SiolNET. Sportal Nogomet
7,02

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (60.): Željko Milinović

Trenutno ni zaposlen, a se ne bi branil niti kopanja jarkov

7,02

termometer

Željko Milinović

Željko Milinović, eden od najboljših branilcev, kar jih je kdajkoli obleklo dres slovenske reprezentance, bo prihodnje leto srečal abrahama. Po koncu kariere se je predal užitkom v triatlonu, se preizkušal kot nogometni trener, zdaj pa uživa v brezdelju, njegova najlepša naloga je biti vzoren mož in oče treh otrok. Z najmlajšimi ima še velike načrte.

V obdobju zlate Katančeve generacije je bil obrambni steber, na katerega si se lahko zanesel. Igral je za oba največja slovenskega kluba, za Olimpijo in Maribor, v tujini je razkazoval znanje v Avstriji in na Japonskem, nato pa prekinil kariero pri 37 letih. Zlasti zaradi družine, saj je želel prebiti več časa s tremi otroki, ki nadaljujejo njegovo pot in se preizkušajo na športnih poljih. Njegovo srce je začelo utripati za triatlon, stik z nogometom je ohranil z občasnim trenerskim delom, trenutno, pri 48 letih, pa je nezaposlen, a ga to ne ovira, da ne bi bil srečen. Še naprej uživa v življenju in ponosno dodaja, da sploh nima pametnega telefona. Ker ga preprosto ne potrebuje.


V dresu slovenske izbrane vrste je Željko Milinović nastopil na obeh velikih tekmovanjih. V dresu slovenske izbrane vrste je Željko Milinović nastopil na obeh velikih tekmovanjih. Foto: Guliver/Getty Images Je napočil čas za užitek, ko ste dovolj privarčevali in si lahko marsikaj privoščite?

Užival sem že kot igralec. Zdaj ni dosti drugače (smeh). Rad sem treniral. Nikoli mi ni bilo težko opravljati treningov. Tudi takrat, ko je bil premor, sem z lahkoto hodil ob 6. uri zjutraj na ŽAK v fitnes. Vedno sem se veselil in užival. Tako kot zdaj. Užival sem, a sem leta 2006 ugotovil, da je družina najpomembnejša. Takrat sem dobil drugega otroka. Na mizi sem imel ponudbo iz tujine. Z Laskom iz Linza bi lahko igral v prvi avstrijski ligi. Fizično sem bil še odlično pripravljen, tako da s tem ne bi bilo težav, a sem se zaradi rojstva druge hčerke odločil drugače.

Otroci pač rastejo, ti pa kot nogometaš izpuščaš dopuste, trenutke na morju, vedno manj si z njimi. Enkrat, ko je otrok polnoleten, ti reče hvala lepa, ti pa ugotoviš, da te kot starša sploh ni bilo zraven. Takrat se vprašaš, kaj je bolj pomembno v življenju. Zato sem se odločil za otroke. In za ženo. Težko bi ji bilo, saj bi bil veliko odsoten, ona pa bi bila v tujini z dvema otrokoma. Ni mi žal, so bili pa to vseeno drugi časi.    

Ste si prislužili kakšno nogometno pokojnino, ker ste nekaj let igrali v tujini?

Ne, nič. Škoda, ker ni bilo tega. Spominjam se, da je Amir Karić igral v Angliji, pa so mu del sredstev odvajali za pokojnino. Meni niso. Ne v Avstriji ne na Japonskem. A v tem pogledu mi še ne gre najslabše. Poznam primere, kjer so nekateri igralci igrali za Olimpijo tudi po deset let ali več, pa nimajo plačane delovne dobe, niti prihrankov. Nič zavedenega. Zdaj je glede tega v nogometu bolje organizirano.

Prvi nastop na svetovnem prvenstvu je zbral na srečanju proti Španiji (1:3). Na fotografiji v dvoboju z napadalcem Diegom Tristanom. Prvi nastop na svetovnem prvenstvu je zbral na srečanju proti Španiji (1:3). Na fotografiji v dvoboju z napadalcem Diegom Tristanom. Foto: Guliver/Getty Images

Zakaj niste v tujini prebili še več sezon?

Ne vem. To so bili drugi časi. Neki začetki. Takrat je bilo težko sploh iti na tuje, saj še nismo bili del Evropske unije. Kamorkoli si šel, si bil tujec. Po primeru Bosman se je začelo odpirati, plačevale so se odškodnine, a še zdaleč ne tolikšne kot danes. Kam pa si lahko šel iz slovenske lige? Aleš Čeh je igral že v jugoslovanskem prvenstvu in je bil vesel, da je iz Olimpije lahko prestopil v drugo avstrijsko ligo. Pa je bil standarden reprezentant.

Ne vem, kdo bi šel danes iz prve slovenske lige sploh v drugo avstrijsko ligo. A danes hodijo v tujino že mladoletni igralci, takrat pa je bilo to nekaj nedojemljivega. V tujino sem prvič odšel z 29 leti.   

Kot da bi se držali pravila, ki je veljalo v nekdanji Jugoslaviji, da pred 28. rojstnim dnevom nisi smel podpisati za tuji klub, s tem pa je bila tudi večja kakovost takratnih klubov.

Tako ja (smeh). Ne rečem, nekaj sem privarčeval tudi tako, a v življenju ni vse le v denarju. To je relativna stvar. Koliko ga sploh potrebuješ, da si srečen? Vprašanje je tudi, kakšne želje in potrebe imaš v življenju. Ko sem igral v Avstriji, nisem zaslužil pretirano veliko. Edini finančni presežek je bil na Japonskem. Na denar gledam tako, da je najbolj pomembno, da ga imam danes. Kaj pa bo jutri? Glede na to, kaj vse se v svetu dogaja, s tem res nimam težav.

V nogometni karieri je igral (tudi) za največja slovenska kluba, v tujini pa je pustil pečat v Avstriji (GAK in Lask) in na Japonskem (Jef United). V nogometni karieri je igral (tudi) za največja slovenska kluba, v tujini pa je pustil pečat v Avstriji (GAK in Lask) in na Japonskem (Jef United).

Kaj počnete zdaj?

Trenutno nimam službe. Nič ne delam, kar pa ne pomeni, da jutri ne bom delal. Ne da bi koga podcenjeval, a meni ni težko kopati niti kanalov. Nimam težav s tem. Trenutno sem nezaposlen, a se zadeve v življenju lahko hitro obrnejo.

Včasih je veljalo, da je najboljša investicija nogometašev, da vodiš lasten gostinski lokal.

Danes so drugačni časi. V mojih časih je bilo še nekaj takih primerov, danes pa tega ni več. Mene kaj takšnega ni nikoli mikalo.

Končal sem srednjo grafično šolo v Ljubljani v Zeleni jami, a sem si že takrat vedno govoril, da bom nogometaš. Nogomet, nogomet, nogomet. To sem si ponavljal. Pozneje sem grafično šolo končal, nobenih težav nisem imel, a v tem poslu nikoli nisem delal niti sekunde.

Se vam odpirajo kakšne nove poslovne poti?

Imam ponudbo, da bi treniral otroke. Všeč bi mi bilo, če bi se iz tega kaj razvilo, saj se mi zdi, da na tem področju ni vse narejeno tako, kot bi lahko bilo. S talenti v Sloveniji bi se dalo narediti še precej več. Kaj je narobe? Tisti starši, ki želijo vplivati na vse in se ne znajo brzdati že na treningih, kaj šele tekmah, so prvo zlo tega. Tega je preveč.

Po drugi strani pa opazujem ... Če lahko zagrebški Dinamo vsako leto proda tri igralce v vrhunske klube, mi ni logično, da ne bi mogli mi vsaj enega na pet let. Pa ga še nismo. Slovenija ima talente, stroka govori, da se dela dobro, a menim, da bi bilo lahko vse še na višji ravni.

Trenersko pot je začel pri Interblocku, kjer je bil nekaj časa tudi pomočnik Borivoja Lučića. Trenersko pot je začel pri Interblocku, kjer je bil nekaj časa tudi pomočnik Borivoja Lučića. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj se to dogaja?

Prehitro se zadovoljimo. Talenti so, je pa vprašanje, kako je s strokovnostjo trenerjev. Kako dobro so strokovno podkovani trenerji v mlajših kategorijah. Ali pa če obrnemo zadevo finančno, kdo sploh dela z otroki, kdo jih trenira? Včasih so bili to Miško Jovičević, Radoslav Bečejac, nekdanji jugoslovanski reprezentanti, velika imena.

Kdo pa zdaj dela z našimi otroki? Potrebujemo nekoga z izkušnjami. Verjetno bo nekdo, ki je igral na visoki ravni, vedel več kot tisti, ki ni. To ni pravilo, obstajajo tudi izjeme, a vseeno imamo nekdanji igralci večjo razgledanost. Če bi hoteli dvigniti raven, bi morali naprej šolati trenerje od spodaj in jih poslati po svetu, da vidimo, kako se dela v tujini. Vsako leto bi morali iti v Španijo, Nemčijo, na Hrvaško, da bi dobili potrebne izkušnje.

Vaša trenerska izkušnja je zajemala delo pri Interblocku.

Začel sem pri otrocih, nato pa sem bil pol leta v članski ekipi. Takrat me je Nenad Protega prosil, ali bi lahko pomagal. Potem pa me je Srečko Katanec povabil na delo v reprezentanco, kjer sem bil njegov pomočnik.

Bi še kdaj delali v slovenskih klubih?

V Sloveniji je, kar se tiče klubov, po pravici povedano bolj skromno. Bogo. Mogoče je bolje organiziranih le nekaj klubov, a ko pogledaš Olimpijo, državnega prvaka, se ti zdi vse skupaj smešno. Kakšna je to organizacija? Da tako hitro menjaš trenerje in direktorje? Kakšno je to okolje? Vsak, ki spremlja to kot zunanji opazovalec, bi pripomnil, da je to neresen klub. Vsaj meni tako deluje, pa ne grem v podrobnosti.

Pomočnik selektorja članske reprezentance je bil slabe dve leti. Pomočnik selektorja članske reprezentance je bil slabe dve leti. Foto: Vid Ponikvar

Vaš nekdanji sosed iz Štepanjskega naselja Slaviša Stojanović je bil kandidat za novega trenerja Olimpije, a se ni dogovoril.

Povsem ga razumem. Najraje bi ga takrat poklical in ga vprašal, kaj je sploh z njim, da hoče v Olimpijo. Kakšen je njegov cilj pri Olimpiji - da bo tam maksimalno pol leta ali pa leto in nato zapustil klub? Saj menjajo trenerje kot po tekočem traku.

Predsednik govori o mladih in sprašuje, zakaj ne dajo notri mladih igralcev, potem pa pogledaš, kakšna je njihova mladinska šola. Predsednik govori Bišćanu, da mu zameri, ker ne formira mlajših igralcev, po drugi strani pa govori, to je bilo še pred tem, ko sta se razšla z Bišćanom, da bo Olimpija kupila okrepitve. V teh dveh stvareh se nekaj ne ujema. Po drugi strani pa z mladimi ne moreš biti prvak. Vse skupaj je smešno.

Takoj po prvenstvu se je na veliko dogajalo tudi pri Mariboru, kjer ste odigrali tri sezone. Tam je imel svojih pet minut vaš nekdanji reprezentančni soigralec Zlatko Zahović.

Res je, Zlatko je govoril, da bo šel, da ne bo šel … A on je iz Maribora naredil klub na neki ravni. Zlatko ve, kako se dela. Lahko pa tudi njemu zamerim, da mladinski pogon ni na ravni, na kateri bi moral biti. Letos je bil Maribor spet mladinski prvak, a je vprašanje, kaj bo prišlo ven. V prvi ekipi ni niti enega rojenega Mariborčana. Na koncu tudi to šteje. Ne šteje, ali si mladinski prvak, ampak koliko igralcev pride uspešno med člane. Pa kako jih vzgajajo.

Pri nas pa se trenerji hvalijo le z lovorikami, ne zanima jih to, koliko igralcev bodo ustvarili za člansko sekcijo. Tako velja tudi za druge športe. Kaj ti pomaga, če si prvak, če pa ne narediš igralcev? To je le del razvoja, pomemben pa je končni produkt.

Šport je prerasel obdobje, ko se je le tekmovalo. Postal je biznis. Se pa postavlja vprašanje, ali je to prava smer, sploh ko gledaš otroke, ali igrajo zaradi ljubezni do nogometa ali zaradi tega, ker bi se radi nekega dne finančno primerjali z Ronaldom ali Messijem. Žal iščejo vzornike po finančni plati, tega je veliko.

Omenjena zvezdnika v teh dneh z različno uspešnostjo nastopata na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Vas kaj zasrbi v nogah na vsaka štiri leta, ko je na sporedu največje tekmovanje?

Ne. Ne vleče me, da bi obul nogometne čevlje. Si pa rad ogledam kakšno dobro tekmo svetovnega prvenstva, čeprav jih je danes preprosto preveč. Včasih si komaj čakal, da bo prenos, zdaj pa lahko praktično izbiraš, kdaj in koga bi lahko gledal.

Vam misli uhajajo na tistega, na katerem ste nastopili vi? Dogajalo se je pred 16 leti.

Pogosto se spomnim na tisto obdobje. Bili smo res dobra ekipa, pravi prijatelji. Vzdušje je bilo izvrstno, sploh nisem čutil velikega pritiska. Morda smo bili tako sproščeni, ker je bilo za vse nas prvič. Žal pa smo bili tudi neizkušeni. In plačali drago ceno.

Še danes meni, da bi bila Slovenija brez spora med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem v Južni Koreji sposobna velikih dosežkov. Še danes meni, da bi bila Slovenija brez spora med Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem v Južni Koreji sposobna velikih dosežkov. Foto: Guliver/Getty Images

Ciljate na spor med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem?

Da. Škoda, da ni šlo kako drugače. Imeli smo dobro ekipo. Bili smo dovolj zreli, tako da bi lahko naredili še kaj več. Kar se mene tiče, lahko povem, da se je zame po tekmi s Španijo že končal mundial. Takrat sem z njim zaključil. Nato je šlo le še za preživetje. A žal je bila tudi to neka šola. V tistih dneh je bilo v slačilnici zelo moreče. Mislili smo le na to, kako čim prej priti domov. O dveh tekmah, ki sta še bili pred nami, sploh nismo razmišljali. Vseskozi smo sestankovali, spati nismo mogli normalno, bilo je napeto in predvsem zelo mučno.

Še Slovenija se je nato razdelila na dva pola.

O tem takrat nisem razmišljal, ker sem imel polno glavo vsega. Na svetovno prvenstvo se pripravljaš vse od takrat, ko si se kvalificiral nanj. Živiš za tekmovanje, potem pa se vse čez noč podre. Konec. A vidim, da se to dogaja tudi v večjih reprezentancah. Tako pač je v življenju. Je kot kovanec, ta ima dve strani. Na eni ljubezen, na drugi sovraštvo.

Se še kdaj dobite z zlato nogometno generacijo?

Ne. Občasno v Ljubljani srečam Aleša Čeha, pa Milenka Ačimovića, družinski dom pa imamo v Črnučah, blizu lokala Džonija Novaka. Z drugimi nisem preveč v stiku. Preprosto se ne gibljem v teh krogih.

V družbi sodelavcev strokovnega vodstva v reprezentanci, Srečka Katanca, Aleša Čeha in Nihada Pejkovića. V družbi sodelavcev strokovnega vodstva v reprezentanci, Srečka Katanca, Aleša Čeha in Nihada Pejkovića. Foto: Vid Ponikvar

S Srečkom Katancem niste sodelovali le kot igralec, ampak ste bili nekaj časa tudi njegov pomočnik. A sodelovanje ni trajalo dolgo, na vašo željo ste ga hitro končali.

S Srečkom se zdaj srečava morda enkrat, dvakrat na leto. Ni mi žal, da sem prenehal. Nikoli v življenju mi ni žal. Vse šteje, vse so določene izkušnje. Če bi ostal, bi po svoje trpel. Nekaj bi delal na silo, tega pa nisem hotel. Če pa tega ne bi preizkusil, ne bi nikoli tega ugotovil. Vse je za nekaj dobro.

Družinsko nogometno tradicijo nadaljuje njegov sin. Trenira v Domžalah in igra v zvezni vrsti. Družinsko nogometno tradicijo nadaljuje njegov sin. Trenira v Domžalah in igra v zvezni vrsti. Foto: Vid Ponikvar Bi vas lahko še kdaj videli kot trenerja prvoligaškega kluba v Sloveniji?

Nikoli nisem imel te ambicije. Če bi postal trener, bi bil spet kot igralec. Spet bi bil odsoten vse dneve in noči. Ne bi bilo več počitnic, družine. V to pa me ne vleče. Zdaj z ženo dobro sodelujeva. Imava tri otroke, treba jih je peljati na treninge, predstave, tekme. Sin, ki je najmlajši, trenira nogomet v Domžalah, ker nam je kot klub najbližje. Mlajša hčerka pleše, najstarejša pa igra košarko.

Ste prisotni na sinovih treningih?

Ne preveč pogosto. Star je 11 let, igra v zvezni vrsti, meni pa je najpomembneje, da uživa. Da je vesel, da rad hodi na trening. To je osnova vsega, če se ukvarjaš s športom. Nisem pa tak starš, da bi se veliko vmešaval. O tem se dosti pogovarjamo doma, a ima vsak svojo pot. Moja je le, da jih podpiram in jim nudim ljubezen. To me povsem zadovoljuje.

Ima vaš sin kaj težav zaradi priimka slovitega očeta, ki je v slovenskem nogometu pustil ogromen pečat?

Ne. Vsaj tako mislim. Če jih bo imel, bo moral čez to iti sam, a mislim, da to ne bo velika težava.

Po koncu nogometne kariere je športni adrenalin sproščal v triatlonu. Po koncu nogometne kariere je športni adrenalin sproščal v triatlonu. Foto: Osebni arhiv Ko ste se prenehali ukvarjati z nogometom, ste se ogreli za drug šport. Za triatlon. Vaš cilj je bil ironman (plavanje 3,86 km, kolesarjenje 180,25 km in tek 42,20 km). Ste ga uresničili?

Sem. Naredil sem štiri, pet ironmanov. To je kar veliko, saj za redne priprave potrebuješ kar nekaj mesecev. Pravzaprav sem še vedno aktiven, a je ironman prevelik zalogaj. Preveč ur treninga mu je treba posvetiti, zato sem se odločil, da se tega ne bom šel več. Ko se enkrat lotiš in držiš programa, pa v soboto treniraš od pet do šest ur samo kolesarstvo, te noben ne vpraša za rojstnodnevno zabavo ali družino. Enostavno moraš narediti svoje.

Dobro, poskušal sem, to je lep, a naporen šport, a še vedno redno hodim plavat, veliko tudi tečem. Le na kolo ne grem rad, naše ceste so prav nevarne za trening, zato sem obseg kolesarstva najbolj zmanjšal.

So bili veliki stroški, ko ste se resneje ukvarjali s triatlonom?

Ja, samo prijavnina stane od 600 do 700 evrov. Pa oprema, zlasti kolo je največji strošek. Tehnologija napreduje, zato moraš vedno dopolnjevati opremo. To so veliki stroški, pa potovanja. Je pa lep šport, ki se lepo dopolnjuje, da se ga nikoli ne naveličaš. Dober je za zdravje, za rekreacijo, tekmovalno pa je preveč surov.

Nastopil je tudi na ironmanu v Celovcu. Nastopil je tudi na ironmanu v Celovcu. Foto: Osebni arhiv

Prihodnje leto boste stari 50 let, a ste še v izvrstni fizični kondiciji. Kot da ne bi nikoli zares prekinili z vrhunskim športom.

Dobro se počutim. Najpomembneje je, da bi rad še vedno treniral. Še danes mi ni težko. Rad grem plavat in rad kaj naredim zase. Uživam.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • mrdezan / 24.06.2018. ob 13:17 0 - 1

    Bi kopal jarke ja. Bi rad videl

    0 - 1
delitve: 102
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin