Ponedeljek, 29. 6. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Mož, ki se je pri Trumpu krepko uštel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,74
3
Škotsko-ameriški zgodovinar Niall Ferguson je predaval na najbolj prestižnih univerzah (Harvard, Oxford, Londonska šola za ekonomijo ..) in je pisec številnih zgodovinskih uspešnic. Slovenskim bralcem je najbolj znana knjiga Civilizacija: Kako so vrednote Zahoda osvojile svet. Njegova zadnja knjiga je Trg in stolp. Ferguson, ki ga je leta 2004 revija Time razglasila za enega od 100 najbolj vplivnih ljudi na svetu, tudi snema zgodovinske dokumentarce
Škot Niall Ferguson je verjetno trenutno najbolj znan zgodovinar na svetu. Kot mladenič se je navdušil nad konservativko Margaret Thatcher, leta 1998 dvigal s prah s tezo, da je za prvo svetovno vojno najbolj odgovorna Velika Britanija, v zadnjih letih pa niza zgodovinske uspešnice eno za drugo.
"Število mrtvih Američanov se povečuje. Nepriljubljeni predsednik se boji, da ne bo znova izvoljen. ZDA so poslale ljudi v vesolje. Spodaj na zemlji pa je gospodarstvo v težavah. Rasne napetosti so dosegle vrelišče in se prelile v shode, plenjenja in spopade s policijo po mestih v vsej državi ter s tem povečale politično polarizacijo in poglobile razkol med generacijami. Predsednik premišljuje, ali bi uporabil zakon iz leta 1807, ki predsedniku ZDA omogoča namestitev vojakov in nacionalne grade v katerikoli ameriški zvezni državi."
Vzporednice med letoma 1968 in 2020
To so v uvodni stavki, ki jih je v svoji prvi kolumni za ameriški medij Bloomberg junija letos napisal zgodovinar Ferguson. Na prvi pogled govori o volilnem letu 2020 in trenutnem ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu: vse več mrtvih zaradi koronavirusne bolezni, Muskov SpaceX, recesija zaradi gospodarskih posledic pandemije, protesti in izgredi po smrti Georgea Floyda.
A napisani so tako premeteno, da bi lahko šlo tudi za ameriškega predsednika Lyndona B. Johnsona in volilno leto 1968: vse večji krvni davek vojne v Vietnamu, pristanek na Luni, prvi znaki prihajajoče inflacije, rasni protesti in izgredi po nasilni smrti Martina Lutherja Kinga. Nazadnje je leta 1968 na predsedniških volitvah zmagal republikanec Richard Nixon, ki je utrujeni in prestrašeni Ameriki obljubljal, da bo predsednik zakona in reda.
Bo Trumpu uspelo to, kar je leta 1968 Nixonu?
Bo podobno kot Nixonu leta 1968 tudi Trumpu, ki se prav tako predstavlja za predsednika zakona in reda, na koncu uspelo zmagati? Ferguson opozarja na razlike med Nixonom in Trumpom ter letom 1968 in 2020.
Ferguson ima spremenljiv odnos do ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Pred volitvami leta 2016 ga ni podpiral, po volitvah pa mu je odsvetoval trgovinsko vojno s Kitajsko in mu predlagal, naj rajši sodeluje s Kitajsko. Trumpu je tudi predlagal, naj oblikuje zavezniške odnose s kitajskim predsednikom Ši Džinpingom, ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in Francozinjo Marine Le Pen. V zadnjem času pa je Ferguson tako kot Trump precej kritičen do Kitajske.
Leta 1968, ko so se na ZDA zgrnile zgoraj omenjene težave, Nixon ni bil predsednik, ampak izzivalec, Trump pa predseduje ZDA. Pandemija in recesija sta se v ZDA zgodili v času njegovega predsednikovanja, tako kot se je vietnamska vojna zaostrila v času Johnsonovega predsednikovanja.
Trump in razkol v ameriški hiši
Gospodarske posledice pandemije leta 2020 so hujše kot prvi znaki prihajajoče inflacije, ki so se pojavili leta 1968. Tudi volilni telesi sta precej drugačni. Letošnje volilno telo je v povprečju starejše kot leta 1968 in tudi etnično bolj raznoliko. Leta 1968 ameriški mediji tudi niso simpatizirali s protesti tako kot številni mediji počnejo v času letošnjih protestov. Iz tega zornega kota so Trumpove možnosti za ponovno izvolitev na prvi pogled slabše, kot so bile Johnsonove leta 1968.
Leta 1968 je Johnson 31. marca napovedal, da se ne bo potegoval za drugi mandat in v televizijskem nagovoru Američanom med drugim dejal: "Trenutno je v ameriški hiši razkol." Ne pričakujete takšne vdaje od Trumpa, poudarja Ferguson, razkol v ameriški hiši je ravno tisto, kar mu daje možnost za naslednje štiri leta v Beli hiši.
Trumpu je kulturni boj pisan na kožo
Drugače kot leta 1968 lahko letošnji nemiri v ameriških mestih rešijo trenutnega predsednika ZDA. Nemiri namreč lahko preusmerijo politične razprave s Trumpovega nesposobnega reševanja pandemije nazaj na področje kulturne vojne oziroma kulturnega boja, kjer je Trump izkušen bojevnik.
Ferguson v svojih kolumnah rad vzpostavlja zgodovinske vzporednice. Tako je v časniku Boston Globe maja 2016 evropsko migrantsko krizo primerjal s selitvijo germanskih ljudstev na ozemlje rimskega cesarstva, ki ga je sprožil prodor Hunov v Evropo. V istem članku je Francijo opisal kot državo v zatonu, ki ne more ustaviti islamizma, Evropsko unijo pa primerjal z zahodnorimskim cesarstvom in ji napovedal propad.
Ali so te napovedi pravilne, bo pokazal čas. Se pa je Ferguson pri Trumpu v preteklosti že dvakrat krepko uštel. V začetku leta 2016 je napačno napovedal, da bo Trump na republikanskih primarnih volitvah doživel ponižujoč poraz. To ga ni izučilo, ampak je tri tedne pred novembrskimi predsedniškimi volitvami napovedoval zmago Hillary Clinton in spet udaril mimo.
Je pa, roko na srce, po presenetljivem izidu referenduma o izstopu Velike Britanije iz EU junija 2016 izjavil, da bi Trump morda lahko zmagal s pomočjo elektorjev, če bodo v ključnih državah na volišča prišli njegovi volivci v zadostnem številu. To se je na koncu tudi res zgodilo. Clintonova je, kot so napovedovale ankete, dobila več glasov na ravni celotnih ZDA, a je Trump dobil več elektorjev.
Torijski panker gre v ZDA
Nasprotovanju Trumpu leta 2016 pa ne pomeni, da Ferguson spada na politično levico. Že kot najstnik je leta 1982 postal thatcherjanec in bil v študentskih letih na Oxfordu, kot se je pozneje opisal, torijski panker (njegova priljubljena pank skupina so bili Sex Pistols).
Za thatcherjanca, kot je Ferguson, se skorajda spodobi, da nasprotuje naukom angleškega ekonomista Johna M. Keynesa, ki je zagovarjal veliko vlogo države v gospodarstvu. Maja 2013 je Ferguson sprožil manjši vihar, ko je na vprašanje, kaj meni o Keynesovi misli, da smo na dolgi rok vsi mrtvi, odgovoril, da je bil Keynes ravnodušen do prihodnosti, ker je bil homoseksualec in ni imel otrok. Pozneje se je Ferguson opravičil za to izjavo.
Življenjska pot ga je pozneje z Otoka pripeljala v ZDA, kjer od leta 2002 predava zgodovino (med letoma 2004 in 2016 na Harvardu, od leta 2016 pa je raziskovalec na Hooverjevem inštitutu, ki deluje v okviru Stanfordske univerze).
Leta 2008 je bil svetovalec republikanskega predsedniškega kandidata Johna McCaina, leta 2012 pa je na volitvah podprl republikanca Mitta Romneya. Oba je premagal demokrat Barack Obama, ki ga Ferguson nima preveč v čislih. Od leta 2018 je Ferguson, ki se je rodil leta 1964 v Glasgowu v družini srednjega razreda, ameriški državljan.
Svet brez oktobrske revolucije in holokavsta?
Svojo desno politično usmeritev Ferguson kaže tudi v svojih zgodovinskih delih. Leta 1998 je dvignil precej prahu s svojo knjigo Škoda vojne (The pity of war), v kateri je glavno krivdo za izbruh prve svetovne vojne naprtil Veliki Britaniji. Ta se po njegovem mnenju ne bi smela vplesti v spopade na stari celini, ampak pustiti Nemčiji, da premaga Francijo in Rusijo ter na celini oblikuje zvezo držav pod nemškim vodstvom.
Če bi se to zgodilo, Evropa ne bi doživela boljševiške revolucije, druge svetovne vojne in holokavsta, je prepričan Ferguson. Velika Britanija pa bi ohranila imperij in ostala svetovna finančna sila. Njegovo zagovarjanje britanskega imperija gre v nos številnim na levici.
Vneti zagovornik neoimperialistične tolpe
Britanski marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm mu je tako sicer priznal, da je izjemen zgodovinar, a mu očital nostalgijo za propadlim imperijem. Ferguson se je tem očitkom posmehoval s šaljivo izjavo, da je "vneti zagovornik neoimperialistične tolpe".
Med letoma 1994 in 2011 je bil Ferguson poročen z britansko novinarko Susan Douglas, s katero ima tri otroke. Leta 2011 se je ločil in poročil z Ayaan Hirsi Ali (desno), s katero ima dva otroka. Hirsi Alijeva, ki je po rodu iz Somalije, je leta 2004 napisala scenarij za kratki nizozemski film Submission (sl. Podreditev), ki je kritičen do islama. Novembra 2004 je islamski skrajnež zaradi filma na ulici umoril režiserja filma Thea van Gogha. Hirsi Alijeva, ki že leta prejema grožnje islamskih skrajnežev, zdaj živi v ZDA. Ferguson je knjigo Civilizacija posveti Hirsi Alijevi, za katero pravi, da bolje od kogarkoli, ki ga pozna, ve, kaj zahodna civilizacija v resnici pomeni in kaj lahko še vedno ponudi svetu. Hirsi Alijeva je tudi kritična do gibanja Black lives matter.
Ferguson, ki že dolga leta piše ali je pisal kolumne za številne svetovno znane časnike in revije (Daily Telegraph, Daily Mail, Newsweek, Los Angeles Times, Financial Times, Boston Globe …), v katerih komentira aktualne dogodke in jim daje zgodovinske vzporednice, se seveda ne izogiba niti komentiranju zadnjih protestov v ZDA.
Pandemija bolj udarila po temnopoltih
Razloge zanje išče v posledicah pandemije, ki je v ZDA še zlasti prizadela temnopolte. Ti v Veliki Britaniji in ZDA pogosteje kot belci delajo v poklicih, ki so bolj izpostavljeni okužbam, saj morajo delati v prostorih, kjer ni mogoča socialna distanca.
Poleg tega temnopolti bolj bolehajo za sladkorno boleznijo imajo pogosteje čezmerno težo, kar povečuje njihovo izpostavljenost hujšemu poteku koronavirusne bolezni. Tudi gospodarske posledice pandemije so bolj prizadele temnopolte kot belce.
Fergusonova svarila
Kljub tem razumevajočim besedam za izbruh nezadovoljstva temnopoltih, pa Ferguson še zlasti na tviterju rad deli članke avtorjev, ki imajo zadržke do gibanja Black lives matter (na primer Colemana Hughesa), ki so kritične do medijev in ameriške levice, saj da sta ponoreli (na primer Matta Taibbija), ali pa med vrsticami svarijo pred tem, da bi ZDA postale nekakšna levičarska totalitarna država (na primer Andrewa Sullivana).
3