SiolNET. Siol Plus Na današnji dan
3,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
NA DANAŠNJI DAN

Zasmehovani genij, ki je želel Zagreb narediti za slovensko mesto

3,60

termometer

Kopitarjeva slovnica iz leta 1809
Foto: commons.wikimedia.org

Na današnji dan leta 1780 se je v Repnjah pri Vodicah na Gorenjskem rodil slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar.

"Le čevlje sodi naj Kopitar." Tako se je najbolj znani slovenski pesnik France Prešeren v enem od svojih sonetov norčeval iz cenzorja in jezikoslovca Kopitarja, s katerim se nista strinjala o zapisovanju šumnikov.

Velikan slovenskega jezikoslovja

Tipična kranjska gizdavost, si je verjetno o tem posmehljivem verzu mislil Kopitar, ki je bil ena od največjih jezikoslovnih avtoritet v Evropi.

Med drugim je leta 1809 napisal v nemščini prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Karnten und Steyermark  (sl. Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem), dopisoval si je s slavnima nemškima jezikoslovcema in zapisovalcema pravljic Jacobom in Wilhelmom Grimmom ...

Karantansko-panonska teorija

Manj znano pa je, da je imel Kopitar tudi velike narodnopolitične cilje. To je bilo namreč obdobje v prvi polovici 19. stoletja, ko so se začele oblikovati sodobne nacionalne zavesti. Kopitar je bil prepričan, da so jezikovno del Slovencev tudi tako imenovani kajkavci na sosednjem Hrvaškem, medtem ko štokavci jezikovno spadajo k Srbom. Poleg Ljubljane bi tako po Kopitarjevih načrtih kulturno središče Slovencev postal tudi Zagreb.

Slavni jezikoslovec je trdil, da so Slovenci v deželah, ki so spadala pod Avstrijo (Štajerska, Koroška, Kranjska), Slovenci na Ogrskem (to je prekmurski Slovenci) in kajkavci na Hrvaškem potomci Karantancev, ki so v zgodnjem srednjem veku poleg območja vzhodnih Alp poselili tudi panonsko nižino južno in zahodno od Donave ter severno od Save in Kolpe.

Stara cerkvena slovanščina

Po Kopitarju je stara cerkvena slovanščina, ki je prvi slovanski knjižni jezik, nastala na podlagi narečja, ki so ga v vzhodnih Alpah in Panoniji govorili karantanski Slovani. To tezo je zagovarjal vse do svoje smrti in se je precej uveljavila. Pozneje se je v jezikoslovju sicer bolj uveljavila teorija, da je stara cerkvena slovanščina nastala v okolici Soluna.

Vsi Slovenci

Tako ni čudno, da je Kopitar slovenskemu razsvetljencu Žigi Zoisu leta 1811 v pismu, kjer je bilo govora o sodelovanju med Kranjci in Štajerci, zapisal: "Skupaj moramo držati, kar nas spada skupaj. Tudi provincialno Hrvaško (območje, kjer so večinoma živeli kajkavci, op. p.) in zapadno Ogrsko si moramo še priboriti." (vir: Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne.)

Vuk Karadžić Vuk Karadžić Foto: commons.wikimedia.org
Del Kopitarjevih načrtov je bilo tudi sodelovanje s srbskim jezikoslovcem Vukom Karadžićem. Kopitar ga je spodbujal, naj razvije knjižni jezik na temelju jezika običajnega srbskega ljudstva. Takratni knjižni jezik srbskega meščanstva je bila namreč slovanosrbščina, mešanice stare cerkvene slovanščine, srbščine in ruščine, Srbska pravoslavna cerkev pa je uporabljala ruščino oziroma cerkveno ruščino.

S tem je hotel Kopitar ubiti dve muhi na en mah: z novim srbskim knjižnim jezikom, ki ne bo pod vplivom ruščine, je hotel Srbe bolj povezati z zahodom oziroma Avstrijo, hkrati pa je upal, da bo ta novi knjižni jezik tudi pritegnil štokavsko govoreče katolike v Bosni, Dalmaciji, Slavoniji in Vojni krajini. Tako kot Karadžić in ugledni slovaški jezikoslovec Pavel Jozef Šafarik je bil tudi Kopitar prepričan, da so vsi štokavci jezikovno in narodnostno Srbi. 

Karadžić je novi srbski knjižni jezik oblikoval na podlagi vzhodnohercegovskega narečja, ki se je govoril tudi v zahodni Srbiji, kjer se je Karadžić rodil. Za to narečje je med drugim značilna ijekavska izgovorjava besed (beseda lep se na primer izgovarja kot lijep).

Leta 1850 so na srečanju na Dunaju srbski in hrvaški pisatelji ter jezikoslovci dosegli dogovor o tem, da bo vzhodnohercegovsko narečje (to narečje se govori tudi v Dubrovniku, ki je slovel po svoji razviti in bogati književnosti) podlaga za skupni knjižni jezik Srbov in Hrvatov. Na srbski strani je bil glavni podpisnik dogovora Karadžić.

Ta skupni knjižni jezik je hrvaški sabor leta 1861 pod imenom jugoslovanski jezik razglasil za uradni jezik na Hrvaškem. Ker je Dunaj nasprotoval imenu jugoslovanski, se je pozneje na Hrvaškem uveljavila oznaka hrvaški ali srbski jezik oziroma srbohrvaški jezik. Kneževina Srbija je Karadžićev novi srbski knjižni jezik (pri čemer je ijekavsko izgovorjavo nadomestila ekavska izgovorjava, ki je v Srbiji bolj razširjena) za uradni knjižni jezik razglasila leta 1868.  
Ignac Kristijanović Ignac Kristijanović Foto: commons.wikimedia.org
Kopitar je imel tesne stike tudi z zagrebškim katoliškim duhovnikom Ignacem Kristijanovićem (v kajkavski različici tudi Ignac Kristijanovič). Ta je bil velik nasprotnik ilirskega gibanja, ki je spodbujalo kajkavsko govoreče prebivalce Hrvaške, naj za svoj knjižni jezik uporabljajo jezik dubrovniških meščanov, to je štokavščino. Kristijanović je trdil, da je štokavščina jezik Srbov in Bosancev in da je pravi hrvaški oziroma horvatski jezik kajkavščina. 

Pred letom 1600 so prebivalci zagrebške, varaždinske in križevske županije zase uporabljali oznaki Slovenci in slovenski jezik, po letu 1600 pa so začeli uporabljati samooznako Horvati oziroma horvatski jezik. Najprej poleg oznake Slovenci in slovenski jezik, od leta 1750 pa so izključno uporabljali oznaki Horvati in horvatski jezik. V času, ko so se kajkavci samooznačevali kot Slovenci, pojma Slovenec ali slovenski jezik niso uporabljali za slovenske govoreče prebivalce Štajerske ali Kranjce. Slovenci na Štajerskem in Kranjci so kajkavce poimenovali Bezjaki (od tod slovenski priimki, kot so Bezjak, Bizjak, Vizjak in Vezjak) in jih ločevali od Hrvatov.
Ljudevit Gaj Ljudevit Gaj Foto: commons.wikimedia.org
Kopitarjevi in Karadžićevi načrti o tem, da bodo tudi katoliški štokavci sprejeli narodno ime Srbi, kajkavsko govoreči Hrvati pa narodno ime Slovenci, so padli v vodo zlasti zaradi Ljudevita Gaja (pravo ime Ludwig Gay). Ta je bil doma iz zagorskega mesta Krapina, njegovi predniki pa so bili ponemčeni francoski hugenoti, ki so se v Zagorje priselili iz današnje Slovaške.

Nasprotno od Kopitarja je Gaj leta 1835 v svoji pesmi Horvatska sloga Kranjce, Korošce in Štajerce tako kot Slavonce, Dalmatince, Istrane, Bosance ter prebivalce Like in Krbave razglasil za Hrvate oziroma Horvate. A že leta 1836 je Gaj na podlagi panslovanske teorije Slovaka Jana Kollarja, ki je Slovane razdelil le na štiri plemena, to je Ruse, Poljake, Čehe in Srbe oziroma Ilire, namesto kajkavščine oziroma horvatskega jezika začel uporabljati jezik dubrovniških meščanov, ki ga je razglasil za ilirski jezik. 

Z ilirskim gibanjem je Gaj želel povezati vse Slovane, ki so živeli med Beljakom in Varno ob Črnem morju. Središče Gajeve Velike Ilirije bi bil seveda Zagreb. Cilji ilirskega gibanja se niso uresničile, saj Slovenci niso želeli prevzeti ilirskega jezika (so pa prevzeli pisavo gajico s šumniki š, č in ž, ki jo je Gaj naredil po češkem zgledu), ime Iliri in ime ilirski jezik so zavračali tudi Srbi, še manj so želeli postati del Gajeve Ilirije Bolgari.

Je pa ilirsko gibanje (ki se je v drugi polovici 19. stoletja preoblikovalo oziroma preimenovalo v jugoslovansko gibanje) pripeljalo do zgoraj omenjenega dunajskega dogovora iz leta 1850 o vzhodnohercegovskem narečju kot skupnem knjižnem jeziku Hrvatov in Srbov.

Do oblikovanja sodobne hrvaške politične zavesti je prišlo šele v drugi polovici 19. stoletja, ko se je pod vplivom Anteja Starčevića med katoliškimi Slovani na Hrvaškem, v Slavoniji, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini začelo uveljavljati narodno ime Hrvati. Ker pa je knjižni jezik sodobnih Hrvatov še vedno ostal "ilirski" jezik dubrovniških meščanov, ki je del vzhodnohercegovskega narečja, tega pa večinoma govorijo Srbi, se že od 19. stoletja vlečejo polemike o tem, ali so Hrvati "ukradli" knjižni jezik Srbom ali ne.

Zedinjena Slovenija ni nikoli segala čez Kolpo in Sotlo

Kopitarjevi načrti o nekakšni Veliki Sloveniji, ki bi združila vse Slovane v vzhodnih Alpah in panonski nižini, ki uporabljajo vprašalni zaimek kaj, se niso uresničili. Tudi slovensko narodno gibanje, ki se je razcvetelo od srede 19. stoletja naprej, v okvir Zedinjene Slovenije ni nikoli vključevalo kajkavsko govorečih delov Hrvaške.

Slovenski narodni buditelji so namreč upoštevali kajkavske Hrvate kot del političnega hrvaškega naroda, čeprav so slovenski politiki, kot je bil mladoslovenski prvak Fran Levstik, ki je deloval v drugi polovici 19. stoletja, ali krščanski socialec Janez Evangelist Krek v začetku 20. stoletja, kajkavce etnografsko in jezikovno še vedno šteli za del Slovencev.

"Pravi Hrvati živijo čez Kolpo, Zagreb stoji na slovenski zemlji"

Ne samo Slovenci, tudi nekateri hrvaški politiki in jezikoslovci so šteli kajkavsko govoreče prebivalce Hrvaške za jezikovni del Slovencev. Politik, zgodovinar in književnik Ivan Kukuljević Sakcinski je tako leta 1854 zagovarjal mnenje, da je kajkavsko narečje del slovenskega jezika in da pravi Hrvati živijo južno od Kolpe. Že prej, leta 1847, je hrvaški jezikoslovec Adolf Veber Tkalčević prav tako omenil, da pravi Hrvati živijo južno od Kolpe in da so kajkavci slovenski Hrvati.

Tudi eden redkih slovenskih navdušencev nad Gajevim ilirstvom, vzhodni Štajerec iz okolice Ljutomera Stanko Vraz (pravo ime Jakob Fras), je bil prepričan, da Zagreb stoji na slovenski zemlji in da navadni ljudje okoli Zagreba govorijo slovensko ( vir: Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne).

Zemljevid Karla von Czoerniga Foto: commons.wikimedia.org
Tudi avstrijski statistik Karl von Czoernig je na svojem narodnostnem zemljevidu Habsburške monarhije iz leta 1855 kajkavsko govoreče Hrvate označil za Sloveno-Hrvate (Sloveno-Kroaten), vse štokavske Hrvate pa kot Srbohrvate ali celo Srbe. Po njegovem mnenju so v sedmem stoletju Srbi in Hrvati naselili ozemlje južno od Save in Kolpe, Slovenci pa severno od teh dveh rek. Zato je jezik kajkavcev slovenskega izvora. Ker pa je v časih turških osvajanj na ozemlje severno od Save in Kolpe pribežalo veliko Srbov in Hrvatov, je kajkavski jezik sprejel veliko srbskih oziroma hrvaških besed in postal mešani jezik (Mischsprache). Podobno kot Czoernig je tudi slovenski geograf Peter Kozler delil Slovence na Sloveno-Kranjce in Sloveno-Hrvate.

Jezikoslovna znanost o Slovencih in kajkavcih

Tudi v slavistični znanosti so Kopitarjeve pogledi še vedno ostali trdoživi. Kopitarjev učenec Fran Miklošič, ki je bil najbolj vpliven slavist v drugi polovici 19. stoletja, je kajkavščino štel za slovenski dialekt. Tudi Varaždinec Vatroslav Jagić, ki je bil Miklošičev učenec, je dolgo časa zagovarjal jezikovno slovenstvo kajkavskih Hrvatov. Šele po smrti svojega mentorja leta 1891 je Jagić spremenil mnenje in začel trditi, da je kajkavščina nekaj vmes med slovenščino in srbohrvaščino.

Po najnovejših slavističnih ugotovitvah ima kajkavščina nekatere tipične lastnosti, ki jo delijo od slovenskega jezika, pri čemer pa so nekatera narečja, ki se prištevajo h kajkavščini, v resnici del slovenskih narečij: prleško narečje v okolici Štrigove v Medmurju, srednještajersko narečje v Humu na Sutli, kozjansko-bizeljsko narečje v Kumrovcu in Dubravici, dolenjsko kostelsko narečje v delu Gorskega kotarja in slovensko istrsko narečje v okolici Buzeta (vir: Matej Šekli, Zemljepisnojezikovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja).

Še nekateri drugi pomembni dogodki, ki so se zgodili na današnji dan: 

Leta 1609 je Galileo Galilej v Benetkah predstavil svoj daljnogled. 

Leta 1847 so v Rogaški Slatini odprli novo zdraviliško dvorano, na koncertu ob odprtju pa je nastopil slavni madžarski pianist in skladatelj Franc Liszt.  

Leta 1897 je angleški zdravnik Ronald Ross odkril vrsto komarja, ki prenaša malarijo. Ross je bil pozneje eden od prvih dobitnikov Nobelove nagrade za medicino. 

Leta 1911 je italijanski natakar iz pariškega muzeja Louvre ukradel slavno sliko Mona Liza Leonarda da Vincija. Sliko so našli dve leti pozneje in jo vrnili muzeju.  

Leta 1938 se je rodil ameriški country pevec Kenny Rogers.  

Leta 1942 je na najvišji kavkaški gori Elbrus zavihrala nemška nacistična zastava

Leta 1944 se je rodil avstralski režiser Peter Weir. 

Leta 1946 se je v Ljubljani pred vojnim sodiščem 4. jugoslovanske armade začelo sojenje proti Leonu Rupniku. Sodišče je Rupnika spoznalo krivega izdaje in sodelovanja z okupatorjem ter ga obsodilo na smrt. Ustrelili so ga 4. septembra 1946. 

Leta 1952 se je rodil angleški glasbenik Joe Strummer, član zasedbe The Clash. 

Leta 1986 se je rodil jamajški atlet Usain Bolt

Leta 1991 je Latvija razglasila neodvisnost od Sovjetske zveze. 

Leta 2000 je Martin Strel preplaval 2.900 km Donave. 

Leta 2002 je v prijateljski nogometni tekmi Slovenija v Trstu premagala Italijo z 1:0. Odločilni gol je v 32. minuti dosegel Sebastijan Cimerotič.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 36
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin