Sobota, 7. 10. 2023, 22.13
1 leto, 2 meseca
Mračne skrivnosti, ki vam jih skušajo zamolčati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,98
Poljski premier Mateuzs Morawiecki (levo) skuša svojega tekmeca, nekdanjega poljskega premierja Donalda Tuska, premagati tudi z očitki, da je podrejen Nemčiji.
Poljaki bodo 15. oktobra izvolili nov parlament. Ankete zmago napovedujejo vladajoči stranki PiS. Ta poskuša svoje tekmece stisniti v kot tudi z vlečenjem vzporednic iz polpretekle zgodovine. Prvaka opozicije Donalda Tuska tako skušajo očrniti kot zagovornika nemških in ruskih interesov hkrati.
"Če nam bo uspelo premagati Državljansko koalicijo, bomo pregnali Tuska. Kam? V Berlin!" Tako je svojim privržencem pred dnevi obljubljal poljski premier Mateusz Morawiecki. Namig poljskim volivcem je bil seveda jasen: nekdanji poljski premier, nekdanji predsednik Evropskega sveta in zdajšnji vodja poljske opozicije Donald Tusk je politična marioneta Berlina, ki skuša na Poljskem uveljavljati nemške interese.
Protinemška retorika poljske vlade
PiS je znan po svoji protinemški retoriki, ki postaja čim glasnejša, tem bližje so volitve. Že lani je Varšava od Nemčije začela zahtevati vojno odškodnino iz druge svetovne vojne v višini 1,3 bilijona evrov. Obenem PiS Tuska oziroma Herr Tuska, kot mu tudi posmehljivo rečejo, predstavlja kot nekoga, ki je podrejen Nemcem oziroma morda celo plačan od njih, piše Politico. Ko bo prišel Tusk na oblast, bo privatiziral poljsko lastnino v nemško korist, Poljake svari PiS.
Toda PiS Tuska poljskim volivcem ne predstavlja le kot človeka Berlina, ampak kot nekoga, ki je tudi v službi Moskve. Letos poleti je poljski parlament sprejel t. i. Tuskov zakon oziroma zakon o ruskem vplivu. Ta določa, naj posebna komisija preveri, ali so poljski politiki med letoma 2007 in 2022 sprejeli odločitve pod vplivom Rusije, ki bi lahko ogrozile varnost Poljske. V prvi vrsti gre za odločitve v zvezi z dobavo ruskih energentov.
Zakon, ki meri na Tuska
Zakon, ki ga grajajo tako EU kot ZDA, ima jasno tarčo: Tuska, ki je bil predsednik poljske vlade med letoma 2007 in 2014. Hkratno slikanje Tuska kot nekoga, ki dela v korist Berlina in Moskve, seveda v zavest številnih poljskih volivcev takoj prikliče polpreteklo zgodovino, ko sta Berlin in Moskva 23. avgusta 1939 s paktom Molotov-Ribbentrop zapečatila usodo takratne Poljske.
Predvolilni propagandni videoposnetek stranke PiS, s katerim poljskim volivcem obljubljajo, da ne bodo podrejeni Nemčiji:
☎ Dzwoni Kanclerz Niemiec…#PodmiotowaPolska pic.twitter.com/ll70lWTSIm
— Prawo i Sprawiedliwość (@pisorgpl) September 11, 2023
Ta pakt ni znan samo v poljski, ampak tudi v svetovni zgodovini, saj je bil uvod v drugo svetovno vojno, ki se je 1. septembra 1939 začela z napadom nacistične Nemčije na Poljsko (17. septembra 1939 je na vzhod Poljske, kjer so večinoma živeli Ukrajinci in Belorusi, v skladu s tajnim delom pakta Molotov-Ribbentrop vkorakala tudi sovjetska Rdeča armada).
Nemško-poljski pakt iz leta 1934
Pri tem se pogosto pozablja, da je Poljska že januarja 1934 v Berlinu z nacistično Nemčijo podpisala desetletni pakt oziroma izjavo o nenapadanju. S tem si je Adolf Hitler za nekaj let zavaroval vzhodni hrbet, tako da je lahko znova vzpostavil močno nemško vojsko, zagnal orožarsko industrijo, marca 1936 vkorakal z vojsko v demilitarizirano Porenje, marca 1938 izpeljal anšlus Avstrije in jeseni istega leta z Münchenskim sporazumom dobil Sudete.
Le dan po tem, ko so 1. oktobra 1938 v Sudete vkorakali nemški vojaki, so poljski vojaki vkorakali v Tešin, del Češkoslovaške, zaradi katerega so se Poljaki s Čehi spopadali že leta 1920 (ta del je Češkoslovaški oziroma Češki znova pripadel po koncu druge svetovne vojne). Novembra 1938 so kos Češkoslovaške zasedli tudi Madžari.
"Poljski nož v hrbet"
Poljska politika sodelovanja z Nemčijo je imela veliko zamer zlasti med Čehi. Ko je bil leta 1934 podpisan pakt med Nemčijo in Poljsko, ga je takratni češkoslovaški zunanji minister in poznejši premier Edvard Beneš opisal kot poljski nož v hrbet (s tem je propadla skupna povezava Francozov, Čehov in Poljakov proti znova napadalni Nemčiji) in Poljakom jezno zaželel, da bi jih spet razdelili (kar se je jeseni 1939 res zgodilo).
Januarja 1934 sta nacistična Nemčija in Poljska podpisali pakt oziroma izjavo o nenapadanju. Ta izjava je določala deset let nenapadanja med Nemčijo in Poljsko, ki sta imeli od konca prve svetovne vojne ozemeljske spore. Izjavo sta v Berlinu podpisala takratni nemški zunanji minister Konstantin von Neurath in takratni poljski veleposlanik v Nemčiji Jozef Lipski. Pakt je veljal do aprila 1939, ko ga je Hitler enostransko razdrl. Leta 1932 je Poljska podpisala pakt o nenapadanju tudi s Sovjetsko zvezo. Na fotografiji iz junija 1934 (od leve proti desni): nemški veleposlanik na Poljskem Hans-Adolf von Moltke, poljski voditelj, maršal Jozef Pilsudski (vladal je od leta 1926, ko je izvedel državni udar proti demokratično izvoljeni poljski vladi, do smrti leta 1935), nemški propagandni minister Joseph Goebbels in poljski zunanji minister Jozef Beck.
Zgodovinske vzporednice pa ni mogoče vleči le pri obtožbah na račun Tuska oziroma poljske opozicije, da dela za Nemčijo in Rusijo hkrati, ampak tudi pri zadnjem poslabšanju poljsko-ukrajinskih odnosov, ki ga je zanetila poljska prepoved uvoza ukrajinskega žita.
Protiukrajinska poljska skrajna desnica
Poljska vlada je tako napovedala konec dobav poljskega orožja Ukrajini. Domnevamo lahko, da se bo po volitvah poljska retorika spremenila in da je protiukrajinska retorika PiS zadnje dneve le predvolilnega značaja.
PiS skuša z protiukrajinsko retoriko preprečiti odtekanje svojih glasov k skrajno desni Konfederaciji. Ta že dolgo nasprotuje poljskim dobavam orožja Ukrajini in svari pred ukrajinizacijo Poljske, ker ima ta na stežaj odprta vrata za begunce iz Ukrajine.
Slabi poljsko-ukrajinski odnosi v preteklosti
Poleg tega je treba vedeti, da zdajšnje poljsko-ukrajinsko zavezništvo (Poljska velja za največjo zaveznico Ukrajine in njeno največjo zagovornico znotraj EU) ni nekaj zgodovinsko samoumevnega. Je bolj posledica skupnega strahu pred napadalno Rusijo kot posledica kakšnega tradicionalnega prijateljstva med narodoma.
Poljska vojska je leta 1938 zasedla Zaolžje (Zaolšje) z mestom Tešin oziroma Česky Tešin (Češki Tešin), del nekdanje dežele Šlezije, ki je po prvi svetovni pripadal Češkoslovaški. Leta 1920 so zanjo izbruhnili spopadi med Poljaki in Čehi, v katerih so zmagali zadnji. Po drugi svetovni vojni je to ozemlje spet postalo del Češkoslovaške oziroma Češke. Na fotografiji: poljski tanki v Češkem Tešinu.
Dejstvo je, da so bili odnosi med Poljaki in Ukrajinci v preteklosti pogosto sovražni. Veliki deli današnje Ukrajine so bili stoletja pod poljsko nadoblastjo, današnja zahodna Ukrajina je po prvi svetovni vojni postala tudi del obnovljene poljske države. Številni poljski nacionalisti so tudi zanikali obstoj ukrajinskega naroda in ukrajinščine (ta je bila za njih le poljsko narečje).
Ukrajinci proti poljski nadoblasti
Kot piše znani ukrajinski zgodovinar Serhij Plohij (angl. različica Serhii Plokhy) v svoji knjigi Vrata Evrope, je poljska oblast med obema vojnama v Galicijo, Volinijo in Podolje naselila skoraj 300 tisoč Poljakov (že prej pa so v teh deželah živeli Poljaki in polonizirani Ukrajinci, op. p.). Del poljske politike (še najbolj npr. nacionalni demokrati Romana Dmowskega) je tudi zagovarjal asimilacijo Ukrajincev, ki so živeli v okviru poljske države.
Leta 1934 je pripadnik Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN) Hrihorij Maciejko ustrelil poljskega notranjega ministra Bronislawa Pierackega (maščevanje za njegove akcije proti OUN v vzhodni Galiciji), že prej jeseni 1933 pa je OUN v Lvovu (takrat del Poljske) izvedla atentat na sovjetskega diplomata v mestu, in sicer kot maščevanje za sovjetsko veliko lakoto v letih 1932–1933, zaradi katere je umrlo od tri do pet milijonov Ukrajincev. Glavni načrtovalec obeh atentatov je bil mladi študent in eden od voditeljev OUN Stepan Bandera.
Krvavi spopadi med Ukrajinci in Poljaki
Med drugo svetovno vojno so spomladi in poleti 1943 izbruhnili krvavi etnični spopadi med Ukrajinci in Poljaki v Voliniji in Galiciji, v katerih je življenje izgubilo od 60 do 90 tisoč Poljakov ter od 15 do 30 tisoč Ukrajincev.
Od začetka vojne v Ukrajini je Poljska velika zaveznica svoje vzhodne sosede. A v zadnjih mesecih so se odnosi ohladili. Vladajoča PiS pri svoji retoriki glede Ukrajine vse bolj posnema skrajno desno Konfederacijo (na fotografiji sta Janusz Korwin-Mikke in Grzegorz Braun, ena od voditeljev zveze nacionalističnih strank Konfederacija), ki je že lani začela kampanjo proti sprejemanju ukrajinskih beguncev, ker da bodo ukrajinizirali Poljsko.
Po drugi svetovni vojni so številne Poljake z ukrajinskih ozemelj preselili na območja na zahodu današnje Poljske, kjer so prej živeli Nemci. Leta 1947 je poljska komunistična oblast v operaciji s kodnim imenom Visla z vzhodnega obmejnega ozemlja deportirala vso ukrajinsko prebivalstvo, skoraj 140 tisoč, in jih nadomestila s Poljaki. Ukrajince so naselili na zahod Poljske, kjer so nekdaj živeli Nemci.
Divizija Galicija
Med drugo svetovno vojno je del Ukrajincev, predvsem tisti iz Galicije, postal tudi del nemške vojske – takšna je bila na primer leta 1943 ustanovljena divizija SS Galicija (ukr. Haličina). Ta se je spopadala zlasti s sovjetskimi, poljskimi, slovaškimi in tudi slovenskimi partizani.
Divizijo so namreč januarja 1945 premestili na območje Slovenije in je med drugim sodelovala pri obkolitvi partizanov na Menini planini. Še prej, jeseni 1944, je divizija Galicija sodelovala pri krvavi zadušitvi slovaške narodne vstaje proti Nemcem.
Afera Hunka in Poljska
Zgodba o tej diviziji SS je spet postala aktualna, ko so v kanadskem parlamentu s ploskanjem počastili v Kanadi živečega 98-letnega Jaroslava Hunka. Kmalu je bilo razkrito, da je bil Hunka član divizije Galicije, zaradi česar je nekaj dni pozneje odstopil predsednik kanadskega parlamenta Anthony Rota.
Afera pa je odmevala tudi na Poljskem. Poljski minister za izobraževanje Przemyslaw Czarnek je tako na družbenem omrežju X (nekdanji Twitter) objavil, da je sprejel ukrepe za morebitno zahtevo po izročitvi Hunka Poljski. Czarnek je tudi poslal pismo poljskemu Inštitutu za nacionalni spomin, v katerem je zapisal, naj inštitut čim prej razišče, ali je Hunka morda sodeloval pri zločinih nad poljskim narodom in nad poljskimi Judi.
