Nedelja, 28. 3. 2021, 22.43
2 leti, 11 mesecev
Je to šibka točka, ki lahko uniči ameriško prevlado v svetu?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,74
4
Ameriške vojaške ladje plujejo po Južnokitajskem morju. Nekateri bolj črnogledi vojaški in politični analitiki napovedujejo, da lahko to območje postane žarišče krize, ki lahko pripelje do izbruha tretje svetovne vojne.
Tajvan je v resnici neodvisna država, a se mu Kitajska za nobeno ceno ne namerava odpovedati. Lahko zaradi Tajvana na koncu izbruhne celo tretja svetovna vojna med Kitajci in Američani?
V zadnjih letih so vse bolj pogoste napovedi, kdaj bo Kitajska izpodrinila ZDA z vodilnega položaja na svetu. Dejstvo je, da je Kitajska v velikem gospodarskem vzponu, ki se je začel v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.
Kitajski gospodarski vzpon
Kitajska je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja hitro dohitevala velika evropska gospodarstva, kot so italijansko, francosko, britansko in nemško, ter jih v tem stoletju tudi prehitela. Leta 2010 je po podatkih Svetovne banke Kitajska prehitela tudi Japonsko in postala drugo največje gospodarstvo na svetu. Pred njo so tako samo še ZDA.
Po nekaterih napovedih bo Kitajska ZDA po bruto domačem proizvodu (BDP) prehitela že leta 2028. 1,4-milijardna Kitajska vse bolj krepi tudi svoj geopolitični položaj, vojaško moč in zunanjepolitični vpliv.
Kitajska prelomila obljubo o Hongkongu
Ko ji je leta 1997 Velika Britanija izročila Hongkong, se je Kitajska s pogodbo zavezala, da bo v skladu z načelom ena država, dva sistema Hongkongu za nadaljnjih 50 let omogočila politično avtonomijo. Kitajska se je tega načela nekaj časa držala, ko pa je postala dovolj močna, se mu je odpovedala ter omejila pravice in svoboščine Hongkonžanov.
Še pred nekaj desetletji je bila Kitajska država tako imenovanega tretjega sveta, zdaj pa je iz dneva v dan bolj gospodarsko uspešna in tehnološko razvita.
Velik trn v peti Kitajske je tudi neodvisni Tajvan. Ko so na Kitajskem leta 1949 oblast prevzeli komunisti, so se na otok umaknili poraženi kitajski protikomunisti. Od takrat je otok pravzaprav neodvisen.
Komunistična Kitajska in protikomunistični Tajvan
Medtem ko je Mao Cetung na celini vzpostavil komunistično Ljudsko republiko Kitajsko, so protikomunistični Kitajci v Tajvanu ohranjali predkomunistično Republiko Kitajsko (to je tudi uradno ime Tajvana). Kitajci se seveda Tajvanu, ki šteje okoli 23,6 milijona prebivalcev, ne nameravajo odpovedati.
Nekateri črnogledneži že napovedujejo izbruh tretje svetovne vojne zaradi Tajvana. Upokojeni ameriški admiral James Stavridis je skupaj s pisateljem Elliotom Ackermanom napisal knjigo 2034: a novel of the next world war (sl. 2034: Roman o naslednji svetovni vojni). V njem leta 2034 izbruhne tretja svetovna vojna zaradi nenadnega kitajskega napada na Tajvan. Vojna se na koncu spremeni v jedrski spopad.
Tajvan kot ameriški Suez
Podobno črnogled je ameriški pisatelj in zgodovinar Michael Auslin, ki je v svoji knjigi Asia’s new geopolitics: essays on reshaping the Indo-Pacific (sl. Nova azijska geopolitika: eseji o preoblikovanju indo-pacifiškega območja) pomorski spopad med ZDA in Kitajsko v Južnokitajskem morju postavlja že v leto 2025.
Britansko-ameriški zgodovinar Niall Ferguson pravi, da imajo Kitajci pred očmi samo en velik cilj: prevzeti nadzor nad Tajvanom.
Ameriško-kitajskim odnosom se je v svojem članku za Bloomberg posvetil tudi britansko-ameriški zgodovinar Niall Ferguson. Ta svari, da lahko Tajvan postane za ameriški imperij to, kar je bil Suez za britanski imperij leta 1956. "Trenutek, ko se je imperialni lev razkril kot papirnati tiger," piše Ferguson.
Kdor vlada Tajvanu, ta vlada svetu?
Ko je egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser nacionaliziral sueški prekop, je britanski premier Anthony Eden združil moči s Francijo in Izraelom in ga poskušal na silo dobiti nazaj. A britansko-francosko-izraelskemu posegu so nasprotovale ZDA. Britanija se je morala zato osramočeno odpovedati Suezu.
"Ameriški poraz v Vietnamu pred petimi desetletji ni imel nobenih usodnih posledic, razen za nesrečne prebivalce Južnega Vietnama. Skoraj ni bilo nobenega domino učinka v vsej Aziji, če odštejemo človeško katastrofo v Kambodži. Toda izgubo Tajvana ali zgolj odločitev, da se ga ne bo branilo, bi si po Aziji razlagali kot konec ameriške prevlade v indo-pacifiški regiji. (...) Zagotovo bi to povzročilo upad vrednosti dolarja in ameriških državnih obveznic. To bi bil ameriški Suez. (...) Morda Kitajska ve, da bo, kdor vlada Tajvanu, vladal svetu," še svari Ferguson.
Ameriška pomoč pri kitajskem vzponu
A dejstvo je, da je kitajska naraščajoča moč tudi posledica ameriške politike. V obdobju hladne vojne so Američani, da bi stisnili v kot svoje takratne glavne nasprotnike Sovjete, začeli navezovati stike s komunistično Kitajsko.
Komunistični voditelj Mao Cetung je iz Kitajske naredil jedrsko silo in ji pribarantal sedež v Varnostnem svetu OZN, ni pa mu uspelo Kitajske gospodarsko razviti. To je po njegovi smrti uspelo šele njegovim bolj pragmatičnim naslednikom, ki so državo odprli svetu.
Leta 1971, v obdobju predsednikovanja Richarda Nixona, se je njegov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger v Pekingu s pakistanskim posredovanjem na skrivaj sestal s takratnim kitajskim premierjem Ču Enlajem. Julija 1971 je Nixon v televizijskem prenosu javno povedal, da bo naslednje leto obiskal komunistično Kitajsko.
Teden na Kitajskem, ki je spremenil svet
Nixon je Kitajsko obiskal februarja 1972. Tam je obiskal nekaj kitajskih mest, med njimi Peking in Šanghaj, ter se srečal z Mao Cetungom. "To je teden, ki je spremenil svet," je obisk opisal Nixon. Obisk je otoplil odnose med ZDA in komunistično Kitajsko, ki je obljubila, da tajvanskega vprašanja ne bo reševala s silo.
Ameriško-kitajska otoplitev odnosov je tudi omogočila Ljudski republiki Kitajski, da je leta 1971 postala članica Združenih narodov in dobila stalni sedež v Varnostnem svetu OZN, ki ga je do takrat imel Tajvan oziroma Republika Kitajska. Tajvan je poleg stalnega sedeža v varnostnem svetu izgubil tudi članstvo v Združenih narodih.
Kitajska kot zmagovalka globalizacije
Naslednji korak je bilo kitajsko odpiranje v svet, ki se je začelo konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kitajska je naprej vzpostavila posebna ekonomska območja – nekaj kitajskih mest, v katera so lahko vlagali tuji vlagatelji. Med njimi je bilo mesto Šenžen.
Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump je proti Kitajski, ki jo vodi predsednik Ši Džinping, sprožil trgovinsko vojno. Manj navdušen pa naj bi bil nad ameriško obrambo Tajvana v primeru kitajskega napada. "Tajvan je dva koraka proč od Kitajske, mi smo pa osem tisoč milj stran. Če bodo napadli, ne bomo mogli čisto nič storiti," naj bi Trump dejal nekemu republikanskemu senatorju.
Kitajska vpetost v globalne gospodarske tokove se je nato z leti samo še povečevala. Kitajska je tako postala svetovna delavnica in motor globalizacije. Kmalu je tudi sama začela vlagati v tujino. Afrika je v veliki meri postala skoraj njena gospodarska kolonija. S projektom nove svilne poti poskuša Kitajska nase prikleniti tudi evropske države.
Trumpova trgovinska vojna
Kitajsko gospodarsko krepitev je poskušal obrzdati nekdanji ameriški predsednik Donald Trump s trgovinsko vojno. Vprašanje pa je seveda, kaj bi storil Trump, če bi Kitajska nenadoma napadla Tajvan.
Kot piše Trumpov nekdanji svetovalec za nacionalno varnost John Bolton v svoji knjigi The room where it happened (sl. Soba, v kateri se je to zgodilo), Trump ne bi bil ravno navdušen nad ameriškim vojaškim posredovanjem, če bi Kitajci napadli Tajvan.
4