Ponedeljek, 1. 9. 2025, 15.17
2 minuti
Slovenci v izjemno katastrofalnem položaju. Le čudež nas je rešil.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,04
Britanski diplomati, ki so v času druge svetovne vojne in po njej vodili britansko zunanjo politiko, so bili prepričani, da bi morali Italijani tudi zaradi svoje višje kulture obdržati Trst, Gorico in zahodno Istro.
Obstaja trdovraten mit, da Slovenci nismo dobili Trsta in Gorice, ker zahodni zavezniki teh dveh mest niso hoteli dati komunistični Sloveniji oziroma komunistični Jugoslaviji. A dejstvo je, da Britanci niso hoteli dati teh dveh mest, ki imata italijansko govorečo večino, niti kraljevi, nekomunistični Jugoslaviji, in sicer zato, ker so bili prepričani, da je italijanska kultura višja od slovenske.
Znani britanski igralec Michael Caine, ki prihaja iz londonskega delavskega razreda, je dosegel preboj z vlogo britanskega častnika v filmu Zulu leta 1964. Caine je prepričan, da te vloge ne bi dobil, če bi bil režiser filma Anglež (ker bi ta še vedno snobovsko upošteval razredno hierarhijo, po kateri pripadnik delavskega razreda ne bi smel igrati britanskega častnika, pripadnika višjega razreda, op. p.).
Najprej je bil Caine predviden za manj pomembno vlogo desetnika, a je ameriški režiser Cy Endfield menil, da ima potencial za vlogo častnika. Caine trdi, da so se začele razredne razlike v Veliki Britaniji brisati šele v 60. letih preteklega stoletja, kar je omogočilo uspeh nadarjenim pripadnikom delavskega razreda.
Zahodni svet je bil torej še vse do 60. let preteklega stoletja svet hierarhije – tako razredne (kar je med drugim občutil Caine) kot tudi kulturne. To še niso bili časi kulturnega relativizma (tj. prepričanja, da so vse kulture enakovredne), ampak kulturne hierarhije.
Britanski pogled na italijansko in slovensko kulturo
Za Britance, ki so v prvi polovici 20. stoletja kot svetovna imperialna sila imeli izjemno pomembno vlogo tudi pri risanju slovenskih meja, torej kulture niso bile enakovredne, ampak hierarhično razporejene od višjih do nižjih.
Italijanska kultura je bila tako za Britance s svojo dediščino rimskega imperija, renesanse, humanizma, umetnosti (slikarstvo, glasba, pesništvo ...), visoke mode … višja od slovanske, torej tudi od slovenske.
Britanski tajni memorandum
To so Britanci zapisali v svojo zaupno študijo, ko so začeli leta 1940 snubiti Jugoslavijo, da bi se pridružila boju proti Hitlerjevi Nemčiji in Mussolinijevi Italiji. Kraljevina Jugoslavija je takrat postavila zahteve po spremembi jugoslovansko-italijanske meje po koncu vojne. Te zahteve so pri Britancih sprožile očitno nelagodje.
Čeprav so Britanci leta 1940 in 1941 želeli pridobiti kraljevino Jugoslavijo kot zaveznico v boju proti Hitlerjevi Nemčiji in Mussolinijevi Italiji, pa niso bili preveč navdušeni nad jugoslovanskimi željami po popravkih jugoslovansko-italijanske meje tudi zato, ker so bili prepričani, da je italijanska kultura višja od jugoslovanske. Na fotografiji: vodja fašistične Italije Benito Mussolini na shodu fašistov.
Februarja 1941 je bil kot zaupni odgovor na jugoslovanske zahteve na britanskem zunanjem ministrstvu izdelan memorandum o morebitni spremembi tedanje italijansko-jugoslovanske meje po koncu druge svetovne vojne. Ta memorandum je določal britansko politiko do jugoslovanskih zahtev po popravku meje.
Britanci: Trst, Gorica in zahodna Istra pripadajo Italijanom
V študiji piše, da bi tudi po novi razmejitvi morali Trst, zahodna Istra in verjetno tudi Gorica ostati pod Italijo. Trst in Gorico so Britanci šteli kot narodnostno in kulturno italijanski mesti.
V razpravi tudi piše, da bi zaradi italijanske višje kulture morali tudi nekateri narodnostno slovenski in hrvaški deli ozemlja italijanske države tudi po vojni ostati pod Italijo.
Ameriški Slovenec: Američani cenijo italijansko civilizacijo
Podoben pogled je verjetno v času razmejevanja po drugi svetovni vojni imela tudi ameriška politika, čeprav je bila ta malo manj obremenjena s kulturno hierarhijo kot britanska.
V času krojenja slovenske zahodne meje je bila večina izobraženih Američanov navdušena nad italijansko civilizacijo, o Slovencih pa so vedeli zelo malo, če so sploh zavedali našega obstoja. Ena takšnih izobraženih Američank je bila republikanka Clare Boothe Luce, ki je bila ameriška veleposlanica v Italiji v času tržaške krize. Bila je navdušena nad Italijo. Na fotografiji skupaj s svojim možem, medijskim magnatom Henryjem R. Lucem, v Trstu leta 1954. Lucevi mediji so imeli pred drugo svetovno vojno pozitiven odnos do fašistične Italije.
Ameriško-slovenski zgodovinar Bogdan C. Novak je tako v 70. letih preteklega stoletja zapisal: "Druga vztrajna poteza ameriške politike (prva vztrajna poteza je protikomunizem, op. p.) je bila domneva, da so Gorica, Trst in slovenska jadranska obala deli italijanskega ozemlja. Razlaga za to napačno predstavo je v večji seznanjenosti izobraženega Američana z italijansko civilizacijo. Italija v njegovih očeh predstavlja nadaljevanje cenjene grško-rimske tradicije, obogatene z deli Danteja, Petrarke in velikih renesančnih umetnikov. Kaj pa izobražen Američan ve o Slovencih? Zelo malo, če se sploh zaveda njihovega obstoja."
Britanska zamisel o zamenjavi prebivalstva med Italijo in Jugoslavijo
V zgoraj omenjenem britanskem memorandumu je tudi načrt, po katerem bi se po novi razmejitvi opravila prostovoljna zamenjava prebivalstva v slogu izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo po prvi svetovni vojni. Goriški, tržaški in istrski Slovenci, ki bi ostali pod Italijo, bi tako lahko zapustili svoje domove in odšli na jugoslovansko oziroma slovensko stran meje.
Tistim Slovencem, ki bi ostali v Italiji, pa se ne bi priznale manjšinske pravice. Torej bi se po britanskem memorandumu nadaljevalo njihovo poitalijančevanje kot v času fašistične Italije.
Tajni dogovori o vplivnih območjih s Stalinom
Za britansko politiko v času Britanskega imperija je bila tudi značilna politika vplivnih območij, ki se je seveda kovala na skrivaj. Do takšnega skrivnega risanja vplivnih območij je prišlo tudi oktobra 1944 na zavezniški konferenci v Moskvi.
Kopija papirja, na katerega je Churchill napisal razdelitev vplivnih območij v Jugoslaviji, Grčiji, Bolgariji, Romuniji in na Madžarskem med Veliko Britanijo oziroma Zahodom in Sovjetsko zvezo.
Britanski premier Winston Churchill in sovjetski voditelj Stalin sta se v okviru razprave o povojnih vplivnih območjih dogovorila, da bo imel Zahod 90 odstotkov vpliva v Grčiji, 50 odstotkov v Jugoslaviji in na Madžarskem, 25 odstotkov v Bolgariji in deset odstotkov v Romuniji.
Ironija usode: le jugoslovanska prihodnost v skladu z načrtom 50:50
Ta delitev, poimenovana tudi 50:50, pol-pol, oziroma fifty-fifty v angleščini, je seveda v poznejših letih postala gola črka na papirju, ker je Moskva dobila stoodstotni vpliv v Romuniji, Bolgariji in na Madžarskem.
Le v Jugoslaviji je ironija usode hotela, da se je po svoje res udejanjil delež 50:50, ker je Tito najprej Jugoslavijo tesno naslonil na Sovjetsko zvezo, nato po sporu s Stalinom našel nove zaveznike na Zahodu (Jugoslavija je skoraj postala članica Nata), na koncu pa s politiko neuvrščenosti izvajal politiko enake oddaljenosti od Zahoda in Sovjetov.
Stalinova zelena luč za britanski obračun z grškimi komunisti
Stalin se je v skladu z dogovorom v Moskvi odpovedal Grčiji in grškim komunistom, zato je pustil, da so Britanci skupaj z grškimi protikomunisti decembra 1944 in januarja 1945 obračunali z grškimi komunističnimi partizani (tudi s pomočjo sil, ki so med okupacijo sodelovale z Nemci).
Potem ko je Stalin Churchillu oktobra 1944 dal soglasje za britanski nadzor nad Grčijo, so se britanski vojaki decembra 1944 in januarja 1945 spopadli z grškimi komunističnimi partizani. Na fotografiji: britanski vojaki decembra 1944 v Atenah.
Verjetno so dogodki v Grčiji decembra 1944 in januarja 1945 vlivali upanje tudi slovenskemu protikomunističnemu taboru, da jim bodo Britanci po porazu Nemčije pomagali obračunati s slovenskimi partizani.
Usoda Slovenije za Britance manj pomembna od Grčije
A to upanje je bilo prazno, saj Britanci – v skladu s slavnim moskovskim dogovorom s Stalinom in svojo imperialno politiko – niso načrtovali nobene povojne pomoči slovenskemu protirevolucionarnemu taboru.
Grčija je bila namreč zaradi svoje lege geopolitično precej pomembnejša za Britanski imperij kot Jugoslavija, saj leži ob strateško pomembni sredozemski pomorski poti, ki teče od Gibraltarja do Sueškega prekopa (ta je bil tedaj še pod britanskim nadzorom).
Britanska vrnitev domobrancev
Ne samo, da Britanci niso pomagali slovenskemu protirevolucionarnemu taboru, ampak so pripadnike slovenskih domobrancev, ki so prišli na Koroško v upanju ali mogoče celo v trdnem prepričanju, da se bodo skupaj z Britanci kmalu vrnili v Slovenijo, s prevaro izročili Titovim partizanom in jih dobesedno poslali v smrt.
Na koncu je komunistična Jugoslavija dobila več italijanskega ozemlja, kot ga je Velika Britanija leta 1940 in 1941 želela dati kraljevini Jugoslaviji, ki je bila izrazito protikomunistična država (med drugim je že leta 1921 prepovedala delovanje jugoslovanske komunistične partije). Na fotografiji: obisk jugoslovanskega predsednika Josipa Broza-Tita v Londonu leta 1953, kjer se je srečal s Churchillom. Naslednje leto je bil v Londonu sklenjen sporazum o delitvi Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) med Jugoslavijo in Italijo. Italija je dobila Trst skupaj s staro slovensko obalo od Milja do Štivana, Jugoslavija pa južni del STO, kar je Sloveniji omogočilo izhod na morje.
Slovenski partizanski tabor je imel na drugi strani veliko bolj realen pogled na britansko imperialno politiko kot njihovi nasprotniki v protikomunističnem taboru, ki so Britanijo, o kateri tudi zaradi nepoznavanja angleščine niso niti veliko vedeli, nedvomno idealizirali.
Britanci in rapalska meja
Britanska želja v izteku druge svetovne vojne ni bila pomoč slovenskemu protirevolucionarnemu taboru, ampak doseči, da bi Italija po koncu vojne ohranila čim več ozemlja, ki ga je zahtevala jugoslovanska stran.
Če bi mogoče britanska vojska prišla vse do rapalske meje, bi po koncu vojne verjetno nova jugoslovansko-italijanska oziroma slovensko-italijanska meja potekala bolj zahodno od rapalske, a bi poleg Gorice in Trsta najverjetneje pod Italijo ostala tudi vsa zahodna Istra, kar pomeni, da Slovenija ne bi dobila izhoda na morje.
Britanski geopolitični pogled na Evropo
Britansko razumevanje geopolitike v prvi polovici 20. stoletja je dobro opisal britanski diplomat William Strang, ki je bil glavni svetovalec britanske vlade od 30. do 50. let preteklega stoletja.
Strang, ki je med drugim med letoma 1919 in 1922 delal na britanskem veleposlaništvu v Beogradu, je po drugi svetovni vojni dejal: "Bolje je za nas, da Rusija obvladuje vzhodno Evropo, kot da Nemčija obvladuje zahodno Evropo."
Winston Churchill ima nedvomno velike zasluge za zmago nad Hitlerjevo Nemčijo (ta je med drugim načrtovala etnocid nad Slovenci), a hkrati je izvajal politiko vplivnih območij, tj. politiko (tajnih) dogovorov med velikimi silami, kateri deli ozemlja jim pripadajo. Tako se je s Stalinom na skrivaj dogovarjal o vplivnih območjih, kot se je pred njim s Stalinom dogovarjal Hitler. Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt je nekoč dejal, da je bil Churchill po srcu staromodni imperialist, ki je bil vedno pripravljen vsiliti svojo voljo majhnim državam. Churchill je znan tudi po svojem govoru o železni zavesi iz leta 1946, ki je bil namenjen predvsem ameriški javnosti. Pomenljivo je, da med prestolnicami, ki so ostale za železno zaveso (ta izraz si je Churchill izposodil od nemškega propagandnega ministra Josefa Goebbelsa), ni omenil Vilne, Rige in Talina, torej glavnih mest med svetovnima vojnama neodvisnih baltskih držav, ki jih je Stalin priključil Sovjetski zvezi.
Ehrlich, ki je v duhovniški opravi spremljal ameriško arbitražno komisijo in pri terenskih anketah (precej neuspešno) prepričeval Slovence, naj se izrečejo za Jugoslavijo, je pozneje pisal, da je pri razmejitvi pretehtalo to, da Američani v germanizaciji koroških Slovencev niso videli hudodelstva, ki ga je treba kaznovati in s tem krivico popraviti, ampak se jim je zdela celo pravična, če je prinašala modernizacijo in višjo tehnično kulturo, tako kot so Američani zaradi višje tehnike kolonizirali Indijance. Poročila, ki jih je pisal Miles, teh Ehrlichovih besed ne potrjujejo. Milesa je bolj vodilo prepričanje, da koroški Slovenci kljub svojemu rodu želijo zaradi ekonomskih razlogov ostati v Avstriji.
Glavni viri:
Dragovan Šepić, Velika Britanija in pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice 1941 (sl. Velika Britanija in vprašanje revizije jugoslovansko-italijanske meje 1941), leto 1975.
Bogdan C. Novak, American policy toward the Slovenes in Trieste, 1941–1974 (Ameriška politika do tržaških Slovencev, 1941–1974), leto 1975.
Marko Mazower, Hitlerjev imperij, Ljubljana 2021 (naslov izvirnika, ki je bil objavljen leta 2009: Hitler’s Empire).
