Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Aleš Žužek

Sobota,
2. 3. 2024,
5.55

Osveženo pred

1 mesec, 2 tedna

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10

Natisni članek

zgodovina Svobodno tržaško ozemlje Italija fašizem Josip Broz - Tito Benito Mussolini Jugoslavija Slovenija Primorska Trst

Sobota, 2. 3. 2024, 5.55

1 mesec, 2 tedna

Pošasten načrt proti Slovencem

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Red 10
Trst | Trst je večinsko italijansko mesto, a z močno slovensko manjšino. Tržaški Slovenci so bili na vrhuncu moči v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bil Trst tako rekoč največje slovensko mesto. V mestu je leta 1910 živelo več Slovencev, kot je bilo tedaj prebivalcev Ljubljane. | Foto Guliverimage

Trst je večinsko italijansko mesto, a z močno slovensko manjšino. Tržaški Slovenci so bili na vrhuncu moči v letih pred prvo svetovno vojno, ko je bil Trst tako rekoč največje slovensko mesto. V mestu je leta 1910 živelo več Slovencev, kot je bilo tedaj prebivalcev Ljubljane.

Foto: Guliverimage

Februarja 1941 je bil v okviru britanskega zunanjega ministrstva izdelan memorandum o morebitni spremembi tedanje italijansko-jugoslovanske meje po koncu druge svetovne vojne. V memorandumu piše, da bi tudi po novi razmejitvi morali Trst, zahodna Istra in verjetno tudi Gorica ostati pod Italijo. V memorandumu je tudi načrt, po katerem bi se po novi razmejitvi opravila prostovoljna zamenjava prebivalstva. Goriški, tržaški in istrski Slovenci bi tako lahko zapustili svoje domove in odšli na jugoslovansko oziroma slovensko stran meje. Tistim Slovencem, ki bi ostali v Italiji, pa se ne bi priznale manjšinske pravice. Torej bi se nadaljevalo njihovo poitalijančevanje kot v času fašistične Italije.

Ena najpomembnejših okroglih obletnic v letošnjem letu bo tudi 70. obletnica londonskega sporazuma, ki je bil podpisan 5. oktobra 1954. Ta sporazum, ki je odpravil leta 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), je Sloveniji omogočil izhod na morje.

Razdelitev Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954

Sporazum je namreč cono B STO, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo, dodelil Jugoslaviji. Severni del tega ozemlja s Koprom, Izolo in Piranom je prišel v okvir Slovenije, južni del pa v okvir Hrvaške.

Ruski vojaki v prvi svetovni vojni
Novice Ruski zunanji minister: Rusi se za Slovence ne bodo bojevali niti pol dneva

STO je bil ustanovljen s pariškim mirovnim sporazumom med poraženo Italijo in zavezniškimi državami. Ta sporazum, ki je bil podpisan 10. februarja 1947, je takratni Jugoslaviji dal velik del ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni oziroma z rapalsko pogodbo iz leta 1920.

Pariški mirovni sporazum leta 1947

S pariškim mirovnim sporazumom pa Italija, ki je bila do kapitulacije septembra 1943 zaveznica Hitlerjeve Nemčije, ni izgubila ozemlja samo na račun Titove Jugoslavije, ampak je med drugim morala del ozemlja dati tudi Grčiji (Dodekaneški otoki v Egejskem morju), Albaniji (otok Sazan) in Franciji (manjša kraja v Alpah).

Pariški mirovni sporazum med poraženo Italijo in zmagovitimi zavezniki je bil podpisan 10. februarja 1947, veljati pa je začel 15. septembra istega leta. Na zemljevidu je z rumeno barvo označeno ozemlje, ki ga je tedanja Jugoslavija dobila s tem sporazumom. S tem sporazumom je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), katerega meje so na zemljevidu označene z vijolično črto. STO mednarodnopravno ni pripadal ne Italiji ne Jugoslaviji. Bil je razdeljen na cono A, ki je bila pod upravo ameriške in britanske vojske (ta je bila naklonjena Italijanom), in na cono B, ki je bila pod upravo jugoslovanske vojske. Leta 1954 je bil STO razdeljen: cona A je prišla v okvir Italije (zeleno ozemlje znotraj vijolične črte), cona B pa v okvir Jugoslavije oziroma Slovenije in Hrvaške (svetlorumeno ozemlje). | Foto: Wikimedia Commons Pariški mirovni sporazum med poraženo Italijo in zmagovitimi zavezniki je bil podpisan 10. februarja 1947, veljati pa je začel 15. septembra istega leta. Na zemljevidu je z rumeno barvo označeno ozemlje, ki ga je tedanja Jugoslavija dobila s tem sporazumom. S tem sporazumom je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), katerega meje so na zemljevidu označene z vijolično črto. STO mednarodnopravno ni pripadal ne Italiji ne Jugoslaviji. Bil je razdeljen na cono A, ki je bila pod upravo ameriške in britanske vojske (ta je bila naklonjena Italijanom), in na cono B, ki je bila pod upravo jugoslovanske vojske. Leta 1954 je bil STO razdeljen: cona A je prišla v okvir Italije (zeleno ozemlje znotraj vijolične črte), cona B pa v okvir Jugoslavije oziroma Slovenije in Hrvaške (svetlorumeno ozemlje). Foto: Wikimedia Commons

S pariškim mirovnim sporazumom in londonskim sporazumom je pod območje Slovenije prišla večina slovenskega narodnega ozemlja, ki ga je Italija dobila po prvi svetovni vojni. Takrat je pod Italijo prišla skoraj tretjina slovenskega narodnega ozemlja. Še zlasti po vzponu fašizma na oblast leta 1922 se je začelo načrtno raznarodovanje primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov. Številni primorski Slovenci so pred fašizmom pribežali v tedanjo Jugoslavijo.

Bi nekomunistična Jugoslavija dobila več? Najverjetneje ne.

Ker sta tako s pariškim mirovnim sporazumom kot londonskim sporazumom ostala zunaj Slovenije Trst in Gorica, pa tudi Kanalska dolina in Beneška Slovenija, se pogosto pojavljajo trditve, da je bil razlog za nevračilo tega ozemlja ideološki – da Zahod tega ozemlja ni želel dati Titovi Jugoslaviji, ker je bila ta komunistična.

Savudrija
Novice Zakaj je Hrvaška dobila Savudrijo, čeprav tam niso živeli Hrvati

A zgodovinski arhivi kažejo, da so razlogi veliko globlji in da zahodne države (v prvi vrsti gre za Veliko Britanijo) tega ozemlja niso želele obljubiti niti predvojni kraljevi Jugoslaviji. Poglejmo celotno zgodbo: leta 1940 in 1941, ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna, je Velika Britanija želela v svoj tabor privabiti kraljevino Jugoslavijo.

Britansko-jugoslovanski pogovori o novi meji z Italijo

Britanci so prepričevali jugoslovansko vlado, naj pomaga njeni zaveznici Grčiji, ki jo je oktobra 1940 napadla fašistična Italija, zaveznica nacistične Nemčije. V okviru teh prepričevanj so med britanskimi in jugoslovanskimi diplomati na pobudo jugoslovanske strani stekli tudi pogovori o morebitni spremembi jugoslovansko-italijanske meje.

Zatiranje Slovencev in Hrvatov, ki so prišli pod Italijo po prvi svetovni vojni, se je še okrepilo, ko so leta 1922 prišli na oblast fašisti, ki jih je vodil Benito Mussolini (na fotografiji Mussolini na fašističnem shodu). Začelo se je načrtno raznarodovanje oziroma poitalijančevanje Slovencev, ki mu lahko rečemo tudi etnocid. Eden od stebrov fašizma oziroma italijanskega nacionalizma je bilo prepričanje, da je italijanska kultura večvredna od slovanske oziroma da so Slovani in Slovenci kot del njih barbari. A to ni bila zgolj italijanska posebnost, tudi številni na Zahodu so imeli italijansko kulturo za večvredno od npr. slovenske in hrvaške. Tudi v memorandumu britanskega zunanjega ministrstva iz februarja 1941 je zapisano, da imajo Italijani višjo kulturo od Slovencev in Hrvatov. To mnenje je vplivalo tudi na do Slovencev in Hrvatov nenaklonjeno britansko stališče glede italijansko-jugoslovanske meje. | Foto: Guliverimage Zatiranje Slovencev in Hrvatov, ki so prišli pod Italijo po prvi svetovni vojni, se je še okrepilo, ko so leta 1922 prišli na oblast fašisti, ki jih je vodil Benito Mussolini (na fotografiji Mussolini na fašističnem shodu). Začelo se je načrtno raznarodovanje oziroma poitalijančevanje Slovencev, ki mu lahko rečemo tudi etnocid. Eden od stebrov fašizma oziroma italijanskega nacionalizma je bilo prepričanje, da je italijanska kultura večvredna od slovanske oziroma da so Slovani in Slovenci kot del njih barbari. A to ni bila zgolj italijanska posebnost, tudi številni na Zahodu so imeli italijansko kulturo za večvredno od npr. slovenske in hrvaške. Tudi v memorandumu britanskega zunanjega ministrstva iz februarja 1941 je zapisano, da imajo Italijani višjo kulturo od Slovencev in Hrvatov. To mnenje je vplivalo tudi na do Slovencev in Hrvatov nenaklonjeno britansko stališče glede italijansko-jugoslovanske meje. Foto: Guliverimage

London je bil pripravljen na določene spremembe italijansko-jugoslovanske meje, a nikakor ni želel uresničiti vseh jugoslovanskih zahtev. Februarja 1941 je bil napisan memorandum britanske vlade o jugoslovanskih ozemeljskih zahtevah.

Britanci: Trst, zahodna Istra in verjetno tudi Gorica ostanejo pod Italijo

Jugoslovanska meja bi se po memorandum pomaknila proti zahodu, a pod Italijo bi morala po mnenju Britancev ostati tako Trst kot verjetno tudi Gorica, ki so ju Britanci šteli kot narodnostno in kulturno italijanski mesti. Po memorandumu bi Italija poleg obeh omenjenih mest obdržala tudi železniško progo Gorica–Štanjel–Trst in večino Istre do izliva reke Raše.

Adolf Hitler in Benito Mussolini
Novice Zločini, ki jih je nad Slovenci storila fašistična roka

Jugoslavija bi po memorandum dobila mesti Reko in Zadar ter kvarnerska otoka Cres in Lošinj (vsa ta območja je po prvi svetovni dobila Italija). To pomeni, da po britanskem memorandumu Slovenci ne bi dobili izhoda na morje.

Načrt o zamenjavi prebivalstva

Še več, Britanci so v memorandumu iz leta 1941 predlagali, da bi po novi določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo prišlo do prostovoljne izmenjave prebivalstva (tega po drugi svetovni vojni Britanci niso več zagovarjali, op. p.).

Etnično in jezikovno se je slovensko-italijanska oziroma – če smo natančni – slovensko-romanska meja oblikovala v srednjem veku. Slovenci smo poselili tudi obalo ob Tržaškem zalivu med Štivanom pri reki Timav in Miljami (Trst je bil le romanska enklava na tej slovenski obali), od Milj do Savudrije pa je bil ozek obalni pas romanski (Koper, Izola in Piran so bila romansko govoreča mesta), neposredno zaledje pa slovensko. Z londonskim sporazumom leta 1954 je starodavna slovenska obala prišla pod Italijo, Koper, Izola in Piran pa so postali del Slovenije in s tem slovenski izhod na morje. | Foto: Guliverimage Etnično in jezikovno se je slovensko-italijanska oziroma – če smo natančni – slovensko-romanska meja oblikovala v srednjem veku. Slovenci smo poselili tudi obalo ob Tržaškem zalivu med Štivanom pri reki Timav in Miljami (Trst je bil le romanska enklava na tej slovenski obali), od Milj do Savudrije pa je bil ozek obalni pas romanski (Koper, Izola in Piran so bila romansko govoreča mesta), neposredno zaledje pa slovensko. Z londonskim sporazumom leta 1954 je starodavna slovenska obala prišla pod Italijo, Koper, Izola in Piran pa so postali del Slovenije in s tem slovenski izhod na morje. Foto: Guliverimage

Tržaške in morda goriške Slovence bi zamenjali za Italijane, ki so se na slovensko narodno ozemlje severno od Trsta priselili po prvi svetovni vojni. Okoli sto tisoč Slovencev in Hrvatov iz severne in osrednje Istre pa bi zamenjali za Italijane iz Zadra, Reke, vzhodne Istre, kvarnerskih otokov in Dalmacije. Selitev bi bila prostovoljna, ampak tisti, ki se ne bi hoteli izseliti, ne bi imeli manjšinskih pravic.

Britanci nočejo dajati zavezujočih obljub

Kot ugotavljajo zgodovinarji, je britanska vlada leta 1941 jugoslovanski vladi dala samo skrivno privolitev, da po vojni načne revizijo italijansko-jugoslovanske meje, a pri tem ni dala nobenih konkretnih obljub Jugoslaviji, na katere bi se ta lahko sklicevala po vojni.

Britansko zunanje ministrstvo
Novice Britanski diplomat: Slovenci so nagnjeni k razvratu

Britanci zato med vojno niso hoteli s predstavniki kraljevine Jugoslavije, ti so se po napadu Nemčije in njenih zaveznic na Jugoslavijo aprila 1941 umaknili v London, podpisati nobenega sporazuma o mejah po vojni. Podobno stališče so imele tudi ZDA.

Velika vloga ameriških Italijanov

Pri stališčih ZDA je treba upoštevati, da je imela močno in vplivno italijansko skupnost, kar je bila dodatna spodbuda za proitalijansko ameriško politiko. Leta 1920 so npr. v ameriški zvezni državi New York živeči Italijani pripomogli k porazu ameriškega demokratskega predsedniškega kandidata Jamesa M. Coxa in zmagi republikanca Warrena G. Hardinga.

Tržaško vprašanje je bilo po drugi svetovni vojni del hladnovojnih napetosti. Zahodni zavezniki, tj. Američani, Britanci in Francozi, so se v tristranski deklaraciji 20. marca 1948 v skupni izjavi zavzeli za to, da bi Svobodno tržaško ozemlje znova prišlo pod italijansko suverenost. To pomeni, da Slovenci ne bi dobili izhoda na morje. S to tristransko deklaracijo so skušali pred italijanskimi parlamentarnimi volitvami, te so bile 18. aprila istega leta, oslabiti Komunistično partijo Italije in okrepiti nekomunistične stranke. To jim je tudi uspelo, saj so na volitvah slavili krščanski demokrati in njihovi zavezniki. Stališče Zahoda do STO pa se je spremenilo po razkolu med Stalinovo Sovjetsko zvezo in Titovo Jugoslavijo v letih 1948–1949. Zahod je podprl Titovo Jugoslavijo, ki je postala zaveznica Nata (to seveda Italijanom ni bila všeč). Z londonskim sporazumom, ki so ga 5. oktobra 1954 podpisale Jugoslavije, Italija, ZDA in Velika Britanija, je tako Italija dobila samo cono A STO, cono B pa Jugoslavija oziroma Slovenija in Hrvaška. Zahodni odmik od tristranske deklaracije je torej nenačrtovana posledica Stalinovega spora z Jugoslavijo. Na fotografiji: jugoslovanski voditelj Josip Broz - Tito marca 1953 v Londonu, kjer se je srečal s takratnim britanskim premierjem Winstonom Churchillom in zunanjim ministrom Anthonyjem Ednom.   | Foto: Reuters Tržaško vprašanje je bilo po drugi svetovni vojni del hladnovojnih napetosti. Zahodni zavezniki, tj. Američani, Britanci in Francozi, so se v tristranski deklaraciji 20. marca 1948 v skupni izjavi zavzeli za to, da bi Svobodno tržaško ozemlje znova prišlo pod italijansko suverenost. To pomeni, da Slovenci ne bi dobili izhoda na morje. S to tristransko deklaracijo so skušali pred italijanskimi parlamentarnimi volitvami, te so bile 18. aprila istega leta, oslabiti Komunistično partijo Italije in okrepiti nekomunistične stranke. To jim je tudi uspelo, saj so na volitvah slavili krščanski demokrati in njihovi zavezniki. Stališče Zahoda do STO pa se je spremenilo po razkolu med Stalinovo Sovjetsko zvezo in Titovo Jugoslavijo v letih 1948–1949. Zahod je podprl Titovo Jugoslavijo, ki je postala zaveznica Nata (to seveda Italijanom ni bila všeč). Z londonskim sporazumom, ki so ga 5. oktobra 1954 podpisale Jugoslavije, Italija, ZDA in Velika Britanija, je tako Italija dobila samo cono A STO, cono B pa Jugoslavija oziroma Slovenija in Hrvaška. Zahodni odmik od tristranske deklaracije je torej nenačrtovana posledica Stalinovega spora z Jugoslavijo. Na fotografiji: jugoslovanski voditelj Josip Broz - Tito marca 1953 v Londonu, kjer se je srečal s takratnim britanskim premierjem Winstonom Churchillom in zunanjim ministrom Anthonyjem Ednom. Foto: Reuters

Razlog za takšno volilno odločitev je bilo nezadovoljstvo newyorških Italijanov nad politiko predhodnega demokratskega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je nasprotoval pripojitvi Reke Italiji. Tudi po drugi svetovni vojni so si ameriški Italijani, ki so imeli veliko volilno moč v zveznih državah, kot so New York, Kalifornija, Rhode Island in Connecticut, vztrajno prizadevali za to, da bi Washington v italijansko-jugoslovanskem razmejitvenem sporu stopil na stran Rima.

Britanci o višji italijanski kulturi

Britansko in ameriško naklonjenosti do Italijanov je spodbujalo tudi prepričanje, da so Italijani na višji kulturni ravni od Jugoslovanov oziroma Slovanov. V britanskem memorandumu iz februarja 1941 tako piše, da bi zaradi italijanske višje kulture morali tudi nekateri narodnostno slovenski in hrvaški deli ozemlja ostati pod Italijo.

Novice Kako je versajska Evropa razkosala Slovence

Podoben pogled je verjetno tudi v času razmejevanje po drugi svetovni vojni imela ameriška politika. Ameriško-slovenski zgodovinar Bogdan C. Novak je tako v 70. letih preteklega stoletja zapisal: "Druga vztrajna poteza ameriške politike (prva vztrajna poteza je protikomunizem, op. p.) je bila domneva, da so Gorica, Trst in slovenska jadranska obala deli italijanskega ozemlja. Razlaga za to napačno predstavo je v večji seznanjenosti izobraženega Američana z italijansko civilizacijo. Italija v njegovih očeh predstavlja nadaljevanje cenjene grško-rimske tradicije, obogatene z deli Danteja, Petrarke in velikih renesančnih umetnikov. Kaj pa tako izobražen Američan ve o Slovencih? Zelo malo, če se sploh zaveda njihovega obstoja."

Če upoštevamo britansko-ameriško nenaklonjenost do jugoslovanskih oziroma slovenskih zahtev, je ponovna združitev velikega dela primorskih Slovencev po drugi svetovni vojni z matičnim narodom in izbojevanje slovenskega izhoda na morje zelo velik uspeh.

Glavni viri za članek:

Dragovan Šepić
, Velika Britanija in pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice 1941 (sl. Velika Britanija in vprašanje revizije jugoslovansko-italijanske meje 1941), leto 1975.

Bogdan C. Novak, American policy toward the Slovenes in Trieste, 1941-1974 (Ameriška politika do tržaških Slovencev, 1941–1974), leto 1975.

Federico Tenca Montini, Trsta ne damo: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, Ljubljana 2023.
Pivo
Novice Slovensko natakarico zaradi piva obsodili na smrt
Novice Kako so se Slovenci rešili iz okovov versajske Evrope
Zemljevid dežele Kranjske
Novice Starodavna slovenska dežela, ki si jo je prisvojila Hrvaška
Franc Jeza - naslovnica knjige In zgodil se bo čudež
Novice Slovenec, ki je videl v prihodnost
Slovenija, slovenska zastava
Novice To je velik udarec, ki ga je Slovenija zadala vplivu Rusije
Josip Broz-Tito
Novice Razkrita Titova velika slovenska skrivnost
Peter Wrangel
Novice Kako so ruski vojaki ustrahovali Slovence
Ne spreglejte