Ponedeljek, 22. 6. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
Je to novi Trump?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,79
7
43-letni senator Tom Cotton ima za sabo izkušnje, ki kar kličejo po visokem političnem položaju. Na prestižnem Harvardu je končal študij prava in je odlikovan veteran vojne v Afganistanu in Iraku (ima čin stotnika). Med letoma 2013 in 2015 je bil član predstavniškega doma ameriškega kongresa, od leta 2015 pa v senatu zastopa zvezno državo Arkansas.
Bo senator iz Arkansasa Tom Cotton novi Trump oziroma Trump 2.0, se v ZDA v strahu sprašujejo privrženci demokratov. Številni ga že vidijo kot republikanskega predsedniškega kandidata na volitvah leta 2024.
Več kot 120 tisoč mrtvih Američanov zaradi koronavirusne bolezni, bridke težave gospodarstva zaradi pandemije ter zajezitvenih ukrepov, ki se med drugim kažejo v rekordnem številu nezaposlenih, na koncu pa še smrt temnopoltega Georgea Floyda, ki je povzročila proteste in izgrede po ameriških mestih.
Španska gripa 1918, borzni zlom 1929 in rasni nemiri 1968
Ne preseneča, da je demokratski senator Chris Coons dejal, da se zdi, kot da ZDA naenkrat preživljajo špansko gripo iz leta 1918, borzni zlom iz leta 1929 in rasne nemire iz leta 1968. In vse to je zgrmelo na ramena Donalda Trumpa, ki se je pred nekaj meseci zaradi cvetočega gospodarstva že videl kot zanesljivi zmagovalec letošnjih predsedniških volitev.
Zadnje javnomnenjske ankete tako dajejo veliko prednost njegovemu demokratskemu izzivalcu Joeju Bidnu – celo tja do 13 ali 14 odstotnih točk. A do novembrskih volitev je še vedno precej časa in razpoloženje volivcev se lahko še spremeni. Tako kot se je v nekaj tednih zaradi pandemije in protestov v ZDA skoraj vse postavilo na glavo, se lahko do volitev trenutno iztirjene ZDA še vedno utirijo nazaj v ustaljene tirnice.
Kako se bo odločila Osrednja Amerika?
Ne smemo tudi pozabiti, da ameriški volivci svojega predsednika ne volijo neposredno, ampak posredno prek elektorjev. Po zadnjih ameriških predsedniških volitvah se je veliko govorilo, kako so javnomnenjske ankete napačno napovedale izid. A v resnici niso tako zgrešile, saj je Hillary Clinton na ravni celotnih ZDA dobila več glasov kot Trump. Usodno zanjo je bilo, da je Trump dobil več elektorjev.
Cotton bo moral s kandidaturo za predsednika počakati do leta 2024, letos bo za republikance še kandidiral Donald Trump. Ta tako kot Cotton nagovarja zlasti konservativne volivce iz tako imenovanega osrčja ZDA, medtem ko so demokrati zastopniki tako imenovanega urbanega arhipelaga, kamor spada tudi prestolnica Washington. Zato ne preseneča, da je bila Bela hiša na vrhuncu zadnjih protestov skorajda oblegana. 29. maja se je Trump za nekaj časa celo umaknil v bunker. Je pa Trump prvega junija iz oblegane Bele hiše demonstrativno zakorakal proti episkopalni cerkvi sv. Janeza in se tam fotografiral s Svetim pismom v roki. S tem je dal politično sporočilo svojim protestantskim volivcem iz osrčja Amerike, ki so ga leta 2016 množično podprli. Dan pozneje je Trump skupaj z Melanio obiskal še državno svetišče sv. Janeza Pavla II. Ne zato, da bi občudoval mozaik patra Marka Rupnika, ampak je bilo to politično sporočilo katoliškim volivcem, ki so ga leta 2016 večinsko podprli.
Zelo pomembno bo, kako se bo novembra odločila tako imenovana Osrednja Amerika (Middle America), to so več ali manj konservativno usmerjene zvezne države med zahodno in vzhodno obalo ZDA. To osrčje Amerike (America's heartland), kot tudi pravijo temu delu ZDA, je leta 2016 volilo za Trumpa.
Strah demokratov pred Trumpom 2.0
A ne glede na to, kako se bo najslavnejši in najbogatejši slovenski zet odrezal novembra letos, pa se številni (na levici tudi prestrašeno) sprašujejo, kdo bo novi Trump oziroma Trump 2.0, ki bo na podlagi ideologije trumpizma naskakoval Belo hišo leta 2024.
Zadnje čase so pogledi usmerjeni v 43-letnega senatorja iz Arkansasa Toma Cottona. Ta je dvignil precej prahu, ko je tretjega junija liberalno usmerjeni New York Times objavil njegovo kolumno, v kateri se je zavzel za uporabo vojske pri zagotavljanju miru v ameriških mestih, v katerih so se protesti pogosto sprevrgli v izgrede.
Večina ameriških volivcev za uporabo vojske
Pri tem se je Cotton skliceval na ameriške predsednike Dwighta Eisenhowerja, Johna F. Kennedyja in Lyndona B. Johnsona, ki so v 50. in 60. letih z uporabo vojske razganjali rasistične protestnike na ameriškem Jugu, ki so s preprečevanjem prihoda temnopoltih na pred tem izključno belske šole nasprotovali zakonom, ki so odpravili rasno razlikovanje v šolah. Prav tako je George Bush starejši leta 1992 uporabil vojake in marince v času rasnih izgredov v Los Angelesu, je še spomnil Cotton.
Senator Cotton in predsednik Trump že od samega začetka dobro sodelujeta. Cotton je med drugim velik podpornik Trumpove strožje politike do priseljevanja.
Pri uporabi vojske za umirjenje izgredov se je Cotton skliceval tudi na javnomnenjske ankete, po katerih je 58 odstotkov registriranih volivcev, vključno s polovico demokratov in 37 odstotki Afroameričanov, podprlo predlog, da mesta za vzpostavitev reda pokličejo na pomoč vojsko.
Zaradi Cottonove kolumne zavre med liberalci
Cottonova kolumna je seveda razburila liberalno Ameriko, pa tudi številne novinarje New York Timesa. Časnik se je tako opravičil za objavo kolumne, urednik mnenjske rubrike James Bennet, ki je dovolil objavo, pa je odstopil. Cottonova kolumna je bila objavljena v času, ko so bile ZDA na robu živčnega zloma in ostro razklane.
Kako blizu vrelišča je bilo dogajanje, se je pokazalo, ko se je predsednik Trump v času protestov pred Belo hišo za nekaj časa celo umaknil v bunker.
Levi in desni strahovi
S konservativne strani so v teh napetih dnevih prihajala svarila pred vladavino drhali, z liberalne pa svarila pred vojaško diktaturo in odpravo demokracije v slogu Dekline zgodbe. In Cottonova kolumna se je liberalcem zdela kot napoved desničarske vojaške diktature.
Nekdanji Trumpov glavni svetovalec Steve Bannon je bil eden prvih, ki je ugotovil, da je Cotton sposoben nagovoriti tako Trumpovo volilno bazo kot republikanski establišment. Bannon je marca letos tudi podprl Cottona, ko je ta začel širiti teorijo, da se je novi koronavirus, ki ga Cotton označuje kot kitajski virus ali virus iz Wuhana, po svetu začel širiti iz laboratorija v Wuhanu.
Cotton, ki so ga nekateri na levici že leta 2017 razglašali za jastreba in najnevarnejšega senatorja, je čez noč za ameriške liberalce in svetovno levico nasploh postal skorajda sovražnik številka ena.
Svarila pred Cottonom
Kolumnistka britanskega Guardiana Arwa Mahdawi, ki je palestinsko-angleškega rodu in živi ZDA, je tako Cottona razglasila za nevarnega skrajneža, ki si želi vojaški udar. "Mislite, da je Trump slab? Predsednik Cotton bo še bolj grozljiv," Mahdawijeva svari že v naslovu svoje kolumne.
Cotton se ji zdi nevaren tudi zato, ker lahko nagovori tako Trumpove privržence znotraj republikanske stranke, prav tako pa ima tesne stike z republikanskim establišmentom, ki ni vedno zadovoljen s Trumpom.
Cotton predlagal nakup Grenlandije
Cottton je namreč varovanec neokonservativca Billa Kristola, ki je velik nasprotnik Trumpa (tako imenovani never trumper, to je republikanec, ki ne bo nikoli podprl Trumpa). Kristol, ki je bil velik zagovornik ameriškega napada na Irak in je velik nasprotnik Irana, je tudi denarno podprl Cottonovo volilno kampanjo za senat.
Lani poleti se je med ZDA in Dansko zaiskrilo, ko se je izvedelo za Trumpovo željo, da bi Danska Grenlandijo prodala ZDA. V resnici to ni Trumpova zamisel, ampak Cottonova. Na Grenlandiji imajo ZDA sicer že desetletja svoje letalsko oporišče Thule (na fotografiji). Cotton je svojo zamisel o nakupu Grenlandije utemeljil tudi v članku za New York Times, v katerem je spomnil, da so se ZDA v preteklosti širile tudi z nakupi ozemelj (Aljaska, Louisiana, Florida …). V članku je Cotton še zapisal, da morajo ZDA kupiti Grenlandijo, saj obstaja nevarnost, da se bo otoka pred ZDA polastila Kitajska.
Po drugi strani pa je Cotton tudi navdihovalec številnih Trumpovih dejanj. Tako je bil prav on tisti, ki je Trumpu predlagal nakup Grenlandije od Danske. To zamisel je Cotton lani zagovarjal tudi v kolumni v New York Timesu.
Kdo bo ameriški duce?
Tudi Trumpova prepoved letalskih poletov med ZDA in Kitajsko v začetku izbruha novega koronavirusa je bila najprej Cottonova zamisel. On je bil tudi prvi kongresnik, ki je v skladu s Trumpovim videnjem omejevanja priseljevanja spisal zakon o omejevanju zakonitega priseljevanja.
Še bolj kot Guardian po Cottonu udriha kolumnist ameriškega tednika The Nation Jeet Heer. Zanj Trump ni ameriški Mussolini, ampak zgolj ameriški Gabriele D'Annunzio. Pesnik, vojak in pustolovec D'Annunzio, ki je med letoma 1919 in 1920 vladal Reki, je bil napovedovalec italijanskega fašizma in vladavine Benita Mussolinija, ki je dokončno odpravil šibko italijansko demokracijo.
Kot piše Heer, je tudi Trump, ki razgalja šibkosti ameriškega sistema, zgolj predhodnik pravega ameriškega duceja oziroma ameriškega Mussolinija, ki bo odpravil demokracijo. Kot morebitne prihodnje ameriške duceje oziroma Trumpove naslednike kolumnist The Nationa vidi tri osebe: televizijskega voditelja na Fox News Tuckerja Carlsona, senatorja iz Misurija Josha Hawleyja in Cottona. Največ možnosti, da postane Trump 2.0, daje prav zadnjemu.
Globoko in ostro razdeljene ZDA
Pogled, ki v Cottonu vidi nevarnega skrajneža in demagoga, ki bo odpravil demokracijo in jo nadomestil z avtoritarno vojaško diktaturo, je po svoje viden znak globoke politične razklanosti v ZDA na (levo)liberalno demokratsko in konservativno republikansko Ameriko.
Cotton se je leta 2014 poročil z odvetnico Anno Peckham, s katero ima dva otroka. Na fotografiji: Cotton in njegova žena na Trumpovem lanskem shodu v Minneapolisu.
Če so republikanci zadnja leta postali glasniki konservativnega osrčja ZDA, pa so demokrati v zadnjih letih postali stranka tako imenovanega urbanega arhipelaga oziroma mestnega otočja.
Modri arhipelag v rdečem morju
Urbani arhipelag je izraz za ameriška (vele)mesta, v katerih imajo prevlado demokrati in so kot nekakšni liberalni modri otoki sredi republikanskega rdečega morja – morja predmestij in podeželja, ki so usmerjena konservativno (modra je v ZDA barva demokratov, rdeča pa republikancev, op. p.).
In če na levi strani ameriške politike Trumpovo gibanje vidijo kot pohod za odpravo demokracije in uvedbo desne diktature, na desni strani modri arhipelag, ki je trdno v rokah demokratov, vidijo kot dejansko enopartijski sistem, v katerem pod okriljem gibanja Black lives matter trenutno poteka ameriška različica kulturne revolucije (takšen je na primer pogled Trumpu zvestega spletnega medija Breitbart).
Tako kot so bili izvajalci izvirne kitajske kulturne revolucije mladi privrženci trdega komunista Maa Cetunga, naj bi bila v ameriški različici kulturne revolucije mladina prav tako v ospredju čiščenja ostankov tradicionalne kulture in avtoritete v enopartijskem modrem arhipelagu.
7