Sobota, 3. 6. 2023, 22.09
1 leto, 6 mesecev
Tomaž Ambrožič: Friedrich Nietzsche kot trener Primoža Rogliča
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,82
Eden od naukov, ki sem si jih zapomnil iz srednješolskih dni, je bila misel enega od profesorjev, ki nam je zastavil vprašanje: "Ko kovanec vržeš 99-krat in se vsakič ob padcu na tla pokaže cifra, kakšna je verjetnost, da se bo pri stotem poskusu kovanec obrnil na drugo stran?" Brez razmišljanja sem takrat odgovoril, da je možnost za kaj takšnega le en odstotek. Profesor me je popravil in dejal: "Verjetnost je vedno 50-odstotna!"
Epske zgodbe
Vse drugi je v glavi vsakega posameznika. Če bomo zaradi koga to lekcijo zdaj res razumeli, bo to zaradi Primoža Rogliča. Toliko padcev, pobiranja in bojev, v katere je vstopal z željo in prepričanjem, da mu lahko uspe. Nikoli ne obupaj, so besede, ki jih vedno poslušamo ob spremljanju športnih dosežkov, pogosto pa so izrečene bolj kot spodbuda in ne kot nekaj, v kar res verjamemo. Epske zgodbe nas navdušujejo in navdihujejo, ko pa takšno zgodbo doživiš prav od blizu, spoznaš, da to niso zgolj besede. Spoznaš posameznike, ki v to res verjamejo in se jim je vera v uspeh tudi obrestovala.
Ko se je Rogliču med vzponom na Svete Višarje snela veriga, mu je na pomoč priskočil tudi njegov nekdanji skakalni tovariš Mitja Mežnar.
Slovenci smo res lahko hvaležni, da športniki s takšnimi in drugačnimi dosežki skrbijo za našo moralo in nam dokazujejo, da besede lahko postanejo meso. Primož bi bil v očeh Slovencev zapisan kot zmagovalec in junak, tudi če mu ne bi uspelo to, kar mu je uspelo na Svetih Višarjah. Preprosto zato, ker je kot ponižen smučarski skakalec, potem ko je preživel brutalen padec na smučarski skakalnici, kot nekakšen nepovabljen gost vstopil v svet elitnega kolesarstva in ga dobesedno pokoril. No, ne čisto povsem, saj je istočasno na sceno prišel tudi Tadej Pogačar, ki je na zgodovinskem zaključnem kronometru dirke po Franciji leta 2020 verjel, da je vredno poskusiti tudi nemogoče.
Ni lepšega, kot spremljati dva domača junaka, ki drug drugega navdihujeta ter premikata meje verjetnega. Primožu je tisti poraz pustil posledice. Četudi se je trudil to še kako skriti, je bilo to zelo očitno. Smola, nesreče, poškodbe, vse to je puščalo sledi tudi na nas, ki smo s kavčev opazovali njegove boje in trpljenje.
Vseeno je bil Primož tisti, ki je s prvo etapno zmago na dirki po Franciji leta 2017 zanetil ogenj slovenske kolesarske evforije. Tudi zato v očeh navijačev nikoli ni izgubil simpatij in to so mu vsi, ki so preteklo nedeljo "grizli kolena" ob romanju na Svete Višarje, tudi pokazali z veličastno kuliso in vzdušjem, ki ga lahko pripravijo samo tisti, ki vedo, kako simbolično je bilo to romanje vseh prisotnih na Svete Višarje.
Svete Višarje
Ne samo veselje, solze sreče ter navdušenje, ki nas je v preteklih dneh prevevalo ob spremljanju posnetkov tega izjemnega podviga, največja vrednost za vse nas je vnovična potrditev misli, da ne gre nikoli obupati. Ljudje vedno potrebujemo takšne zgodbe, da lahko lažje zaupamo pregovorom. Če jih doživimo od blizu, so še kako prepričljivi.
Tako kot športniki navdihujejo drug drugega, tako lahko navdihujejo tudi vsakega od nas. Časi, v katerih živimo, kar prosijo po takšnih zgodbah. Obupati, ko ti ne gre, ko se ti podre svet, ko izgubiš najbližje, izgubiš službo, zdravje, zaupanje vase …
Verjamem, da si je Primož v preteklih letih sam pri sebi večkrat ponovil znano misel nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja Kar te ne ubije, te okrepi. In spet mu lahko verjamemo in spet lahko, ko bo treba, to rečemo tudi samemu sebi.
Slovenska smučarska tekaška šampionka Petra Majdič je na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 med ogrevalnim tekom padla v luknjo, se močno poškodovala, a je kljub petim zlomljenim rebrom in velikim bolečinam stisnila zobe in vseeno nastopila v finalu ter na koncu pritekla do bronaste medalje.
Tako kot je to februarja 2010 verjetno sama sebi govorila Petra Majdič, potem ko je na ogrevanju pred najpomembnejšo tekmo svoje športne poti na olimpijskih igrah v Vancouvru padla v luknjo in tam za trenutek nemočno obležala. Korak od izpolnitve sanj. In kar je takrat ni ubilo, jo je brez dvoma okrepilo.
Primož se zagotovo spomni Petrine zgodbe. Prav to se ga je verjetno dotaknilo tudi tisti dan, ko je prišel v hotelsko sobo v olimpijski vasi v Tokiu. Na mizi ga je pričakala posebna zapestnica, narejena iz jekla, darilo enega od partnerjev OKS ter s posvetilom Petre Majdič. Pričakala je vse športnike, a samo Primož je takrat zares vedel, kaj se skriva za Petrinim sporočilom.
Z zapestnico na roki je dvignil pest visoko v zrak, ko je na olimpijskem kronometru osvojil zlato medaljo. Še nekaj dni pred tem pa je razmišljal, da zaradi slabše forme sploh ne bi nastopil.
Primož Roglič je z izjemnim kronometrom na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021 osvojil zlato medaljo. Osvojil jo je z naskokom, saj je na 44,2 kilometra dolgi preizkušnji drugouvrščenega Toma Dumoulina premagal kar za minuto in dve sekundi. Moč slovenskega kolesarstva je nekaj dni prej dokazal tudi Tadej Pogačar, ki je v cestni dirki osvojil bron. Na fotografiji je lepo vidna tudi zapestnica s posvetilom Petre Majdič, ki jo nosi Primož Roglič.
Tudi zato ga veriga, ki se mu je snela, ni mogla vreči iz tira. Ni mu mogla vzeti volje, poguma in cilja. Ker če v nekaj tako močno verjameš, kot je Primož verjel vase in v svojo zmago, potem res drži, da te takšne nezgode naredijo samo še močnejšega.
Zgodbi Petre in Primoža nista osamljeni. Šport je poln takšnih zgodb, ki sčasoma postanejo legendarne, epske.
Upam, da bomo morda sedaj tudi vsi mi v vsakdanjem življenju lažje znali prenašati padce in poraze. Z razlogom pravijo, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak kolikokrat si sposoben vstati.
In tudi če ti 99-krat zaporedoma ne uspe doseči tistega, kar si želiš, je prav, da tudi pri stotem poskusu verjameš, da je vredno vztrajati, in poskusiš zmagati.
Tomaž Ambrožič
