Sobota, 13. 9. 2025, 17.08
3 ure, 21 minut
To, kar je spodletelo Slovencem, je uspelo Litovcem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,28
Vilno je ustanovil veliki litovski knez Gediminas in med drugim v mestu zgradil grajski stolp (na fotografiji na vrhu griča), ki je imenovan po njem.
Verjetno le malo Slovencev ve, da smo bili po prvi svetovni vojni v zelo podobnem položaju kot Litovci. Oboji smo si želeli po razpadu dveh velikih imperijev – v litovskem primeru ruskega, v slovenskem habsburškega – dobiti v svoje roke tudi ozemlje, ki smo ga šteli za zibelko svoje državnosti. Za Slovence je bila to Koroška z Gosposvetskim poljem, središčem države Karantanije, za Litovce pa Vilna, prestolnica Velike litovske kneževine, ki jo je ustanovil veliki knez Gediminas. Slovencem ni uspelo dobiti Gosposvetskega polja, Litovci pa so na koncu s Stalinovo pomočjo Vilno iztrgali iz poljskih rok.
Litovci in Poljaki so zdaj zavezniki, še zlasti v času, ko grozi ruski napadalni ekspanzionizem. Zaradi skupnih sovražnikov so bili zavezniki tudi pred stoletji, saj so se leta 1385 povezali v personalno unijo (poenostavljeno to pomeni, da so imeli ločena parlamenta, a skupnega vladarja), ki se je pozneje razvila v pravo realno unijo oziroma skupno državo Poljsko-Litvo (od leta 1569). V 18. stoletju so si to državo med seboj razdelile Rusija, Avstrija in Prusija.
Boj za Vilno
Toda obstajajo tudi obdobja zgodovine, ko odnosi med Poljaki in Litovci niso bili tako spravljivi in sodelovalni. Po prvi svetovni vojni je tako izbruhnil hud spor o tem, kdo bo nadzoroval Vilno (Litovci mestu rečejo Vilnius, Poljaki pa Wilno) in današnjo vzhodno Litvo.
Mesto Vilna (ime je dobila po reki Vilnia, ki teče skozi mesto) je veliki knez Gediminis (živel je od leta 1275 do 1341) verjetno ustanovil na začetku 14. stoletja. Mesto je bilo vsaj od leta 1323 do leta 1795 prestolnica Velike kneževine Litve.
Popoljčenje litovskega plemstva in vzhodne Litve
Znotraj skupne države Poljske-Litve so bili Poljaki precej številnejši od Litovcev. To je bil tudi eden od razlogov, da se je med litovskim plemstvom začel proces popoljčenja, tj. opuščanje litovskega jezika in kulture ter prevzemanje poljskega jezika in kulture. Podoben proces je bil tudi pri beloruskem in ukrajinskem plemstvu.
Maršal Jozef Pilsudski je svojo politično pot začel kot zagret socialist, ki je rad prebiral tudi Karla Marxa. Bil je najzaslužnejši za obnovitev poljske države po prvi svetovni vojni. Ta ni obsegala samo Poljakov, ampak je imela številne manjšine, ki so jih poljski nacionalisti zatirali in poskušali popoljčiti. Leta 1926 je Pilsudski z vojsko izpeljal državni udar in avtoritarno vladal do leta 1935, ko je umrl. Bil je potomec popoljčenih litovskih plemičev (njegov priimek je izpeljan iz litovskega mesta Pilsudai). Rodil se je v kraju Zalavas, ki je zdaj v Litvi, med letoma 1920 in 1939 pa je bilo v poljskih rokah.
Proces popoljčenja ni zajel samo litovskega plemstva, ampak tudi mesto Vilna. Ob propadu carske Rusije in osamosvajanju (nekaterih) neruskih narodov ob koncu prve svetovne vojne je bila tako Vilna večinsko poljsko mesto. Na vzhodu Litve je poleg Poljakov in Judov živelo tudi zelo veliko Belorusov.
Neodvisna Litva Vilno razglasi za glavno mesto
Zaradi zgodovinskih razlogov (ker je bilo mesto prestolnica velikih knezov) je neodvisna Litva po prvi svetovni vojni zahtevala tudi Vilno. Še več, Litovci so Vilno razglasili za glavno mesto svoje države in to zapisali v svojo ustavo.
Poljaki so zvijačno zasedli Vilno oktobra 1920 pod vodstvom generala Lucjana Želigowskega in jo obdržali do druge svetovne vojne.
Poljaki, ki so po prvi svetovni vojni prav tako obnovili svojo državnost in hoteli čim večjo poljsko državo, skorajda že poljski imperij, se seveda s tem niso strinjali. Za Vilno in druga sporna območja so tako izbruhnili spopadi med poljskimi in litovskimi enotami (podobno, kot so se spopadale slovenske in avstrijske enote za Koroško).
Zvijača maršala Pilsudskega
Posredovala je Liga narodov in oktobra 1920 sta sprti strani podpisali Suvalški sporazum, imenovan po mestu Suwalki. Sporazum je določal, da bosta strani novo mejo določili s pogajanji.
Toda maršal Josef Pilsudski, voditelj obnovljene poljske države, je na skrivaj pooblastil poljskega generala Lucjana Želigovskega, naj na prvi pogled samovoljno in na lastno pest zasede Vilno, ki je bil takrat še rokah litovskih čet.
Poljska priključitev Vilne
To je general Želigovski res storil, zasedel je Vilno in druga sporna ozemlja (in to en dan, preden je začel veljati sporazum iz Suwalkija) ter samorazglasil državo z imenom Republika osrednja Litva. To samooklicano in od Poljske odvisno države je Poljska uradno priključila leta 1922.
Poljska karikatura, na kateri je maršal Jozef Pilsudski, ki daje klobaso psičku, ki simbolizira Litvo. Ta psiček stalno bevska Wilno, Wilno (Vilna po poljsko). Na karikaturi je tudi besedilo v pomenu: če bi dali Litvi Vilno, bi takoj zahtevali še mesto Grodno in Bialystok.
Litovci, ki so začasno prenesli svojo prestolnico v mesto Kaunas (poljsko Kowno), se s tem seveda niso sprijaznili. S Poljsko so pretrgali vse diplomatske stike in vztrajno zahtevali vrnitev mesta in njegove okolice.
Litovsko-sovjetsko zavezništvo
Zaradi velike poljske moči je Litva od julija 1920 začela sodelovati s Sovjetsko zvezo. Ta je priznala litovsko neodvisnost in tudi njeno suverenost nad Vilno. Litva je tudi na skrivaj dovolila prehod Rdeči armadi skozi svoje ozemlja, ko je ta napadla Poljsko. Avgusta 1920 so Poljaki v bitki pri Visli pod vodstvom Pilsudskega premagali Sovjete.
Leta 1926 sta Litva in Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju, ki je potrdil sovjetsko priznanje litovske suverenosti nad Vilno. Litva in Sovjetska zveza sta bila tako zaveznici, kot sta bili po prvi svetovni vojni zaveznici Weimarska Nemčija in Sovjetska zveza.
Hitler ponuja Poljakom Litvo
Preobrat se je zgodil leta 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler. Ta je pretrgal zavezništvo s Sovjeti in leta 1934 sklenil pakt o nenapadanju s Poljsko. Nemci so celo nagovarjali Poljake, da bi skupaj napadli Sovjetsko zvezo.
Poljska je pod vodstvom maršala Jozefa Pilsudskega politično in strateško kratkovidno leta 1934 podpisala pakt oziroma izjavo o nenapadanju z nacistično Nemčijo. Ta pakt je Adolfu Hitlerju, ki si je tako zavaroval hrbet, omogočal ekspanzivno politiko na zahodu. Na fotografiji iz junija 1934 vidimo med drugim maršala Pilsudskega in nacističnega propagandnega ministra Josefa Goebbelsa.
Poljski so nacisti predlagali tudi, da bi ti zasedli Litvo, obenem pa bi Nemčija dobila Gdansk in vmesno ozemlje med Vzhodno Prusijo in preostalo Nemčijo. Poljaki so te ideje zavrnili, je pa zavezništvo z Varšavo nacistični Nemčiji olajšalo ponovno oborožitev in ozemeljsko širjenje. Marca 1938 je tako Nemčija priključila Avstrijo.
Poljski ultimat Litvi
Anšlus Avstrije je opogumil Poljake, da so nekaj dni pozneje postavili ultimat Litvi: ponovna vzpostavitev diplomatskih stikov ali pa bo Poljska napadla Litvo. Litovci so stisnjenih zob ultimat 19. marca 1938 sprejeli in obnovili diplomatske stike z Varšavo. Toda pravno še vedno niso hoteli priznati poljske suverenosti nad Vilno.
Podobno je Poljska izkoristila Hitlerjevo uničenje Češkoslovaške, ki se je začelo z münchenskim sporazumom 30. septembra 1938, končalo pa marca 1939 z ustanovitvijo Nemčiji podrejene slovaške države ter nemško zasedbo Češke in njeno priključitev Tretjemu rajhu.
Poljski vojaki vkorakajo v Češkoslovaško
Ko so Nemci zasedli Sudete oktobra 1938, je tudi poljska vojska vkorakala v Tešin, ki je bil del Češkoslovaške, in ga priključila Poljski. Za to ozemlje so se že po prvi svetovni vojni spopadli Čehi in Poljaki. Uspešnejši so bili Čehi.
Poljska je sodelovala pri razkosanju Češkoslovaške, saj je zasedla del spornega ozemlja – Tešin. Na fotografiji iz oktobra 1938 vidimo poljske tanke na ulicah Tešina.
Po izbrisu Češkoslovaške z zemljevida so Nemci 19. marca od Litovcev zahtevali, naj jim izroči mesto Memel (litovsko Klaipeda). To mesto z okolico je bilo večinsko nemško (tudi zaradi ponemčevanje in naseljevanja Nemcev), po prvi svetovni vojni pa je pripadlo Litvi.
Pakt Hitler-Stalin, ki je usoden za Poljsko
Avgusta 1939 se je zgodilo novo zavezništvo – med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Državi je ločevala ideologija, a ju je spet povezala geopolitika. Njuna skupna tarča je bila Poljska.
Nemci so 1. septembra 1939 napadli Poljsko, 17. septembra pa je na vzhod Poljske vkorakala Rdeča armada. Sovjeti so vzhod Poljske, kjer so imeli večino Belorusi in Ukrajinci, priključili Sovjetski zvezi, Vilno in njeno okolico pa oktobra 1939 izročili Litvi.
Sovjetski vojaki v Litvi
Cena za ponovno oblast nad Vilno je bilo dovoljenje, da dobi sovjetska vojska oporišča na litovskem ozemlju. Z ustrahovanjem je Moskva podobno dosegla tudi v Latviji in Estoniji. Finci se niso hoteli ukloniti, zato je izbruhnila vojna. Na koncu je pogumna Finska ohranila samostojnost, je pa morala dati Sovjetom del svojega ozemlja.
Litovski vojaki leta 1939 pri Gediminisovem stolpu, ki je za Litovce simbol litovske državnosti.
Junija 1940, ko se je že videlo, da bo Hitlerjeva Nemčija z bliskovito vojno spravila na kolena Francijo, je Stalin Litvo, Latvijo in Estonijo priključil k Sovjetski zvezi. Neodvisne baltske države so postale socialistične republike znotraj Sovjetske zveze.
Konec demokracije v Litvi
Leta 1940 so tako Litovci izgubili neodvisnost, že prej, decembra 1926 pa tudi demokracijo. V Litvi se je namreč to leto zgodil vojaški državni udar, ki je vrgel z oblast demokratično izvoljeno oblast. Litovska vojska je trdila, da je z udarom preprečila komunistični državni udar (dokazov za pripravo udara zgodovinarji niso našli). Po udaru je vojska zaprla več sto komunistov, štiri voditelje pa usmrtila.
Pred udarom so bili najmočnejši v Litvi krščanski demokrati (ti so tudi pripravili sporazum o nenapadanju s Sovjetsko zvezo), ki pa so izgubili velik del ugleda med Litovci, ko je Vatikan leta 1926 s konkordatom s Poljsko sporno območje Vilne priznal kot poljsko cerkveno provinco.
Od desne do leve diktature
Od državnega udara decembra 1926 do junija 1940 je Litvi vladala avtoritarna desnica. Ko je Litva postala komunistična diktatura, so prejšnji oblastniki pobegnili v Nemčijo.
V Litvi, ki ima nekaj manj kot tri milijone prebivalcev, predstavljajo Poljaki okoli 6,5 odstotka prebivalstva in so najmočnejša manjšina. Sledijo jim Rusi s petimi odstotki. Na fotografiji rdeča črta poteka po poljsko-litovski med letoma 1920 in 1939. Sivo območje vzhodno od črte kaže, kje je poljska manjšina v Litvi najštevilčnejša. Litovski Poljaki niso najbolj zadovoljni s svojim položajem v Litvi. Svojih priimkov tudi ne morejo pisati po poljskem črkopisu. Eden od najbolj znanih pripadnikov poljske manjšine v Litvi Jan Sienkiewicz je tako v Litvi uradno Jan Senkevič.
Vilna je bila glavno mesto Litovske sovjetske socialistične republike. Del Litve je po drugi svetovni vojni postala tudi Klaipeda ob Baltskem morju. Litva je obnovila neodvisnost leta 1991.
Slovenska partizana na Gosposvetskem polju, središču prve slovanske države Karantanije.
Če je Litva leta 1939 dobila Vilno in jo v svojih rokah obdržala tudi po drugi svetovni vojni, pa Slovenci po drugi svetovni vojni – čeprav so bili avstrijski nacisti zelo dejavni pri izvajanju načrta etnocida nad Slovenci – niso dobili slovenske Koroške. Niti ozemlja južno od Drave, kjer je bila na plebiscitu leta 1920 večina za jugoslovansko državo.
Slovenski partizani so zasedli slovensko Koroško in prišli tudi na Gosposvetsko polje. A je bilo vse zaman. Velesile – tako ZDA kot Velika Britanija in Sovjetska zveza – so se leta 1943 na moskovski konferenci odločile, da bodo po vojni obnovile Avstrijo v mejah iz leta 1938.
