Sreda, 29. 5. 2024, 15.36
5 mesecev, 1 teden
Najtemačnejši dnevi za Slovence
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,06
Po koncu prve svetovne vojne bi skorajda postali del Italije tudi Bled, Bohinj in Jesenice. To območje so namreč na pariški mirovni konferenci zahtevali Italijani, a ga na koncu na slovensko srečo niso dobili.
Junija in julija letos bosta 110. obletnici sarajevskega atentata in izbruha prve svetovne vojne. Ta vojna je zahtevala okoli šestnajst milijonov življenj, na smetišče zgodovine poslala štiri cesarstva (nemško, rusko, avstrijsko in otomansko) ter napovedala zaton vladavine evropskih držav nad svetom (na mesto prve svetovne velesile so se prav zaradi te vojne vzpenjale ZDA). Vojna je prinesla tudi nove meje v Evropi. Pri risanju teh po prvi svetovni vojni smo bili eni največjih, če ne celo največji osmoljenci prav Slovenci: naše narodno ozemlje je bilo po propadu Avstro-Ogrske razdrobljeno med kar štiri države. Zunaj jugoslovanske države, kjer smo imeli Slovenci, gledano z narodnega vidika, še najboljši položaj, je po prvi svetovni vojni živela več kot tretjina slovenskega naroda.
Iskra, ki je sprožila prvo svetovno vojno, je bil atentat bosanskega Srba Gavrila Principa na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 28. junija 1914. Mesec dni pozneje, 28. julija, se je stara celina že znašla v vojni. Na eni strani so bile centralne sile, Nemčija, Avstro-Ogrska, Bolgarija in Otomansko cesarstvo, na drugi antantne sile Francija, Velika Britanija, Rusija in Srbija.
Zahod obljubi Italiji slovensko zemljo
Slaba napoved za Slovence je bil vstop Italije v vojno na strani antante maja 1915. Mesec dni pred vstopom, 26. aprila, so Francija, Velika Britanija in Rusija s tajnim londonskim sporazumom v Rimu Italiji obljubile tudi velik kos slovenskega in hrvaškega narodnega ozemlja.
Po okoli šestnajstih milijonih mrtvih (deset milijonov vojakov in šest milijonov civilistov) se je vojna končala jeseni 1918. Po vojni je v Versaillesu poražena Nemčija izgubila del ozemlja na račun Danske, Belgije, Francije in obnovljene poljske države. Izgubila je tudi kolonije.
Razpad Avstro-Ogrske
Avstro-Ogrska je razpadla, a ne vedno po narodnih šivih. Nemci v čeških deželah se niso mogli združiti s preostalim delom nemškega naroda, ampak so postali del nove države – Češkoslovaške.
Štirje veliki na pariški mirovni konferenci maja 1919, ki so imeli glavno vlogo pri risanju novih meja na stari celini po prvi svetovni vojni. Od leve proti desni so na fotografiji britanski premier David Lloyd George, italijanski premier Vittorio Orlando, francoski premier Georges Clemenceu in ameriški predsednik Woodrow Wilson. Slovencem najbolj nenaklonjena je bila seveda Italija, ki ni samo želela (in pozneje tudi dobila) velikega dela slovenskega ozemlja, ampak je tudi (da bi oslabila novoustanovljeno jugoslovansko državo na drugi strani Jadrana) podpirala Avstrijo pri njenih razmejitvenih sporih s Kraljevino SHS. Italijani so tako zahtevali, da o usodi slovenske Štajerske odloči plebiscit, tako kot na Koroškem. Slovencem in Kraljevini SHS je bila naklonjena Francija. ZDA so bile nenaklonjene Slovencem glede Koroške, so pa podpirale Kraljevino SHS glede razmejitve z Italijo. Kot zanimivost je bilo podobno tudi po drugi svetovni vojni. Francija je bila takrat med zahodnimi silami še najbolj naklonjena slovenskim oziroma jugoslovanskim zahtevam glede meje z Italijo. Britanci in Američani so bili precej bolj na strani Italije. Če bi obveljali njihovi predlogi, bi bila meja z Italijo zdaj precej vzhodneje, prav tako Slovenija ne bi imela izhoda na morje.
Čehe lahko tako štejemo kot ene največjih zmagovalcev (pre)urejanja Evrope po prvi svetovni vojni. Niti košček njihovega narodnega ozemlja po prvi svetovni vojni namreč ni prišel v okvir kakšne druge države.
Avstrijske izgube in pridobitve
Nemci, ki so živeli v avstrijskih deželah (takrat so se narodnostno imeli za Nemce in ne za od Nemcev ločen narod Avstrijcev, kot se je zgodilo po drugi svetovni vojni), se niso smeli združiti z Nemčijo. Izgubili so tudi Južno Tirolsko, ki jo je dobila Italija.
Po drugi strani pa je Dunaj kot nekakšno tolažilno nagrado dobil del zahodne Ogrske, kjer so večinoma živeli Nemci (od leta 1922 se to ozemlje imenuje Gradiščansko), s pomočjo plebiscita oktobra 1920 pa je ohranil v svoji oblasti tudi velik del s Slovenci poseljene južne Koroške.
Plebisciti po prvi svetovni vojni
Plebisciti so bili mehanizem, s katerimi so velike sile prebivalcem na nekaterih spornih ozemljih dale možnost, da se odločijo, v kateri državi hočejo živeti. Koroški plebiscit oktobra 1920 je tako velik del s Slovenci poseljene južne Koroške dodelil Avstriji.
Del dežele Koroške sta po koncu prve svetovne vojne še pred plebiscitom dobili Kraljevina SHS (Dravograd, Mežiška dolina in Jezersko) in Italija (Kanalska dolina). Drugi deli južne Koroške, na katerih živi slovenska manjšina, so bili razdeljeni v conah A in B. Plebiscit v coni A je bil 10. oktobra 1920. Za Avstrijo je glasovalo 59,04 odstotka volivcev (22.025), za Jugoslavijo oziroma Kraljevino SHS pa 40,96 odstotka (15.279). Za Avstrijo, ki je spretno nagovarjala koroške Slovence v slovenščini in pri tem uspešno trkala na deželno pripadnost, je po izračunih glasovalo okoli 40 odstotkov koroških Slovencev v coni A (večinoma gre za Slovence severno od Drave). Z avstrijsko zmago je samodejno odpadel plebiscit v coni B (Celovec in njegova okolica. Na območju cone A, ki je na zemljevidu modro obarvano, je večina glasovala za Kraljevino SHS, a kljub temu te občine (razen Libeliče) po plebiscitu niso pripadle jugoslovanski državi. Po drugi svetovni vojni ni bilo več možnosti, da bi se ozemlje koroških Slovencev priključilo Jugoslaviji, saj so velike sile (ZDA, Sovjetska zveza in Velika Britanija) že pred koncem vojne sklenile, da bodo po kapitulaciji Hitlerjeve Nemčije obnovile Avstrijo, in to v mejah iz leta 1920.
Zanimiva je primerjava s plebiscitom v Zgornji Šleziji in Vzhodni Prusiji. V Zgornji Šleziji je bil marca 1921 plebiscit, na katerem se je večina odločila, da ostane del Nemčije. Kljub temu pa je del Zgornje Šlezije, kjer so prebivalci glasovali za Poljsko, dobila Varšava. Podobno je bilo tudi po plebiscitu na jugu Vzhodne Prusije julija 1920, kjer so prebivalci skoraj enoglasno (tudi poljsko govoreči protestanti) glasovali za Nemčijo, a je Poljska kljub temu dobila tri obmejne vasice, kjer je bila večina za pridružitev Poljski.
Osemnajst občin, ki glasujejo za Kraljevino SHS, a ostanejo v Avstriji
Seveda se to ni zgodilo po koroškem plebiscitu, čeprav so številni kraji s slovensko večino južno od Drave glasovali za pridružitev k jugoslovanski državi (takrat imenovani Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev). Od štirih okrajev sta okraj Rožek in Pliberk glasovala za SHS, za Avstrijo pa sta bila okraja Borovlje in Velikovec.
Če gledamo na ravni občin, je za SHS glasovalo osemnajst občin, v Slovenj Plajberku kar 82-odstotno. Večina Slovencev južno od Drave je bila proti obstanku v okrnjeni Avstriji, to se je pokazalo tudi na plebiscitu. Toda plebiscitna cona A je vključevala tudi območja severno od Drave, kjer so bili tamkajšnji Slovenci bolj naklonjeni Avstriji, kar je na koncu pretehtalo.
Zamenjavi za Libeliče
Če bi tudi za Slovence obveljala ugodnost, ki so jo imeli Poljaki po plebiscitih v Zgornji Šleziji in Vzhodni Prusiji, bi moralo teh osemnajst občin, ki so glasovale proti Avstriji, pripasti Kraljevini SHS.
Italija je bila pred prvo svetovno vojno na papirju zaveznica Nemčije in Avstro-Ogrske, a je, potem ko so ji aprila 1915 Velika Britanija, Francija in carska Rusija v tajni londonski pogodbi obljubile dele Avstro-Ogrske (Tirolsko, Primorsko, Istro ...), maja 1915 napadla Avstro-Ogrsko. Po dveh letih spopadov ob Soči in v tirolskem alpskem visokogorju so avstro-ogrske in nemške sile oktobra 1917 prebile italijansko bojno črto ob Soči, tako da so morali Italijo pred dokončnim porazom reševati Francozi in Britanci. Po koncu vojne Francija, Velika Britanija in še zlasti ZDA niso bile več tako navdušene nad velikimi italijanskim ozemeljskimi zahtevami. Proti uresničitvi tajnega londonskega sporazuma je bil odločno ameriški predsednik Wilson. Italijani so na pariški mirovni konferenci vztrajali pri velikih ozemeljskih zahtevah in grozili, da bo v Italiji izbruhnila vojna med radikalnimi socialisti in desničarskimi nacionalisti, če ne bodo dobili želenih ozemelj. Italija je na koncu dobila ozemlje, ki ga glede na narodno načelo ne bi smela (na primer slovensko Primorsko). Na fotografiji je Trst pred prvo svetovno vojno, ki je bil večinsko italijansko mesto z močno slovensko manjšino ter obkrožen s slovenskim podeželskim zaledjem.
Na koncu je v okvir jugoslovanske države prišla le občina Libeliče. Pa še tukaj se je zgodila zamenjava ozemlja: da bi dobila Libeliče, je Kraljevina SHS morala dati Avstriji dve naselji na levem bregu Drave, ki sta bili večinoma nemško govoreči, Šentlovrenc in Rabštajn pri Labotu. Zamenjavo so izvedli oktobra 1922.
Velika slovenska izguba na zahodu
Nekaj blažila na koroško rano je bila dokaj ugodna razmejitev na Štajerskem (so pa tudi tukaj manjši deli slovenskega narodnega ozemlja ostali pod Avstrijo). Tudi pridobitev velikega dela slovenskega narodnega ozemlja onkraj Mure je bil uspeh. Del – Porabje – je ostal pod Madžarsko.
Tako kot izguba velikega dela Koroške je slovensko kolektivno potrtost po prvi svetovni vojni povzročila izguba zahoda slovenskega narodnega ozemlja, ki si ga je prigrabila po prvi svetovni vojni zmagovita antantna Italija.
Slovenci smo imeli večje povojne izgube ozemlja kot Nemčija
Takrat je pod Italijo prišla skoraj tretjina slovenskega narodnega ozemlja. Še zlasti po vzponu fašizma na oblast leta 1922 se je začelo načrtno raznarodovanje primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Številni primorski Slovenci so pred fašizmom pribežali v tedanjo Jugoslavijo.
Razmejitveni sporazum oziroma mirovna pogodba med Italijo in Kraljevino SHS o meji so podpisali 12. novembra v obmorskem mestu v Liguriji z imenom Rapallo (na fotografiji). S pogodbo je Italija med drugim dobila tretjino slovenskega narodnega ozemlja, na katerem je pozneje začela načrtno poitalijančevanje. Jabolko spora med državama je bila zlasti Reka, ki so jo zahtevali Italijani. Kraljevino SHS je podpiral ameriški demokratski predsednik Woodrow Wilson, a po porazu njegovih demokratov na ameriških predsedniških volitvah, 2. novembra 1920, je jugoslovanska država ostala brez zaveznika (za poraz demokratskega predsedniškega kandidata Jamesa M. Coxa so bili krivi tudi ameriški volivci italijanskega rodu, ki so zaradi Wilsonove podpore namenoma glasovali za republikanca Warrena G. Hardinga). Reka je postala samostojna država, a z italijanskim vojaškim nadzorom. Leta 1924 je Reka tudi uradno postala del takrat že fašistične Italije.
Glede na velikost ozemlja in relativno število pripadnikov naroda, ki so ostali zunaj matičnega ozemlja, smo Slovenci eni največjih osmoljencev novih evropskih meja po prvi svetovni vojni. Večji kot na primer Nemci, ki veljajo za glavne poražence prve svetovne vojne.
Nemške in madžarske povojne izgube
Nemčija je v Versaillesu skrojeni Evropi izgubila le 13 odstotkov svojega evropskega ozemlja in desetino prebivalstva (vsi niso bili nemške narodnosti). Tudi če prištejemo Nemce na Južnem Tirolskem in sudetske Nemce, izgube relativno gledano niso primerljive s slovenskimi.
Madžarska oziroma Ogrska je v Trianonu izgubila več ozemlja in prebivalcev kot Nemčija: dve tretjini ozemlja in polovico prebivalstva. A pri tej izgubi ozemlja gre za večinoma narodnostno nemadžarska ozemlja in seveda za večinoma prebivalce Ogrske, ki niso bili Madžari.
Po prvi svetovni je leta 1922 na oblast v Italiji prišel fašist Benito Mussolini (ta je bil sprva pripadnik socialistov, in to krila, ki je bila naklonjeno vstopu Italije v vojno z Avstro-Ogrsko, pozneje pa je postal vodja italijanske nacionalistične desnice), ki je še okrepil poitalijančevanje Slovencev in Hrvatov. Mussolini je bil s svojim radikalnim nacionalističnim gibanjem politični vzor za avstrijskega Nemca Adolfa Hitlerja, ki je prišel v Nemčiji na oblast leta 1933. Leta 1938 si je nacistična Nemčija priključila Avstrijo – takrat se je ponemčevanje koroških Slovencev, ki jim je Dunaj pred plebiscitom leta 1920 s figo v žepu obljubljal vse narodne pravice, če glasujejo za Avstrijo, še okrepilo. Leta 1941, po okupaciji Kraljevine Jugoslavije, sta si Hitler in Mussolini razdelila tudi slovensko ozemlje znotraj Jugoslavije – del sta dala tudi Horthyjevi Madžarski in Pavelićevi ustaški Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Še zlasti v delu Slovenije, ki ga je zasedla nacistična Nemčija, se je začelo ostro raznarodovanje Slovencev z načrtnim množičnim prisilnim izseljevanjem Slovencev z rodne grude v rajh, NDH in Srbijo. Ta nemška politika do Slovencev je spodbudila partizanski odpor, zlasti na Gorenjskem.
V predtrianonski Ogrski oziroma Madžarski so namreč Madžari predstavljali le slabo polovico prebivalstva. Če gledamo samo prebivalce Ogrske madžarske narodnosti, je po Trianonu zunaj meja Madžarske ostala tretjina madžarskega naroda. Torej je bila njihova narodna izguba nekaj manjša od slovenske. Je pa dejstvo, da veliko Madžarov, ki so ostali zunaj meja Madžarske, živi na Sedmograškem v enklavi, obkroženi z večinsko romunskim ozemljem in precej oddaljeni od strnjeno naseljenega jedra madžarskega ozemlja.
Drugo razkosanje slovenskega ozemlja leta 1941
Nadaljnje razkosanje je slovenski narod doživel leta 1941, ko so si slovensko ozemlje, ki je bilo v okviru Jugoslavije, med seboj razdelili Hitlerjeva Nemčija, Mussolinijeva Italija, Horthyjeva Madžarska in Pavelićeva Hrvaška.
Razkosanje slovenskega ozemlja leta 1941 in raznarodovalne politike okupatorjev, zlasti na območju, ki ga je zasedla nacistična Nemčija, so dokazovali, da v fašistični Evropi ni bilo prostora za Slovenijo in slovenski narod.
Slovenija po drugi svetovni vojni
Če bi v drugi svetovni vojni zmagal fašistični tabor, Slovencev kot naroda ne bi bilo več. Na našo srečo se to ni zgodilo. Po drugi svetovni vojni smo Slovenci znotraj takratne Jugoslavije dobili politično enoto, ki je tudi uradno nosila ime Slovenija (v Kraljevini SHS je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na Ljubljansko in Mariborsko oblast, pozneje pa je bilo slovensko narodno ozemlje znotraj Jugoslavije združeno v Dravsko banovino).
Po rapalski pogodbi iz leta 1920 in rimski pogodbi iz leta 1924, ki je priključila Reko k Italiji, Sušak pa h Kraljevini SHS, so o spremembi italijansko-jugoslovanske meje ponovno govorili leta 1940. Takrat je bila Velika Britanija v vojni z Nemčijo in Italijo, zato je skušala na svojo stran dobiti Kraljevino Jugoslavijo. Jugoslovanska stran je načela tudi spremembo meje z Italijo. A London, čeprav je takrat Britancem tekla voda v grlo (ZDA so bile še nevtralne, Sovjetska zveza pa v nenapadalnem paktu z Nemčijo) in so potrebovali jugoslovansko pomoč, Beogradu ni hotel uradno obljubiti nobenih popravkov meje. Britansko zunanje ministrstvo je februarja 1941 v svojem dokumentu zapisalo možnost spremembe meja po vojni, a Jugoslavija ne bi smela dobiti Trsta, zahodne Istre in morda tudi Gorice, ker je bilo po britanskem mnenju to območje kulturno italijansko, italijanska kultura pa višja od kulture Slovencev in Hrvatov. Po drugi svetovni vojni se je začela tekma za zahodne meje. Jugoslovanska stran – jugoslovanska četrta armada in slovenski partizanski deveti korpus – je skušala zasesti čim več ozemlja v Istri in na Primorskem, preden pridejo tja britanske sile. Zato sta bila Trst in Gorica osvobojena prej (1. maj) kot na primer Reka (3. maj) in Ljubljana (9. maj). Zavezniške enote so v Trst in Gorico prišle 2. maja 1945, kjer so se sprli. Ker jugoslovanska stran ni imela podpore Moskve, se je morala do 12. junija 1945 umakniti vzhodno od t. i. Morganove linije oziroma črte (ime je dobila po britanskem generalu), ki je ločevala jugoslovansko in zavezniško vojsko v še uradno italijanskem območju Julijske Krajine. Po pariškem mirovnem sporazumu leta 1947 je Jugoslavija oziroma Slovenija dobila še nekatere dele zahodno od Morganove črte (Bovec, Solkan, Komen, Sežana ...), ustanovili pa so tudi Svobodno tržaško ozemlje (STO). To je bilo odpravljeno z londonskim sporazumom leta 1954 in Slovenija je tako dobila izhod na morje.
Povojna socialistična Slovenija se je tudi ozemeljsko povečala v primerjavi s predvojno Dravsko banovino. Združitev na Madžarskem živečih porabskih Slovencev in v Avstriji živečih koroških Slovencev z matico ni bila mogoča, ker tega niso dovolile zmagovalne velesile.
Ostali brez Trsta in Gorice, a dobili izhod na morje
Drugače je bilo na zahodu slovenskega narodnega ozemlja, kjer Slovenci sicer nismo dobili vsega slovenskega narodnega ozemlja, a se je meja v primerjavi z Rapalsko pogodbo iz leta 1920 pomaknila občutno proti zahodu, najprej s pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 in nato leta 1954 z londonskim sporazumom, s katerim smo Slovenci dobili izhod na morje.
