Četrtek, 15. 1. 2026, 4.00
3 tedne, 2 dneva
Prihaja silovit kitajski odgovor na Trumpovo venezuelsko akcijo? To je za zdaj znano.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,54
Kitajska za zdaj v Latinski Ameriki krepi svoj vpliv s pomočjo gospodarstva in ne z vojaško silo tako kot v zadnjem času ZDA. Na fotografiji: kitajski vojaki na paradi.
Donald Trump želi s svojo akcijo zajetja venezuelskega predsednika Nicolasa Madura predvsem iztrgati Venezuelo iz kitajskega vplivnega območja. Pa mu bo to uspelo? Dejstvo je namreč, da je Kitajska kot največja trgovinska partnerica Južne Amerike že prehitela ZDA.
Po zajetju Nicolasa Madura se mnogi sprašujejo, ali dogodek pomeni velik udarec za kitajske možnosti v Južni Ameriki. Eden od predstavnikov Pekinga se je z Madurom pogovarjal le nekaj ur, preden so prišli ameriški vojaški specialci.
Kitajske naložbe v Venezueli in Južni Ameriki
Peking ne bo navdušen nad Madurovo izgubo, vendar njegova prisotnost verjetno ni ključnega pomena za njegov vpliv v regiji, v britanskem mediju UnHerd piše britanski zgodovinar in politični analitik Rana Mitter.
Medtem ko so ameriške naftne družbe skeptične glede vlaganja v dotrajano venezuelsko naftno infrastrukturo, je Kitajska na drugi strani z veseljem izvedla veliko dolgoročnejše naložbe v Venezueli in v drugih južnoameriških državah. Peking že dolgo verjame, da je v 21. stoletju prava moč v tehnološki infrastrukturi.
Se bodo morali Kitajci umakniti iz Venezuele?
Pod Madurom se je Venezuela v velikem obsegu zavezala kitajskim sistemom Huawei za zagon omrežja pete generacije (5G). Huawei in drugi kitajski akterji so se v zadnjih letih prav tako usmerili v računalništvo v oblaku in prodrli v velik del Južne Amerike.
Kitajska je imela tesne stike z Nicolasom Maduro. Bo svoj vpliv v Venezueli obdržala tudi po ameriškem zajetju Madura?
Za zdaj še ni jasno, ali bodo novi dogovori Amerike z začasno voditeljico Venezuele Delcy Rodriguez vse to spremenili. V Venezueli delujejo alternativni ponudniki 5G, vendar bo težko – in drago – odstraniti že nameščeno kitajsko infrastrukturo, opozarja Mitter.
Kitajski naskok na Južno Ameriko
Ta kitajska infrastruktura vključuje tako energijo kot komunikacije. Južna Amerika se je odločno preusmerila k obnovljivim virom energije: več kot 60 odstotkov proizvodnje električne energije prihaja iz obnovljivih virov energije (vključno s hidroenergijo), več kot 90 odstotkov sončne in vetrne opreme v regiji pa prihaja od kitajskih proizvajalcev.
Poleg tega imajo kitajska električna vozila več kot četrtino trga v Čilu, Ekvadorju in Urugvaju, hitro pa se širijo tudi na drugih trgih celine.
Bodo ameriški davkoplačevalci subvencionirali Južnoameričane?
Ali bo Trumpova administracija zahtevala, da Južna Amerika opusti svojo trenutno odvisnost od kitajske infrastrukture, električnih vozil in zelene energije? In če bo tako, ali bodo ZDA pomagale plačati alternativo v regiji, kjer si potrošniki želijo poceni in učinkovite izdelke tukaj in zdaj?
Američani se lahko v Južni Ameriki za zdaj v celoti zanesejo le na argentinskega predsednika Javierja Mileia. Tega tudi podpirajo z milijardami dolarjev pomoči.
Ameriški davkoplačevalci morda ne bodo navdušeni, ko bodo slišali, da se venezuelski prihodki od nafte, če sploh kdaj prispejo, porabijo za subvencioniranje računalništva v oblaku v Caracasu ali Buenos Airesu, piše Mitter.
Bo Kitajska ohranila vpliv v Venezueli?
Če bodo Američani dovolili, da Kitajska ostane infrastrukturni velikan v regiji, bodo mnogi v Pekingu zadovoljni z izgubo Madura. Dolgoročno gledano tehnološka prevlada Kitajski zagotavlja vpliv v Venezueli, ne glede na to, kdo sedi v predsedniški palači.
Če je aretacija voditelja države način, s katerim želi Amerika pokazati svojo prevlado v ključni regiji, potem bi lahko bil vpliv na vse, od poslovanja do energetske infrastrukture, način, s katerim Peking stori isto. Kitajska ima več priložnosti za prilagoditev in iskanje novih priložnosti v regiji, kjer je nedvomno pomemben gospodarski akter, poudarja Mitter.
Južnoameričani vse bolj odvisni od kitajskega trga
Kitajska ni samo infrastrukturni velikan v Južni Ameriki, ampak tudi pomemben trg za južnoameriške države. Še leta 2000 je kitajski trg predstavljal manj kot dva odstotka južnoameriškega izvoza, vendar je hitri razvoj Kitajske v zadnjih dveh desetletjih spodbudil južnoameriški izvoz.
V zadnjih desetletjih je Kitajska izjemno povečala svojo trgovinsko menjavo z južnoameriškimi državami. Simbol te menjave je tudi kitajska gradnja velikega pristanišča Chancay v Peruju (na fotografiji iz novembra 2024).
Do leta 2021 je trgovina presegla 450 milijard dolarjev (386 milijard evrov). Število je po poročanju kitajskih državnih medijev leta 2024 naraslo na rekordnih 518 milijard dolarjev (445 milijard evrov).
Kitajska v Južni Ameriki prehitela ZDA
Nekateri ekonomisti napovedujejo, da bi lahko do leta 2035 trgovinska menjava presegla 700 milijard dolarjev (601 milijardo evrov). Kitajska je trenutno največja trgovinska partnerica Južne Amerike in druga največja za Latinsko Ameriko kot celoto, takoj za ZDA, piše na spletni strani Sveta za zunanje odnose (CFR), ameriškega možganskega trusta s sedežem v New Yorku.
Glavni izvoz Latinske Amerike na Kitajsko vključuje sojo in drugo zelenjavo, živalske proizvode, baker, nafto in druge surovine, ki jih država potrebuje za spodbujanje industrijskega razvoja. Samo Čile je leta 2023 na Kitajsko poslal skoraj 38 milijard dolarjev (33 milijard evrov) izvoza, kar znaša približno 38 odstotkov celotnega izvoza omenjene južnoameriške države.
Kitajski sporazumi o prosti trgovini
Regija v zameno večinoma uvaža industrijske izdelke z višjo dodano vrednostjo, kar je po mnenju nekaterih strokovnjakov spodkopalo lokalno industrijo s cenejšim kitajskim blagom. Peking je od leta 2024 podpisal sporazume o prosti trgovini s Čilom, Kostariko, Ekvadorjem, Nikaragvo in Perujem. Trgovinski pogovori z Urugvajem so propadli zaradi nasprotovanja trgovinskega bloka Mercosur.
Številne države v Južni Ameriki so zelo odvisne od kitajskega trga – na primer Čile. Na fotografiji: dozdajšnji čilski predsednik Gabriel Boric (marca letos ga bo zamenjal Jose Antonio Kast) na srečanju Kitajske ter držav Latinske Amerike in Karibov (Celac) maja lani v Pekingu.
Med letoma 2000 in 2018 je Kitajska v latinskoameriški sektor surovin investirala 73 milijard dolarjev (63 milijard evrov), vključno z gradnjo rafinerij in predelovalnih obratov v državah z znatnimi količinami premoga, bakra, zemeljskega plina, nafte in urana.
Kitajska želja po južnoameriškem litiju
V zadnjem času se je Peking osredotočil na vlaganje v proizvodnjo litija v tako imenovanih državah litijevega trikotnika, Argentini, Boliviji in Čilu. Te tri države imajo skupaj približno polovico svetovno znanih zalog litija, ključnega minerala za električna vozila in baterije, še piše na spletni strani CFR.
