Skladatelj Anže Rozman: Nekateri v Sloveniji se morda ne zavedajo, kako lahko in lepo nam je v resnici

Kdaj ste vedeli, da želite postati profesionalni glasbenik?

Kot otroka sta me dedek in babica vedno vzela zraven na koncerte klasične koncertne glasbe. Ko sem bil star okoli štiri leta, sem z dedkom pogostokrat obiskal opero, z babico pa Slovensko filharmonijo. Vedno mi je po teh koncertih glasba odzvanjala še naprej v glavi in zelo hitro sem ugotovil, da so moji možgani improvizirali na to, kar so slišali.

Glasba, ki sem jo potem slišal v glavi, je kasneje prešla v glasbo, ki je v bistvu še nisem slišal, ampak so jo možgani sami producirali. Dedek in babica sta imela klavir in pri okoli štirih letih sem improviziral na klavirju. Nisem se želel učiti skladbic, ampak sem želel igrati nekaj svojega.

Kasneje smo šli s starši živet v Ameriko, kjer je moja mama delala raziskave na Vanderbilt University v povezavi z biokemijo. Tako smo od leta 1995 do 1998 živeli v Nashvillu v Tennesseeju. Ko smo se vrnili nazaj v Slovenijo, me je mami vpisala v glasbeno šolo Franca Šturma in takrat sem začel igrati klavir ter začel pisati tudi svoje skladbe.

Oče je na štirih disketah našel Microsoft midisession program za komponiranje, zelo preprost notacijski program za Windows. Pomagal sem si in pisal tudi s tem. Bil sem zelo slab v klavirju, ker sem očitno rad improviziral. Nato sem šel v srednjo šolo in se vzporedno vpisal tudi v srednjo glasbeno šolo (na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana na smer glasbeni stavek). Potem sem res ves čas posvečal glasbi in komponiranju doma. Moj mentor je bil takrat Janez Osredkar, ki sem mu pokazal tudi svoje skladbe, in vedno bolj mi je bilo jasno, da je to to, kar želim početi. Nisem pa blestel in nisem bil noben genialec.

"Takoj ko sem bil sprejet na kompozicijo, sem si zadal cilj, da ne želim pisati za svoj predal, ampak želim, da ljudje poslušajo in instrumentalisti igrajo mojo glasbo. Hodil sem do svojih kolegov in jih spraševal, ali jim lahko kaj napišem. Veliko me jih je zavrnilo, nekaj pa jih je tudi reklo da." Foto: Profimedia

Po maturi sem se moral vpisati na neko fakulteto in tako sem se vpisal na glasbeno pedagogiko na akademiji za glasbo, saj se mi je zdelo, da za kompozicijo nisem dovolj dober in sem menil, da zato zagotovo ne bi opravil sprejemnih izpitov. Takratna profesorica za klavir na srednji glasbeni šoli mi je rekla, da me ne bo pripravljala na sprejemne izpite, ker ji bom naredil sramoto, kar ni bilo zelo lepo od nje.

Ko sem bil sprejet na akademijo, sem vzporedno kasnejšemu mentorju Janiju Golobu nosil kazat skladbe in rekel je, da nekaj vidi v meni in naj se v naslednjem letu prepišem na kompozicijo. Naredil sem sprejemni izpit in se prepisal. Več ali manj je od takrat do danes to kar počnem, pišem in skladam.

Če si prišlek v novem mestu, potrebuješ nekaj let, da si ustvariš novo okolje in spoznaš ljudi, ki jim lahko rečeš pravi prijatelji.

Ali ste po zaključku študija takoj vedeli, da želite svojo karierno pot razvijati v tujini?

Ne, bistvena razlika med mano in mojimi vrstniki je bila to, da mi je pisanje glasbe predstavljalo največji užitek. Takoj ko sem bil sprejet na kompozicijo, sem si zadal cilj, da ne želim pisati za svoj predal, ampak želim, da ljudje poslušajo in instrumentalisti igrajo mojo glasbo. Hodil sem do svojih kolegov in jih spraševal, ali jim lahko kaj napišem. Veliko me jih je zavrnilo, nekaj pa jih je tudi reklo da.

Tako sem napisal tudi svojo prvo skladbo za flavto in klavir Pripoved gozdne nimfe za flavtistko Kajo Lešnjak. Najprej je to igrala ona, nato je bilo delo všeč še profesorjem, ki so delo prenesli na svoje študente. Tako nekako je moje ime prišlo na površje in kolegi so nato prihajali do mene, če jim lahko kaj napišem. Moja glasba se je začela vse pogosteje izvajati in tudi na akademiji za glasbo je odličen program, da imajo študenti kompozicije možnost izvedbe z orkestrom, kar je v tujini izjemno težko, na akademiji za glasbo pa je to redna praksa.

"Po štirih letih sem se počutil, da sem v Sloveniji naredil večino, kar sem želel doseči in narediti: abonmajski koncert s Slovensko filharmonijo, sodelovanje z največjimi slovenskimi glasbeniki. Zato sem se nekako počutil artistično omejenega. Nekega lepega dne sem kar poklical Hansa Zimmra, če je kakšna možnost, da pridem delat zanj. Pol leta po tem pa sem bil januarja 2018 že v Los Angelesu." Foto: Osebni arhiv Anžeta Rozmana

Imel sem srečo, da sem imel kar nekaj skladb, ki jih je med mojim študijem izvedel orkester. V tretjem letniku sem pristal pod mentorstvom Alda Kumarja, ki je izjemen slovenski skladatelj. Veliko ustvarja tudi filmsko glasbo in rekel sem mu, da me to zanima in če mu lahko kdaj pomagam. Tako sem se s filmsko glasbo ukvarjal v tretjem in četrtem letniku.

Po končanem študiju sem se vpisal na Berklee College of Music v Valencii, smer filmska glasba, ker v Sloveniji podobnega študija ni. To je bilo res izjemno leto, tudi faks je bil izjemen. Ogromno so imeli studiev, kjer sem preživel praktično cele dneve ter delal in pisal. Če se začneš ukvarjati s filmsko glasbo, potem zreš v tujino, saj se je v Sloveniji praktično nemogoče preživljati s filmsko ali pa samo s koncertno glasbo. To je zelo zelo težko.

Kako vam je torej uspelo priti v tujino?

Kako sem prišel do tujine? Berklee College nas je peljal v London, v enega izmed studiov, kjer je v istem času za film Interstellar (Medzvezdje) snemal glasbo Hans Zimmer s Christopherjem Nolanom. Takrat sem Hansa spoznal in spregovorila sva nekaj vljudnostnih besed. Hodil je med hodniki in me očitno slišal snemati mojo skladbo. Ta posnetek sem kasneje objavil na splet, na enega izmed blogov, in on je to prebral in poslušal. Kasneje sva se nekajkrat slišala tudi po telefonu. Rekel je, da nekaj vidi v meni in pri tem je nekaj časa ostalo.

Po študiju sem se vrnil v Slovenijo ter začel delat aranžmaje in orkestracijo za muzikal Cvetje v jeseni. Na akademiji za glasbo sem bil asistent in nato docent, veliko sem delal tudi z Laibachi. Veliko sem delal tudi glasbo za reklame in orkestre. V Sloveniji sem imel kar lepo štiriletno kariero.

S Hansom pa sva bila prijatelja na Facebooku. Vedno, ko sem kaj objavil, je on kaj pokomentiral, saj je sam tudi velik oboževalec Laibachov in je spremljal moje delo. Po štirih letih sem se počutil, da sem v Sloveniji naredil večino, kar sem želel doseči in narediti: abonmajski koncert s Slovensko filharmonijo, sodelovanje z največjimi slovenskimi glasbeniki. Zato sem se nekako počutil artistično omejenega. Nekega lepega dne sem kar poklical Hansa Zimmra, če je kakšna možnost, da pridem delat zanj. Pol leta po tem pa sem bil januarja 2018 že v Los Angelesu.

Kaj vas je gnalo, da zapustite Slovenijo in se preselite čez lužo na zahodni del ZDA?

V meni je tlela želja do ustvarjanja, ne pa želja po tem, da zapustim dom, kar mi je še vedno težko.

Kaj je za vas torej predstavljala selitev v ZDA, v vam takrat neznano okolje?

Bilo je grozno. Zagotovo je bilo leto 2018 najtežje in najbolj depresivno leto mojega življenja. Imel sem veliko domotožje, vse leto sem bil na robu depresije. Življenje tukaj je drago. Ko sem pristal z letalom, sem imel sicer polno zaposlitev. V filmski glasbi so avtorske pravice tiste, ki prinesejo dobre in stabilne finance, a za to je treba počakati nekaj let, da se to nabere.

"Prvo leto ali pa dve sem bil finančno tudi precej na tleh, tako da nisem imel pretirano veliko od življenja tukaj. Potem pa so se stvari začele obračati malce na bolje, spoznal sem Karo Talve, ki je danes moja žena in je tukaj tudi skladateljica." Foto: Guliverimage

Prvo leto ali pa dve sem bil finančno tudi precej na tleh, tako da nisem imel pretirano veliko od življenja tukaj. Potem pa so se stvari začele obračati malce na bolje, spoznal sem Karo Talve, ki je danes moja žena in je tukaj tudi skladateljica. Prišel je tudi covid, ko je bilo vse precej ubogo, a vsaj skupaj sva bila s Karo. Vsako naslednje leto je šlo vse malce na bolje. Tako finančno, delovno kot tudi ljubezensko na boljše.

Če si prišlek v novem mestu, potrebuješ nekaj let, da si ustvariš novo okolje in spoznaš ljudi, ki jim lahko rečeš pravi prijatelji. Zelo težko je zapustiti domovino in začeti življenje nekje drugje. Sam nisem niti nikoli načrtoval tukaj ostati, mislil sem, da bom v Los Angelesu ostal dve leti in se bom potem vrnil domov, kar se seveda zdaj ni zgodilo. Domotožje je del mene in bo vedno del mene.

Z ženo sva dom našla v Pacific Palisades, ki je mestece, najbolj podobno evropskemu načinu življenja. Sam namreč prihajam iz Črnuč v Ljubljani, iz hiše zraven gozda. Tam sva imela hišo praktično na hribu, korak stran od narave. Bilo je zelo varno, lepo mestece tudi za sprehajanje, veliko narave, ne tako kot v LA.

Tam sem imel svoj mir in naravo, tudi vrt. A kot verjetno veste, so se januarja zgodili požari in sva izgubila hišo. Ne samo hiše, pač pa tudi vse, kar poznava: sosede, kavarne, restavracije, vse, kar nama daje mir. Ko sva se vrnila, je bilo vse to spremenjeno v prah. Letos glede tega zato ni bilo najlažje leto, saj se je bilo treba spet razstaviti in sestaviti nazaj.

Kako je danes videti tamkajšnje okolje in nenazadnje vaše življenje slabe pol leta po uničujočih požarih? Kaj je sploh ostalo v soseski Pacific Palisades?

Ostalo ni praktično nič. Ostal je sprehajalni del mesteca, ki se imenuje The Village, ki ga je oblikoval znani gradbenik in poslovnež Rick Caruso. Na dan požara je imel tudi privatne gasilce, ki so branili ta center mesteca. Vse drugo, 95 odstotkov hiš, pa je zgorelo do tal. To je videti, kot da bi zgorele celotne Spodnje in Zgornje Črnuče, skupaj s Trzinom in celotnimi gozdovi na Rašici ter morda še malo več. To je ogromno uničenje, ki si ga je zelo težko predstavljati.

Popolno uničenje po losangeleških požarih Foto: Instagram/anze.rozman

Po pol leta se je življenje nekako malo bolj postavilo na noge. Prvi mesec sva (s Karo op. a.) živela v hotelu. Nato sva se preselila v enosobno stanovanje v center Santa Monice, ker nič drugega ni bilo na voljo. Logično, če zgori 15 tisoč hiš, več kot 15 tisoč ljudi potrebuje nov dom. Kamorkoli sva šla na ogled hiše ali stanovanja, je bilo 50 ljudi na ogledu stanovanja ali hiše. Dobila sva enosobno stanovanje za 7.500 dolarjev najemnine na mesec. Nepredstavljivo ogromno. Tam sva bila dva meseca in ugotovila, da tam ne moreva živeti. To je bil stanovanjski kompleks v centru Santa Monice. Velikokrat zvečer ali ponoči dobiš občutek, kot da si v mestu zombijev, saj je tam veliko brezdomcev in narkomanov. To ni ravno okolje, v katerem je prijetno živeti. Preselila sva se v lepši okoliš, v nekakšno mestno hišo, kjer imava dvosobno stanovanje.

Poleg tega pa glasba ostaja. Delo mi je zato v zadnje pol leta dajalo zavetje.

Trendi V grozovitih požarih v Los Angelesu zgorela hiša skladatelja Anžeta Rozmana #video

Si bo območje Pacific Palisades kdaj opomoglo? Upate, da bi se kdaj tja lahko vrnili?

Več ali manj so vse parcele zdaj očiščene. Ljudje bodo počasi začeli graditi. A to so ogromne denarne vsote, ki si jih trenutno ne bi mogla privoščiti. Midva sva tam najemala hišo. Z lastniki sva se pogovarjala tudi o nakupu.

Po požarih v Pacific Palisades je to vse, kar je ostalo od doma Anžeta in Kare. Foto: Instagram/anze.rozman

V trenutnih razmerah pa moraš najprej kupiti parcelo in nato na njej še zgraditi hišo. Cene parcel trenutno dosegajo od 1,6 do tri milijone dolarjev, potem pa še vsaj enkrat toliko za neko gradnjo in postavitev hiše. To so take vsote, ki si jih ne moreva predstavljati in si jih trenutno ne moreva privoščiti. Kaj bo čez pet let, ne veva. Vse, kar lahko narediš je, da čakaš. V tem času se je treba posvetiti delu ter najti tišino, naravo in zavetje na drug način. Kaj več od čakanja pa nama glede tega trenutno ne preostane.

Kaj vas je ob prihodu v tako velemesto presenetilo v primerjavi s Slovenijo?

Vse. Življenje je čisto drugačno. Nekateri v Sloveniji se morda ne zavedajo, kako lahko in lepo nam v resnici je. V Sloveniji ne boš nikoli imel težave s tem, da ne bi mogel iti na sprehod. V Sloveniji sem šel za hišo, našel tišino, v gozd in naravo. V LA je težje iti na sprehod, če ne domuješ ravno v Pacific Palisades. Lahko greš na sprehod po ravnih cestah, ker so večinoma zgrajene križkraž.

"Upal bi si reči, da imamo v Sloveniji enega najvišjih življenjskih standardov na svetu. Življenjski standard ne vključuje samo tega, koliko zaslužiš. Skoraj ne moremo primerjati tudi finančno. Menim, da imamo življenjski standard v Sloveniji neprimerljivo večji. Skoraj vsak si lahko privošči iti na neke vrste dopust." Foto: Profimedia

Tudi v bližini so sicer Santa Monica Mountains in je narava blizu, a je ta trenutno vsa požgana. Čeprav je blizu, pa ni tako dostopna kot v Sloveniji in je to zato malenkost večji proces. Ali pa na primer tišina. Tukaj v mestu je praktično nemogoče imeti tišino.

V Pacific Palisades smo imeli mir in so zvečer skovikale sove. V mestu pa je vedno nekaj: od glasnih avtomobilov, rešilcev, helikopterjev, do ljudi, ki zunaj kričijo. Tudi prvi dve leti, ko sem se preselil v LA, sem živel v Santa Monici, ki leži na nelepem delu, kjer vidiš in slišiš vse živo. Iz neke miline in tišine iz Slovenije priti v neki živžav, kar sploh ni primerna beseda, je zelo težko, predvsem če si navajen na naravni mir vse svoje življenje.

Točno vem, zakaj sem se preselil, in mi ni žal, kar pa ne pomeni, da je lahko in vse poteka brez odrekanj.

Kakšen pa je življenjski standard v LA v primerjavi s Slovenijo?

To je zelo težko reči, saj sta to dva čisto druga načina življenja. Upal bi si reči, da imamo v Sloveniji enega najvišjih življenjskih standardov na svetu. Življenjski standard ne vključuje samo tega, koliko zaslužiš. Skoraj ne moremo primerjati tudi finančno. Menim, da imamo življenjski standard v Sloveniji neprimerljivo večji. Skoraj vsak si lahko privošči iti na neke vrste dopust. V Sloveniji se mi zdi, da se življenje v juliju in avgustu kar nekako ustavi. Vsi so malo na morju, na Bledu, na Hrvaškem ali pa gredo na kako potovanje.

Tukaj dopust v taki meri ne obstaja oziroma predvsem ne v naši branži in si je to zelo težko predstavljati. Kot skladatelji smo namreč odvisni od časovnic filmske produkcije, kjer pa se stvari ne ustavijo v teh dveh mesecih. Če si ravno sredi projekta, potem pač ne greš na dopust. Moraš počakati, da se projekt konča, in nato morda že pride drug projekt.

Nekega resnega dopusta sam nisem imel vse od takrat, ko sem se preselil v Los Angeles. Razen decembrskega dopusta, ko greva z ženo v New York in potem v Slovenijo in takrat si vzameva recimo okoli dva tedna, ko se okoli božiča tukaj vse stvari ustavijo. Drugače pa je vsak dan delovni dan.

Moja žena recimo dela na Simpsonovih, zadnjih pet let je skladateljica na projektu. Ko je sezona, je vsak teden nova epizoda. To dobi v petek in do ponedeljka naredi glasbo, nato sledijo popravki in v četrtek se recimo že snema in tako gre že naprej z naslednjo epizodo.

Foto: Osebni arhiv Anžeta Rozmana

Večino koncev tedna zato preživiva v studiu, saj se nama je celotna rutina zaradi požarov podrla. Ob koncih tedna si vzameva nekaj časa in se odpraviva v Santa Barbaro. Tudi meni ni preprosto najti stvari, v katere želim vložiti čas. Končno sem si kupil gorsko kolo, s katerim se lahko konec tedna odpravim v hribe.

Z ženo si tudi ne želiva preživljati časa v mestu. Kaj lahko tam počneš, nakupuješ? Zdi se mi, da imamo v Sloveniji toliko več možnosti. Rečeš si, gremo v Ljubljano. In je to dovolj. Veš, da se boš malo sprehajal, šel na kavo, kaj pojedel in bo prijeten čas hitro minil. Tukaj ne moreš reči, da bi šel v downtown, saj to ni mesto, narejeno za sprehajanje, ampak za avtomobile. V nedeljo se tako poleg studia odpraviva tudi na trg, ki ga imava zdaj v bližini. Kljub temu obstaja neki nabor stvari, ki jih vendarle lahko počneš.

Kakšen je vaš odnos s Hansom Zimmrom – je ta strogo profesionalne narave ali ste se v tem času celo spoprijateljili?

Seveda, od začetkov sva bila s Hansom dokaj prijateljska, čeprav je še vedno šef in mentor. Izjemno velika čast je delati z enim največjih skladateljev našega časa. Na to se moram velikokrat spomniti, da je to nekaj izjemnega.

Ko bodo ljudje brali ta pogovor, bodo morda videli, da sem bil precej črnogled, a mislim, da bodo razumeli, glede na to, kaj se je letos zgodilo. Če bi se pogovarjala lani, bi bil verjetno precej vedrejše narave.

A delati z največjim skladateljem našega časa, čigar glasba me je navdihovala že od mojega desetega leta, je nekaj izjemnega, kot tudi to, da se lahko od njega učim vsak dan.

Z ženo si ne želita preživljati časa v mestu. "Kaj lahko tam počneš, nakupuješ? Zdi se mi, da imamo v Sloveniji toliko več možnosti," je o primerjavi med Slovenijo in Los Angelesom jasen Anže Rozman. Foto: Profimedia

Trendi Slovenski skladatelj že tretjič nominiran za prestižno nagrado emmy

Za svoje delo pa sta bili tudi nominirani za dve nagradi emmy. Kako ste sprejeli nominacije?

Prvo nominacijo sem prejel za delo skupaj s Hansom in Karo za Prehistoric Planet za Apple TV, lani za dokumentarno serijo David Beckham za Netflix, za katero sem nominacijo prejel s Camilo Forerom, ki je bil moj sokomponist.

Ravno pretekli četrtek pa smo prejeli še nominacijo za daytime emmys (ki so eno stopničko nižje od primetime emmyjev), in sicer za glasbo Secrets of the Neandertals, dokumentarno serijo za Netflix. Film in glasba pri tem projektu mi je bila zelo blizu, posebej zato, ker sva s slovenskim multiinstrumentalistom Boštjanom Gombačem šla v Postojnsko jamo zgodaj zjutraj snemat glasbo z repliko neandertalčeve piščali iz Divjih bab. V tretji dvorani Postojnske jame sva nato snemala zvok te piščali in ta piščal je postala velik del glasbe za omenjeni dokumentarni film o neandertalcih.

Če nekaj delaš, slej kot prej neke nagrade pridejo in jih dobiš. To je govoril že moj mentor. V igri pa smo tudi za velike (primetime) emmyje z dokumentarno serijo Americas, kjer je bil narator Tom Hanks in govori o naravi vse Amerike.

Mesto Los Angeles (predvsem del, ki navija za Lakerse) je februarja ob prihodu Luke Dončića zajela prava evforija. Ste že kdaj obiskali tekmo Lakersov oziroma ste redni gledalec košarkarskih tekem?

Spremljam ga niti ne. Na Youtubu pa pogosto pogledam njegove igre, zdi se mi res izjemen. Osebno ga ne poznam. Je pa menda sosed mojega šefa Russlla Emanuela, ki je prav tako v požarih izgubil hišo in se je moral preseliti. Zdaj pravi, da je Luka Dončić njegov sosed in ga velikokrat sreča.

Preberite še:

Sportal Vanja Černivec v ZDA uresničuje sanje: Vse skupaj je eno veliko presenečenje

Novice Pred 15 leti z natisnjenim življenjepisom vstopil v elitno londonsko restavracijo, danes je generalni menedžer #video

Sportal Slovenski nogometni orjak Žiga Lipušček z mlado družino uživa v Latviji

Novice Slatinčan o življenju v Barceloni: Ljudje si želijo turistov, a na sosednji ulici