Torek, 18. 11. 2025, 19.11
46 minut
Najmanjši jezik v Evropi. In povezan je s Slovenci.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,35
Trst je kraj, ki je povezan tudi z enim od najmanjših, če ne celo najmanjšim evropskim knjižnim jezikom.
Vilamovščina oziroma Wymysiöeryś, kot mu pravijo domačini v poljskem kraju Wilamowice, velja za najmanjši in tudi najbolj ogrožen germanski jezik. Vilamovci in njihov jezik pa so povezani tudi s slovensko zgodovino, in sicer po zaslugi moža z imenom Florian Biesek.
Zgodba vilamovščine (tudi vimisorščine) in Vilamovcev se je začela v srednjem veku, ko so se v Wilamowice (kraj leži v Šleziji na Poljskem v bližino kraja Bielsko-Biala) okoli leta 1250 naselili nemški, pa tudi škotski, flamski in frizijski priseljenci. Pred prvo svetovno vojno so bile Wilamowice del Avstro-Ogrske.
Nemščina, ki je nerazumljiva govorcem knjižne nemščine
Čeprav vilamovščina velja za samostojen jezik, zlasti zato, ker ga tako pojmujejo njegovi govorci, pa gre v bistvu za narečje srednje visoke nemščine, na katero je zelo vplivala poljščina. Narečje se je sčasoma tako spremenilo, da je govorcem knjižne nemščine nerazumljivo.
Vilamovščina:
Raba vilamovščine je v kraju Wilamowice, v katerem je takrat živelo nekaj več kot 1.600 prebivalcev, začelo upadati že proti koncu 19. stoletju. Namesto tega se je vse bolj uveljavljala poljščina.
Prepoved vilamovščine
Zelo močan udarec je jezik doživel ob koncu 2. svetovne vojne, ker so Poljaki Vilamovce imeli za Nemce. Na koncu jih niso nasilno pregnali v Nemčijo, je pa začela raba jezika strmo upadati, tudi zato, ker je bila njegova uporaba do leta 1956 prepovedana. Jezik je skoraj izumrl, ampak ga v zadnjem času spet skušajo obujati. Govorcev tega jezika naj bi bilo okoli 70.
Oče knjižne vilamovščine, ki živi v Trstu
V 19. stoletju je vilamovščina dobila svoj knjižni jezik. Oče knjižnega jezika je bil Florian Biesek (1849–1926). Ta je najprej študiral v Krakovu, nato je odšel od Dunaj, kjer je po študiju dobil delo v Trstu. V tem pristaniškem mestu ob Jadranu je postal visok uradnik na železnici.
Florian Biesek se je v Trstu vključil v slovensko skupnost.
V mestu, ki je imelo italijansko večino in močno slovensko manjšino, je Biesek preživel celo svojo kariero. Ker ga je uradniško delo na železnici vse manj notranje zadovoljevalo, se je odločil, da se bo podal v pisanje in pesništvo. S tem je tudi vilamovščino postala knjižni jezik.
Naučil se je tudi slovenščine in živel med Slovenci
Biesik, ki se je imel za vilemovškega Danteja, se je naučil tudi slovenščine in je nekoč dejal, da je slovenščina poleg nemščine in italijanščine, jezik, ki ga uporablja vsak dan.
Njegov zadnji položaj na tržaški železniški postaji je bil višji inšpektor, tretji najvišji položaj za vodjo tržaške železniške postaje in njegovim namestnikom. Po upokojitvi se je preselil v Nabrežino, kjer je deloval v kulturnih krogih tamkajšnjih Slovencev. Umrl je leta 1926.
