Petek, 13. 8. 2021, 22.14
2 leti, 8 mesecev
Velika zarota, ki je spremenila svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,56
5
Nemški cesar Viljem II. (na sredini), feldmaršal Paul von Hindenburg (levo) in general Erich Ludendorff na zemljevidu preučujejo položaj na fronti med prvo svetovno vojno.
Med prvo svetovno vojno so skušali Nemci poraziti antatne sile tudi s številnimi tajnimi in prevratnimi akcijami. Velika večina teh akcij na čelu s podžiganjem vsesplošne islamske vstaje je padla v vodo. Bolj uspešni so bili Nemci v Rusiji.
Ko je poleti 1914 izbruhnila prva svetovna vojna med centralnimi silami in antanto, je Nemčija skušala spodnesti Veliko Britanijo, Francijo in Rusijo tudi s subverzivnimi akcijami. Tako je Nemčija skušala neuspešno zanetiti hindujski upor v Indiji. Prav tako neuspešno je nagovarjala Siam (Tajsko), naj napade britansko Indijo.
Spodbujanje Ircev, Mehičanov in muslimanov
Spodletelo jim je tudi z irsko vstajo leta 1916, ki so jo Nemci podprli s pošiljkami orožja. Klavrno se je končal tudi poskus, da bi z obljubami vrnitve Teksasa, Nove Mehike in Arizone Mehiko zvlekli v vojno proti antanti in ZDA.
Malo znano je, da so Nemci poskušali antantne sile (Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo) spraviti na kolena tudi s spodbujanjem muslimanov, naj začnejo z džihadom proti antantnim silam. Kot piše škotsko-ameriški zgodovinar Niall Ferguson v svoji knjigi Trg in stolp, je bil velik zagovornik te zamisli nemški konzul v Kairu Max von Oppenheim.
Nemška želja po islamskem revolucionarnem uporu
Z zamislijo o spodbujanju islamskega revolta v antantnih kolonijah je navdušil nemškega cesarja Viljema II., ki je bil islamofil. Nato je avgusta 1914 šef nemškega generalštaba Helmuth von Moltke izdal memorandum o potrebi po "prebujanju islamskega fanatizma" v muslimanskih populacijah imperijev, ki so na sovražni strani.
Nemški diplomat in arheolog Max von Oppenheim je bil med prvo svetovno vojno velik zagovornik podžiganja muslimanov k džihadu proti Veliki Britaniji, Franciji in Rusiji. Menda je dobil med Arabci vzdevek Abu Džihad, oče džihada. Njegova prizadevanja, da bi muslimane spodbudil k uporu, so bila na koncu več ali manj neuspešna.
Oktobra 1914 je von Oppenheim napisal 136 strani dolg tajni Memorandum o revolucioniranju islamskih ozemelj naših sovražnikov. V njem je islam opisal kot eno najmočnejših nemških orožij. Predvidel je islamske upore v Indiji in Egiptu, pa tudi na ruskem Kavkazu, piše Ferguson.
Otomansko cesarstvo antanti napove džihad
Nemcem je uspelo na svojo stran spraviti Otomansko cesarstvo, ki so ga od leta 1908 vodili Mladoturki. Otomani so novembra 1914 uradno napovedali začetek džihada proti antantnim silam.
Oppenheim se je leta 1915, preoblečen v beduina, odpravil iz Damaska širit svoje sporočilo med muslimane. Najprej na sirsko podeželje, prišel pa je tudi na Sinajski polotok in v Medino. Njegov varovanec Carl Prüfer je skušal proti Britancem naščuvati Egipčane, majorja Friedricha Kleina pa so poslali v južni Irak, da bi za boj proti antanti pridobil tamkajšnje šiite.
Nemški konzul v Maroku Edgar Pröbster je s podmornico tajno odšel k šejku Senussijev v Tripoli, da bi jih podžgal za upor proti Italijanom, v Maroku pa je muslimanska plemena hujskal proti Francozom. Nemci so misije s podobnimi nalogami poslali tudi v Sudan in na Afriški rog.
Nemci snubijo Afganistance za boj proti Britancem
Kot piše Ferguson, je bila najbolj ambiciozna od vseh nemška odprava v Afganistan. Septembra 1915 sta tako v Kabul k afganistanskemu emirju Habibulahu Kanu prišla bavarski topniški častnik, vitez Oskar von Niedermayer, in diplomat Werner Otto von Hentig. Nemca sta Afganistance prepričevala, naj napovejo vojno Britancem. Njun trud je bil zaman, saj so Afganistanci sklenili, da bodo v vojni ostali nevtralni.
Nemci so afganistanskega emirja Habibulaha Kana (na fotografiji) leta 1915 nagovarjali, naj napove vojno Britancem. Emir je sklical zbor plemenskih poglavarjev, ti pa so se odločili, da Afganistan ne bo stopil v vojno.
Nemci so skušali igrati na muslimansko karto tudi tako, da so skušali spodkopati bojno moralo muslimanskih vojakov iz kolonij, ki so se na zahodni fronti bojevali za antatne države, zlasti za Francijo.
Prva mošeja na nemških tleh
V Wünsdorfu so tako postavili taborišče, ki je dobilo ime Polmesec. V njej so zajete antantne vojake, ki so bili muslimanske vere, prepričevali, naj se začnejo bojevati proti antantnim državam.
V taborišču so zgradili tudi leseno mošejo – to je bila prva mošeja na nemških tleh. Nemški vojaki so se celo naučili nekaj arabskih besed, da so lahko muslimanske vojake na drugi strani fronte prepričevali, naj se ne vojskujejo proti Nemčiji.
Britanci uspešni s podžiganjem arabskega nacionalizma
A na koncu se nemška vizija vsesplošnega muslimanskega revolta proti antanti ni uresničila. Kot piše Ferguson, je bilo razlogov več, od učinkovite britanske in francoske protiobveščevalne dejavnosti do dejstva, da ni bilo zadostne muslimanske enotnosti in da se je panislamizem izkazal za fatamorgano.
Odlomki iz filma o Lawrencu Arabskem:
Če so Nemci stavili na muslimanska verska čustva in pogoreli, pa so Britanci raje igrali na arabska protiturška nacionalna čustva. In pri tem so bili, zahvaljujoč slovitemu Lawrencu Arabskemu, precej uspešni. Junija 1916 se je tako začela uspešna arabska vstaja proti Otomanskemu cesarstvu.
Nemci pošljejo revolucionarja Lenina v Rusijo
Toda kot poudarja Ferguson, je Nemcem ena od subverzivnih nakan le uspela. A ne v islamskem svetu, ampak v Rusiji. Dva poklicna revolucionarja, član nemške SPD Alexander Helphand (ta se je rodil v carski Rusiji) in Estonec Alexander Kesküla, sta nemško vlado opozorila na potencial Leninove doktrine revolucionarnega defetizma.
Nemci so zato po februarski revolucija leta 1917, ki je vrgla z oblasti carja Nikolaja II., Lenina poslali v Rusijo. Nemška vlada je vodji ruskih boljševikov Leninu zagotovila železniško vozovnico za pot od Švice, kjer je bil Lenin v izgnanstvu, do Petrograda (danes Sankt Peterburg) ter zajeten denarni znesek v višini 50 milijonov zlatih mark, kar bi danes znašalo okoli 800 milijonov dolarjev.
Leta 1917 so Nemci vodji boljševikov Leninu (desno) omogočili, da se je iz izgnanstva v Švici vrnil v Rusijo. Tu je uspešno sprožil oktobrsko revolucijo in sklenil mir s centralnimi silami (Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo in Otomanskim cesarstvom). Po Leninovi smrti je oblast v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi prevzel Gruzijec Stalin (levo). Pod njegovim vodstvom se je komunistični Sovjetski zvezi med drugo svetovno vojno najprej uspelo ubraniti napada Hitlerjeve Nemčije, potem pa še vzpostaviti nadoblast nad velikim delom stare celine.
Boljševiški bumerang za Nemčijo
Lenin je skozi Nemčijo in Švedsko prišel do Rusije, kjer mu je na koncu uspelo spodkopati začasno vlado, prevzeti oblast z oktobrsko revolucijo ter marca 1918 skleniti boleč mir z Nemčijo in njenimi zaveznicami v Brest-Litovsku.
A gledano na daljši rok, je bila podpora Leninu pravi bumerang za Nemčijo. Ta je po prvi svetovni vojni dolgo časa tajno tesno sodelovala s komunistično Sovjetsko zvezo, v drugi svetovni vojni pa je Sovjetom uspelo uničujoče poraziti Hitlerjevo Nemčijo.
5