Petek, 5. 8. 2022, 22.40
2 leti, 4 mesece
Zaradi njih je ljudem od strahu zaledenela kri v žilah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,29
17
Huni so bili strah in trepet Evrope manj kot stoletje. V Evropo so prišli okoli leta 370, zlom njihovega imperija s središčem v Panonski nižini pa je bil leta 454. Na fotografiji vidimo francosko sliko iz leta 1910, ki prikazuje hunsko plenjenje Galije leta 451.
Huni so bili slabo stoletje strah in trepet rimskega cesarstva in germanskih ljudstev. Nato pa so skorajda čez noč izginili iz zgodovine. Znanstveniki zdaj tudi s pomočjo genetike odkrivajo njihove skrivnosti.
Okoli leta 370 je v vzhodnoevropske stepe pridivjalo nomadsko ljudstvo, imenovano Huni (v grških virih iz tega obdobja so bili znani kot Ounnoi, v latinskih Hunni). Najprej so udarili po iransko govorečih Alanih ob Donu, naslednji na vrsti pa so bili germanski Goti, ki so živeli ob Črnem morju.
Selitev narodov in Bič božji
Osvajalski prihod Hunov je spodbudil t. i. selitev narodov oziroma selitev ljudstev (med letoma 375 in 568). To je doba, v kateri so se številna, povečini germanska ljudstva, priselila na ozemlje rimskega imperija (to je povzročilo tudi padec zahodnorimskega cesarstva). Najprej so v strahu pred Huni na rimsko ozemlje prišli Tervingi oziroma Zahodni Goti (Vizigoti).
Najbolj znan in zloglasen hunski vladar je bil Atila, ki je imel vzdevek Bič božji. Ime Atila je morda gotskega, germanskega izvora in pomeni Očka. V germanskih legendah je Atila znan kot kralj Etzel.
Skrivnostni hunski jezik
Obstajajo še druge, na primer turške razlage njegovega imena, pa tudi mnenje, da je ime Atila zgolj ime, ki so ga zanj uporabljala germanska ljudstva, in da njegovo pravo hunsko ime ni znano oziroma ni izpričano v zgodovinskih virih. Znano ni niti, kakšen je bil sploh hunski jezik oziroma kateri jezikovni skupini je pripadal. Po eni zadnjih razlag so Huni govorili jezik, ki spada med zdaj skoraj izumrle jenisejske jezike.
Huni so najprej premagali iransko govoreče Alane ob reki Don, nato pa so pokorili del germanskih ljudstev. Na fotografiji je nemška risba iz 70. let 19. stoletja, ki prikazuje Hune v boju z Alani.
Jedro hunskega evropskega imperija je bila Panonska nižina oziroma današnja Madžarska. Tu je veliko arheoloških najdišč z okostji posameznikov iz hunskega obdobja, ki jih v zadnjem času tudi genetsko preučujejo.
Najnovejša študija o izvoru Hunov
Maja letos je tako izšla zanimiva genetska študija o genetskem izvoru Hunov, Avarov in osvajalskih Madžarov. Študija je delo 34 znanstvenikov, od katerih jih večina prihaja iz Madžarske.
Avtorji madžarske študijo so sekvencirali oziroma preučili starodavni DNK devetih posameznikov iz hunskega obdobja, 143 posameznikov iz avarskega obdobja in 113 posameznikov iz obdobja madžarskih osvajalcev.
Poleg teh 265 prvič sekvenciranih genomov je bilo v študijo vključenih še šest že znanih genomov. Večina od 271 primerkov starodavnega DNK je z območja vzhodno od reke Donave v Panonski nižini. To območje je zemljepisno najbolj zahodni del evrazijske stepe.
Huni in ljudstvo Šjongnu
Večina posameznikov v madžarski DNK-študiji z območja Panonske nižine v hunskem, avarskem in osvajalskomadžarskem obdobju je imela lokalno evropsko poreklo. Kar pa ne velja za priseljenska jedra Hunov, Avarov in osvajalskih Madžarov.
Huni, ki so prišli v Evropo, so bili najverjetneje ljudstvo Šjongnu (Xiongnu ali Xiong-nu) iz kitajskih virov. Ti so živeli severno od kitajskega zidu v mongolskih stepah. Na fotografiji je stepa na območju Notranje Mongolije, ki je zdaj del Kitajske.
Poglejmo, kakšne so ugotovitve genetikov o Hunih. Za priseljensko jedro Hunov, ki se okoli leta 370 pojavi v vzhodnoevropskih stepah in se pozneje naseli v Panonski nižini, so znanstveniki ugotovili, da verjetno izvira iz ljudstva, ki je živelo na območju današnje Mongolije in je v kitajskih virih znano kot Šjongnu. To ljudstvo je v današnji Mongoliji živelo približno med drugim stoletjem pred našim štetjem in prvim stoletjem našega štetja.
Teorija, da so Huni v evropskih virih istovetni z ljudstvom Šjongnu, se je v evropskem zgodovinopisju pojavila že konec 18. stoletja. To teorijo torej zadnje genetske raziskave potrjujejo. Študija tako pripadnike ljudstva Šjongnu označuje tudi kot azijske Hune.
Prevladujoče haploskupine med Huni
Posamezniki, ki pripadajo priseljenskemu jedru Hunov, pripadajo večinoma Y-haploskupinama R1a-Z94 in Q. R1a-Z94 je del R1a-Z93 oziroma je izpeljana iz nje. R1a-Z93 je azijska veja R1a, ki je ne smemo zamenjavati z evropsko vejo R1a: R1a-Z282. Tej evropski veji R1a-Z282 pripadajo tudi številni Slovani in germanski Skandinavci.
Na območju Mongolije so živela številna nomadska bojevniška ljudstva, ki so vzbujala strah in trepet. Ljudstvo Šjongnu oziroma Huni so bili prvi, sledilo jim je ljudstvo Šjanbej (Xianbei), njim pa ljudstvo Rouran ali Žoužan (ti so najverjetneje istovetni z Avari iz evropskih virov). Tem so sledili Turki, zadnji v vrsti ljudstev, ki so v evrazijski stepi zgradila mogočne imperije, pa so bili Mongoli. Na fotografiji vidimo skupino mongolskih jezdecev.
Omenjene "hunske" Y-haploskupine, ki kažejo izvor posameznikov po moški liniji, so bile verjetno značilne tudi za pripadnike ljudstva Šjongnu in so bile v Evropi pred prihodom Hunov redke. Od 23 preučenih genomov hunskih posameznikov, ki so jih našli na različnih arheoloških najdiščih v Evropi in Aziji, jih deset pripada R1a-Z93, devet pa haplopodskupinam v okviru haploskupine Q.
Sarmati in Germani
Po madžarski študiji je severni del ljudstva Šjongnu odšel proti zahodu ter se pozneje v bližini Urala pomešal z iransko govorečimi Sarmati: tako so še pred hunskim pohodom proti Panonski nižini nastali nekakšni Huno-Sarmati.
V Panonski nižini so iz časa Hunov pri nekaterih posameznikih odkrili DNK, ki je značilen za Gote oziroma Germane nasploh, kar je v skladu z zgodovinskimi podatki. Huni so namreč v drugi polovici 4. in prvi polovici 5. stoletja vladali nekaterim germanskim ljudstvom.
Hunsko priseljensko jedro
Dva posameznika iz hunskega obdobja pa sta imela DNK, ki je blizu današnjim Kalmikom in Mongolom ter je zelo blizu DNK-ju Hunov iz dveh arheoloških najdiščih v Aziji. Ta dva vojščaka sta bila del jedra Hunov. To jedro Hunov je v genetski gruči s številnimi pripadniki ljudstva Šjongnu, srednjeveškimi Mongoli, Turki in pripadniki ljudstva Šjanbej, pa tudi v genetski gruči s številnimi pripadniki Avarov. Vsa našteta ljudstva so z območja današnje Mongolije.
Videoposnetek o najslavnejšem hunskem vladarju Atili:
Pripadniki jedra Hunov, ki so jih našli v Panonski nižini, imajo vzhodnoevrazijsko genetsko poreklo in nobenih sledi zahodnoevrazijskega (evropskega) porekla. To je namig, da so bili ti ljudje priseljenci iz Azije.
Del Hunov v Panonski nižini, ki pa ni bil del hunskega jedra, pa je bil evropsko-azijskega genetskega porekla in genetsko v gruči s Sarmati. Po ugotovitvah študije so imeli iransko govoreči Sarmati velik genetski vpliv znotraj populacije evropskih Hunov (že zgoraj je omenjeno mešanje s Sarmati v stepah pri Uralu).
Zlom hunskega imperija in prihod Avarov
Iz zgodovinskih virov vemo, da je Atila umrl leta 453, kmalu po njegovi smrti pa so se Hunom v Panonski nižini uprla prej podrejena germanska ljudstva in jih premagala. Verjetno je vsaj del premaganih Hunov odšel v vzhodnoevropske stepe in se tam pomešal z drugimi nomadskimi ljudstvi oziroma se jim je pridružil.
Videoposnetek o Hunih:
V Panonsko nižino so v drugi polovici 6. stoletja prišli Avari, še eno nomadsko ljudstvo, ki je prišlo v Evropo iz step današnje Mongolije. Avtorji najnovejše madžarske študije so pod drobnogled vzeli tudi avarsko obdobje. Po njihovih ugotovitvah tudi Avari izvirajo iz Mongolije in imajo tako kot Huni daljne skupne korenine v ljudstvu Šjongnu.
Huni med Avari v Panonski nižini?
Znanstveniki so tudi ugotovili, da so v nekaterih grobiščih v Panonski nižini iz avarskega obdobja tudi posamezniki azijskega izvora, a malce drugačnega ozadja kot Avari.
Pri teh posameznikih prevladujeta R1a-Z94 in Q1a2a1 Y-haploskupini, ki sta značilni za Hune. Ti posamezniki imajo po materini strani azijski mtDNK in bi lahko predstavljali ostanke evropskih Hunov, ki so se pridružili Avarom, a živeli ločeno od njih.
Hunsko genetsko poreklo je bilo prisotno tudi v drugih grobovih (pripadniki Y-haploskupine R1a-Z94), toda v teh grobiščih je populacija genetsko manj poenotena.
Huni in Madžari
Kot domnevajo avtorji madžarske študije, ki ugotavljajo prisotnost ljudi s hunsko-iranskim mešanim genetskim poreklom pri Avarih, so se Avari na poti proti Panonski nižini pomešali s preostanki evropskih Hunov in Alanov ali drugih iranskih ljudstev iz občrnomorskih step.
Ko so bili Huni leta 454 poraženi v Panonski nižini, se je verjetno vsaj del Hunov umaknil v vzhodnoevropske stepe. Del Hunov oziroma potomcev Hunov je najverjetneje živel v Panonski nižini v času Avarov (od druge polovice 6. stoletja do začetka 9. stoletja), pa tudi po prihodu prvotnih Madžarov. Morda se je del Hunov pridružil tudi Bolgarom. Del Bolgarov je pozneje podredil velik del vzhodnobalkanskih Slovanov južno od Donave in se sčasoma poslovanil. Na hunski izvor so se v preteklosti pogosto sklicevali Madžari, zaradi česar je postalo med Madžari priljubljeno ime Attila. Na fotografiji je madžarska domišljijska slika iz leta 1870, ki prikazuje Atilo na njegovem dvoru.
Hunsko genetsko poreklo genetiki odkrivajo tudi pri osvajalskih Madžarih, ki so prišli v Panonsko nižino konec 9. stoletja. Ti osvajalski Madžari, ki so genetsko zelo različni od današnjih Madžarov (zato se za njih uporablja oznaka osvajalski Madžari oziroma Osvajalci), so se v stepah pri Uralu med letoma 271–315 pomešali tudi s Huni oziroma pripadniki ljudstva Šjongnu, ki so prišli na to območje iz današnje Mongolije.
Poznejše mešanje osvajalskih Madžarov s Huni
Še del Hunov oziroma posameznikov s hunskim genetskim poreklom so morda osvajalski Madžari vključili v poznejših stoletjih, ko so se selili proti zahodu in na koncu naselili v Panonski nižini. Mešanje s Huni kažejo tudi ugotovitve znanstvenikov, da je del pripadnikov elite osvajalskih Madžarov v Panonski nižini pripadal "hunskim" Y-haploskupinam R1a-Z94 in Q.
Vir:
Zoltan Maroti in sodelavci, The genetic origin of Huns, Avars and conquering Hungarians (sl. Genetski izvor Hunov, Avarov in osvajalskih Madžarov), maj 2022.
17