Druga kariera
Nedelja, 20. 4. 2025, 17.30
25 minut
Druga kariera (409.): Nuša Rajher
Nuša Rajher pri vstopu v realno življenje doživela popoln šok
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,90
To je Nuša Rajher, kot jo najbolje poznamo. Kaj pa počne danes?
"Na srečo smo mi športniki takšni, da se lahko hitro prilagodimo in se hitro vsega naučimo," nam je v smehu povedala Nuša Rajher, ena najboljših slovenskih bork v zgodovini, večkratna svetovna in evropska prvakinja v kikboksu in tekvondoju, ki zdaj z možem Mariem ter sinovoma Marinom in Markom živi in dela v Zagrebu. In kaj počne? "Vse, kar je treba," se je zasmejala Štajerka, ki ji v družinskem slaščičarskem podjetju Butik torti raznoraznega dela zlepa ne zmanjka. V Drugi karieri je spregovorila o domači navijaški dinamiki, sladko-kislih spominih na London, neupravičeno slabšem ugledu borilnih veščin v javnosti pa tudi o izzivih, s katerimi se je spopadala v ringu, in s čim se sooča danes.
"Veliko dela imam," nam je malo potožila legendarna slovenska tekvondoistka in kikboksarka Nuša Rajher, poročena Vujinović. Dolga leta je bila gonilna sila ženskih borilnih veščin pri nas, v tekmovalni karieri je dvakrat postala svetovna in evropska prvakinja tako v neolimpijskem tekvondoju ITF kot v kikboksu in bila obraz športnega centra Barada, ki ga je v Mariboru ustanovil legendarni mojster Tomaž Barada. Ta je bil tudi trener Nuše Rajher in jo je popeljal do imenitnih uspehov. Preizkusila se je tudi v olimpijskem tekvondoju WTF in si priborila nastop na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu, a se teh danes spominja z "mešanimi občutki". Tekmovalno se je upokojila leta 2018, še vedno pa svoje bogato znanje in izkušnje predaja mlajšim generacijam kot trenerka. Ko to dopušča čas, seveda.
V slaščičarskem podjetju dela vse, kar je treba
In kaj ji v drugi karieri vzame največ časa? Kaj dandanes počne nekdanja šampionka trdih pesti? "Preselila sem se v Zagreb, ker je tukaj moj mož, ki je imel že prej družinsko podjetje. V Zagrebu imam slaščičarno in sem padla v ta posel. Delam vse, kar je treba, od administracije, skrbi za plače, zaposlovanja novih ljudi, včasih pa pomagam v proizvodnji in tudi kot natakarica. Skratka na vseh ravneh. Vse delam, ob tem pa skrbim še za svoja otroka," nam je v smehu naštevala svoje zadolžitve in dodala: "Na srečo smo športniki takšni, da se lahko hitro prilagodimo in vsega naučimo. Tako sem se tudi jaz hitro priučila."
"V slaščičarni Butik torti v Zagrebu imamo zaposlenih 12 ljudi, opis mojega dela pa je: dekle za vse (smeh, op. p.)."
Komaj čaka, da se lahko vrne v telovadnico
Po aktivni in intenzivni karieri vrhunske športnice je pristala v slaščičarni. Je to morda nevarno? Se lahko upre skušnjavi? "O ja, zadržim se. Seveda rada jem sladko, ampak to je še najmanjši problem," pravi v Mariboru rojena 41-letnica, ki pa ni opustila borilnih veščin. "Izkoristim prosti čas, ki mi ostane, in grem z največjim veseljem na kakšen trening, ker res zelo zelo rada treniram. Včasih poslušam svoje kolege, prijatelje, športnike, ki po tekmovalni karieri ne trenirajo več radi, ampak jaz pa komaj čakam, da se vrnem v telovadnico, saj mi je bil prav ta del tudi v času športne kariere najljubši."
Pri vstopu v realno življenje doživela popoln šok
"Moram pa povedati, da sem pri vstopu v, recimo temu, realno življenje doživela popoln šok," nam je še zaupala štajerska borka. "Življenje je čisto drugačno, drugačni so tudi odnosi v podjetju. Tega nisem bila vajena. Težko mi je biti šef, s tem se neprestano borim," pravi. Iz športne kariere je bila navajena bolj pasivnega življenja v tem pogledu. "Tam poslušaš trenerja in je zate vse urejeno, zdaj pa se moram organizirati sama," razlaga. Tudi študij turizma je ni povsem pripravil na trenutne razmere, še potoži v smehu: "Nič ni tako, kot piše v knjigah in kakor so nas učili na fakulteti o tem, kako se vodijo podjetja. Nič ni tako!"
"Še vedno torej odvodim kakšen trening in kakšnega opravim, ampak zagotovo ne toliko, kot bi si sama želela."
Starejši sin jo je spravil v manjšo zadrego
Glavo še vedno najbolje umiri na treningih, pravi. "Tu in tam, ko mi čas to omogoča, še grem k Tomažu in vodim kakšen trening, saj je tekvondo moja prva ljubezen in se tam še vedno počutim kot doma. Še vedno torej vodim kakšen trening in kakšnega opravim, ampak zagotovo ne toliko, kot bi si sama želela." So pa borilne veščine dejavnost, v kateri človek tako ali tako ostane celo življenje, kakšen bolj igriv trening pa opravi tudi doma. "Ravno zadnjič so mojega starejšega sina Marina vprašali, kaj najraje počne s svojimi starši. Drugi otroci so razlagali, da radi hodijo na sprehode ali igrajo kakšne igrice, moj Marin, ki sicer ne trenira tekvondoja, pa je povedal, da ima najraje, ko se z bratom Markom borita z mamo (smeh, op. p.). Doma imamo res takšne majhne boje, pa se malo mečemo, ampak vse to seveda zelo nežno. Niti ne smem reči, da imamo boje, ker se to sliši absolutno pregrobo, malo pa se borimo. To je za nas takšna igra."
Hrvati ljubijo nogomet in borilne športe
S trenerjem Tomažem Barado sta še vedno zelo povezana in je tudi boter njenima otrokoma.
Pa sinov ni nič zamikalo, da bi šla po mamini poti? "Starejšega ni, mlajši pa zdaj že trenira tekvondo in mislim, da bo ostal v borilnih veščinah, saj ima tudi malo tega bojevitega značaja. Starejši pa trenira nogomet, ki je na Hrvaškem izjemno popularen. Tu vsi otroci trenirajo nogomet," nam je potrdila prav nič presenetljivo hrvaško obsedenost z najpopularnejšo igro na svetu.
A so na Hrvaškem tudi borilne veščine veliko bolj priljubljene in uveljavljene kot pri nas. "To je res, zelo so. Tukaj imajo vsi fitnes centri v ponudbi tudi borilne veščine kot rekreacijo. Tekvondo je tukaj zelo priljubljen, imam veliko prijateljic in prijateljev, ki jih poznam že od prej. Mark denimo hodi k njim na treninge, tudi s Franko Anić (nekdanjo slovensko reprezentantko in olimpijko, op. p.), ki zdaj prav tako živi v Zagrebu, se zmeniva, da greva na kakšen trening ena na ena. Ampak, da, borilne veščine so na Hrvaškem izjemno popularne, sploh pa zdaj ta UFC."
Če Tomaž Barada ne bi bil njen sosed ...
Na splošno torej pri nas v Sloveniji borilni športi niso tako zelo priljubljeni, a na Štajerskem izstopajo iz tega povprečja, sploh pa v Mariboru. Tudi Nušina športna pot bi bila morda videti povsem drugače, če ne bi odraščala v prav določeni mariborski ulici. Kako je torej sploh pristala v tekvondoju? "Tomaž Barada je bil moj sosed in takrat sem spremljala vse, kar je počel. Njegove treninge, uspehe in nato sem prosila svoje starše, ki mi sprva tega niso dovolili, da se lotim tega športa. Ko so končno popustili, sem lahko s Tomažem vsak dan hodila na treninge. In tako je postal tudi moj trener. Preko njega sem se zaljubila v ta šport," pravi naša tokratna gostja Druge kariere.
Plavanje in košarka je nista posrkala, tekvondo pa takoj
Zanimivo je tudi, da ta ljubezen do korejske borilne veščine pri njej ni vzcvetela prav zgodaj, ampak šele pri 16 letih. "Ja, tako je. Prej sem trenirala plavanje pa malo košarko, ampak se nikakor nisem našla v teh športih. Tekvondo pa je bila ljubezen na prvi pogled. Pa se mu sprva sploh nisem popolnoma posvečala, nisem se namreč zavedala, koliko je treba trenirati. Bila sem mlada in si nisem predstavljala, da moram toliko dela vložiti za uspeh. Pri 16. letih pa mi je kliknilo s pomočjo Tomaža, ki mi je pokazal, kako 'hudo fejst' moraš trenirati, da ti lahko uspe."
V Londonu so slovenske barve v taekwondoju branili Franka Anić, Ivan Trajković in Nuša Rajher.
"Manjka mi tista ena 'medaljica'"
In teh uspehov je bilo nešteto. Prve uspehe je začela nizati v kikboksu. Leta 2003 je v Franciji postala svetovna prvakinja, že leto kasneje pa je postala tudi svetovna prvakinja v tekvondoju. Njeni uspehi so se še kar vrstili in tako je leta 2005 potrdila naslov svetovne prvakinje v kikboksu, leta 2006 je še ubranila naslov svetovne prvakinje v tekvondoju, medalje je prinašala z odprtih prvenstev, grand prixev, vojaških iger in tako naprej. "Manjka mi tista ena 'medaljica' z olimpijskih iger, ampak pustimo to, to sem prebolela," nas prekine v smehu.
Olimpijske igre izjemno doživetje, pa tudi kiks
In res, če je za mnoge športnike nastop na olimpijskih igrah vrhunec kariere, ki si ga zapomnijo za vedno, ima sama na olimpijske igre v Londonu leta 2012 sladko-kisle spomine, pravi. "Da, tako je. Olimpijskih iger sem bila zelo vesela in sem resnično ponosna, da sem na njih nastopila. Po eni strani je bil to zame največji dosežek, po drugi pa je bil tudi največji nedosežek. V London sem namreč šla, da vzamem medaljo in to se ni uresničilo. V spominu jih imam zato kot super dogodek, tudi za svoja otroka želim, da bi nekoč šla na olimpijske igre, ker je to nekaj resnično posebnega, ampak ko si pa enkrat tam, pa se boriš za medaljo. Te ni bilo in zame so zato igre tudi en tak kiks v športni karieri."
S podporo Mirana Stanovnika v lov za olimpijskimi sanjami
"S svojim poveljnikom v Športni enoti Slovenske vojske Miranom Stanovnikom, ki mi je pomagal, ko sem bila profesionalna športnica, imam tudi zdaj zelo lep odnos in vedno mi ponudi dober nasvet, ko ga potrebujem."
Največje tekmovalne uspehe je torej beležila v kikboksu in neolimpijskem tekvondoju, verziji ITF, ki je drugačna od olimpijske WTF. "Da, res je, v tem ITF sem bila svetovna in evropska prvakinja, ampak ta verzija ni bila priznana kot olimpijska. Kot dvakratno svetovno in evropsko prvakinjo pa so me v Slovenski vojski, kjer sem bila zaposlena, poslali na svetovne vojaške igre v tej olimpijski verziji tekvondoja WTF.
Za to pa res sploh nisem bila ekspert, a me je misel na to, da bi nekoč lahko šla na olimpijske igre, prepričala. Še nikoli namreč ni kakšnemu borcu ITF uspelo priti na olimpijske igre ali osvojiti kakšne večje medalje v olimpijskem tekvondoju. Pa sem si rekla, zakaj pa ne bi jaz. Dala sem vse od sebe, v vojski so me podprli – tam sem bila 15 let zaposlena kot vrhunski športnik, zaradi česar sem ji še danes zelo zelo hvaležna kot tudi takratnemu načelniku Miranu Stanovniku, ki me je podprl pri tej želji, da spremenim verzijo športa."
Bila je nepremagljiva, nato pa ...
Tako je dokaj pozno vstopila v olimpijski tekvondo, a ne povsem brez izkušenj, še nadaljuje naša sogovornica: "Največja razlika med verzijama je v tem, da se v ITF in kikboksu boriš z rokami, v olimpijskem tekvondoju pa ne. To mi je delalo največ težav. Večji poudarek je na taktiki. Pri ITF greš lahko malo z glavo skozi zid, če si dovolj bojevit, greš malo na moč, kar je tam večja prednost, pri WTF pa moraš biti taktičen, in zaradi te taktike sem na olimpijskih igrah v zadnjih sekundah ključnega dvoboja izgubila. Hotela sem se še malo boriti (smeh, op. p.)."
Po tem, ko je bila v neolimpijskih športih že dodobra uveljavljena, je morala začeti od začetka, še pravi: "Ko sem v ITF ali kikboksu stopila v ring, so sodniki že vedeli, kdo sem in česa sem sposobna. Tudi sama sem se zavedala, da sem svetovna prvakinja in me nobena ne more premagati. V WTF pa me nihče ni poznal, začela sem z ničle in na začetku sem izgubljala, kar je bil zame spet šok. Tega nisem bila vajena, prej sem bila dolgo neporažena. Ampak, evo, začela sem od začetka, vsaka sprememba je šok in tako je bilo tudi po športni karieri, ko moraš začeti živeti normalno življenje kot mamica, kot uslužbenka. Tudi to je bil šok."
"Manjka mi tista ena 'medaljica' z olimpijskih iger, ampak pustimo to, to sem prebolela."
Borilne veščine neupravičeno na slabem glasu
Borilne veščine v širši javnosti nimajo najboljšega ugleda. To naj bi bil šport za agresivneže, nasilneže. Simpatična in vedno izjemno prijazna Nuša Rajher je le eden od mnogih dokazov, da so ti stereotipi daleč od resnice.
"Jaz nikoli nisem imela nobenih težav zunaj športa. Vsi so me spraševali, ali sem se kdaj stepla, pa sem jih le debelo gledala: Kaj ste nori? Saj sem vendarle dekle, to ni v moji naravi. Česa takšnega ne bi nikoli naredila. Želim si, da bi si ti agresivneži z ulic prišli pogledat, kako so v resnici videti treningi pri nas, kako se morajo otroci lepo in spoštljivo obnašati, kako se spoštuje starejše in boljše, kako se spoštuje višji pas. Isto je pri judu, pri vseh teh borilnih športih. Kako se priklonijo, ko pridejo v dvorano, kakšno je spoštovanje do trenerja. Nikoli se ni zgodilo, da bi se otroci grdo obnašali na treningu, in tako se potem obnašajo tudi zunaj. Pogosto pa slišimo, da je kakšen pretepač z ulice nekaj treniral, ampak sumim, da so takšni morda trenirali le kakšen mesec, vseeno pa zaradi takšnih, problematičnih ljudi tudi borilne veščine pridejo na slab glas. Pravi športniki, ki trenirajo borilne veščine, so povsem drugačni. Poglejte samo Urško Žolnir ali Lucijo Polavder, pa tudi moško stran, kako vljudni in spoštljivi ljudje so, in vedo, da je pravila treba spoštovati."
"Tudi rokometašice morajo biti na igrišču agresivne, drugače ni nič od igre"
Domala vsi ljudje imamo agresivno plat, borilne veščine, sploh tradicionalne, služijo temu, da jo znamo tudi dobro nadzorovati in usmerjati. "Tako je, prijatelji so se mi večkrat čudili in mi govorili: Pa Nuša, ti si v resnici čisto drugačna kot v ringu, ko greš v boj. Takrat se ti obraz čisto spremeni. Da, to je zato, ker takrat v boju točno veš, kaj moraš storiti, in moraš biti tudi agresiven, seveda. Poglejte samo rokomet, tudi rokometašice morajo biti na igrišču agresivne, drugače ni nič od igre. Tako pač je. Pri nas je to zelo izrazito v ringu, absolutno pa ne v zasebnem življenju. Ne!"
Res pa je tudi, da nekaj tovrstnega znanja ne more škoditi, če se človek vendarle znajde v kakšni kočljivi situaciji, še poudarja mojstrica: "Po drugi strani pa se znaš tudi v kakšni zoprni situaciji ubraniti, če je treba, znaš udariti. Super se mi zdi, da se dekleta znajo ubraniti. Da se naučijo vsaj osnov samoobrambe. Če bi imela hčerko, bi jo zagotovo poskušala usmeriti v borilne veščine."
"Doma se ve, za koga navijamo."
Spremljajo vse športe. Za koga pa navijajo doma?
Mirno lahko zapišemo, da so tudi kot družina popolni športni navdušenci in spremljajo skoraj vse športe. So pa simpatična slovensko-hrvaška mešanica, kar zagotovo poskrbi za zanimivo navijaško dinamiko. "To pa je vprašanje," v smehu odgovarja Nuša Rajher Vujinović, pa brž doda: "Pri nas je mama glavna! Ko igra Slovenija, imamo vsi slovenske drese, ko igra Hrvaška, imamo hrvaške, če pa igrata med seboj, pa imamo spet vsi slovenske (smeh, op. p.). Mama je glavna. Spremljamo vse športe, vse športnike, hrvaške, predvsem pa slovenske. Zelo vesela in ponosna sem na to, v koliko panogah smo velesila, pa tako majhni smo. Ampak tako je bilo vedno. Želim si le, da bi bili Slovenci še bolj ponosni na vse te uspehe, pa morda malo manj kritični, ko komu kaj ne uspe. Prevečkrat vidimo ta negativizem, ampak v resnici so prav vsi naši športniki prave bombice."
