Druga kariera
Nedelja, 15. 2. 2026, 16.00
2 tedna, 4 dni
Druga kariera (450.) – Samo Miklavc
Samo Miklavc po koncu kariere in težki življenjski izkušnji #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,72
Samo Miklavc, nekdanji vrhunski odbojkar, je šel skozi težko obdobje. Kaj pa počne danes?
"Moram priznati, da takšna diagnoza verjetno vsakega pretrese. Prestraši te na smrt. Ne veš, kaj bo, ampak moraš ostati močan," nam je o svoji težki zdravstveni izkušnji v zelo iskrenem pogovoru povedal Samo Miklavc, nekdanji vrhunski slovenski odbojkar, ki smo ga gostili v rubriki Druga kariera. S čim se danes ukvarja, je še vedno povezan z odbojko, ali danes na svoje življenje gleda drugače?
Za njim je dolga in bogata športna pot. Bilo je veliko odrekanja in dolga leta, ki so bila povsem podrejena odbojki. Vseeno pa je že med kariero razmišljal o svojem času po njej. Ostal je povezan z odbojko, a opravlja tudi delo, pri katerem deli svoje življenjske izkušnje in tisto, kar mu dejansko leži na duši. Kot pravi, športnik v življenju pravzaprav dvakrat odide v pokoj. Prvič, ko konča kariero, in drugič, ko sklene delovno obdobje.
Življenje pa ga je pozneje postavilo pred veliko večji preizkus. Takšnega, na katerega nihče ne more biti pripravljen. Dobil je diagnozo, ki ga je pretresla in na smrt prestrašila. O svoji težki bolezni je bil pripravljen odkrito govoriti, tudi z nekaj boleče tišine med najinim pogovorom.
Kako se danes spominja svoje kariere, kako je preživel težko obdobje in kdo so bili tisti, ki so mu v težkih trenutkih najbolj stali ob strani?
"Midva sva dobila tri avtomobile v trajno last, pet ali šest motorjev …"
Velik pečat ste pustili tudi v odbojki na mivki, kjer ste z Jasminom Čuturićem dolgo veljali za najboljšo slovensko navezo. Zakaj vas je mivka tako pritegnila?
Takrat razmere niso bile takšne kot danes, ko sta dvoranska odbojka in odbojka na mivki praktično ločeni. V tistem obdobju smo bili igralci vpeti v oboje. Igrali smo dvoransko odbojko, po koncu sezone pa smo se preselili še na mivko. Za nas je bilo nekaj novega in hkrati bolj sproščeno.
Z Jasminom sva se res nekako našla po naključju. Takrat sva bila stara 17 ali 18 let in zelo hitro se je pokazalo, da se najine sposobnosti dopolnjujejo. Postala sva res dober par in tisto desetletje prevladovala v slovenski odbojki na mivki. Zmagovala sva na skoraj vseh turnirjih in osvojila kar precej naslovov državnih prvakov.
Moram reči, da je bila takrat organizacija turnirjev, predvsem po zaslugi športne agencije Agens, na res visoki ravni. Imeli smo tudi nagrade, ki si jih danes skoraj ne morem več predstavljati. Midva sva dobila tri avtomobile v trajno last, pet ali šest motorjev … Nagrade so bile visoke. Celo sponzorji so klicali in nas spraševali, ali nas lahko sponzorirajo, kar je danes nepredstavljivo.
Če se dotakneva konca vaše kariere. Vas je bilo takrat kaj strah vstopa v neznano? Kako se danes spominjate tistega obdobja?
Lagal bi, če bi rekel, da ni nobenega športnika strah pred neznanim. Seveda je bilo tudi mene. Vsak športnik prej ali slej pride v položaj, ko se bliža konec kariere. Pomembno je, da si na to pripravljen in da ne čakaš na zadnji trenutek, ampak imaš v glavi vsaj okvirno predstavo, kaj boš počel po koncu kariere.
Tudi danes, ko imam opravka z mlajšimi športniki, jim vedno poudarjam, kako pomembno je razmišljati tudi o življenju po karieri. Športna pot traja do 30., 35., morda 40. leta, potem pa je pred tabo še dolgo življenje. Zelo pomembno je, da si pripravljen na to.
Tudi sam sem skozi kariero imel v mislih, da bi rad ostal v športu, v drugačni vlogi, bodisi kot trener bodisi v kakšni drugi funkciji. Je pa res, da je tisti trenutek, ko se kariera dejansko konča, vedno določen šok. Moj prehod je bil na srečo dokaj dober, predvsem zato, ker sem se nanj zavestno pripravljal, tudi ob vrnitvi iz tujine.
Ne bom lagal, športniki v tem obdobju nikoli niso povsem mirni glede prihodnosti. Vedno je prisotno vprašanje, kaj se bo zgodilo. Zato tudi pogosto pravim, da gre športnik v življenju dvakrat v pokoj. Prvič takrat, ko konča kariero, recimo pri 35 letih, drugič pa takrat, ko sklene svojo delovno dobo pri 65 letih. To sta dva velika šoka v življenju, kar ni preprosto niti za povsem običajnega človeka.
Kaj je bil glavni razlog, da ste končali kariero?
"Veliko časa sem v tujini igral pod injekcijami, tabletami, mazili in terapijami."
Predvsem poškodbe. Poškodbe in vsakdan so postali vedno večja težava, že sam odhod na trening ni bil več preprost. Skozi kariero sem bil kar precej poškodovan.
Veliko časa sem v tujini igral pod injekcijami, tabletami, mazili in terapijami. Če imaš telo, ki to vse še dopušča, je v redu, ampak ko dosežeš trenutek, ko v tem ne uživaš več, ti telo pokaže, da nisi sestavljen samo iz mišic. Imaš tudi glavo in morda sposobnosti še za kaj drugega. To je bil glavni razlog, da sem končal kariero.
Kaj vas je najbolj presenetilo, ko ste po koncu kariere vstopili v tako imenovani realni svet?
Lahko rečem, da so se stvari skozi obdobja precej spreminjale. Mislim, da smo bili mi pravzaprav prva generacija po osamosvojitvi Slovenije. V Jugoslaviji je bilo zelo malo profesionalnih športnikov. Večina športnikov je takrat delala, študirala in hkrati igrala za klub za neko štipendijo ali dodaten zaslužek. Po osamosvojitvi pa se je zgodil velik preobrat.
Kar naenkrat je v vsakem, tudi manjšem kraju nastal profesionalni klub. To je pomenilo, da so ljudje puščali službe in se odločali za šport, ker so imeli zagotovljen normalen dohodek. Težava pa je nastala pozneje, ko se je obdobje določenih športov in klubov končalo. Veliko ljudi je ostalo brez vsega.
Moram priznati, da je tudi mene premamilo. Star si bil 18 let in imel si dvakrat večjo plačo, kot sta jo imela moja starša. Kar naenkrat pride šok, ki te lahko potem hitro postavi na realna tla. To niso bili denarji, od katerih bi lahko živel celo življenje. Ljudje danes bolj razmišljajo, kaj se bo zgodilo po karieri. Takrat je bilo malo brezglavo. Vsi bi bili radi profesionalci in živeli od športa, kar je bilo nerealno.
S čim se danes ukvarjate? Omenili ste že, da ste še vedno zelo povezani z odbojko.
Že pri 30 letih sem razmišljal, da bi v Sloveniji stvari zastavil drugače. Tako sem bil tudi vzgojen. Ko sem bil še mlad fant, pri 16 letih, so vsi starejši igralci delali v Salonitu Anhovo in popoldne igrali odbojko. Imeli so dva prihodka in to je bilo nekaj povsem normalnega. Jaz sem odraščal v tem okolju in nisem zrasel z mislijo, da bom profesionalni športnik.
Potem pa se je ravno okoli mojega 16. leta zgodila osamosvojitev Slovenije in stvari so se začele hitro spreminjati. Po koncu kariere pa sem se od začetka profesionalno ukvarjal s trenerstvom in sem še danes zelo aktiven na tem področju. Sem trener pri OTP banka Branik.
V zadnjih letih sem spet začutil novo idejo in tudi voljo. Zavarovalništvo je bilo pri meni vedno prisotno, ker verjamem, da je v življenju pomembna varnost. Ko je vse lepo, je lepo, ko pa se zgodijo težave, je pomembno, da imaš urejene stvari. Trenutno sem zato v dopoldanskem času zaposlen pri zavarovalnici, kjer delam kot svetovalec za zavarovanja.
Predvsem se ukvarjam s športnimi klubi, športniki in tudi z drugimi strankami. Zelo sem hvaležen, da lahko to kombiniram. Dopoldne delo v zavarovalništvu, popoldne pa trenerstvo, ki me še vedno izjemno veseli. Vesel sem, da lahko združujem obe stvari, ki sta po svoje tudi zelo povezani.
Ali drži, da ste imeli tudi kratek izlet v politiko?
Da, res je in tega tudi ne zanikam (smeh, op. p.). Bil je res kratek izlet. Imel sem celo priložnost, da bi postal poslanec. Potem pa se je zgodilo rojstvo otroka, zato sem to možnost odklonil. Bil sem pač malo poznan tudi na Goriškem. Lepa izkušnja, kratka sicer, ampak mi je dala tudi nova obzorja.
V drugi karieri se pogosto pogovarjamo o prelomnih trenutkih. Pri vas eden takšnih ni bil povezan le s športom, ampak tudi z zdravjem.
Če pogledam nazaj, lahko rečem, da je bila moja kariera polna vsega, vzponov in padcev. Največji prelom pa se mi je zgodil pri 50 letih. Ravno v obdobju, ko sem praznoval abrahama, sem izvedel za diagnozo raka na prostati. To je bila ena najtežjih stvari, kar jih lahko slišiš.
Kot športnik pa sem tudi to sprejel na svoj način. Poskušal sem biti pozitiven. Danes mi o tem ni več težko govoriti. Tudi ljudje okrog mene so hitro opazili, da me ni bilo. Manjkal sem v službi, na treningih, na tekmah. Poleti sem bil trener reprezentance, a sem bil odsoten in bližnji so seveda izvedeli, kaj se dogaja.
O tem rad govorim tudi drugim, ko me vprašajo, kaj to sploh pomeni. Rak prostate je danes pri moških ena najpogostejših rakavih bolezni. Veliko ljudi me sprašuje, kako sem sploh izvedel, kako sem dobil diagnozo. Tako kot pri poškodbah v športu tudi tukaj vedno poudarjam, kako pomembno je, da si pripravljen in pozoren. To povem vsem, mlajšim in starejšim, naj ne ignorirajo znakov.
Če začutiš kakršnokoli težavo ali opaziš kakšen simptom, je prav, da greš to preverit. Vrednosti testov so bile zelo visoke in rizične, a moram se zahvaliti tudi slovenskemu zdravstvu. Velikokrat ga kritiziramo, a v mojem primeru so bili zelo v redu. Na koncu bi se rad zahvalil tudi obema svojima kirurgoma. Opravili so odlično delo in zadevo uspešno sanirali. Vsaj upam in verjamem, da je tako.
Športniki ste vajeni, da imate po navadi stvari pod nadzorom. Kako težko je bilo sprejeti, da tokrat niste imeli nadzora?
Tudi v športu včasih nimaš nadzora. Dati moraš vse od sebe, potem pa je odvisno tudi od nasprotnika. Bojuješ se sam s seboj, daš vse od sebe in treba je pozitivno razmišljati. Moram pa priznati, da takšna diagnoza verjetno vsakega pretrese. Prestraši te na smrt. Ne veš, kaj bo, ampak moraš ostati močan.
"Meni se je to res zgodilo in vem, kako sem se počutil. Še danes mi ta izkušnja pomaga."
Danes po tej izkušnji drugače gledate na življenje?
Da, zagotovo. Ko se ti zgodi nekaj takšnega, je to res velik šok. Lahko si močan ali pa ne, ampak mene je to vseeno zlomilo. Takrat začneš razmišljati o svojih najbližjih. Najbolj me je skrbelo za sina, ki je še mlad. Sam sem očeta izgubil, ko sem bil star 25 let.
Zelo pomembno mi je bilo, da sem imel okoli sebe prave ljudi. Moja žena, ki je zdravnica, mi je res ogromno pomagala. Uporabila je vse svoje znanje, da smo stvari izpeljali kar najbolje. Iskreno se ji za to zahvaljujem. Včasih se vprašam, kako bi bilo, če je ne bi bilo.
Moram pa omeniti še nekaj. Že prej sem imel sklenjeno zavarovanje za težje bolezni in moram priznati, da je bila tudi ta finančna podpora zelo pomembna. Ob takšni diagnozi nimaš samo zdravstvenih težav, ampak se pojavi tudi ogromno drugih skrbi. Ko dobiš finančno pomoč, ti to odvzame nekaj malega bremena. To svojo izkušnjo danes pogosto delim tudi s strankami. Lažje je govoriti iz prve roke kot na pamet. Meni se je to res zgodilo in vem, kako sem se počutil. Še danes mi ta izkušnja pomaga in res verjamem v te zadeve.
Kako gledam danes na življenje? Ne splača se obremenjevati za stvari, ki so me včasih obremenjevale. Pomembno je, da si vzamemo čas zase. Seveda, ne moreš vsega pustiti in reči, da ne boš nič več delal. Treba je najti ravnovesje. Danes veliko bolj razumem, kako pomembno je razmerje med obveznostmi, ki jih imamo, in časom, ki ga imamo zase. Prevečkrat nas obveznosti povsem požrejo in pozabimo nase.
"Trenirali smo tudi po sedem ur na dan. Zjutraj tri ure, popoldne štiri. Takšen je bil sistem."
Če bi danes srečali mladega Sama Miklavca na začetku svoje poti, kaj bi mu povedali, česar vam takrat nihče ni povedal?
Težko vprašanje. Za nazaj je seveda vedno lahko biti pameten, a preteklosti ne moreš spremeniti. Ko danes gledam na naše obdobje in primerjam, kaj smo mi dali skozi in kaj imajo danes mladi športniki, bi rekel predvsem to, da bi si želel več usmeritev glede športnega načina življenja. Predvsem na področju prehrane, regeneracije in pristopa k treningu.
Takrat tega znanja skoraj ni bilo. Trenirali smo tudi po sedem ur na dan – zjutraj tri ure, popoldne štiri. Takšen je bil sistem. Ni bilo sodobnih metod, strokovnjakov ali individualnega pristopa, kot ga poznamo danes. Če pogledam nazaj, bi bilo verjetno manj poškodb in več pravega učinka, če bi imeli več znanja. Tudi prehranskih nasvetov praktično ni bilo. Bili smo precej prepuščeni sami sebi.
V resnici smo bili pionirji. Prišli smo iz sistema Jugoslavije in nenadoma stopili v profesionalni šport. Bil sem prvi Slovenec, ki je šel iz Italije igrat v Španijo, nato v Turčijo in pozneje še v Grčijo. Pred mano ni bilo nikogar. Moral si orati ledino. Šel si v neznano, pogosto brez pravih informacij.
"Šport ti da nekaj najlepšega. Tudi moj sin gre po tej poti."
Kaj vam pa je dal šport?
Dal mi je vse izkušnje. Zaradi športa sem danes tak človek, kot sem, in dobil sem ogromno poznanstev. Takrat se nam igranje v tujini finančno ni toliko obrestovalo, kot danes živijo nekateri športniki, ampak to niti ni bistvo. Šport mi je dal življenjsko izkušnjo.
Šport ti da nekaj najlepšega. Tudi moj sin gre po tej poti. Ukvarja se s košarko in odbojko in ko ga gledam, kako v tem uživa … Ampak mora ti biti všeč. Jaz pravim, da ni vsak za šport, tako kot ni vsak za umetnost ali za kaj drugega. Moraš imeti nek dar v sebi in ti mora biti všeč. Potem to bo lahko uspelo in boš imel nekaj od tega. Če ti ni všeč, raje poišči neko drugo stvar, ki ti bo bolj pisana na kožo.
Preberite še:
