Sobota, 1. 11. 2025, 17.29
5 ur, 27 minut
To je nevarnost, ki grozi Trumpu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,63
Trumpova zunanja politika se zdi nedosledna in nepredvidljiva.
Donald Trump v zunanjepolitičnem oziroma geopolitičnem oziru očitno ne ve dobro, kaj bi storil. Še nedolgo nazaj se je skušal prikupiti Rusiji in ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, da bi ga odtrgal od Kitajske, zdaj pa je videti, kot da stavi na dobre odnose s Kitajsko. Nepredvidljivo improviziranje ali je v ozadju kakšen premišljen dolgoročen načrt?
Že pred predsedniškimi volitvami leta 2016 je Donald Trump za razliko od uveljavljene ameriške politike, ki je glavna sovražnika videla v Rusiji (še zlasti po ruski enostranski priključitvi Krima leta 2014), glavnega nasprotnika ZDA videl Kitajsko. Trump je tako že v prvem mandatu začel s trgovinsko vojno proti Kitajski.
Zavezništvo med Trumpom in Putinom?
Na drugi strani se je zdelo, da je Trump, tudi zaradi ideoloških razlogov, bolj naklonjen Vladimirju Putinu in Rusiji, ki je pod Putinom postala nekakšen konservativen oziroma protiliberalen protiodgovor na liberalni Zahod. Tako so demokrati Trumpu že pred volitvami leta 2016 očitali, da mu Putin pomaga pri njegovi poti v Belo hišo.
Trump je tako na glavo postavil uveljavljeno ameriško zunanjo politiko. Ta je od konca druge svetovne vojne glavnega nasprotnika videla v Kremlju. Po padcu Berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze so se odnosi med Washingtonom in Moskvo otoplili.
Po letu 2001 je glavni ameriški sovražnik islamski terorizem
Še zlasti po terorističnem napadu Al Kaide na New York in Pentagon 11. septembra 2001, so Američani glavnega sovražnika videli v islamskem terorizmu, znova pa so šli tudi v vojno proti Iraku Sadama Huseina. Pri čemer je seveda ironija, da so bili islamisti, kot je bil vodja Al Kaide Osama bin Laden, zavezniki ZDA v času sovjetske invazije v Afganistanu (1979-1989).
Trump je po vrnitvi v Belo hišo vodil spravljivo in prijazno politiko do Putina, a mu kljub temu ni uspelo končati vojne v Ukrajini ali odtrgati Rusijo od Kitajske.
Vsi v ZDA seveda niso otoplili odnosov do Moskve. Republikanski predsedniški kandidat leta 2012 Mick Romney je tako trdil, da je Rusija brez dvoma ameriški geopolitični sovražnik številka ena. Njegov demokratski protikandidat Barack Obama se s tem ni strinjal.
Nova hladna vojna med Moskvo in Zahodom
Nato pa je prišla kriza v Ukrajini konec leta 2013 in padec proruskega predsednika Viktorja Janukoviča v začetku leta 2014. Putin se je odzval z zasedbo Krima in njegovo enostransko priključitvijo Ruski federaciji. Kremelj je tudi stal v ozadju odcepitvenih teženj proruskih prebivalcev ukrajinskih regij Doneck in Lugansk.
Odnosi med Washingtonom in Moskvo so se znova vrnili v čase pred koncem hladne vojne. Tudi izvolitev Trumpa novembra 2016 ni posebej otoplila ameriško-ruskih odnosov. Trump je tudi oborožil Ukrajino s protioklepnimi raketometi, ki so se izkazali za zelo koristne na začetku ruske agresije februarja 2022.
Trumpova spravljiva politika do Putina
Trump je sicer dajal nasprotujoče se izjave o ruskem napadu na Ukrajino. Tudi zaradi predvolilnih razlogov so njegovi republikanci v času republikanskih primarnih volitev nekaj mesecev zadrževali enega od svežnjev ameriške pomoči Ukrajini. Šele konec aprila 2024, ko je Trump zbral dovolj elektorskih glasov, je znova dovolil republikanskim kongresnikom, da so podprli sveženj pomoči Ukrajini.
Šijeva Kitajska in Putinova Rusija sta za zdaj še trdni zaveznici.
Po svoji izvolitvi je Trump, ki je pred volitvami obljubljal, da bo končal vojno v Ukrajini v 24 urah, stavil na otoplitev odnosov z Rusijo. Do Putina je bil prijazen, z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim pa se je februarja 2025 v Beli hiši javno sprl.
Trumpovo zgledovanje po Nixonu?
Številni politični analitiki so takrat ugibali, da skuša Trump s spravljivo in popustljivo politiko do Putina storiti tisto, kar je uspelo republikanskemu predsedniku Richardu Nixonu v 70. letih preteklega stoletja – zabiti klin med Moskvo in Pekingom. Avgusta se je Trump tudi osebno srečal s Putinom na Aljaski.
Toda zdi se, da je ta Trumpova politika zbliževanja z Moskvo, ki se je kazala tudi v tem, da aprila letos ni sprožil carinske vojne tudi proti Rusiji, spodletela. Putin ni končal vojne v Ukrajini, prav tako ni končal zavezništva s Kitajsko, česar si želi Trump.
Nixon je imel lažje delo kot Trump
Seveda obstaja med Nixonovo in Trumpovo geopolitiko veliko razlik. Ko je Nixon otoplil odnose s Pekingom, je bila Kitajska vojaško in gospodarsko slabotnejša od Sovjetske zveze. Kitajska in Rusija sta bili tudi na bojni nogi zaradi nerešenih ozemeljskih sporov. Marca 1969 je tudi prišlo do oboroženih spopadov med Sovjeti in Kitajci na reki Amur.
Trump zdaj vodi spravljivo politiko do Kitajske. Bo žrtev te politike Tajvan?
Nixon je torej imel zelo lahko delo, saj Kitajska in Sovjetska zveza nista bili zaveznici, ampak sovražnici. Poleg tega je bil žrtev otoplitve med Washingtonom in Pekingom Tajpej, saj Tajvan ni več zasedal kitajskega sedeža v Varnostnem svetu Združenih narodov. Z zbližanjem s Kitajsko je Nixon oslabil Sovjetsko zvezo, ki je bila glavna ameriška nasprotnica v času hladne vojne.
Kitajsko-rusko zavezništvo je za zdaj trdno
Zdaj pa so geopolitična razmerja drugačna kot v Nixonovem času. Moskva in Peking sta zaveznika, nič več tekmeca oziroma sovražnika. Pri čemer so se vloge zamenjale. Če odštejemo rusko premoč v delu oborožitve (jedrska oborožitev, hipersonične rakete ...), je zdaj Kitajska močnejša od Rusije. Vprašanje je, ali bi se Putin spravil na Ukrajino, če ne bi imel v ozadju močne kitajske podpore.
Potem ko Trumpu ni uspelo Putina odtrgati od kitajskega predsednika Ši Džinpinga, se zdi, da skuša otopliti odnose s Pekingom, s katerim se je zapletel v ostro trgovinsko vojno. Pred dnevi se je tako v Južni Koreji srečal s Šijem.
Ahilova peta Zahoda: odvisnost od kitajskih redkih kovin
Vedeti pa je treba, da ima tudi Kitajska v rokavu nekaj asov, ki Trumpa silijo k bolj spravljivi politiki. Prva je velika odvisnost ZDA in drugih zahodnih držav od kitajskih redkih kovin oziroma redkih zemelj. Te so ključne tudi za izdelavo visokotehnoloških ameriških orožij, kot je F-35.
Richard Nixon je otoplil odnose med komunistično Kitajsko in ZDA, a so bila takrat razmerja moči in geopolitična zavezništva drugačna kot danes. Na fotografiji: Nixonovo srečanje z Mao Cetungom v Pekingu februarja 1972.
Poleg tega Kitajska, ker ni več tako odvisna od ameriškega trga, lažje prenaša udarce Trumpovega carinskega kladiva.
Trump zaostri politiko do Rusije
Obenem pa je Trump v zadnjem času bolj zaostril politiko do Putinove Rusije, tudi z novimi gospodarskimi sankcijami - te merijo na rusko naftno industrijo, ki je s svojimi prihodki ključna za ruski vojni stroj.
Prav tako je odpadlo predvideno srečanje s Putinom v Budimpešti, kar je seveda spravilo v slabo voljo madžarskega premierja Viktorja Orbana, ki bi se rad pred madžarskimi volitvami prikazal kot pomemben igralec v mednarodni politiki.
