Prek meja
Sreda, 9. 7. 2025, 4.00
7 ur, 46 minut
Prek meja (40): Vanja Černivec
Vanja Černivec v ZDA uresničuje sanje: Vse skupaj je eno veliko presenečenje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,02
Gostja v Prek meja je Vanja Černivec, ki živi v San Franciscu.
Vanja Černivec je v zadnjih letih v košarkarskih krogih vse bolj uveljavljeno ime. Štajerka, ki že več let svoje sanje uresničuje prek meja, je trenutno svoj košček na Zemlji našla v San Franciscu, kjer je trenutno podpredsednica košarkarskih operacij pri novoustanovljenem klubu WNBA Golden State Valkyries, ki je nasproti vsem pričakovanjem že v svojem prvem letu požel velikanski uspeh.
"Danes sem v Atlanti, jutri bom v Minneapolisu, v torek bom v Indiani," tako nekako je bilo v zadnjih dneh videti izmenjevanje sporočil z Vanjo Černivec, eno izmed glavnih členov pri franšizi Golden State Valkyries, ki je v ZDA v kratkem obdobju dosegla neizmerno rast in uspeh, za katera je zaslužena tudi nekdanja slovenska košarkarica. Po izračunavanju časovne razlike in iskanju ustreznega termina se je nekdanja skavtinja, ki je v zadnjih letih sinonim za življenje Prek meja, vzela tudi slabo uro časa za Sportal, v kateri je strnila svoje vtise o življenju čez lužo in delu, ki ga opravlja v zadnjem letu.
Černivec je pred odhodom v ZDA med drugim kot športna direktorica žensko ekipo London Lions popeljala na vrh Eurocupa, še pred tem je leta 2020 postala prva skavtinja v zgodovini Chicago Bulls, ekipe, ki je med drugim razlog za to, da se je že v mladih letih zaljubila v košarkarsko žogo. V sklopu NBA Europe je živela tudi v Madridu in Londonu, s trdim delom in uspehi, ki jih žanje, kjerkoli se pojavi, pa je na njena vrata lani potrkala tudi ponudba iz San Francisca, v katero je Slovenka ekspresno zagrizla, plodovi trdega dela celotne ekipe pa se že kažejo tudi v rezultatih Golden State Valkyries, ki so trenutno šesta najboljša ekipa lige WNBA, hkrati pa je franšiza že ocenjena kot najbolj vredna v zgodovini ženskega športa. Za Sportal je spregovorila o vihravem letu, zapolnjenem do zadnje minute, življenju v San Franciscu, ameriški hrani, politiki, pa tudi dogajanju v svetu lige WNBA
Pozdrav v ZDA. Kako ste?
Ogromno je različnih čustev in občutkov, vezanih na začetek sezone in rezultat ekipe. Toliko se dogaja, da se zdi, da je za nami že cela sezona, pa smo odigrali šele 16 tekem in še nismo niti na polovici. Smo pa vsi res zadovoljni s tem, kako sezona poteka, saj res nismo pričakovali takšnega starta v nov projekt. Sicer pa sem dobro, pogrešam Evropo.
Kar zadeva vaše življenje, ste sicer bazirani v San Franciscu, a ste trenutno, tudi glede na najino usklajevanje intervjuja, praktično vsak dan v drugem mestu v ZDA. Ste se nekako že navadili, da je zdaj to del vašega vsakdana?
Da (smeh, op. p.). Trenutno nimam časa niti za zasebno življenje, ker smo ves čas v pogonu, hkrati pa sem se v San Francisco preselila, ne da bi imela tu prej kakšno bazo poznanstev in prijateljstev. Tega ne pogrešam toliko, bolj pa pogrešam kontakt z vsemi bližnjimi v Evropi, ker je časovna razlika res težava, sploh ko smo na zahodni obali, ker si ves čas na nasprotnih bregovih, tako da ko gre nekdo spat, se drugi zbuja.
Sicer torej živite v San Franciscu, kako ste se navadili na življenje tam?
Sama sebi moram priznati, da se dolgoročno ne vidim tukaj, ker kot sem rekla, pogrešam življenje v Evropi. Gotovo pa bom vztrajala tukaj do trenutka, ko bom še uživala v tem, kar počnem, tako kot uživam zdaj. San Francisco je sicer eno izmed bolj evropskih mest v ZDA. Sama namreč vztrajam pri tem, da živim brez avta, tako da uporabljam kolo, hodim ali pa uporabljam javni prevoz, kar je v očeh večine Američanov zelo čudno.
Trenutno živi v San Franciscu, ki je četrto največje mesto v Kaliforniji.
Mi je pa San Francisco od vseh ameriških mest res najbližje in najbolj všeč. Tukaj je ogromno opcij biti nekje v naravi, parki s sekvojami so oddaljeni pol ure ali pa 45 minut, všeč mi je tudi, ker je tukaj veliko ljudi aktivnih. Veliko jih hodi, jadra, to me nekoliko bolj spominja na Evropo, ljudje aktivno iščejo čas v naravi za tek, kolesarjenje, pohode, surfanje …
Je pa San Francisco v primerjavi s Slovenijo in Evropo izjemno drag. Po nekaj mesecih življenja tukaj se mi zdi, da sto ameriških dolarjev tukaj nima nobene vrednosti. Februarja me je obiskal brat, ki mu glede cen prav tako ni bilo nič jasno, greš v trgovino, zapraviš bogastvo, pa nimaš niti dovolj sestavin, da bi si pripravil kosilo. A mimo tega ne gre in če razmišljaš samo o tem, potem ne moreš normalno živeti, tako da se je treba s tem pač sprijazniti.
Kaj pa kar zadeva cene nepremičnin? Vam pri tem pomaga klub?
Ne, vse si krijemo sami. Cene najemnin so res visoke, sama dam pol plače za najemnino. To je trenutno stanje San Francisca, a brez tega pač ne gre. Ko sem se selila sem, sem sicer dejala, da bom imela dvosobno stanovanje, v primeru, ko kdo pride na obisk, da bo imel svoj prostor v stanovanju, pa sem ob cenah najemnin hitro spremenila mnenje in rekla, da bodo spali na kavču (smeh, op. p.). Seveda so cene stanovanj in najemov kakšno uro stran iz mest drugačne, a to spet zahteva potem toliko in toliko več časa in logistike, življenje si potem še toliko bolj omejiš še za tistega nekaj časa, ko sem prosta, na kar pa trenutno nisem pripravljena.
V San Francisco jo je "zvabila" Ohemaa Nyanin.
Ko iz naše perspektive trenutno spremljamo dogajanje v ZDA, je zagotovo ena od prvih asociacij predsednik Donald Trump in trenutno politično dogajanje ter vse spremembe, ki s tem nastajajo. Koliko to občutite vi, vaši znanci?
Mene to še posebej zanima, ker sem prej študirala mednarodne odnose in že iz tega stališča ogromno spremljam, kar se dogaja, in se večkrat opozorim, da bi bilo morda bolje, da bi se malce distancirala od tega in bi bila v svojem košarkarskem mehurčku. Vse skupaj je postalo nekakšna tragikomedija, vsakič imaš občutek, da ne more biti še bolj katastrofalno, pa si vsakič izmislijo še bolj nenavadne spremembe, seveda z negativno konotacijo.
Pogosto se tukaj na ta račun malce pošalimo, sama sem že rekla, da si med All-Star odmorom ne upam v Mehiko, ker me ne bodo spustili nazaj (smeh, op. p.). Šalo na stran, stanje je zelo resno in šele čas bo pokazal, kakšne bodo posledice njegovih ukrepov (med drugim sprejema Big Beautiful Bill, ki vključuje tudi globoko rezanje socialnih programov, op. p.) za milijone ljudi. Jaz osebno sicer tega dogajanja še ne občutim, imam pa veliko znancev, prijateljev, ki so del skupnosti LBTQ in njim bo odvzetih največ pravic. Stanje nasploh je res čudno, sama sem še vedno v Kaliforniji, ki je precej liberalna, tako da se to niti toliko ne čuti. Se pa Američani ne marajo pretirano pogovarjati o politiki.
Kaj pa vreme?
Samo mesto San Francisco je precej hladno, ampak stabilno. Vedno se temperature gibljejo približno od 15 do 20 stopinj, tako da ni pretirane vročine, je pa mesto najlepše tam septembra, oktobra, ko se temperature gibljejo tudi okoli 25 stopinj. Za opis poletja pa pride prav tudi mit, za katerega pravijo, da naj bi ga izrekel Mark Twain, in sicer, da je bila najhladnejša zima, kar jih je doživel, poletje v San Franciscu.
Kaj pa kar zadeva varnost v mestu? Kako je z brezdomci in nasploh s kriminalom? Se počutite varno?
Kjerkoli sem živela do zdaj, sem se počutila varno, pa niti ne vem, ali je to posledica tega, da sem odraščala v Sloveniji, kjer se praktično nikoli ne počutimo ogroženi, ali česa drugega (smeh, op. p.). Sama sicer res veliko hodim peš in me stalno opozarjajo, kje se ne smem gibati sama in ponoči, a še vedno se počutim dobro. Je pa res ogromno vlomov v avtomobile, tako da ne smeš v avtu pustiti ničesar, ker ljudje vlomijo tudi zato, da vzamejo čokoladico ali pa polnilec za telefon, ker se pri njih to ne smatra kot kriminalno dejanje, če znesek ukradenega ne presega določene vsote.
Torej tudi če pred policijo vlomiš v avto, ti ne morejo nič, če nisi presegel zneska škode, ki je smatran kot kriminalno dejanje. Enako je potem tudi v trgovinah, tako da če greš v kakšno takšno trgovino, kot je pri nas DM, je tukaj čisto vse, kar je vrednejše od petih dolarjev (4,27 evra) pod ključem, ker ljudje dejansko pridejo v trgovino, vzamejo neko stvar in grejo. Ljudje so to sprejeli kot normalno, česar jaz ne morem razumeti in to je res en velik minus. Sama res za zdaj še nisem imela slabe izkušnje, so pa dvema članoma kluba vdrli v avtomobila.
Kalifornija je pred kratkim sprejela uredbo, ki kazensko preganja tiste, ki živijo zunaj oziroma "kampirajo" na javnih površinah.
Kar pa zadeva brezdomstvo … Kalifornija je pred kratkim sprejela uredbo, ki kazensko preganja tiste, ki živijo zunaj oziroma "kampirajo" na javnih površinah, torej v večini brezdomce, saj so bili glede tega prej veliko bolj odprti in so jim zadeve ušle iz rok, tako da je ljudi na cesti zdaj ponekod manj.
Ima pa tudi San Francisco predel, na katerega so me opozarjali že pred prihodom, in to je Tenderloin, kjer je ogromno brezdomcev, kriminala in drog. Sama sem sicer šla potem nekajkrat peš skozi ta predel, ni se zgodilo nič, mi je pa bilo res žalostno in grozno, ko vidiš, kaj se dogaja z ljudmi. Vse skupaj je bilo videti kot nekakšna dežela zombijev, ker so vsi ljudje na ulici povsem zadrogirani in je res grozno.
Gotovo morava omeniti še hrano … Pogosto slišimo, da je kakovost daleč od evropske. Kakšne izkušnje imate vi?
Ne vem, če sem jaz pravi človek za to vprašanje, ker za to porabim res ogromno energije, ker preprosto ne zaupam hrani tukaj in se zaradi tega že vsi tukaj norčujejo iz mene (smeh, op. p.). Če je vsaka borovnica iste barve in oblike, potem to že ne more biti naravno, vsaj v mojih očeh. Zato imam težave tudi z uživanjem mesa. Sama sebi zato večkrat rečem, da se moram s tem sprijazniti, in če si nalagam še stres s tem, se vse skupaj zame ne bo dobro končalo. Tudi s stališča okusa je to drug svet. Ravno pred kratkim sem se na to tematiko pogovarjala z enim izmed košarkarjev iz Črne gore, ki je rekel, da njegovi otroci v ZDA sovražijo zelenjavo, ko se vrnejo domov v Črno goro, pa pojedo vse. A na koncu moraš s tem živeti, takšna je pač realnost. Večina hrane je predhodno pripravljene, vse je stokrat ovito v plastiko, tudi v San Franciscu, ki naj bi bil malo naprednejši, ne razmišljajo o zmanjšanju porabe plastike in recikliranju.
Pogosto ljudje, ki se preselijo v tujino, potarnajo, da nikjer ne dobijo takšnega kruha kot pri nas. Vaša izkušnja?
Lahko potrdim (smeh, op. p.). Sama sem našla le en kruh v eni pekarni, ki mi je všeč in tam za štruco kruha odštejem 15 dolarjev (12,8 evra), ker je še najboljši približek temu, kar imamo pri nas. Vse drugo je sladkega okusa, tudi toasti, za nameček pa odprti ostanejo enaki tudi dva tedna.
Zdaj sva govorili predvsem o tem, kaj pogrešate, kaj pa so mogoče nekatere prednosti v primerjavi z življenjem pri nas?
Všeč mi je multikulturnost in pisanost, nihče te ne gleda skozi prizmo tega, od kje prihajaš. Hkrati tu velja prepričanje, da so vse sanje dosegljive, tudi pri poslu ljudje ne omejujejo samih sebe, bolj verjamejo vase. Pri nas je to drugače, nekako nismo prijazni do drugače mislečih oziroma ljudi, ki gredo zunaj okvirjev, predvsem zna biti tu problem pri nas birokracija. Všeč pa mi je tudi strast do ženskega športa, povsem drugače dojemajo ženski šport kot v Evropi, iz športnih dogodkov imajo celotno izkušnjo. Vse je tudi povsem pri roki, pa ves čas se nekaj dogaja. Vsi so vedno začudeni, ko povem, da so pri nas trgovine ob nedeljah zaprte, in me potem sprašujejo, kaj potem tisti dan jemo (smeh, op. p.).
Steve Kerr
Ko ste ravno načeli to temo, koliko pa ljudje vedo o Sloveniji? Vas kaj sprašujejo o naši državi?
Ker se gibljem predvsem v košarkarskih krogih, vedo. Prva stvar, ki mi pade na pamet ob tem, je pogovor, ki sem ga imela s Stevom Kerrom (trener Golden State Warriors, op. p.), ko sem prišla v San Francisco, in me je vprašal od kod sem. Ko je slišal Slovenija, je odvrnil, da potem pa zagotovo vem veliko o košarki, tako da nas imajo za košarkarski narod. Gotovo je ogromno za to storil Luka Dončić, smo pa bili že prej dobro umeščeni v košarkarski zemljevid. Smo pa sicer v klubu res multikulturni in nas to dela še toliko močnejše, ker vsak prinese nek svoj vidik in razmišljanje in je tudi to naša supermoč.
Zdaj ste že dodobra spoznali svet lige WNBA, pomagali ste pri prvih korakih Golden State Valkyries, franšize, ki je nastala praktično iz nič. Vas je kakšna zadeva v celotnem procesu še posebej presenetila?
Vse skupaj je eno veliko presenečenje, ker je res ogromna razlika, če primerjam z Evropo. V prvi vrsti je interes za žensko košarko res izjemen, tako pri navijačih kot medijih in pokritosti. To je res drug svet. Vedeli smo, da v naši regiji Bay Area vlada izjemno zanimanje že zaradi zgodovine ženske košarke tukaj. Še preden smo odigrali prvo tekmo, smo prodali več kot deset tisoč sezonskih vstopnic, vse domače tekme do zdaj so bile razprodane, energija v dvorani pa je ne glede na rezultat na najvišji stopnji in res bi si želela, da bi vsakdo lahko doživel takšno energijo, ki jo je več kot mogoče doseči tudi v ženskem športu.
Franšiza je ocenjena na kar 500 milijonov dolarjev (426,5 milijona evrov), kar je največ od vseh v zgodovini ženskega športa.
Tudi s poslovne strani in marketinga je bila celotna zadeva res odlično zastavljena, odprti so za vse in to se res opazi. Franšiza je ocenjena na kar 500 milijonov dolarjev (426,5 milijona evrov), kar je največ od vseh v zgodovini ženskega športa. V tako kratkem času je vrednost narasla desetkratno.
Poleg omenjenih uspehov na poslovni strani pa presenečamo tudi s predstavami na igrišču. Vsi so pričakovali, da bomo zadnja ekipa na lestvici, trenutno pa smo šesti in če bomo tako nadaljevali, se bomo kot prva "expansion" ekipa v zgodovini uvrstili v končnico. V sezono smo vstopili brez pritiska in vsi delujejo nad pričakovanji.
Omenili ste nabor lige WNBA, ki je bil za vas z "expansiom draftom" (razširitveni nabor, to se zgodi, ko se liga odloči dodati eno ali več novih ekip ali franšiz, op. p.) še toliko bolj poseben. Kako je vse skupaj potekalo?
Najprej smo imeli "expansion draft", nato pa nabor lige NCAA. V tem razširitvenem naboru sodeluje na novo ustanovljena ekipa. Vseh 12 preostalih ekip je imelo pravico, da zaščiti šest košarkaric v svojem kadru, poleg tega so še neka druga pravila, ki so nas omejevala, pri izboru ene (ali nobene) igralke iz vsake ekipe. To je bil začetek sestavljanja naše ekipe. Ker na novo ustanovljena ekipa izbira med sedmo, osmo, deveto igralko, ki niso nosilke igre v svojih ekipah, do zdaj v zgodovini novo ustanovljena franšiza ni imela uspehov, zato tudi od nas tega ni nihče pričakoval.
Ekipa je trenutno pri devetih zmagah in devetih porazih.
Potem pa smo imeli še nabor WNBA, kot ga poznamo tudi v vsaki sezoni lige NBA, a tudi tam nismo sodelovale v loteriji. Liga nam je dodelila peti nabor, tako da tudi tukaj nismo imele kakšne prednosti. Nato se je odprla še tržnica, kjer igralke predvsem zaradi prej omenjene preteklosti slabih začetkov novih ekip ne zaupajo novim zasedbam. A kljub temu smo našli pravo zasedbo košarkaric, verjamem pa, da bo zdaj to za prihodnost še veliko lažje.
Kar zadeva vašo vlogo v klubu, kako ste se znašli in koliko ste črpali tudi iz preteklih izkušenj?
Bilo je obdobje učenja, sploh vseh pravil WNBA, vezanih na CBA (collective barganing agreement) in na razširitveni nabor, ki je bil ob "klasičnem" naboru moja glavna naloga. Tako da sem pogledala in analizirala res ogromno tekem, da sem spoznala tudi igralke, ki niso bile nosilke v svojih klubih. Potem smo s športno direktorico in glavno trenerko skupaj začrtale, kakšne vrednote in kakovosti iščemo pri igralkah, in se skozi to prizmo odločale v procesu sestavljanja ekipe.
V Evropi praktično ni omejitev, liga WNBA pa ima, zelo podobno kot NBA, natančno določena pravila pri rekrutiranju igralk, na katera moraš biti pazljiv in je vse skupaj kot igra šaha.
Domače tekme so ves čas razprodane.
Kar zadeva nabor WNBA, mi je bilo veliko lažje, ker sem v preteklosti sodelovala na treh naborih NBA, v prejšnji vlogi mednarodne skavtinje pri Chicago Bullsih. Prav tako je bilo na letošnjem WNBA kar nekaj mednarodnih igralk, med drugim tudi naša Ajša Sivka, ki sem jih spremljala že dlje. Na koncu smo se odločili za Juste Jocyte, ki jo poznam že iz svojega preteklega dela tudi z ligo NBA, kjer sem na kampih delala s to generacijo, ki je bila zdaj na naboru, tako da sem ogromno punc že dobro poznala, Juste že od 12. leta.
Je pa celotno dogajanje res na drugi ravni, kot smo je vajeni v Evropi, tako da se vsakodnevno ogromno učim, še posebej na poslovni strani. Ogromno sem vključena v poslovne sestanke kluba Golden State Warriors in Valkyries ter je res fascinantno videti, kako ena tako uspešna organizacija deluje v ozadju. Se mi zdi, da nam v Evropi manjka prav ta poslovna stran in to ne samo v ženski košarki.
Z novo sezono se bo moja vloga precej spremenila, ker smo to leto res gradili iz nič, tako da je zraven košarkarskega dela bilo treba vzpostaviti vso logistiko, najti trenerski štab in preostale člane v ekipi. Prav tako nas decembra ponovno čaka razširitveni nabor, vendar bomo tokrat na drugi strani, ker se ligi pridružujeta Toronto in Portland. Seveda pa v delo potem prideta še administrativno delo in usklajevanje urnikov … ves čas je zanimivo.
Pred vami je še dobršen del sezone, a če pogledate malce naprej, imate kakšne posebne cilje?
Zdaj sem povsem osredotočena na delo tukaj, dolgoročno pa se gotovo želim vrniti v Evropo, želim si delati pri razvoju mladih košarkarjev in košarkaric, to je moja strast, ker takrat res začutim to pristnost in ljubezen do športa. Če delaš z mlajšimi, je več poudarka na avtentičnosti in ne toliko na rezultatu. Se bom pa po koncu te sezone gotovo vrnila za kratko domov na kruh in štruklje (smeh, op. p.).
Več iz rubrike Prek meja:
