Jure Baloh: Raka bi imel raje v ZDA kot pa v Sloveniji

Jure Baloh Foto: Lastni arhiv Leta 2010 se je Jure Baloh iz Domžal odpravil v ZDA na dvoletni magistrski študij menedžment zdravstva. "Takrat sem odšel v ZDA, ker sem želel dobiti mednarodne izkušnje. Najprej sem razmišljal o študiju v Evropi, vendar sem hitro ugotovil, da si želim dlje, zato sem začel iskati priložnosti v ZDA," o motivaciji za odhod čez Atlantik v smehu pove Baloh.

Na začetku akademske poti v tujini si je želel po zaključku študija z novim znanjem vrniti v Slovenijo. Zakaj se je – v Ljubljani diplomirani ekonomist – odločil za študij, povezan z zdravstvom, sogovornik še danes pravzaprav ne ve točno. "Bil sem mlad in všeč mi je bila ideja, da bi s svojim delom prispeval k izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Kot diplomirani ekonomist sem ocenil, da bom imel boljše zaposlitvene priložnosti z dodatno izobrazbo," pojasni Baloh, ki je magisterij opravil na Univerzi  Missouri-Columbia.

Ekonomist med naravoslovci

Med študijem je ugotovil, da ima zaradi dodiplomske izobrazbe (ekonomija) veliko prednost v primerjavi z drugimi študenti. "Večina sošolcev je na magistrski študij prišla z naravoslovnimi znanji, ne pa z ekonomskimi – predvsem mislim na poznavanje statistike, financ in organizacije," razloži Baloh. Tudi zato je med študenti izstopal in hitro so ga opazili nekateri profesorji, ki so imeli velik vpliv na njegovo nadaljnjo kariero. In kako je financiral študij? "Prvo leto samoplačniško, v drugem letu pa sem postal asistent na univerzi, kar je pokrilo šolnino in del življenjskih stroškov," pojasnjuje Baloh.

Ko je zaključil magistrski študij, je izbiral med službo v zasebnem sektorju in nadaljevanjem akademske poti. "Že takrat sem se želel specializirati za kakovost v zdravstvu. Hitro sem ugotovil, da ima veliko ljudi na tem področju narejene doktorate," pojasnjuje sogovornik.

Obamacare in digitalizacija

Tudi dogajanje v ameriškem zdravstvu mu je olajšalo končno odločitev, ali ostati v akademskem svetu. Ravno v tistem času je potekala intenzivna digitalizacija zdravstvenega sistema v ZDA, poleg tega pa je v veljavo stopil Obamacare. "Doktorat je bil najbolj smiselna izbira. Poleg tega so mi nekateri profesorji svetovali, kje in kako naj nadaljujem akademsko pot, in Univerza v Iowi je bila naslednji logičen korak. Bil sem sprejet in začelo se je petletno popotovanje do doktorskega naziva," v smehu pojasnjuje intervjuvanec.

Za študij je dobil štipendijo, ki je pokrila večino njegovih stroškov. "Za najemnino in hrano je bilo dovolj. Za luksuz, kot je bil recimo avto, pa je bilo treba najti še druge vire prihodkov," se petih let v Iowi spominja sogovornik.

"Nikoli nisem imel namena delati na univerzi. Vendar me je življenje – zaradi nove družine – odpeljalo v Arkansas. Na srečo sem pred selitvijo začel pripravljati postdoktorsko specializacijo z antropologinjo, ki je imela povezave ravno z Arkansasom. Še pred epidemijo koronavirusa smo z ekipo v Iowi raziskovali, zakaj sta umivanje rok in uporaba zaščitnih mask in rokavic med zdravstvenimi delavci tako pomanjkljiva. Že takrat se mi je zdelo čudno, da si ljudje pogosteje ne umivajo rok," razlaga Baloh. Foto: Lastni arhiv

Družina spremeni vse

Doktorat bi sicer lahko končal v štirih letih, vendar si je "vzel svoj čas". Prva tri leta je opravljal izpite, zadnji dve leti pa raziskovalno delo, to je bilo podlaga za njegov doktorat, ki ga je končal 2017. Med študijem je spoznal svojo bodočo ženo in mater svojih otrok.

"Nikoli nisem imel namena delati na univerzi. Vendar me je življenje – zaradi nove družine – odpeljalo v Arkansas. Na srečo sem pred selitvijo začel pripravljati postdoktorsko specializacijo z antropologinjo, ki je imela povezave ravno z Arkansasom. Še pred epidemijo koronavirusa smo z ekipo v Iowi raziskovali, zakaj sta umivanje rok in uporaba zaščitnih mask in rokavic med zdravstvenimi delavci tako pomanjkljiva. Že takrat se mi je zdelo čudno, da si ljudje pogosteje ne umivajo rok," razlaga Baloh.

In ko je končno prišel čas za selitev v zvezno državo Billa Clintona, mu je ravno sodelovanje z antropologinjo odprlo vrata na Univerzo za medicinske vede v Arkansasu, kjer je postal docent in pred mesecem dni napredoval do položaja izrednega profesorja.

Kaj pravzaprav raziskuje?

"Prvih pet, šest let profesure nikoli in nikomur ne rečeš ne," odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav raziskuje na univerzi, začne sogovornik. "Na začetku dela v Arkansasu sem recimo sodeloval pri projektu vzpostavitve programa za preventivo diabetesa. Danes imamo ukrepe, ki zelo izboljšajo kakovost življenja sladkornih bolnikov oziroma preprečijo razvoj takih bolezni. Vendar v Arkansasu program nikakor ni zaživel," svoj prvi raziskovalni projekt opiše Baloh. Izkazalo se je, da na ameriškem podeželju ljudje nimajo dostopa do zdrave hrane, prav tako ni veliko infrastrukture za rekreacijo. "Ravno nasprotno od stereotipov, ki jih imamo o življenju na podeželju," pojasni sogovornik.

Veliko se ukvarja tudi z odvisnostjo in psihološkim zdravjem. "Obamacare je zavarovalnicam prvič zapovedal, da morajo financirati tudi zdravljenje ljudi s psihološkimi težavami in odvisnostjo. In sistem ni bil pripravljen na to," pojasni Baloh. Infrastruktura po besedah sogovornika ni bila dovolj razvita, da bi lahko pomagala vsem ljudem, ki so pomoč potrebovali.

Nekaj je teorija, praksa pa je vedno drugačna

Velik izziv so bili tudi kadri, saj je veliko zaposlenih slabo izobraženih in izurjenih, mnogi so se za to pot odločili ravno zaradi lastne odvisnosti v preteklosti. V sistemu je relativno malo denarja in tudi plače so nizke. Poznamo pa danes učinkovite metode dela, ki pomagajo raznovrstnim izzivom bolnikov.

"In jaz se ukvarjam z vprašanjem, kako jih čim bolj učinkovito vpeljati v realni sistem," razloži sogovornik. Mu je uspelo? "Iskreno povedano, skozi eno prvih raziskav sem z ekipo spoznal, da so izzivi sistema v resnici čisto drugačni, zato smo se osredotočili na bolj aktualna vprašanja, kot sta razvoj in podpora kadrov. Nekaj je teorija, praksa pa je vedno drugačna," pojasni Baloh.

"Rešitev je pravzaprav učenje 'učiteljev'. Ugotovili smo, da je večina ljudi na vodstvenih položajih odlično podkovana v strokovnih znanjih, o vodenju ljudi in organizacije pa ne vedo skorajda nič. Nekateri so mi celo priznali, da pri vodenju ljudi uporabljajo kar klinična znanja za zdravljenje pacientov. Na menedžerske funkcije so napredovali le na podlagi strokovnega dela in seniornosti," razkriva sogovornik.

Rešitev za en izziv ustvari nov problem

Eden izmed Balohovih raziskovalnih projektov je bila tudi implementacija novega zdravila za HIV v zdravstveni sistem. "Zdravila so relativno zelo učinkovita. Do zdaj so prevladovala zdravila v obliki tablet, ki jih morajo oboleli jemati vsak dan. In izkaže se, da je to za veliko ljudi kar velika težava," pojasni Baloh.

Kako je to mogoče? Ali ni vzeti tableto na dan najlažja rešitev?

"Izkaže se, da ne. Razlogov je veliko in so zelo pogojeni s socialno-ekonomskim stanjem in življenjskim slogom obolelih. Zato je novo zdravilo, ki ga oboleli dobi le enkrat na dva meseca prek injekcije – torej mora obiskati zdravstveno ustanovo –, veliko obetalo," pojasni Baloh. Tudi za obolele se je to po njegovih besedah izkazalo za boljši način. Izziv za sistem pa se je pojavil na drugi strani – v zdravstvenih ustanovah. Te so morale organizirati oziroma najeti nove kadre, jih izobraziti ter pripraviti ustrezne prostore in logistične postopke.

Je ameriško zdravstvo res v tako slabem stanju, kot mislimo v Sloveniji? "Ja in ne. Ameriški sistem je čudna mešanica javnega in zasebnega zdravstva in v ZDA velja rek, da imajo najslabše stvari od obeh sistemov. Poleg tega imata obe politični stranki – torej demokrati in republikanci – popolnoma nasprotna pogleda na zdravstvo. Rezultat tega je, da javno zdravstvo ni najboljše, zasebno pa je relativno nedostopno," pojasnjuje Jure Baloh (na fotografiji skrajno levo). Foto: Lastni arhiv

"Rezultat naše raziskave je na podlagi realne prakse narejen sistem, osnovan okoli ključne vloge farmacevtov, kar se je izkazalo za preprostejšo, cenejšo in hitrejšo implementacijo tega programa v obstoječe delo zdravstvenih ustanov," pojasni Baloh. "To je le nekaj hitro opisanih projektov, s katerimi sem se ukvarjal ali se z njimi še ukvarjam na univerzi. To počnem okoli 70 odstotkov časa, preostalih 50 odstotkov časa pa namenim poučevanju in administrativnim zadevam," konča sogovornik.

70 odstotkov časa za raziskave, 50 odstotkov pa za druge stvari. To je skupaj 120 odstotkov, kako je to mogoče?

"Pač se ne izide, da bi vse, kar moramo storiti, naredili v odmerjenem delavniku. Delamo več kot sto odstotkov službenega časa," pojasni profesor.

ZDA vs. Slovenija: To je bolje na Južni strani Alp

Je ameriško zdravstvo res v tako slabem stanju, kot mislimo v Sloveniji? "Ja in ne. Ameriški sistem je čudna mešanica javnega in zasebnega zdravstva in v ZDA velja rek, da imajo najslabše stvari od obeh sistemov. Poleg tega imata obe politični stranki – torej demokrati in republikanci – popolnoma nasprotna pogleda na zdravstvo. Rezultat tega je, da javno zdravstvo ni najboljše, zasebno pa je relativno nedostopno," pojasni Baloh in doda: "Brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA dobesedno nimaš nič."

Imajo pa po sogovornikovih besedah težave z dostopom do zdravstvenih storitev tudi osebe, ki sicer so zdravstveno zavarovane, vendar jim zavarovanje ne pokriva vseh pregledov, posegov in zdravljenj.

"Mentalno zdravje, odvisnost, pa tudi recimo zdravstvene storitve pri rojstvu. V porodnišnicah te po nekaj dneh po rojstvu otroka že čudno gledajo, kaj še delaš tam. Ko pride mama z otrokom domov, ni pravzaprav nobene pomoči sistema več. So samo telefonske številke, na katere lahko pokličeš, če imaš kakšno vprašanje, medtem ko je v Sloveniji še vedno delujoč sistem babic in sester, ki pridejo novorojenčka in mamo pogledati večkrat v prvih dneh," pravi Baloh. Po njegovih besedah so rojstvo in prvi meseci življenja težavni predvsem za ljudi iz najnižjega sloja. Pomanjkanje sredstev, informacij in zavarovanja vodi do omejenega dostopa do oskrbe, kar v primeru, da sta otrok in mati zdrava niti ni težava. "V nasprotnem primeru pa …" poudarja Baloh.

Vendar ni vse zlato, kar se sveti

Čeprav Evropejci uradno živijo dlje od Američanov – s čimer mnogi argumentirajo, da je ameriški zdravstveni sistem veliko slabši od evropskega –, po mnenju sogovornika v ZDA ni vse tako slabo. Na mnogih področjih je ravno nasprotno.

"Če bi imel raka, bi se veliko raje zdravil v ZDA kot pa v Sloveniji. Seveda pod pogojem, da imam dobro zavarovanje. Tudi za srčno-žilna obolenja in druge bolezni velja enako," razkrije sogovornik. V ZDA so namreč po Balohovih besedah na voljo najnovejše metode zdravljenja, tudi tiste v zgodnjih fazah razvoja in raziskav. Prav tako so Američani veliko bolj naklonjeni novim tehnologijam, zdravilom in posegom, kar pa sicer hitro vodi do "preveč zdravljenja" – in tudi to lahko ima negativne posledice.

"Ali je rak prostate res treba operirati? Statistično se življenjska doba morda podaljša za nekaj mesecev, kakovost življenja pa je lahko veliko slabša pri operiranih osebah," poudari sogovornik.

Kako se živi v Trumpovi Ameriki?

"Večina ljudi v ZDA živi normalno. Je veliko revščine, vendar v povprečju ljudje živijo dobro. Je pa ameriška kultura seveda drugačna, in dobro življenje je za Američane nekaj drugega kot za Slovence. Američani, se mi zdi, manj vlagajo v avtomobile in nepremičnine – še posebej za vzdrževanje in obnovo – in denar namenijo za druge stvari, kot so recimo restavracije, zabava in druge storitve," svoje izkušnje iz življenja na drugi strani Atlantika opiše sogovornik.

"Za naše nazore je to bolj zapravljanje oziroma potrošništvo, Američanom pa to daje neko kakovost življenja." Ali so Američani res taki deloholiki, kot se predstavlja v Evropi? "Če pogledam akademski svet, profesorji na najboljših univerzah res veliko delajo. Vendar to velja bolj ali manj le za Ivy League in druge elitne univerze, kjer so pričakovanja bistveno višja. Na moji univerzi zagotovo ni tako," v smehu razloži sogovornik, ki pa točnega števila dni dopusta, ki ga ima na leto, niti ne pozna.

"Imam več dopusta, kot ga lahko porabim, vendar kultura v ZDA ni taka, da bi lahko šel v kosu za dlje časa na dopust, kar je v Evropi skoraj človeška pravica," poudarja Baloh, ki tedensko dela od 50 do 60 ur.

"Vendar lahko večino dela opravim, ko želim. Torej imam fleksibilen delovnik. Imam pa tudi sodelavce, ki delajo od osme do 16. ure. Dokler imajo rezultate, se ob to v bistvu nihče ne obregne," poudari sogovornik in doda, da je velika razlika med generacijami. "Starejši Američani skoraj ne razumejo koncepta dopusta in ravnotežja med službenim in zasebnim življenjem, milenijci pa se z njimi ne strinjamo. Želimo imeti tudi zasebno življenje," poudari Baloh.

Edina razlika, ki jo je prinesel drugi mandat Donalda Trumpa, zadeva tuje študente. "Mečejo jih sicer ne iz države, vendar vsem svetujemo, da ne zapuščajo ZDA, ker morda jih ne bi več spustili v državo," lastno izkušnjo opiše Jure Baloh (tretji z leve, skupaj s svojimi študenti). Foto: Lastni arhiv

Koliko ga plačajo?

Za kakšno plačo pa dela tudi več kot 200 ur na mesec? "Dobro sem plačan," v smehu razkrije sogovornik, ki pa točne številke ne želi izdati: "Recimo, da letno prejmem od sto do 150 tisoč ameriških dolarjev - torej od približno 86 tisoč evrov do približno 130 tisoč evrov." 

Neto? "Ne, bruto, so pa davki in prispevki relativno nizki. Največji strošek je v bistvu zdravstveno zavarovanje. Ne živimo luksuzno, vendar nam prav nič ne manjka," poudari Baloh.

Če bo nadaljeval kariero v svetu akademikov, bo lahko kot redni profesor plačan več kot 200 tisoč ameriških dolarjev (približno 173 tisoč evrov) na leto. "Če si zelo uspešen na projektih, lahko zraven še kar nekaj zaslužiš. Naše plače so primerljive s prihodki odvetnikov in splošnih zdravnikov," razloži Baloh.

Ga čaka deportacija?

ZDA se v drugem mandatu Donalda Trumpa hitro spreminjajo, ameriški predsednik je predvsem aktiven na področju migracij. Na udaru so recimo tudi tuji študentje na ameriških univerzah. Sogovornika kaj skrbi, da ga bodo deportirali? "Če bodo deportirali mene, bodo morali tudi Melanio," v smehu odgovori in doda: "Imava čisto isti status. Tehnično je edini razlog, da ti lahko vzamejo državljanstvo, če si lagal in prikrival informacije v postopku pridobitve državljanstva." Sogovornik dodaja, da je v medijih veliko govora o tem, v praksi pa se za večino ljudi ni veliko spremenilo. "Imam prijatelje in sodelavce, ki nimajo državljanstva in še vedno delajo brez težav, tudi tisti iz Irana, Kitajske …" poudarja sogovornik.

Edina razlika, ki jo sam občuti, so tuji študentje. "Mečejo jih sicer ne iz države, vendar vsem svetujemo, da ne zapuščajo ZDA, ker jih morda ne bi več spustili v državo," lastno izkušnjo opiše sogovornik. Študentom tudi svetujejo, naj bodo previdni, kaj govorijo v javnosti in kaj pišejo na spletnih družbenih omrežjih.

"To je v bistvu najbolj šokantna sprememba, da moramo vsi paziti, kaj govorimo v javnosti. Pred Trumpom smo morali samo paziti, kaj smo rekli v službi. Vendar pri nas, na jugu ZDA, indoktrinacije raznolikosti in vključenosti ni bilo toliko," pravi sogovornik. A ob tem poudari še eno spremembo, ki jo je prinesla druga era Trumpa.

"V času Bidna je moralo veliko projektov, za katere smo želeli dobiti državni denar, vključevati rešitve za raznolikost in vključenost, Trumpova administracija pa je prenehala financirati ravno projekte, ki imajo ta del zelo izpostavljen," še pove sogovornik.

Vrnitev v Slovenijo?

"Želja zagotovo je, vendar bom najprej počakal, da otroci odrastejo in se odpravijo na fakultete," o vrnitvi v domovino pravi Baloh. Poudarja, da se lahko v času Trumpa stvari spremenijo z danes na jutri, in na to je vedno pripravljen. "Na univerzah smo zelo odvisni od državnega denarja, in če se prekine financiranje naših programov, bomo ostali brez ključnih sredstev in morda tudi brez služb," poudari sogovornik in doda, da ga tudi status izrednega profesorja ne more rešiti pred tem.

"Če ni denarja, pač ni denarja. Imam kolegico, ki je tudi izredna profesorica, vendar je njena plača skoraj povsem vezana na projekte. Če izgubi projekte, tehnično lahko obdrži službo, vendar brez plače," razloži sogovornik in pogovor konča: "Kakorkoli, rad bi se prej ali slej vrnil domov. Lepo je v Sloveniji."

Sportal Tina Pisnik in njena ameriška zgodba

Trendi Skladatelj Anže Rozman: Nekateri v Sloveniji se morda ne zavedajo, kako lahko in lepo nam je v resnici

Sportal Vanja Černivec v ZDA uresničuje sanje: Vse skupaj je eno veliko presenečenje

Novice Pred 15 leti z natisnjenim življenjepisom vstopil v elitno londonsko restavracijo, danes je generalni menedžer #video

Sportal Slovenski nogometni orjak Žiga Lipušček z mlado družino uživa v Latviji