Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.

Za njim je bogato in polno otroštvo, a nekoliko drugačno od večine slovenskih vrstnikov. Ni mu bilo lahko. Je namreč sin Gvinejca in Slovenke, ki je odraščal na Fužinah in izstopal zaradi drugačne barve kože. "Saj ne, da sem imel zaradi tega veliko težav, sem pa čutil to drugačnost. In to me je zaznamovalo," je največ težkih besed na svoj račun, tudi kakšno rasistično zbadljivko, slišal v najmlajših letih, ko je treniral kar nekaj športov. Izrekli so jih njegovi vrstniki, nevede in vede, ko je postajal starejši, pa je bilo tega na srečo vedno manj.

Prve nogometne korake je naredil pri Slovanu, kot član pa je prvi nastop v 1. SNL dočakal v dresu Domžal. Foto: Saša Pahić Szabo

"V Sloveniji je bilo včasih malo priseljencev takšnega videza. Ljudem je bilo to prej zanimivo, kot pa da bi ob tem čutili strah. Zdaj, ko je tega več, je drugače. Tudi v drugih državah. Če greš na zahod Evrope, je več ksenofobije, ker je pač toliko več priseljencev. Pri nas je bila ta ksenofobija bolj vezana na južnjake, ker jih je bilo takrat toliko več," se spominja, kako je bilo v njegovem otroštvu, uvodnih letih državne samostojnosti. Rodil se je namreč le nekaj mesecev po tem, ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila od Jugoslavije.

Začel je na ledu, nato postal otrok Slovana

Športno pot je presenetljivo začel na drsališču Vevče, kamor ga je oče pogosto peljal drsat, nato pa ga priključil še treningom hokeja na ledu. "Takrat sploh ni bilo moje starostne skupine, tako da sem hokej moral trenirati s starejšimi. Seveda so bili vsi fizično močnejši od mene in me zbijali na tla," se je Lamin Diallo v sproščenem pogovoru, ki smo ga opravili v prijetnem okolju enega izmed gostinskih lokalov blizu središča Ljubljane, spominjal svojih športnih začetkov. In bolečih padcev po ledu.

V najmlajših letih je treniral hokej na ledu, košarko in nogomet, nato pa skušal kot najstnik pustiti večji vtis pri dveh italijanskih klubih. Najprej v Trevisu, ki so ga zdelale finančne težave, nato pa še pri Chievu, kjer je nabiral izkušnje v primaveri, v klubu pa se je družil tudi s slovitim rojakom Bojanom Jokićem, ki mu je bil v veliko pomoč pri življenju v Veroni. Foto: Ana Kovač Nato je kratek čas treniral košarko, pri devetih letih pa na Kodeljevem prvič začutil nekaj posebnega. Svojo največjo športno ljubezen. Vstopil je v svet nogometa, brez katerega v Fužinah, nesojeni zibelki številnih asov slovenskega športa, v takratnih časih preprosto ni šlo.

Tako je postal otrok Slovana, nadaljeval pot pri Domžalah, nato pa kot nadarjeni mladenič tako kot že ogromno mladih slovenskih talentov prej skušal uspeti v Italiji. Imel je velike sanje, a jih ni nikoli uresničil. Po treh letih se je vrnil domov. "Ko sem dopolnil 19 let, sem se že vrnil iz Italije, saj mi je potekla pogodba pri Chievu. Pol leta sem bil brez kluba. Pol leta sploh nisem treniral, šele nato sem šel v Domžale," je kariero nadaljeval v mestu ob Kamniški Bistrici, kjer si je pridobil status mladega reprezentanta. Čeprav ni veliko igral, je pomagal Domžalam do drugega mesta v prvenstvu, rumena družina pa je osvojila še pokal.

Ko so oponašali opičje glasove, je zabolelo tudi njega

V dresu kranjskega Triglava se je moral večkrat spoprijeti s pokrivanjem najboljšega strelca Maribora in 1. SNL Marcosa Tavaresa. Foto: Aleš Fevžer Ko je vstopil v svet članskega nogometa, mu zaradi barve kože v Sloveniji na srečo ni bilo treba poslušati neokusnih komentarjev. Spominja se le enega trenutka, ko mu je bilo nelagodno. Takrat je tarča primitivnih zbadljivk postal njegov temnopolti soigralec iz Kameruna Dinnyuy Kongnyuy.

"Ko sem igral za Triglav, smo se pomerili z Olimpijo. Green Dragons so oponašali opičje glasove, namenjeni pa so bili Kongnyuyu, ko je dosegel zadetek za zmago z 1:0. Zaboleli so tudi mene. Ni bilo lepo," se je spominjal neljubega dogodka, kakršne želi Evropska nogometna zveza (Uefa) izkoreniniti s stadionov, in dodal, da takrat za zeleno-bele na tekmi v Kranju ni nastopal noben temnopolti igralec.

Do leta 2017 je ostal v Sloveniji, menjal klube v treh najvišjih domačih ligah, nato pa odšel v Bosno in Hercegovino (Mladost Doboj Kakanj). Začelo se je njegovo nekajletno popotovanje v tujini, kjer je v kratkem času v Grčiji zamenjal kar tri klube (Trikala, Egaleo, Iraklis).

Pri 30 letih je nogometne čevlje obesil na klin. Foto: Ana Kovač

"V Grčijo nisem šel z namenom, da bi kaj zaslužil. To je bil bolj izhod v sili. Bilo pa mi je jasno, da kakšnega večjega kluba ne bom mogel najti. Če greš pri 27 letih iz drugoligaša Ilirije v Bosno, ti kaj takega pač ne more uspeti," je v njem počasi zorela odločitev, da bi nogometne čevlje obesil na klin. Leta 2021 je to tudi storil. Star je bil 30 let.

Ni končal le z nogometom, ampak tudi z zaročenko

Kako težko pa je bilo prenehati igranje nogometa pri tej starosti? "Nisem si hotel več lagati, da lahko še igram na najvišji ravni. Imel sem težave s poškodbami in vedel sem, da bom moral slej ko prej narediti nov korak. Zato sem se želel čim prej lotiti nove kariere. Vse zaradi tega, da bi imel na voljo več časa, da kaj zgradim in dosežem v življenju, kot pa da bi kot nogometaš še naprej životaril po Avstriji ali pa v drugi ligi in komaj preživel," se je ob tem, ko je končeval nogometno kariero, srečeval z neprijetnimi občutki.

Ko je pri 30 letih končal nogometno kariero, je v življenju začel popolnoma z ničle. Foto: Ana Kovač

"Zelo težko je skleniti nogometno kariero. Še zdaj, ko se pogovarjam s katerimi igralci iz zlate generacije A-reprezentance, mi pravijo, da je še zanje to velik šok. Pa njim ni bila težava eksistenca, saj so imeli dovolj denarja. Meni je bila, saj ob igranju nogometa nisem mogel kaj prida privarčevati. Ko sem končal kariero, sem padel v neko vrsto depresije. Vse je sovpadalo tudi s tem, da sva se takrat razšla z zaročenko. Pred tem sva bila skupaj deset let. Mlada sva začela, zaljubila sva se že kot najstnika. Potem sem v življenju začel popolnoma z ničle," je pojasnil, da sta se s takratno srčno izbranko zaročila le poldrugo leto pred tem, ko sta se dokončno razšla.

Razočaral je sam sebe

Lamin nam je odprl srce in pojasnil, kako zelo hudo mu je bilo, ko je obesil nogometne čevlje na klin. "Resnično težko je bilo končati kariero. Najbolj zaradi tega, ker sem razočaral samega sebe. Imel sem velika pričakovanja. Moj cilj je bil, da bi si ustvaril kaj materialnega. Da bi si od nogometa lahko kupil vsaj stanovanje. Potem pa sem ugotovil, da mi nogomet nikoli ni dal tega, kar sem si želel," nam je priznal, da je od kariere pričakoval več, zlasti v smislu dokazovanja med najboljšimi in izdatnejših zaslužkov.

Na dvobojih je soigralcem želel pomagati za vsako ceno. Tako je kot branilec Domžal proti Olimpiji, pri kateri je takrat izstopal Boban Jović, zaigral z obvezo na glavi. Foto: Saša Pahić Szabo

Vseeno pa je od nogometa dobil tudi veliko pozitivnih stvari. "Dobro, ni bilo želenih materialnih dobrin, mi je pa nogomet dal še več. Mnogo več. Spoznal sem veliko novih ljudi, kultur, stkal ogromno prijateljstev. Naučil sem se štiri jezike, ki se jih sicer verjetno ne bi. In to je znanje, ki ga lahko zdaj pridoma uporabljam," si je razširil obzorja.

Žal mu je, da ni dlje vztrajal v glasbeni šoli

Ko je prenehal igrati nogomet in prekinil zvezo z dekletom, je spoznal, da bo moral začeti nekaj novega. "Takrat je prišla na vrsto tudi glasba. Vedno sem bil njen ljubitelj. Izhajam iz glasbene družine, brat in sestra se ukvarjata z njo, konec koncev sem tudi sam hodil v glasbeno šolo," se je začel ob prehodu v četrto desetletje resneje posvečati tudi kraljestvu not in akordov.

V glasbeni šoli se je na začetku osnovnošolskih let učil violončelo, pozneje pa je najbolj užival ob igranju bobnov. Foto: Ana Kovač

V rani mladosti, od sedmega do devetega leta, je igral violončelo. "Takrat sem ravno začel trenirati tudi nogomet. Ko enkrat zaradi violončela nisem mogel na nogometni trening, se mi je vse skupaj zamerilo. Hotel sem igrati le nogomet. Kako tudi ne bi? Vsi moji vrstniki so ga igrali. Na Fužinah se je na ulici igral le nogomet. Mi je pa danes žal, da nisem dlje vztrajal v glasbeni šoli. Zdaj bi mi to znanje prišlo zelo prav," je še danes prepričan, da je bila v bistvu napačna le izbira instrumenta.

Da bi igral violončelo, je predlagala njegova starejša sestra Dalanda, ki je deset let igrala klavir. "Mene bi zanimalo kaj drugega. Proti koncu osnovne šole sem tako začel igrati bobne. Še danes jih, bolj za konjiček in zabavo. Nisem pa kakšen glasbeni virtuoz, niti se tako ne dojemam," se je nasmejal, ko je pogovor nanesel na njegovo glasbeno predznanje.

Glasba je njegova strast, vse življenje je sanjal o dredih

Kar zadeva glasbo, ima kar nekaj poznanstev. Glasbo je snoval skupaj s prijateljem iz otroštva Dinom Nuhanovićem, s katerim sta igrala pri Slovanu. Družila sta se že pred leti, tudi v krogu pomembnih glasbenih imen, kot so Zlatko, Senidah in producent Cazzafura. "Vedel sem, da je glasba moja strast in veselje. Prej se ji zaradi nogometa nisem veliko posvečal, potem pa sem se hitro našel v njej. Kot da mi je namenjena," želi narediti resnejši preboj tudi na glasbeni sceni.

Njegov glasbeni prvenec Home Run:

Zaradi glasbe si je osmislil novo pričesko. Po novem nosi drede – tudi zaradi videospota prve skladbe, ki jo je posnel v ZDA. "Decembra sva bila s prijateljem v Miamiju in posneta spot. Zdaj sem si pustil drede. Vse življenje sem sanjal, da bi jih nekoč imel. Moj brat Thierno jih ima že od malega, a se je mama vedno zgražala nad tem," se je nasmehnil. Zdaj je medijska atrakcija v Sloveniji, saj se njegov obraz zaradi novinarskega dela večkrat pojavlja tudi na televizijskih zaslonih. In ni pretirano veliko ljudi v Sloveniji, ki bi nosili takšno pričesko.

"Občudujem trenerje. To je zelo nehvaležen poklic."

Kako pa je pristal na televiziji? Do nje ga je vodila dolga pot, vselej prepletena z nogometom. Pred tem pa je opravljal še eno, malce drugačno delo, a tudi povezano z žogobrcem. Ko je po koncu nogometne kariere razmišljal o tem, kaj bi počel v življenju, je sprva sprejel ponudbo za vlogo predstavnika za stike z javnostjo pri NK Radomlje. Za to službo je hvaležen trenerju Amirju Botonjiću, ki zdaj deluje na Jesenicah. Kot pri marsikaterih stvareh v življenju so odločile zveze in poznanstva.

Ga je kdaj vleklo na Bližnji vzhod, kjer s svojim videzom niti ne bi toliko izstopal, lahko pa bi verjetno zelo dobro zaslužil? "Kar zadeva eksotične lige, je tako, da težko skleneš posel, če ne spadaš med najboljše igralce ali pa nimaš dobrih zvez. Sam tega nisem imel. Bile so posamezne kombinacije, a nikoli nič resnega," nam je pojasnil 33-letni Lamin Diallo, ki je sklenil nogometno kariero pred tremi leti. Foto: Ana Kovač

"Bilo mi je edino logično, da ostanem v svetu nogometa. Vsi so me spraševali, ali bom postal trener, a se v tej vlogi nisem nikoli videl. Občudujem trenerje. To je zelo nehvaležen poklic, v Sloveniji pa je premalo mest za vse," je nogometno kariero raje nadaljeval nekoliko drugače.

Eno leto je bil piarovec pri Radomljah, hkrati pa še pomagal pri podjetju, ki ga vodi direktor kluba Grega Marinšek. "Zahvalil bi se družini Marinšek za dano priložnost. Bilo je zanimivo in koristno, veliko sem se naučil od trenerja Nermina Bašića in športnega direktorja Androta Fistonića. Zdaj delam na televiziji, kjer je malce drugače, a osnove so si kar podobne," so mu prišle prav pridobljene izkušnje za zdajšnje delo. Danes je novinar Šport TV,  leteči reporter, zadolžen za izjave trenerjev in igralcev med srečanji in po njih.

Na televiziji je delal že kot nogometaš Triglava

Televizija mu v bistvu ni tuja. Ne le da je pred leti igral v slovenskem filmu Rezervni deli, ampak je bil kar nekaj časa tudi sovoditelj nogometne televizijske oddaje Žogarija. "Ko smo kot polprofesionalci igrali nogomet pri Triglavu, nismo zaslužili dovolj za preživetje. Tako sem iskal dodatne poti za zaslužek. Želel sem opravljati še kakšno delo." Beseda je dala besedo, prek prijateljev je dobil ponudbo za vodenje oddaje Žogarija. Izkazal se je. Oddajo, ki se je predvajala v nedeljskem dopoldanskem terminu, je vodil tri leta, vse do odhoda v tujino, ko se je kot nogometaš preizkusil v BiH in Grčiji.

Njegov priimek Diallo je najpogostejši priimek v Zahodni Afriki. Tako se piše skoraj vsaka tretja oseba. Foto: Ana Kovač

Predlani je oživela ideja za novinarsko delo, s katero sta se že pred leti dogovarjala z novinarjem Šport TV Žigo Ikićem. "Najprej sem se uvajal, pripravljal prispevke, dežural za spletno stran, zdaj pa pobiram izjave na terenu. Je pa tako, da potrebuješ nekaj časa, da se navadiš," si v minus šteje lastnost, da od sebe prehitro pričakuje uspeh. "Ravno to je bila moja največja težava, ko sem igral nogomet. Nisem imel dovolj potrpljenja in bil sem neučakan," mu je žal, da se ravno tega ni naučil v nogometu.

Imel je občutek, da nogometaši nanj gledajo zviška

Tako je za Šport TV v Sevilli opravljal pogovor s trenerjem Betisa Manuelom Pellegrinijem v sklopu gostovanja Celja v konferenčni ligi (1:2). Betis se je prebil v finale tekmovanja, kjer se bo 28. maja v Vroclavu na Poljskem udaril za lovoriko s Chelseajem. Foto: Osebni arhiv Zaradi bogatih izkušenj, nenazadnje je igral nogomet na vrhunski ravni, tudi proti številnim sogovornikom na drugi strani mikrofona, prihaja do izraza tehtnost in posrečenost njegovih vprašanj. "Kot nogometaš imam svoj vidik potekanja stvari. Sogovorniki to vedo," nam je dal vedeti, kako praktično vsi trenerji, saj so starejša generacija, vedo, da je nekoč igral nogomet. "Najprej mi je bilo zaradi tega malce nerodno. Ne bom rekel, da ravno izpod časti, a prej sem bil nogometaš, zdaj pa sem v tej vlogi. Imel sem občutek, kot da me nogometaši gledajo zviška. A tako sem si le domišljal. V resnici ni tako," je od takrat, ko je to ugotovil, veliko bolj sproščen pred kamerami.

Na začetku delo pred kamerami ni potekalo po njegovih željah. "Čutil sem veliko tremo. Trema je bila že ovira na moji nogometni poti, nisem se mogel dovolj sprostiti, da bi pokazal svoje znanje. Bil sem bolj 'ziheraš'. Zelo sem se bal napake. Bil sem namreč branilec. Če pa v obrambi narediš le eno napako, je to že lahko usodno za ekipo," je zato raje igral bolj "na ziher", brez drznih in tveganih potez. Tako je v svoji igri pogrešal sproščenost, kar si ne šteje v dobro. "Če nisi sproščen, ne uživaš tako in ne moreš pokazati svojega znanja. S tem se soočam tudi kot glasbenik," je ogromno tremo čutil tudi lani, ko je imel prvi koncert in nastopil v Gali Hali na Metelkovi.

Pazi, da ga trema preveč ne zavira

Ko se je koncert začel, je bilo bolje s tremo. Tako je ponavadi tudi po tekmah, ko stopi pred kamere. Ko steče pogovor, se hitro privadi. "Trema je nekaj pozitivnega. Če je ne bi imel, potem bi ti bilo verjetno vseeno za tisto, kar počneš. Vseeno pa moraš paziti, da te preveč ne zavira."

Uživa v novinarskem poslu. Foto: Osebni arhiv

Verjame, da je v življenju našel tisto, kar je iskal. Z veseljem je poudaril, da uživa kot novinar. "Našel sem se v tem. Uživam v tem poslu. Sploh ko dobivaš neko potrditev in vidiš, da si dober v tem, je veliko lažje delati." Njegovi pogovori s trenerjem Celja Albertom Riero so vedno nekaj posebnega, gostobesednemu Špancu, ki s svojimi izjavami le redkokoga pusti ravnodušnega, se vselej razveže jezik, kdaj pa kdaj vse skupaj traja tudi krepko čez deset minut.

Prejel je vpoklic v člansko reprezentanco Gvineje

Tako se je pred leti v dresu novomeške Krke v 1. SNL meril tudi z napadalcem Olimpije Andražem Šporarjem. Foto: Saša Pahić Szabo Kar zadeva njegove reprezentančne dosežke, je dvakrat zaigral za slovensko izbrano vrsto do 19 let. V kvalifikacijah je igral proti Angliji in Slovaški. Bil je poleg tudi v izbrani vrsti do 21 let, kjer pa ni nikoli zaigral. Selektor je bil Tomaž Kavčič, takrat pa so za mlade slovenske upe nastopali Jan Oblak, Rene Krhin, Dejan Lazarević, Nemanja Mitrović in drugi. Zelo kakovostna druščina.

Ni pa ostalo le pri tem, da je v slovenskem dresu poslušal Zdravljico na tekmah mlajših selekcij. Pozneje je prejel vpoklic tudi v gvinejsko člansko reprezentanco. In to na zelo pomembni tekmi, ko je Gvineja v afriških kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 gostovala pri DR Kongu.

Gvinejec Naby Keita (desno) je pred selitvijo k Liverpoolu (2018) pri Leipzigu sodeloval tudi s takratnim slovenskim reprezentantom Kevinom Kamplom. Danes Keita nastopa kot posojeni nogometaš Werderja za madžarski Ferencvaroš. Foto: Getty Images

"Takrat sem bil na klopi. Bila je močna konkurenca. Prednjačil je Naby Keita iz Liverpoola. V reprezentanci so bili zelo dobri igralci," se je čudil, kako je sploh lahko pristal med njimi. A že od nekdaj je imel dvojno državljanstvo. Njegov oče si je prizadeval, da bi kot najstnik zaigral za Gvinejo, a je bilo preveč ovir. "Tam je toliko korupcije in tako obupna organizacija, da preprosto ni šlo skozi," nam je pojasnil Lamin, ki se je z očetom večinoma pogovarjal slovensko, občasno pa na lastno željo, tega jezika se je naučil sam, tudi francosko.

Obmetavali so jih s kamni, morala jih je varovati vojska

Eden izmed vrhuncev njegove kariere, vsaj kar zadeva veličino tekme, je kvalifikacijski dvoboj v DR Kongu, v Kinšasi. Bilo je 11. novembra 2017. Da je sploh lahko prišel na tekmo, je že posebna zgodba, saj je pred tem doživel kar nekaj zapletov. Ko pa je prišel na stadion, je imel kaj videti. "Bilo je huronsko navijanje, ogromno ljudi. Ko smo dali zadetek, so na nas s tribune metali kamne. Bilo je tako divje, da nas je morala varovati vojska. A tam je to očitno nekaj povsem normalnega," se je čudil divjim prizorom s tekme, ki jo je Gvineja izgubila z 1:3, on pa je ostal prikovan na klopi.

V članski reprezentanci Gvineje, kjer so prevladovali zlasti člani francoskih prvoligašev in drugoligašev, so mu (na fotografiji je skrajno desno) dodelili igralno številko 11. Foto: Osebni arhiv

Obmetavanja s kamni ne bo nikoli pozabil. "Govorili so, da je lahko bilo na kakšnih gostovanjih v nekdanji Jugoslaviji vroče. A s tem sploh ni nobene primerjave. V nas so metali kamne," kar ni mogel verjeti, ko je spremljal dvoboj s klopi za rezervne igralce, na njegovem dresu pa se je bleščala številka 11.

Bil je Lamine, ne Lamin

Na semaforju je bilo izpisano, da sedi na klopi Lamine in ne Lamin Diallo. "Res je, moje ime se v francoskem jeziku napiše še z enim e na koncu, v našem potnem listu pa je brez."

V tistih kvalifikacijah je prvo mesto v skupini osvojila Tunizija. Diallo je prejel vpoklic tudi za tekmo s Tunizijo, a zaradi težav s potnim listom ni mogel pripotovati na srečanje. Gvineja sicer še čaka na nastop na največjem tekmovanju, njen najboljši trenutni igralec pa je strelski kralj lige prvakov in Borussie Dortmund Serhou Guirassy.

Serhou Guirassy je trenutno največji zvezdnik gvinejskega nogometa. Foto: Guliverimage

Se je pa nekdanji mladi slovenski reprezentant večkrat v živo prepričal o tem, kakšna korupcija vlada v gvinejskem nogometu. Še zdaj je prepričan, da so takrat od njega v bistvu pričakovali, da bo prinesel denar, da bi lahko sploh igral. Takih praks naj namreč tam ne bi manjkalo.

V Sloveniji je temnopolt, v Afriki pa svetlopolt

Na Gvinejo, domovino svojega očeta, se je kar navezal. Oče jo obiskuje vsako leto, saj v njej živi še ogromno sorodnikov, Lamin pa je bil nazadnje tam leta 2022. "Naša družina je ogromna. Moj dedek, musliman, je namreč prakticiral poligamijo in imel štiri žene. To danes ni več tako razširjeno, saj je dejansko predrago. V družini mojega očeta pa je bilo vseh skupaj kar 24," ne skriva, da ima ogromno sorodnikov.

Gvineja je obmorska država v severozahodni Afriki. Nekoč je bila znana kot Francoska Gvineja. Sodobno državo včasih imenujejo Gvineja Conakry po njenem glavnem mestu Conakry, da se razlikuje od drugih istoimenskih držav, kot sta Gvineja Bissau in Ekvatorialna Gvineja. Ima dobrih 12 milijonov prebivalcev. Foto: Guliverimage

Gvineja spada med najbolj nerazvite in revne afriške države. "Če vidijo Evropejca, hočejo od njega korist. Pričakujejo, da imaš denar. Vsi so prijazni do tebe. Ponujajo ti milijon stvari ali pa prosijo za milijon stvari, zato je težko zgraditi tesnejše odnose in ljudem zaupati," tudi njega, ko pride v Gvinejo, doživljajo drugače kot domačine. "Zanje sem pol pol. Tako kot sem v Sloveniji temnopolt, sem tam svetlopolt. Oni me imajo tam za belca. To je težko pojasniti ljudem v Sloveniji, ker si tega ne predstavljajo, a sem vseeno dosti svetlejši od domačinov," je v Gvineji, kjer ima veliko sorodnikov, deležen "posebnega" statusa.

V tej državi mu je sicer lepo, tam ima družinske korenine. Veliko je stvari, ki jih je vredno videti, tudi kar nekaj čudovitih plaž, vseeno pa ne bi mogel tam živeti ali pa si ustvarjati prihodnost. "To je zelo skorumpirana država, ena najrevnejših v Afriki, čeprav ima največje zaloge boksita na svetu," priznava, da je v Gvineji zaradi teh dobrin vse več vpliva Kitajske in Rusije, ljudje pa so nezadovoljni.

Njegov oče je leta 1969 v Slovenijo, takrat je bila Jugoslavija gonilna sila gibanja neuvrščenih, prišel na študij fizike. Želel je končati študij in se vrniti v Gvinejo, a je spoznal Laminovo mamo, študentko medicine. Iskrice so naredile svoje, oče pa je po tem, ko je Laminova mama zanosila, spremenil načrte in ostal v Ljubljani. Foto: Ana Kovač

"Večina rine v tujino, saj v Gvineji ni prave priložnosti. Tam so tako slabe razmere, da po vrnitvi v Ljubljano še toliko bolj cenim tisto, kar imamo v Sloveniji," je še vselej, ko je bil v Gvineji, to pa se je zgodilo vsaj šestkrat, doživel kulturni šok. V tej državi tudi ni turistov.

Ime, ki ponazarja človeka, vrednega zaupanja

V glasbenem svetu si je kot izvajalec izbral ime Dia. To je izpeljanka njegovega priimka Diallo. "Tako so me klicali tudi v Grčiji. Fino se mi je zdelo, ker sem imel pred tem v karieri zgolj vzdevke, nastale iz mojega imena. Bil sem Lama, Lam, Laminho … No, zdaj sem še Lamine," je njegovo ime svetu z mojstrskimi predstavami približal 17-letni dragulj Barcelone in svetovnega nogometa Lamine Yamal.

Lamine Yamal, čudežni deček Barcelone in španskega nogometa, je soimenjak slovenskega novinarja in glasbenika Lamina Dialla. Foto: Reuters

"Ima podobno ozadje kot jaz, njegov oče prihaja iz Maroka in je Arabec. Lamine je arabsko ime, izhaja iz arabskega vzdevka za preroka Mohameda, v prenesenem pomenu pa predstavlja človeka, vrednega zaupanja. Zato si dostikrat pravim, da moram v življenju vedno upravičiti svoje ime," se trudi, da deluje tako, da mu lahko ljudje zaupajo – tudi v svetu novinarstva in glasbe.

Lamin v glasbi črpa navdih v tem, kar se mu je zgodilo v življenju. Prva pesem je tako v bistvu namenjena nekdanji zaročenki. "Pri besedilih se mi zdi pomembno, da izhajaš iz sebe. Da pišeš stvari, ki jih čutiš. Ljudje bodo to prepoznali. Če bom nekaj nakladal samo o ženskah, avtih, denarju, to že ne bo to. Saj so kakšna moja besedila tudi površinska, a bi rad dal ven predvsem sebe in svoje izkušnje. Tudi stvari, ki sem jih spoznal prek nogometa in se navezujejo na uspeh," kar zadeva njegovo glasbo, počne domala vse. Piše besedila in poje, dela aranžmaje in ustvarja produkcijo. Vse elektronsko, v živo zaigranih instrumentov (še) ne vključuje.

Poslušamo v Sloveniji isto glasbo že 40 let?

Kot nekdanji nogometaš opaža bistveno razliko med glasbeno in športno kariero. "Če športnik dobro dela in je priden, lahko izmeriš njegov dosežek. Na primer atleta, ki šprinta. Potem tudi veš, ali je med najboljšimi. Kako pa boš določil najboljšega glasbenika? To je bolj stvar okusa. Lahko si zelo dober glasbenik, a če v tej dobi nimaš dobre promocije in pomoči družbenih medijev, je vse zastonj. Če pa si dober nogometaš, bodo, pa tudi če boš, to zdaj karikiram, igral za NK Komenda in dal 20 zadetkov, vedno rekli, ta pa je dober, pojdimo ga pogledat. To je ta razlika. V glasbi moraš bolj garati in čakati na priložnost. Se mrežiti z ljudmi in truditi. Saj se moraš tudi pri nogometu, a ne toliko. Tam so ustaljene smernice. Ve se, kako stvari potekajo, kako se išče in promovira igralce, pri glasbi pa je drugače," ga moti specifika Slovenije, to pa je (pre)majhen trg.

"Lahko si zelo dober glasbenik, a če v tej dobi nimaš dobre promocije in pomoči družbenih medijev, je vse zastonj," se zaveda krute resničnosti. Foto: Ana Kovač Spremlja ga občutek, da v Sloveniji že 40 let poslušamo isto glasbo. Tudi izvajalci in skupine so večkrat eni in isti. "Prevladuje isti stil, nič se ne spremeni. V Ameriki pa konstantno iščejo novosti. Tam velja pravilo bolj odštekano je, boljše je. No, tudi to ni dobro, vse skupaj gre v drug ekstrem. Nekaj vmes med Slovenijo in Ameriko bi bilo najboljše," je prepričan, da bi bila zmagovita ravno slovensko-ameriška kombinacija.

Nastopa tudi v reklamnih oglasih. Zlasti za avtomobile.

Kar zadeva njegove ambicije v glasbenem poslu, vselej poudarja, da moraš glasbo delati z veseljem in jo imeti rad. "Šele nato lahko upaš, da bi od tega živel ali si ustvaril kariero," se zaradi svojih let po svoje čuti kar malce zakompleksanega. "Star sem 33 let, a jih ne kažem toliko, zato vsi mislijo, da sem mlajši. Včasih pa si vendarle govorim, kaj pri 33 letih sploh še sanjam z glasbo. Ali ne bi bilo bolje, če bi se zresnil ter delal tisto, v čemer sem dober?" se zaveda, kako težavno je opravljati več stvari hkrati. "Če delaš na dveh karierah, to ni dobro. Ne moreš se vsemu posvetiti," pričakuje, da se mu bo slej ko prej odprlo v eno ali pa drugo smer. Ali pa v tretjo – kdo ve, saj verjame, da svetu še ni pokazal vsega, kar zna.

Ukvarja se tudi s snemanjem reklam. Večinoma za tuji trg. Foto: Ana Kovač

Poleg novinarstva in glasbe dela tudi v oglaševalskih poslih. Ukvarja se s snemanjem reklam, kar je dokaj donosen posel in pozitivno vpliva na stanje na njegovem bančnem računu. "Kar dosti nastopam v reklamnih televizijskih oglasih, večinoma za tuji trg. Prevladujejo oglasi za avtomobile. Moja prednost je, da sem drugačen, tuje znamke, ki pridejo v Slovenijo, pa hočejo čim večjo raznolikost ljudi, ki nastopajo v spotu," tako sodeluje z nekaj agencijami za casting. Na leto dobi vsaj nekaj vlog.

Ima izobrazbo, a mu kaj dosti ne pomaga

Kot nogometaš se ni mogel posvečati rednemu študiju, je pa vseeno zaključil študij na daljavo. Začel ga je v študijskem letu 2011/12, ko se je v okviru FIFPro s pomočjo sindikata SPINS in Sindikata slovenskih športnikov vpisal na dansko fakulteto UCN Denmark. Za to se je odločilo še nekaj znanih nogometašev, pridružil se jim je tudi rokometaš Vid Kavtičnik. "Bila je le ena možnost, športni menedžment. Če bi lahko izbiral zdaj, bi izbral kaj drugega. Zelo me je namreč zanimalo računalništvo," se je vseeno izkazal in končal študij.

Opravljal je študij na daljavo in končal smer športnega menedžmenta. Foto: Ana Kovač

Diplomsko nalogo je zagovarjal prek kamere. "Imam izobrazbo, a mi kaj dosti ne pomaga. Nisem dobro delal, ampak se po svoje malce švercal. To področje me ni zanimalo, v tem se tudi nisem videl," še danes občuduje športnike, ki se lahko vzporedno posvetijo vsem obveznostim, zaradi katerih so tako dobri na tekmovališčih kot tudi pri študiju po lastnem izboru. "Takšnih ni veliko, a se da tudi to. Vsa čast jim."

Govorili so mu, da sploh ni tako neumen za nogometaša

Za zdaj mu ta življenjski ritem, v katerem se je znašel, ustreza. Doživlja ga kot območje udobja. Vseeno pa se nagiba k temu, da bi bilo v prihodnosti malce drugače. "Rad bi se izkristaliziral do te mere, da bi na dolgi rok počel samo eno stvar. Potem bi mi bilo malce lažje."

Člansko kariero v Sloveniji je začel v mestu ob Kamniški Bistrici. To je bilo ravno po vrnitvi iz Italije. Star je bil 19 let.

Kako pa zdaj, ko se spominja vseh svojih nogometnih avantur in prigod, doživlja sam sebe? Se sploh počuti kot nekdanji nogometaš? "Dobro vprašanje. To je res zanimivo. Ko sem bil nogometaš, sem se doživljal kot nogometaša. A vselej, ko sem komu povedal, da sem nogometaš, je bil presenečen in mi dal vedeti, da sploh nisem videti kot nogometaš in da se sploh ne obnašam kot nogometaš," mu takrat ni pomagalo niti to, da je nosil bistveno bolj športno, krajšo pričesko.

"Radi so rekli, da se nas nogometašev drži oznaka, da nismo preveč brihtni. Dostikrat so mi govorili, da sploh nisem tako neumen za nogometaša. In če je kdo videl, da sem bral knjigo, je bil prav začuden. "Kaj, ti bereš?" so me spraševali z velikimi očmi. Kot da moramo biti vsi isti. Nogometaši so povečini vsi isti, je pa velika težava, če je eden drugačen. Znotraj nogometne sfere potem takoj postane neka črna ovca," je ponudil tehtno razmišljanje o našem vprašanju in se na kratko zamislil.

Vedno je vedel, da ga ne zanima le nogomet, ampak tudi druge stvari v življenju. Foto: Ana Kovač

Nato je nadaljeval: "Vedno se bom imel za nekdanjega nogometaša. Moram pa tudi reči, da se nikoli nisem zares počutil zgolj kot nogometaš. Vedno sem vedel, da me zanimajo tudi druge stvari v življenju. Da ni to samo nogomet. Večina vrstnikov in prijateljev iz nogometa se je preveč posvečala njemu. Kakor da je na svetu samo nogomet. No, potem pa nastopi težava, ko ga nehaš igrati. Kaj pa potem?" je izpostavil problematiko, dobro znano vsem gostom Sportalove rubrike Druga kariera, ko športniku poči mehurček udobja, potem pa se znajde sredi nove realnosti, v kateri se ne znajde in nikakor ne more zaživeti.

Je na poti, na kateri želi biti in nič ne obžaluje

Glede tega, kako bi lahko športniki lažje in manj boleče vstopili v drugo kariero, ima predlog. Lep vzor ponujajo ZDA. "Tam športnike že na kolidžih učijo, kako in kaj po karieri. Kako finančno razpolagati z denarjem. Nas tega v nogometu, ko sem ga igral, ni nihče učil. Bi pa bilo dobro, če bi se organiziralo kaj v tem smislu. Da bi se poučevalo mlade nogometaše, ki še niso vstopili med člane, ki bi si tako lažje predstavljali, kaj vse jih čaka. Vem, da se Spins trudi okrog tega, a se zadeve toliko ne primejo. Šele takrat, ko sam to doživiš, si rečeš, da to razumeš in ti je vse jasno. Tako kot otroka učiš, naj se ne igra z ognjem. A dokler se ne bo opekel, ne bo zares vedel," je ponudil nazoren primer, ki ga pozna celotno človeštvo.

Lamin Diallo je s svojo drugo kariero več kot zadovoljen. Foto: Ana Kovač

Pri 33 letih, zdaj je torej v Kristusovih letih, je potegnil črto čez pot, ki jo je napravil v življenju, in spoznal, da je lahko nanjo ponosen. "Na koncu je vse tako, kot mora biti. Vse se je odvilo tako, da sem na poti, na kateri želim biti. To je bilo meni namenjeno, ne bi imelo smisla kaj obžalovati," nam je po daljšem pogovoru še zaupal Lamin, pogledal na uro, se zahvalil za prijetno kramljanje in se počasi poslovil.

Odpravil se je novim izzivom naproti. Čas ga je namreč že priganjal, sledile so obveznosti. Na njegovo srečo takšne, ki jih opravlja z užitkom. Zato je za zdaj s svojo drugo kariero več kot zadovoljen. Srčno upa, da bo pri tem tudi ostalo. Veliko sreče, uspešnih pogovorov, dobrih pesmi in koncertov, Dia!

Sportal Jernej Korenjak je svoj mir in službo našel v Murski Soboti

Sportal Edo Terglav: Trenerstvo zame ni služba, postalo je način življenja

Sportal Nuša Rajher pri vstopu v realno življenje doživela popoln šok

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Novice Kaj nas vrhunski športniki lahko naučijo o finančni pismenosti #video