SiolNET. Sportal Sportal +
2,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (61.): Tomaž Barada

"Slučajno sem zašel v dvorano, kjer so trenirali taekwondo. Bila je ljubezen na prvi pogled."

2,93

termometer

Tomaž Barada
Foto: Vid Ponikvar

Slovenski legendi borilnih športov, nekdanjemu večkratnemu evropskemu in svetovnemu prvaku v taekwondoju in kickboxingu Tomažu Baradi gre tudi v drugi karieri dobro. Mojster dveh borilnih veščin svoje bogato znanje predaja naprej v svojem športnem centru v Mariboru, v teh dneh pa na Sredozemskih igrah v Španiji vodi slovensko reprezentanco. 

Tomaž Barada je resnično ikona borilnih športov pri nas, kot tekmovalec je v taekwondoju osvojil šest evropskih in tri svetovne naslove, trikrat je bil okronan za kralja taekwondoja na prestižnem turnirju v Tokiu, v kickboxingu je bil šestkrat evropski prvak, dvakrat amaterski svetovni in petkrat profesionalni svetovni prvak. Od leta 2002 vodi športni center v Mariboru, je podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in predsednik Športne zveze Maribor. Pogovarjali smo se v Tarragoni v Španiji, kjer je vodja slovenske reprezentance na 18. Sredozemskih igrah. Z očitno največjim veseljem pa se je razgovoril o prijatelju, boksarskem šampionu Dejanu Zavcu.

Ob koncu prejšnjega tisočletja ste bili naš najuspešnejši borec, kako je potekal prehod v življenje po športu in kdaj natančno ste nehali tekmovati?

V življenju si vedno zastavim cilj. Najprej je bil to tekmovalni cilj, v športu mi je uspelo doseči, kar sem si zadal. Po osvojenem naslovu evropskega prvaka sem si dejal, zdaj hočem biti prvak tolikokrat in tolikokrat. Po svetovnem enako, podobna zgodba pa se je nadaljevala tudi po koncu moje športne poti, ko sem se odločil, da bom trener. Kot trener sem si prav tako zadal konkretne cilje in poskušal priti do vrhunca. Namenil sem se narediti ekipo, v kateri bodo tekmovalci posegli po evropskih in svetovnih naslovih v mladinski in članski konkurenci. Ko mi je to uspelo, sem rekel, da je zadeva zame končana in sem tudi končal.

Željko Milinović Sportal Trenutno ni zaposlen, a se ne bi branil niti kopanja jarkov

... Govoriva o neolimpijskem taekwondoju?

Tomaž Barada Foto: Simon Kavčič Da, tako je. Tekmovalno kariero sem končal leta 2004, v trenerski sem zastavljene cilje dosegel do leta 2012, nato sem odstopil in si rekel, da če ne bom našel svojega naslednika, bo šel ta šport pri nas rakom žvižgat. Po tem sem začel razmišljati, kaj lahko še dodam. Postaviti dobro trenersko ekipo, ki bo nadaljevala delo? Seveda. A prav tako pomembno je bilo ustvariti tudi dobro organizacijsko ekipo.

Prevzel sem taekwondo zvezo - govorimo o olimpijski in neolimpijski, ki sta pri nas združeni -, začel sem to delo, spoznal, da smo v nekaterih pogledih močno za konkurenco, in se namenil korak za korakom napredovati. Prišel sem v olimpijski komite na mesto podpredsednika, tu sem potem naredil en korak tudi nazaj, kandidirati sem šel tudi za predsednika športne zveze Maribor, kjer sem opazil, da so velikokrat na mizo prišli tudi nepopolni papirji iz Mestne občine Maribor. Na marsikateri razpis se nismo mogli prijaviti, ker zadeve niso bile pripravljene tako, kot bi morale biti. 

Rad imam svoje mesto, mesto, v katerem živim, in mu želim nekaj vrniti. Od tega mesta sem nekaj vzel in veliko dobil, zato sem se tudi odločil, da bom kandidiral za predsednika Športne zveze Maribor. Danes sem predsednik Športne zveze Maribor in podpredsednik OKS. Kar se posla tiče, pa moram reči, da sem leta 2002 odprl svoj športni center, v katerem imam danes veliko športnikov iz svoje branže in tudi ogromno rekreativcev. Imam ogromno svetovnih prvakov, v taekwondoju in kickboxingu, preveč, da bi jih našteval.

V tem športu, predvsem v moški konkurenci, smo eni od najpomembnejših igralcev. To pa zato, ker delamo dobro, razmere za trening so optimalne, fantje lahko trenirajo od šestih zjutraj do enajstih zvečer. Kar nekaj fantov smo naredili.

Marika Kardinar Nagy Sportal Pred 26 leti je bila izbrana za najboljšo športnico Slovenije. Kaj svetovna rekorderka počne danes?

V borilnih športih pri nas ste na nek način orali ledino, pred vašimi uspehi v Sloveniji marsikdo sploh ni slišal za taekwondo in kickboxing. Kako pa ste se znašli v borilnih športih?

Moja športna kariera se je začela z gimnastiko. Kot otrok sem treniral gimnastiko. Res je, da sem jo treniral v enem manjšem kraju, saj so bile moje življenjske razmere malce drugačne kot pri mojih vrstnikih. Pri šestih letih sem izgubil mamo, ki je imela raka, oče je bil stoodstotni invalid, imel je multiplo sklerozo. Ker ni bilo nikogar, da bi zame skrbel - sestra je bila devet let starejša, ampak glede na to, da sem bil star samo šest let, je bila le premlada, da bi skrbela zame -, sem šel živet k teti v Vuzenico. Tam sem hodil v osnovno šolo, med vikendi pa sem obiskoval Maribor.

Kar smo imeli tam od športa, sta bila gimnastika in smučanje. Odločil sem se za gimnastiko, jo treniral celo osnovno šolo, ko pa sem pozneje začel malo pogosteje zahajati v Maribor, sem slučajno zašel v dvorano, kjer se je treniral taekwondo. Bila je ljubezen na prvi pogled. Začel sem s taekwondojem, a imel tudi veliko sreče. Ta šport je bil takrat v Sloveniji skoraj nepoznan, že po letu in pol treninga pa sem zmagal na enem turnirju, premagal državnega prvaka iz Pule. Selektor je bil takrat Ante Nobilo, danes znani hrvaški odvetnik, ki je tudi predsednik taekwondo zveze WTF Hrvaške, in me je vprašal, kje treniram, kakšne so kaj razmere. Ko sem mu povedal, sploh ni mogel verjeti, vzel me je k sebi - govoriva o letu 1989-1990 -, in odšel sem v Zagreb. 

Tomaž Barada Foto: OKS

Bil sem po en teden v Zagrebu in en teden v Mariboru. Razmere na Hrvaškem so bile fenomenalne, imel sem tudi precej veliko državno štipendijo in leta 1990 sem bil drugi na svetovnem članskem prvenstvu. Prvič se je zgodilo, da je medaljo vzel 16-letnik. Pokazal sem nek dober potencial. Ko pa je leta 1991 prišlo do razdora te naše skupne države, me je Nobilo vprašal, ali bi ostal na Hrvaškem, da bi se tam vpisal na fakulteto in ob študiju treniral, a glede na moje otroštvo - pri 14 letih je umrl še oče - sem rekel, da ne, da bi jaz vseeno rad živel doma v Mariboru. 

Mislil sem, da se bom lahko vrnil v svoj stari klub, a tam sem ugotovil, da sem bil tako daleč nad vsemi fanti, da je bilo kar malo smešno. Odskok je bil tako velik, da z njimi ni bilo mogoče delati, zato sem leta 1991 odprl svoj klub, začel tam delati in nizati rezultate.

Bogdan Fink Sportal Ko je bil kaos, so ga vrgli v morje in je moral splavati: ni vedel, v kaj se podaja

Svoj klub ste torej odprli, še preden je vaša športna kariera zares poletela?

Da, vedno sem vedel, da sam zelo težko uspeš v kateremkoli športu. Za posameznika, ki nima sparing parterjev, je to nemogoče. Vedno se išče sparing partnerje, naj si bodo to dobri tekmovalci iz tujine ali domači. Menil sem, da jih je najlažje imeti kar doma, ker je to tudi najceneje. Finančnih sredstev takrat nismo imeli na pretek, to je bila najcenejša zgodba, naredil sem si dobro ekipo fantov in deklet, s katerimi sem treniral, vse skupaj pa je nato gradilo in zdi se mi, da je bila to kar dobra pot do uspeha.

Nadvse uspešno je bilo tudi vaše sodelovanje s slovensko boksarsko legendo Dejanom Zavcem. Kako se je začela ta zgodba in kaj se je dogajalo?

Z Dejanom sva se poznala prek kickboxinga. Spoznala sva se na eni gala prireditvi, kjer je on boksal, jaz sem se boril v kickboxu. Bila je nekakšna revija borilnih športov. Prvič sva se spoznala leta 1995, nato se nisva videvala veliko, sva pa leta 1997 odšla na svetovno prvenstvo v kickboxingu v Birmingham, na katerem je nastopil tudi Dejan Zavec. Na pripravah sva se nekako ujela, začela pomagati drug drugemu, jaz njemu z nožnimi tehnikami, on meni z boksarsko tehniko. 

V Angliji sva postala kot eno, tudi po tem turnirju, na katerem sem postal svetovni prvak, njemu pa ni uspelo, izgubil je že v prvem krogu, sva nadaljevala skupne treninge. To je trajalo do leta 2001, ko mi je Dejan rekel: Veš, prišel sem do spoznanja, da preprosto več ne morem. Od tega se ne da živeti. Takrat sem imel eno podjetje, varnostno službo, Dejan je bil pri meni zaposlen, včasih je delal na vratih in podobno. Preprosto več ne gre, mi je dejal, vsi so mu obljubljali, da bo zdaj zdaj šel boksat za denar, da bodo prišli pokrovitelji ... A tega nikoli ni bilo, rekel je: Ne morem več, končal bom.

Sportal Dejan Zavec: V Ameriki sem šele ugotovil, kakšno svinjarijo so mi počeli v Nemčiji

Jaz nisem vedel, da ima takšno situacijo, nikoli mi ni povedal. Rekel sem mu, naj mi da en mesec ali samo 14 dni časa, pa bom jaz poskušal nekaj narediti. Takoj sem šel do svojega pokrovitelja in neke vrste menedžerja, ki je bil distributer za športno opremo znamke Top Ten, ki je zelo priznana v boksu, kickboxu in taekwondoju. V dobrih odnosih sem bil z direktorjem, ki me je uporabljal za model za kataloge. Prišel sem do njega in ga prosil za pomoč. Vprašal sem ga, kakšna je možnost, da pomaga Dejanu Zavcu. Vprašal me je, kdo je to. Začela sva govoriti, vprašal me je, kakšne rezultate ima, kakšne na evropskem, svetovnem, a na teh ni bil. Na svetovnem sploh ni boksal. 

Dejan Zavec boxing gala Sportal Dejan Zavec: Spogledujem se s tujino in s profesionalizacijo

Pot je tu pri nas trnava, nismo imeli nobene organizacije, ne trenerjev ne sodnikov, nič. Če tega nimaš, je skoraj nemogoče v tem športu uspeti. Rekel sem mu: Peter, prepričan sem, da bo ta fant naredil vse, da postane svetovni prvak. Ima potencial. Nikoli ne bom pozabil odgovora, rekel je: Ok, Thomas, imaš samo eno takšno priložnost. Si prepričan, da jo boš izkoristil takole? Pogledal sem ga in mu rekel: Ja. Stvari so šle hitro, Dejan je dobil v štirih dneh vabilo, da gre na testiranje v Nemčijo, v klub, ki ga je sponzoriral Top Ten. Pripravila sva se v telovadnici, da je odpotoval fit, za pot niti ni imel denarja, posodil sem mu 200 mark. In je šel.

Slišala sva se vsak dan, povedal mi je: Tomaž, toti me hočejo vbit. (smeh) Ko nekdo pride na testiranje, te poskušajo zlomiti, a rekel mi je tudi, da ne bo popuščanja, da gre do konca. In tako se je ta zgodba začela, ostalo pa je zgodovina.

Tomaž Barada David Habat Foto: OKS/Aleš Fevžer

David Habat Sportal Rokoborec iz diaspore, znane po polki, prinesel zmagovito miselnost

Zavčevi uspehi so res neverjetni ...

... Spoštujem vse športe, a če rečem, da imamo nekaj legend, ki so se vpisale v zgodovino športa, pa da ne gremo predaleč v zgodovino, recimo Tina Maze in prvi dvakratni zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih Primož Peterka in podobni asi. Vsi ti izhajajo iz športov, ki jih dobro poznamo, ki imajo infrastrukturo, mrežo, trenerje, celoten pogon. Dejan pa je naredil rezultat v športu, ki ga pri nas preprosto ni bilo. 

Z Dejanom Zavcem nam je nazadnje uspelo napolniti Stožice! V Mariboru je bila dvorana Tabor s 4.500 mesti premajhna za vse, ki so si hoteli ogledati njegove dvoboje. Dvorano Tabor sem leta 2000 z borilnim športom prvič napolnil jaz, ko sem se boril za naslov svetovnega prvaka, potem do Dejana 2008 ni bila nikoli več polna, če govorimo o športnih dogodkih. Uspelo je spet šele Dejanu. 

To si štejem v osebno čast. Žal mi je mogoče, da ni nekaj več naredil zase, ampak to je Dejan. Tak je. Srce me je bolelo, ko sem pogledal številke, ki so jih služili športniki, s katerimi je bil z ramo ob rami. Boksal je z Andrejem Bertom in ga je ustavil tisti nesrečni trk z glavama. Berto je zadnjo borbo z Mayweatherjem boksal za štiri milijone. Dejan pa je lahko o takšnih številkah samo sanjal. Ampak očitno je tako že moralo biti. 

Zdaj upam, da bo Dejan prevzel ta naš boks in ga premaknil naprej. Znanje in ime, ki ga ima on, pa da ga ni zraven, je žalostno. Upam, da bo prevzel to zvezo v kakršnikoli vlogi in potegnil ta voz naprej.

Vse o 18. Sredozemskih igrah v Tarragoni

Na Sredozemskih igrah v Tarragoni ste vodja slovenske reprezentance. Kako se znajdete v tej vlogi?

To je še ena nadgradnja mojega dela in mi je v veliko čast. Res tu nimamo nekaterih naših najboljših športnikov, a na ekipo sem ponosen. Vesel sem, da jih lahko vodim. Je vloga, ki je v življenju še nisem imel. Skrbel sem predvsem za svoje v taekwondoju in kickboxingu, zdaj pa imam to širno zasedbo in ni mi nerodno priznati, da vseh športov niti ne poznam. Na rokoborbi sem se znašel v situaciji, ko je fant, naš državljan, prišel iz Amerike brez trenerja. Kaj zdaj narediti? Najboljša možnost sem bil jaz, a tudi jaz nisem poznal pravil. Celo noč smo googlali in študirali, kaj lahko naredimo in česa ne, ampak v čast mi je bilo, da sem lahko pomagal.

Tomaž Barada David Habat Foto: Simon Kavčič

Šel sem na golf, ki ga nisem nikoli igral. Moje poslanstvo je, da ne delam razlik med športi, tu smo vsi enakovredni. Vsem športnikom poskušam nameniti nekaj pozornosti, jim nameniti kakšno vzpodbudno besedo ... S temi športniki živim, v čast mi je, da sem lahko zraven. Reprezentanca je bistveno mlajša kot je bila v Mersinu, te igre pa so odličen začetek poti, ki bo nekatere zagotovo popeljala do Tokia.

Ampak v organizaciji teh iger je tudi nekaj težav, zmeda s prevozi, odpadli treningi, vročina ...

Škriplje zelo. Ljudje so navajeni olimpijskih iger, a tudi tam so prve dni vedno težave. Treba je iskati rešitve. Na sestankih smo ugotovili, da imamo kaos. Jaz kaosa ne vidim, vidim izzive. Odbojkarice so odpeljali v napačno dvorano, a nazadnje so prišle na tekmo pravočasno in zmagale. O tem bodo govorile še dolgo. To se ne dogaja samo nam, če bi se, bi iz tega naredil velik problem, a dogaja se vsem ekipam. Ta dejstva je treba sprejeti. Tako je. S tem moramo živeti, najti pot, preživeti.

Uroš Jurišič 1 Sportal Američan ni vedel, kaj ga je zadelo: Uroš Jurišič z giljotino ekspresno do šampionskega pasu! #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 24
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin