbi plebiscita v Prekmurju. Avgusta 1926 je zaradi govoric, da bodo Slovensko krajino priključili Hrvaški, prišlo do velikega shoda Prekmurcev v Murski Soboti, na katerem so nasprotovali priključitvi Hrvaški. Na njem je seveda govoril tudi Korošec, ki je bil po rodu Prlek, sosed prekmurskih Slovencev.
Vplivni gorenjski duhovnik Matija Škerbec je nekoč zapisal, da se je Korošcu poznalo, da je obmejni Slovenec, Štajerec, ki ga je med vojno zajela bolestna psihoza ob preganjanju Slovencev, da je videl rešitev le v jugoslovenstvu. Korošec je bil v prvih letih jugoslovanske države zelo jugoslovansko navdušen. Morda je to navdušenost kot premeten politik le spretno igral, ker je potreboval podporo Beograda pri reševanju slovenskih mejnih vprašanj. Pozneje je bil zelo jasen, ko je govoril, da Slovenci nismo niti Hrvati niti Srbi, temveč poseben narod s svojim jezikom, s svojo kulturo in s svojimi tradicijami ter da se Slovenci nočemo narodno potopiti v srbsko-hrvaškem morju. Na fotografiji: jugoslovanski kralj Aleksander I. Karađorđević, ki je vladal Jugoslavije do smrti leta 1934.
Radić, ki ga je slovenski liberalec Miljutin Zarnik opisal kot političnega norca s sugestivno obsedenostjo za maso, se je v času, ko je bil med letoma 1925 in 1927 minister v jugoslovanski vladi (šlo je za začasno otoplitev srbsko-hrvaških odnosov), javno norčeval iz Slovencev, ko je dejal, da Srbi nočejo plačevati davkov, Hrvati jih ne morejo, zato jih pač morajo Slovenci.
Korošec prevzame vlado in si nakoplje jezo Hrvatov
Radić je umrl avgusta 1928, in sicer zaradi posledic atentata iz 20. junija istega leta. Takrat je nanj v jugoslovanski skupščini streljal črnogorski poslanec Puniša Račić. V času atentata je bil notranji minister Korošec. Atentat in Radićeva smrt sta v Kraljevini SHS sprožila veliko krizo.
V tej krizi, ki je celo grozila z razpadom južnoslovanske države, je kralj Aleksander za predsednika vlade imenoval Korošca. To so mu Hrvati zelo zamerili. Slavni hrvaški kipar Ivan Meštrović je pozneje zapisal, da Hrvati ne bodo nikoli pozabili, kako je njihovo kri pokril s svojim talarjem (talar je vrhnje duhovniško oblačilo, Korošec je bil namreč duhovnik, op. p.).
Korošec preprečil srbsko maščevanje nad Hrvati
Pri tem Hrvati pozabljajo, da je postal Korošec leta 1934, potem ko je makedonsko-bolgarski nacionalist Vlado Černozemski v sodelovanji s hrvaškimi ustaši Anteja Pavelića ubil kralja Aleksandra v Marseillu, notranji minister in je bil tudi zaslužen za to, da ni prišlo do krvavih množičnih srbskih obračunavanj s Hrvati.
Korošec je Mačku nekoč dejal, da vodi zmerno politiko do Beograda zato, ker so v novi državi Slovenci veliko pridobili predvsem na področju šolstva. Drugi razlog, ki ga je navedel, pa je bilo prepričanje, da bodo Slovenci lahko samo skupaj s Srbi in Hrvati osvobodili rojake, ki so ostali zunaj meja jugoslovanske države. Po drugi svetovni vojni je Slovenija res pridobila velik del Primorske (zunaj sta ostala med drugim Trst in Gorica), ni pa mogla dobiti nazaj Koroške ali Porabja, ker za te želje ni imela podpore nobene od velesil. Na fotografiji: Korošec ima govor v Ljubljani.
Vrnimo se nazaj na poletje 1928, ko je Korošec postal predsednik vlade v Beogardu. Korošec je to storil, ker je gledal zadevo s slovenskega stališča. Kot poudarja Bister, je hotel napraviti vse, da ne bi prišlo do razpada države, ker bi ta najbolj prizadel prav Slovence.
Korošec o sosedih, ki želijo slovensko ozemlje
Korošec je leta 1928 svaril: "Na severu, zapadu in jugu naše domovine so sovražniki neprestano na preži, da bi nam jo raztrgali. Vsak hoče svoj kos. Zapomnite si to. V Sloveniji je od meje do meje le par ur vožnje z železnico. Nobena mačka ne bo zamijavkala, če bi se tem velikim sosedom zaželelo, da bi to mejo malo popravili. Naše ljudstvo in naš jezik pa bosta postala hlapec Jernej brez pravice, kot sta že na Koroškem in v Slovenskem Primorju."
Korošec je svojim privržencem tudi večkrat govoril: "Če pride do razsula države, ga bomo plačali edino mi Slovenci. Srbi bodo imeli še vedno svojo državo, tudi Hrvatje, Slovenci pa imamo na svojih mejah tri sosede, ki bodo prvo uro planili čez nas in si nas razdelili."
Diktatura kralja Aleksandra
Korošec je kot predsednik vlade želel v jugoslovanski državi uvesti tri banovine: srbsko, hrvaško in slovensko. A so temu načrtu nasprotovali srbski člani njegove vladne koalicije. Šestega januarja 1929 je kralj Aleksander uvedel diktaturo, razpustil parlament, razveljavil ustavo in med drugim prepovedal vse stranke, tudi Koroščevo SLS.
Vladko Maček je bil po očetu Slovenec, kar je včasih spretno izpostavljal, ko je skušal očarati svoje slovenske sogovornike. V resnici pa je želel Slovence podrediti Hrvaški in – če ne bi bila mogoča samostojna hrvaška država – iz Jugoslavije narediti dualistično državo, v kateri bi bil prostor le za Hrvate in Srbe. Na fotografiji: Maček s papirjem ob roki ob vladni zaprisegi leta 1939. Ob njem verjetno stoji minister Miha Krek iz Slovenije, v ozadju skrajno desno verjetno stoji predsednik vlade, Srb Dragiša Cvetković, s katerim je Maček sklenil dogovor o ustanovitvi Banovine Hrvaške. Skrajno levo je verjetno Juraj Šutej, Mačkov sodelavec, rojen v Bosni slovenskima staršema iz Vinice. Kljub slovenskim koreninam je bilo zelo nastrojen proti slovenskim interesom in Korošcu.
Skupaj z diktaturo je kralj razdelil državo na banovine. Slovenci smo dobili Dravsko banovino, v okviru katere pa ni bilo Bele krajine –ta je bila v Savski banovini. Je pa bil v Dravski banovini del Gorskega kotorja s Čabrom. Ko je kralj leta 1931 uvedel t. i. oktroirano ustavo, tj. vsiljeno ustavo, je šel Čabar oziroma po slovensko Čeber k Savski banovini, skupaj z Osilnico, Drago in Travo (ti trije kraji so prišli spet pod slovensko okrilje po drugi svetovni vojni). Je pa Dravska banovina leta 1931 dobila Belo krajino.
Velike hrvaške ozemeljske želje
Hrvati – tj. HSS, ki jo je po Radićevi smrti vodil Vladko Maček – seveda niso bili zadovoljni ne s kraljevo diktaturo ne z razdelitvijo in obsegom banovin. Vse ozemlje, ki so ga šteli za hrvaško, so želeli v okviru ene banovine, ki bi imela čim več pristojnosti in bi bila čim manj odvisna od Beograda. Še večje cilje – razpad Jugoslavije in lastna hrvaška država – je imela ustaška emigracija, ki sta ju podpirala fašistična Italija in Madžarska.
Še bolj se je položaj na stari celini geopolitično zapletel, ko je januarja 1933 nemški kancler postal nacistični vodja Adolf Hitler. To je bila še dodatna spodbuda za fašistične ustaše.
Hrvaški ustaši o Hrvaški do Zidanega mostu
Spomladi 1933 so med hrvaško emigracijo krožili različni načrti o razkosanju Slovenije med Avstrijo, Italijo in bodočo hrvaško državo. Spodnjo Štajersko bi priključili Avstriji, Hrvaška pa bi med drugim dobila Krško in Rogaško Slatino, meja bi bila pri Zidanem mostu. V liberalnem časniku Jutru so sredi maja 1933 objavili zemljevid razkosane Slovenije.
Vodja ustašev, tj. hrvaških fašistov, Ante Pavelić je po uvedbi kraljeve diktature odšel v emigracijo v Italijo in Madžarsko. Leta 1933 so njegovi privrženci risali zemljevide, po kateri bi Hrvati dobili del Slovenije do Zidanega mosta. Spomladi 1941 mu Hitler in Mussolini teh želja nista uresničila, dobil pa je nekaj slovenskih vasi v Posavju v kotu med Savo in rečico Bregano. Na fotografiji: Pavelić na obisku pri Hitlerju.
Korošec, ki ga je kraljeva diktatura med letoma 1933 in 1934 zaprla in konfinirala (v Srbijo, Bosno in na koncu na Hvar), je v drugi polovici 30. letih še vedno vodil politiko jezička na tehtnici med Srbi in Hrvati. To mu je zelo zameril Maček (ta je bil po očetu slovenskega rodu, a je bil popolnoma hrvaško usmerjen).
Hrvaški voditelj grozi Slovencem s pogubo
Spomladi 1935 je Maček v intervjuju z Rudom Jurčecem, ta je bil tesen Koroščev sodelavec in novinar Slovenca, vprašal: "Kaj pa vaš Korošec? /.../ Ali se bo še dolgo držal politike, hoditi iz Ljubljane v Beograd mimo Zagreba? /.../ To mu mi Hrvati zelo zamerimo, pa tudi za vas Slovence bo to pogubno."
Korošec pa je istega leta pojasnil svojo politiko sodelovanja s srbskimi politiki. Dejal je, da je šel s srbskimi politiki zato, ker hrvaški politiki Slovence imenujejo planinski Hrvati. Srbi so bili Slovencem pripravljeni dati vsaj neke vrste avtonomijo, Hrvati pa ne bi dali ničesar, je poudaril Korošec.
Srbi in Hrvati pretentajo Slovence
Slovenija je po Koroščevi zaslugi, ko je ta sodeloval z Beogradom, res imela neformalno avtonomijo. A vse to se je lahko hitro spremenilo. In res, zaradi strahu Beograda pred krepitvijo Italije in Nemčije je prišlo do otoplitve odnosov s Hrvati. Žrtev te taktične otoplitve pa smo bili Slovenci in tudi bosanski muslimani.
Korošec se je zelo bal, da se bo po razpadu kraljeve Jugoslavije zgodilo ponovno razkosanje slovenskega ozemlja (prvo je bilo po prvi svetovni vojni). Njegovi strahovi so se leta 1941 uresničili, saj so vsi štirje slovenski sosedje zasedli del slovenskega ozemlja. Nemci so dobili Gorenjsko, Štajersko in Posavje, Madžari Prekmurje, Hrvati kot med Savo in Bregano, Italijani pa Ljubljano, Dolenjsko, Belo krajino in Notranjsko.
Avgusta 1939 se je – mimo Korošca, ki je bil tedaj vladni minister – zgodila sklenitev sporazuma med Mačkom in predsednikom jugoslovanske vlade Dragišo Cvetkovićem. Hrvati so tako dobili Banovino Hrvaško z veliki pristojnostmi.
Hrvati želijo Slovenijo priključiti Banovini Hrvaški
Ko so dobili Hrvati svojo banovino, pa niso več hoteli slišati, da bi tudi Slovenci dobili Banovino Slovenijo. Še več, Maček je želel Slovence kar priključiti k Banovini Hrvaški. Torej bi Jugoslavija postala nekakšna Srbo-Hrvaška, kot piše slovenski zgodovinar Andrej Rahten v svoji knjigi o Korošcu. Lahko bi tudi rekli, da bi Jugoslavija, ki je bila najprej Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, zdaj postala le Kraljevina Srbov in Hrvatov.
Hrvati so bili tudi proti temu, da bi dobila svojo banovino Bosna in Hercegovina (to so želeli bosanski muslimani, kar je podpiral tudi Korošec, da bi oslabil hrvaški in srbski nacionalizem), ker bi se morali odpovedati delu ozemlju BiH, ki so ga dobili z ustanovitvijo Banovine Hrvaške.
Katoliški politični tabor v slepi ulici
S sporazumom Cvetković-Maček se je, kot piše Rahten, izpela Koroščeva politika jezička na tehtnici med Srbi in Hrvati. Lahko bi šli še dlje in rekli, da se je izpela vsa politika SLS oziroma političnega katoliškega tabora. Slovenija se je znašla v slepi ulici.
Franc Kulovec (na fotografiji) je za razliko od Korošca, ki je vedel, da hrvaški politiki ne mislijo ničesar dati Slovencem, naivno pričakoval, da bodo Slovenci dobili čim večjo avtonomijo v zavezništvu s Hrvati. Uštel se je, saj Hrvati, potem ko so od Beograda dobili Banovino Hrvaško, niso hoteli niti slišati, da bi Slovenci dobili Banovino Slovenijo s podobnimi pristojnostmi. Slovence so hoteli zdaj priključiti Banovini Hrvaški.
Decembra 1940 je strti in poraženi Korošec umrl. Njegovi nasledniki v katoliškem političnem taboru so bili kot politični strategi in taktiki za razred slabši. Miha Krek, ki so mu očitali neodločnost, je želel nadaljevati politiko sodelovanja s Srbi, Franc Kulovec pa je bil naklonjen politiki sodelovanja s Hrvati.
Obupane poteze Kreka in Kulovca
To politiko je Kulovec že zagovarjal, ko je bil Korošec živ, ker je bil naivno prepričan, da si Hrvati želijo Slovence kot enakopravne zaveznike v boju proti srbski hegemoniji in da bomo Slovenci tako lažje dobili čim večjo avtonomijo. To je bila seveda politična naivnost. Hrvaška politika, tj. Mačkova HSS, je želela Slovence kot podrejene služabnike Zagrebu.
Slepo ulico, v kateri se je znašel katoliški politični tabor po avgustu 1939, dobro ponazarja poteza iz obupa Kreka in Kulovca, takrat vladnih jugoslovanskih ministrov, ki sta aprila 1941 tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo na slovaškem veleposlaništvu v Beogradu skušala navezati stike z Berlinom, da bi Slovenci tako kot Slovaki leta 1939 dobili državo, ki bi bila nemški satelit. Seveda to ni bila realistična želja.
Smrt med nemškim bombardiranjem Beograda
Kulovec je nato 6. aprila 1941 umrl med nemškim bombardiranjem Beograda, Krek pa je odšel z večino drugih jugoslovanskih vladnih ministrov in kraljem Petrom v emigracijo v London. Pozneje je bil vodja zgodovinske SLS v tujini do svoje smrti leta 1969 v Clevelandu. Jugoslovanska kraljeva vojska je 17. aprila podpisala brezpogojno kapitulacijo.
Hiša Jugoslovanov stoji med Črnim in Jadranskim morjem, je govoril Korošec, ki je hrepenel po pridružitvi Bolgarije jugoslovanski državi. Ta Velika Jugoslavija pa bi potem širila svoj vpliv v vzhodno Sredozemlje in severno Afriko. Podobne želje o balkanski federaciji z Bolgarijo in Albanijo je imel tudi komunistični voditelj povojne Jugoslavije Josip Broz - Tito. Z gibanjem neuvrščenih pa je širil svoj vpliv v t. i. tretji svet. Na fotografiji iz leta 1953: britanski premier Winston Churchill in vodja komunistične Jugoslavije Josip Broz - Tito v Londonu. Leto pozneje je bil v britanskem glavnem mestu sklenjen sporazum, ki je Sloveniji omogočil dostop do morja.
Korošec je s svojo politiko prišel v slepo ulico v prvi vrsti zato, ker se je moral politično spopadati z za Slovence neugodnimi razmerji moči – tako znotraj Jugoslavije kot v mednarodni politiki.
Poraz hrvaškega in srbskega nacionalizma koristi Slovencem
Poraz velikosrbskega in velikohrvaškega nacionalizma v drugi svetovni vojni (na plan sta spet prišla v 80. letih preteklega stoletja) je omogočil preobrazbo Jugoslavije v zvezno državo šestih republik (svojo republiko je dobila tudi leta 1939 razdeljena BiH, kar je bil poraz za hrvaški in srbski nacionalizem).
Novi položaj je okrepil slovenski državnopolitični status, četudi je bila socialistična Jugoslavija partijska diktatura z enostrankarskim sistemom.
Porazi imperializmov velikih slovenskih sosedov
V drugi svetovni vojni sta poraz doživela tudi nemški imperializem in madžarsko prizadevanj po obnovitvi predtrianonske Madžarske, kar je izboljšalo geopolitični položaj Slovencev. Poražen je bil tudi italijanski imperializem, a se je vprašanje slovenske zahodne meje in za Slovenijo strateškega pomembnega dostopa do morja vlekel vse do leta 1977, ko je Italija dokončno priznala delitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) z Osimskimi sporazumi.
Razlike med slovenskimi in hrvaškimi interesi so se pojavile tudi ob razpadu Jugoslavije leta 1991. Ko je jugoslovanska vojska skušala s silo preprečiti odhod Slovenije iz Jugoslavije, Zagreb, kjer je takrat že vladal Franjo Tuđman, ni niti malo oviral prodiranja jugoslovanskih enot s hrvaškega ozemlja proti Sloveniji. Jugoslovanski vojski je zeleno luč za akcijo dal tudi takratni predsednik jugoslovanske zvezne vlade, Hrvat Ante Marković. Hrvaški predstavnik v jugoslovanskem zveznem predsedstvu Stipe Mesić pa je glasoval proti umiku jugoslovanske vojske iz Slovenije.
Takrat, leta 1977, so tudi prenehale učinkovati vse zunanje geopolitične silnice, ki so silile slovenski narod, da je pragmatično sledil politiki, da je Jugoslavija najboljša izbira med slabimi izbirami.
Odpre se okno priložnosti za neodvisno Slovenijo
Ko je v 80. letih prišlo do vzpona zagovornikov ponovne centralizacije Jugoslavije in obuditve velikosrbskega nacionalizma, se je slovenski narod odzval s potjo v smeri samostojnosti in neodvisnosti. Ta cilj, neodvisna slovenska država, se je uresničil leta 1991.
Glavni vir za članek:
Andrej Rahten, Anton Korošec: Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba, Ljubljana 2022.
Iz knjige so povzete vse Koroščeve in Mačkove izjave. V knjigi je tudi predgovor Feliksa J. Bistra, ki omenja Meštrovićevo izjavo o Korošcu.
