Sobota, 13. 7. 2024, 15.00
5 mesecev, 1 teden
Ameriški general, ki je kriv za eno največjih slovenskih tragedij
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,97
Ameriški general Sherman Miles je v začetku leta 1919, ko je bil še podpolkovnik, vodil štiričlansko arbitražno komisijo za razmejitev med Avstrijo in novoustanovljeno južnoslovansko državo. Njegova poročila, ki jih je pošiljal ameriškemu diplomatu Archibaldu Coolidgeu, so zelo škodovala takratnim slovenskim nacionalnim interesom, saj se je nedvomno postavil na avstrijsko stran. Fotografija Milesa je iz leta 1918.
Po prvi svetovni vojni so se antantne sile, zmagovalke prve svetovne vojne, že začele nagibati k rešitvi, da bi meja med Avstrijo in novo jugoslovansko državo, katere del je takrat postala tudi večina Slovencev, na Koroškem potekala po reki Dravi. Nato pa je ameriška arbitražna komisija, ki jo je vodil podpolkovnik Sherman Miles, februarja 1919 predlagala mejo po Karavankah, češ da je tudi večina koroških Slovencev, ki živi med Dravo in Karavankami, naklonjena Avstriji. Koroški plebiscit oktobra 1920 je postavil Milesa na laž, saj je na plebiscitnem območju južno od Drave večina glasovala za odhod iz Avstrije oziroma za Jugoslavijo. Avstrija je na plebiscitu zmagala zgolj zato, ker je proti vključitvi v jugoslovansko državo glasovalo veliko koroških Slovencev, ki so živeli severno od Drave. Koroški Slovenci med Dravo in Karavankami so tako po Milesovi krivdi in proti svoji volji ostali pod oblastjo Dunaja.
Čez dva tedna, 28. julija, bo minilo že 110 let od izbruha prve svetovne vojne. Ta vojna je odnesla na milijone življenj ter zelo spremenila geopolitična razmerja moči. Konec prve svetovne vojne je prinesel tudi nove državne meje na velikem delu stare celine.
Veliki štirje, ki so odločali o slovenskih mejah
Pri risanju novih evropskih meja so imele glavno besedo štiri zmagovalke: Francija, Velika Britanija, Italija in vse bolj tudi vzpenjajoča se svetovna velesila ZDA, ki jo je takrat vodil predsednik Woodrow Wilson. Ta je načeloma prisegal na samoodločbo narodov, a se tega načela ni vedno držal, tudi pri risanju slovenskih meja ne.
Nove meje versajske Evrope so dobesedno razkosale slovensko narodno telo. Če so skoraj vsi Slovenci (razen Beneških Slovencev, ki so bili del Italije od leta 1866) pred prvo svetovno vojno živeli v okviru Habsburške monarhije, so se po prvi svetovni vojni znašli v štirih državah.
Zunaj meja jugoslovanske države vsak tretji Slovenec
Največ, okoli dve tretjini Slovencev, je postalo del nove južnoslovanske države, imenovane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Zunaj meja te države je bil po prvi svetovni vojni vsak tretji Slovenec: več kot 300 tisoč Slovencev je prišlo pod Italijo, 70 tisoč pod Avstrijo, šest tisoč pa pod Madžarsko.
Usodo Evrope po prvi svetovni vojni so krojili štirje veliki (od leve proti desni): britanski premier David Lloyd George, njegov italijanski kolega Vittorio Orlando, francoski premier Georges Clemenceau in ameriški predsednik Woodrow Wilson. Britanci so bili glede avstrijsko-jugoslovansko meje naklonjeni Avstrijcem. Italijani so bili sovražni do nove južnoslovanske države, ker so jo imeli za tekmico ob Jadranu, zato so Avstrijo podpirali pri njenem sporu s Kraljevino SHS. Zahtevali so tudi, da se podobno kot na Koroškem organizira plebiscit tudi na mariborskem območju. Morda so tudi oskrbovali koroške brambovce z orožjem. Po drugi strani pa so Italijani hoteli svoj del Avstrije, tj. Tirolsko do Brennerja in del Koroške (Kanalska dolina). Najbolj so bili Slovencem oziroma jugoslovanski strani pri razmejitvi z Avstrijo naklonjeni Francozi. Pri razmejitvi med Italijo in jugoslovansko državo pa je Pariz v škodo Slovencev zagovarjal uveljavitev londonskega sporazuma.
Če smo zahodno slovensko ozemlje na račun Italije izgubili zaradi tajnega londonskega sporazuma iz leta 1915, pa je izguba slovenskega narodnega ozemlja onstran Karavank povezana s koroškim plebiscitom 10. oktobra 1920. Do tega plebiscita ne bi prišlo, če ne bi bilo ameriške arbitražne komisije, ki je sporno območje obiskala januarja in februarja 1919.
Milesova arbitražna komisija
V skupini so bili štirje Američani, od tega trije častniki: podpolkovnik Sherman Miles, geograf in major Lawrence Martin, poročnik Leroy King (v nekaterih dokumentih napisan tudi kot Le Roy King ali LeRoy King) in ameriški profesor češkega rodu Robert J. Kerner. Ta je bil tudi najbolj naklonjen Slovencem in je predlagal, da bi avstrijsko-jugoslovanska meja potekala po reki Dravi.
Sherman Miles je prihajal iz ugledne ameriške vojaške družine. Njegov oče Nelson Miles je bil veteran ameriške državljanske vojne, vojne z Indijanci in ameriško-španske vojne. Med letoma 1895 in 1903 je bil poveljnik ameriške vojske. Mama Shermana Milesa Mary (dekliški priimek Hoyt Sherman) je bila nečakinja slovitega ameriškega generala Williama Tecumseha Shermana (po njem so poimenovali znamenite ameriške tanke med drugo svetovno vojno). Sherman Miles je bil vojaški ataše na Balkanu med letoma 1912 in 1914, kar pomeni, da je tudi od blizu spremljal balkanske vojne (1912–1913). V času prve svetovne vojne je bil do leta 1916 vojaški opazovalec v Rusiji. Po prvi svetovni vojni je bil del ameriške misije na pariški mirovni konferenci, zadolžen za vprašanja razmejitve na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Potoval je po tem območju in pisal poročila ameriškemu diplomatu Archibaldu Coolidgeu. Fotografija Milesa je iz leta 1942.
Preostali trije so temu nasprotovali in predlagali, naj meja poteka po Karavankah. Še več, glavni avtor poročila (to je bilo namenjeno ameriškemu diplomatu na pariški mirovni konferenci Archibaldu Coolidgu) Miles je predlagal, da bi razmejitev na Štajerskem potekala po Pohorju in da bi moral Maribor ostati del Avstrije. Pri tem se je skliceval na ekonomske razloge in na mnenje prebivalstva, kot ga je sam (zmotno) dojemal.
Za Slovence uničujoče poročilo Milesove komisije
Poročila arbitražne komisije so bila za slovenske interese dobesedno uničujoča. V njih je med drugim zapisana trditev, da so jugoslovanske sile (slovenski prostovoljci in srbska vojska) na Koroškem okupatorska sila, ki jo prebivalstvo zavrača, medtem ko imajo nemško usmerjeni koroški brambovci podporo krajevnega prebivalstva.
Če bi obveljalo mnenje Shermana Milesa glede razmejitve med Avstrijo in jugoslovansko državo na Štajerskem, bi avstrijsko-slovenska meja zdaj potekala po Pohorju, Maribor pa bi bil del Avstrije. Miles, ki je mesto obiskal januarja 29. januarja 1919, je bil prepričan, da je Maribor po svojem bistvu nemško oziroma avstrijsko mesto (v poročilih navaja podatek, da je 80 odstotkov meščanov Avstrijcev, 20 odstotkov pa Slovencev). Prepričan je bil, da mesto s svojim vinarstvom gospodarsko gravitira k severni Štajerski in Koroški, zaradi česar bi moralo po njegovem biti del Avstrije. Dejstvo, da je imelo nemško govoreče prebivalstvo zelo prevladujočo gospodarsko moč v mestu, je bil zanj samo dodaten argument za priključitev k Avstriji. Po drugi strani pa je bil prepričan, da je Ptuj oziroma Ptujski bazen, kot je imenoval ta del vzhodne Štajerske, po svojem bistvu slovenski, zaradi česar bi moral biti del jugoslovanske države.
Milesova poročila izpodbijajo tudi slovenske trditve o tem, da nemški nacionalisti ustrahujejo slovensko prebivalstvo na Koroškem, da se to ne bi javno izreklo za pripadnost jugoslovanski državi. Po mnenju Milesa in njegovih sodelavcev so bile trditve o nemškem ustrahovanju izmišljene.
Milesovo upoštevanje gospodarskih dejavnikov in nevtralnost do germanizacije
Glavni dejavnik, ki bi moral določiti novo jugoslovansko-avstrijsko (pa tudi avstrijsko-italijansko mejo na Koroškem), je bil po Milesovem mnenju gospodarski. Meja na Dravi bi po poročilu komisije razbila enoten gospodarski prostor v celovški kotlini. Tudi jugoslovansko-avstrijska meja na Štajerskem bi morala po Milesu potekati tako, da bi ohranila gospodarsko povezanost Maribora kot vinorodnega središča s severnimi deli Štajerske.
Ameriški demokratski predsednik Woodrow Wilson je zagovarjal samoodločbo narodov. Ni pa tega načela vedno upošteval, na primer pri Slovencih. So pa nanj glede Koroške zelo vplivala Milesova poročila, zaradi česar je bil trd in neizprosen do slovenske delegacije, s katero se je srečal 5. junija 1919 v Parizu. Slovenska delegacija, ki sta jo vodila predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc in ljubljanski škof Anton Bonaventura Jelgič, je Wilsona neuspešno prepričevala, naj za Koroško ne določijo plebiscita. Je pa Wilson odigral pozitivno vlogo pri preprečevanju italijanskih poskusov, da bi dobili jeseniški trikotnik skupaj z Bledom in Bohinjem. Zasluge za to si je v svojih spominih pripisoval tudi ameriško-srbski znanstvenik Mihajlo Pupin, ki je bil Wilsonov znanec iz študentskih let. Je pa v Wilsonovo stališče v skladu z Milesovim mnenjem, ki je Italiji na podlagi gospodarskih vidikov pripisoval koroško ozemlje južno od Karnijskih Alp, ne pa tudi ozemlja Gorenjske južno od Karavank. Italija je na koncu dobila koroško ozemlje južno od Karnijskih Alp.
Tudi slovenske trditve o germanizacijskih oziroma ponemčevalnih pritiskih na koroške Slovence poročilo ameriške arbitražne komisije ni jemalo resno oziroma ponemčevanja Slovencev ni imelo za neki sam po sebi negativen proces. To je vidno v spodnjem odlomku iz enega od poročil.
Da so Miles in njegova dva somišljenika popolnoma na avstrijski strani, kažejo tudi zapisi v poročilo, da imajo tudi avstrijske najbolj obsežne ozemeljske zahteve bolj razumno podlago kot najbolj skromne jugoslovanske ozemeljske zahteve.
Miles zmotno trdi, da so Slovenci južno od Drave večinsko za Avstrijo
Še več, Miles v poročilu arbitražne komisije trdi, da razmejitev med Avstrijo in Jugoslavijo ne more biti pravična, če ne bo upoštevala dejstva, da si na Koroškem veliko Slovencev želi ostati pod Avstrijo, tudi tisti, ki živijo južno od Drave in Zilje: "Tisti del Koroške, ki leži južno od Zilje in Drave, je v manjši meri gospodarsko odvisen od Celovca in njegovih podružnic. Tu prevladuje več slovenske krvi (kot kaže zemljevid) in želja ljudi ni tako močno prokoroška ali proavstrijska, kot je severno od teh dveh rek. Kljub temu smo z dejanskim terenskim raziskovanjem ugotovili (na naše veliko začudenje), da je bila večina ljudi južno od obeh rek in severno od Karavank naklonjena avstrijski in ne jugoslovanski državi."
Del dežele Koroške sta po koncu prve svetovne vojne še pred plebiscitom dobili Kraljevina SHS (Dravograd, Mežiška dolina in Jezersko) in Italija (Kanalska dolina). Drugi deli južne Koroške, na katerih živi slovenska manjšina, so bili razdeljeni v coni A in B. Plebiscit v coni A je bil 10. oktobra 1920. Za Avstrijo je glasovalo 59,04 odstotka volivcev (22.025), za Jugoslavijo oziroma Kraljevino SHS pa 40,96 odstotka (15.279). Za Avstrijo, ki je spretno nagovarjala koroške Slovence v slovenščini in pri tem uspešno trkala na deželno pripadnost, je po izračunih glasovalo okoli 40 odstotkov koroških Slovencev v coni A (večinoma gre za Slovence severno od Drave). Z avstrijsko zmago je samodejno odpadel plebiscit v coni B (Celovec in njegova okolica). Na območju cone A, ki je na zemljevidu modro obarvano, je večina glasovala za Kraljevino SHS, a kljub temu te občine (razen Libelič) po plebiscitu niso pripadle jugoslovanski državi.
Te Milesove trditve, da so tudi koroški Slovenci, ki živijo med Dravo in Karavankami večinsko naklonjeni Avstriji, je koroški plebiscit oktobra 1920 postavil na laž. Pričakovano je za Avstrijo glasovalo veliko koroških Slovencev severno od Drave (ti so bili tudi jeziček na tehtnici), toda južno od Drave je bila večina Slovencev za združitev z matičnim narodom v okviru jugoslovanske države.
Slovencem odrekli, kar so dovolili Poljakom
Torej bi bila rešitev z mejo na Dravi, ki jo je osamljeno predlagal član komisije Kerner, bolj pravična od Milesove. Še tudi po plebiscitu bi se lahko krivica Slovencem popravila, če bi tisti deli plebiscitnega območja, ki so bili večinsko za Jugoslavijo, pripadli Kraljevini SHS in ne Avstriji.
ZDA niso bile podpisnice tajnega londonskega sporazuma iz leta 1915, ki je Italiji v zameno za vstop v vojno na strani Antante obljubljal dele avstroogrskega ozemlja. A kljub temu niso popolnoma nasprotovale njegovi izpolnitvi. Podpolkovnik Miles se je ukvarjal tudi z mejo med jugoslovansko državo in Italijo. Slovenski politiki so mu v Ljubljani izrazili željo po Trstu, a jih ni upošteval in je zagovarjal stališče, da Trst dobi Italija. Je pa bil bolj naklonjen Hrvatom pri vprašanju Reke, ki jo je tudi zahtevala Italija. Miles je bil prepričan, da Reka gospodarsko ne gravitira k Italiji in da imajo največjo gospodarsko moč v mestu prebivalci hrvaškega rodu, zaradi česar bi morala Reka vključno s Čičarijo in delom vzhodne Istre po njegovem mnenju pripadati Kraljevini SHS. Reško vprašanje je bilo glavni razlog, da Kraljevina SHS ni hotela popustiti Rimu, ker je imela oporo v Washingtonu. A to oporo je izgubila v začetku novembra 1920, ko so ameriški volivci v Belo hišo izvolili republikanskega predsednika Warrena G. Hardinga. 12. novembra 1920 sta Italija in Kraljevina SHS v italijanskem obmorskem mestu Rapallo podpisali rapalsko pogodbo.
Takšna je bila na primer rešitev po plebiscitih na jugu Vzhodne Prusije leta 1920 in v Gornji Šleziji leta 1921. Poljska stran je oba plebiscita izgubila, a je kljub vsemu dobila tiste dele plebiscitnega območja, kjer je večina glasovala za Poljsko in ne za Nemčijo.
Trije veliki sklenejo, da bodo obnovili Avstrijo v mejah iz leta 1938
Po tej poljski rešitvi, če jo imenujemo tako, bi bili zdaj na primer Pliberk, Borovlje in Železna Kapla del Slovenije. Po koroškem plebiscitu pa je Kraljevina SHS dobila oktobra 1922 samo Libeliče, pa še tukaj šele po zamenjavi ozemlja: del ozemlja Kraljevine SHS, kjer so živeli Nemci, za Libeliče.
Če so evropske meje po prvi svetovni vojni krojili veliki štirje, so jih po drugi svetovni vojni veliki trije: ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, sovjetski voditelj Stalin in britanski premier Winston Churchill. Na fotografiji veliki trije v Jalti na polotoku Krim februarja 1945. O povojni usodi Avstrije pa so Američani in Britanci ter Sovjeti dosegli dogovor na tretji moskovski konferenci oktobra in novembra 1943. Na konferenci, ki je potekala v Kremlju, so zunanji ministri ZDA (Cordell Hull), Velike Britanije (Anthony Eden) in Sovjetske zveze (Vjačeslav Molotov) razglasili anšlus Avstrije iz leta 1938 za ničen in napovedali ponovno vzpostavitev države Avstrije po vojni. Leta 1955 je bila Avstrija ponovno vzpostavljena kot neodvisna država, in sicer v mejah, kot jih je imela pred anšlusom.
Za pravične popravke meje po drugi svetovni vojni ni bilo prave možnosti, saj so se vse zmagovite velesile (ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza) strinjale z obnovo Avstrije v mejah iz leta 1938. Slovenija tako po drugi svetovni vojni ni imela nobenih dejanskih možnosti, da bi si priključila slovensko narodno ozemlje na avstrijskem Koroškem.
Zvita avstrijska taktika po drugi svetovni vojni
Še več, Avstrijci, ki so se vse do konca druge svetovne vojne imeli za sestavni del nemškega naroda (ne pozabimo, da je bila Avstrija trdnjava radikalnega nemškega nacionalizma in pozneje nacizma ter da je Adolf Hitler prihajal iz Avstrije), so se po drugi svetovni vojni razglasili za drugačen narod od nemškega in celo za prvo žrtev nacistične Nemčije (mišljen je anšlus leta 1938). Kot dokaz, da so se upirali nacistični Nemčiji, so Avstrijci celo izkoristili boj slovenskih koroških partizanov na avstrijskem Koroškem med drugo svetovno vojno.
Ustrahovanje koroških Slovencev
Zelo zanimive so trditve arbitražne komisije, da so iz trte izvite trditve slovenske oziroma jugoslovanske strani, da nemška oziroma avstrijska stran ustrahuje koroške Slovence, da bi se ti odpovedali želji po združitvi s preostalimi Slovenci. Morda je slovenska stran pri poudarjanju tega ustrahovanja deloma pretiravala, a je težko verjeti, da ga sploh ni bilo. Med prvo svetovno vojno, ko je v Avstro-Ogrski glavno besedo dobila vojska, se je začel val aretacij narodno zavednih Slovencev na Štajerskem in Koroškem. Glavna tarča z nemškim nacionalizmom prepojene vojske so bili slovenski duhovniki in slovenski politiki.
Pred plebiscitom so se avstrijske oblasti premeteno prilizovale koroškim Slovencem, da bi ti glasovali za Avstrijo, in jim obljubljale varovanje njihovih narodnih pravic. Po plebiscitu so avstrijske oblasti seveda požrle svoje obljube. Prvi na tarči so bili seveda Slovenci, ki so pred plebiscitom izstopali z zagovarjanjem pridružitvi jugoslovanski državi. Položaj koroških Slovencev se je še poslabšal po anšlusu Avstrije leta 1938, ko so nadzor prevzeli nacisti, ki si niso samo prizadevali za dokončno ponemčitev koroških Slovencev, ampak so imeli v načrtu popoln izbris slovenskega naroda.
Ugibanja o proavstrijskih vzgibih Milesove komisije
V slovenskem zgodovinopisju se pogosto ugiba, zakaj je Milesova komisija stopila na stran Avstrijcev. Iščejo se odgovori v smislu, da je komisija z avtomobiloma obiskovala le kraje, kjer so bili bolj za Avstrijo, ne pa slovensko čutečih podeželskih zaselkov, da so bili Avstrijci bolj spretni pri komunikaciji s komisijo kot Slovenci (natolcuje se tudi o prirejanju zabav za člane komisije s šampanjcem in lahkoživkami), da morda ni bilo najbolj pametno, da je bil povezava s komisijo na slovenski strani koroški duhovnik Lambert Ehrlich, ker naj bi bil odbijajoč za (protikatoliške) ameriške protestantske častnike ...
Nekateri so prepričani, da je slovenska stran naredila napako, ko je za povezavo z Milesovo komisijo določila koroškega duhovnika in politika Lamberta Ehrlicha (na fotografiji), češ da naj bi bil kot strogi katolik odbijajoč za ameriške protestantske častnike. Miles v svojih poročilih omenja Ehrlicha, ne sicer z imenom in priimkom, ampak kot katoliškega duhovnika, ki je bil oblečen v duhovniško opravo in je skupaj z avstrijskim predstavnikom sodeloval na Milesovih terenskih anketah po Koroškem. Tako Ehrlicha kot avstrijskega predstavnika je Miles opisal kot dobra in pravična človeka. Miles v poročilu piše, da je imel Ehrlich med spraševanjem vso možnost, da nagovarja vprašane Slovence, da bi se izrekli za Jugoslavijo, a je bila večina za Avstrijo. Miles piše, da je Avstrijec bil med spraševanjem prebivalcev praviloma tiho, medtem ko se je Ehrlich veliko pogovarjal z njimi v slovenščini in jih skušal prepričati, da naj bodo za Jugoslavijo. Ehrlich je pozneje pisal, da je pri razmejitvi pretehtalo to, da so Američani mnenja, da se mora podeželje ravnati po mestih in da mesta odločajo. Na Koroškem so bila mesta nemško usmerjena. Prav tako v germanizaciji Američani niso videli hudodelstva, katerega je treba kaznovati in s tem krivico popraviti, ampak se jim je zdela celo pravična, če je prinašala modernizacijo in višjo tehnično kulturo, tako kot so Američani zaradi višje tehnike kolonizirali Indijance, je še pisal Ehrlich.
A verjetno je še najbližje resnici to, da so člani komisije pri svojem pogledu na razmejitev kot značilni Američani zelo upoštevali gospodarski dejavnik, ne pa jezik ali kri. Veliko vlogo pa je verjetno (namenoma ali nezavedno) imel tudi pogled, ki je svet videl kot hierarhijo civilizacij oziroma kultur.
Član Milesove komisije o manjvrednih in zaostalih Južnih Slovanih
To kaže poročilo enega od člane komisije, Leroya Kinga, ki je nastalo po njegovem obisku Hrvaške (ta obisk ni bil povezan z arbitražno komisijo za Koroško in Štajersko). V njem je King Južne Slovane (Srbe, Hrvate in Slovence) opisal kot manjvredne ali vsaj zaostale (they are an inferior or at least retarded people) ter daleč od povprečnih pripadnikov zahodne civilizacije.
Z ameriškega vidika Milesova vloga po prvi svetovni vojni ni kakšen zelo pomemben del njegovega življenja. V ameriški zgodovini je Miles še najbolj zanimiv, ker je bil v času japonskega napada na Pearl Harbor član generalštaba ameriške vojske in vodja ameriške vojaške obveščevalne službe. Ta obveščevalna služba pod njegovim vodstvom pa ni odkrila japonskih priprav na napad, čeprav je prestrezala japonska radijska sporočila. Nekaj dni po napadu se je končala Milesova kariera v generalštabu in vodenje obveščevalne službe. Je pa ostal v ameriški vojski in leta 1942 dosegel čin generalmajorja. Upokojil se je leta 1946 in postal republikanski politik v zvezni državi Massachusetts. Umrl je leta 1966 in je pokopan na vojaškem pokopališču v Arlingtonu.
Južnih Slovanov King ni imel za zahodnjake, ampak za vzhodnjake. Sicer je imel o Slovencih še najboljše mnenje, saj jih je zaradi visoke pismenosti imel za civilizacijsko superiorne nad Hrvati. Te je King videl kot oportuniste, ki imajo še vedno hlapčevski odnos do Habsburžanov. Za Hrvate je po Kingovem mnenju značilna otroška neposrednost in površinskost Slovanov, še dodatno pa jih je pokvaril stik z Madžari.
Dobri major Johnson
Niso pa imeli vsi Američani negativne vloge v času pariške mirovne konference pri risanju novih slovenskih meja. Tako je ameriški major in profesor geografije na univerzi Columbia v New Yorku Douglas Johnson oblikoval razmejitveni predlog za Prekmurje, ki je bil objektivno gledano naklonjen Slovencem.
Če je vloga Shermana Milesa v slovenski zgodovini negativna, pa tega ni mogoče reči za Douglasa Johnsona (na fotografiji). Ta je zagovarjal slovenske interese in je zaslužen, da je Prekmurje del Slovenije. Velika Johnsonova kritika sta bila Archibald Coolidge in Sherman Miles.
V danih razmerah bi težko dobili več. Tako je velik del Slovencev onkraj Mure prišel v okvir Kraljevine SHS. Na drugi strani meje je žal ostalo Porabje. A zgodba bi se lahko, če ne bi bilo majorja Johnsona in dveh zagnanih prleških duhovnikov, Mateja Slaviča in Franca Kovačiča, končala še manj srečno. Meja bi bila na Muri.
Glavni viri in literatura za članek:
Poročilo profesorja A. C. Coolidgea mirovni komisiji, Dunaj, 10. februar, 1919 (izvirnik: Professor A. C. Coolidge to the Commission to negotiate peace, Vienna, February 10, 1919).
Poročilo številka osem podpolkovnika Shermana Milesa in poročnika Le Roy Kinga profesorju A. C. Coolidgeu, 7. februar 1919 (Lieutenant Colonel Sherman Miles and Lieutenant Le Roy King to Professor A. C. Coolidge, Report No. 8, 7. February, 1919).
Poročilo številka 13. podpolkovnika Shermana Milesa, majorja Lawrenca Martina in poročnika Le Roy Kinga profesorju A. C. Coolidgeu, Dunaj, 12. februar, 1919 (Lieutenant Colonel Sherman Miles, Major Lawrence Martin and Lieutenant Le Roy King to Professor A. C. Coolidge, Report No. 13, Vienna, February 12, 1919)
Poročila Leroya Kinga s Hrvaške od marca do maja 1919 (Leroy Kings reports from Croatia, march to may 1919), objavljeno v Journal of Croatian Studies, leta 1960.
Mitja Adamlje, Zgodovina slovenske diplomacije, Ljubljana 2010 (v tej diplomski nalogi so odlomki iz zapisov Lamberta Ehrlicha o Milesovi komisiji).
Uroš Lipušček, Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919: Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona, leto 2019.
