Slovenka v Dubaju: Ne znam opisati, kako varno se počutim tukaj

Dubaj je prvič obiskala s starši, ko je bila stara 15 let. Foto: Osebni arhiv Nike Albreht Sedemindvajsetletna Nika Albreht nas je v tokratni rubriki Prek meja popeljala v največje mesto Združenih arabskih emiratov in prestolnico emirata Dubaj. V nekoč ribiško vasico, danes pa metropolo ekonomskih, gospodarskih in arhitekturnih presežkov, se je preselila ob koncu epidemije covida-19, ko je v Sloveniji še končevala študij kineziologije, hkrati pa se je pripravljala tudi na bodybuilding tekmovanje. Pot z domačega Bleda jo je v prestižni Dubaj ponesla povsem spontano, vanj pa se je zaljubila že ob prvem obisku. Po skoraj štirih letih življenja v mestu sredi puščave ga danes poimenuje že "moj Dubaj", ob vsakem odhodu pa se vanj znova in znova z veseljem vrača.

V pogovoru za Siol.net je med drugim spregovorila o prednostih in slabostih tamkajšnjega življenja, kako se je v mestu znašla kot osebna trenerka, kaj tam najbolj pogreša in ali je mesto postalo njen stalni ali le začasni dom. Pojasnila pa je tudi, kako gleda na aktualne razmere na Bližnjem vzhodu, kjer pravi, da se kljub vsemu še vedno počuti zelo varno.

Koliko časa že živite v Dubaju in s čim se tam ukvarjate?

V Dubaju sem že skoraj štiri leta, malo manj. Prišla sem brez kakršnegakoli načrta. Nisem vedela, ali bom ostala en mesec, eno leto ali dlje. Že v Sloveniji sem delala kot osebna trenerka, takoj po končanem študiju kineziologije pa sem se preselila v Dubaj. V bistvu sem morala opraviti še dva izpita, ko sem se že preselila. Po prihodu sem se vpisala v fitnes in začela promovirati osebno trenerstvo ter tako dobila prve stranke. Pred štirimi meseci sem se začela ukvarjati tudi z didžejstvom, tako da zdaj delam oboje hkrati.

Ste si od vedno želeli preseliti v tujino ali se je to zgodilo povsem spontano?

V bistvu ne, saj niti ne vem, kje bom čez en teden (smeh, op. p.). Če se danes odločim, da se bom preselila nekam drugam, se bom. Mi je pa zelo odprlo oči to, da sta me starša, ko sem bila še res majhna, vozila na potovanja. Nismo bili med tistimi, ki bi vsako leto dopustovali na Hrvaškem, ampak smo šli vsakič drugam, vsaj v eno ali dve drugi državi. Že v otroštvu sem rada opazovala različne države, ljudi, kulture, naravo in mesta. Potem pa se je selitev zgodila brez kakršnegakoli načrta. Pred tem sem bila v Dubaju na dopustu že štirikrat. Prvič sta me peljala starša, ko sem bila stara 15 let, in menda sem že takrat rekla, da bom nekoč v Dubaju tudi živela. Ampak tega se ne spomnim, to mi je povedala mami. Nato sem v Dubaj nekajkrat šla še na dopust. Enkrat pa sem si rekla, zakaj ne bi poskusila, in se tja tudi preselila.

Nazadnje sem bila v Dubaju na dopustu, ko se je končala epidemija covida-19 ter smo morali še nositi maske in se testirati. Že med dopustom sem si rezervirala karto, tega nisem povedala nikomur. Naslednji dan, ko sem z dopusta prišla domov, sem domačim povedala, da se bom preselila. Bili so v šoku, ker nisem še niti končala faksa. Tega niso sprejeli negativno, je bil pa zanje zagotovo velik šok, ker je bilo nepričakovano. Ko sta starša to prespala, je bilo vse v redu. Zdaj mi večkrat rečeta, da sta onadva tista, ki sta me ves čas vozila okoli, tako da ni bilo pričakovati česa drugega. Rekla sta mi, naj poskusim, sicer se lahko pa še vedno vrnem domov.

Eden najtežjih izzivov, s katerimi se je soočila ob prihodu v mesto, je bila vožnja. Foto: Osebni arhiv Nike Albreht

S čim vas je Dubaj tako prepričal, da ste se tja preselili? Ste imeli kakšne posebne razloge?

Kaj je bil glavni razlog, ne vem, sem se pa vsakič, ko sem prišla, počutila kot doma. Tega ne znam pojasniti. Mislim, da ti je lahko Dubaj ali zelo všeč ali pa sploh ne. Ni neke vmesne poti. Če ga obiščeš, boš prišel vsaj še enkrat ali pa nikoli več.

Najpomembnejša mi je varnost. Če se ponoči sama sprehajam okoli, ne čutim niti enega odstotka nevarnosti. Res nikoli. Všeč mi je tudi to, da je vse dostopno in na dosegu roke. Karkoli si zaželiš, to tudi dobiš. Banalen primer je, če ti pozno zvečer zmanjka WC-papirja, ga naročiš prek telefona in v desetih minutah je že pred vrati. Všeč mi je tudi, kako priljubljena in razvita je fitnes industrija. To je bil tudi eden od dejavnikov, ki me je privlačil v Dubaj, ker sem se ravno takrat pripravljala na bodybuilding tekmovanje. V Sloveniji na to še vedno gledajo drugače, saj izstopaš na negativen način. V Dubaju pa je to nekaj povsem običajnega. Tudi kar zadeva podporo, mi je bilo lažje. Všeč pa mi je tudi to, da imamo skozi celo leto lepo vreme, saj dežja, snega in mraza, res ne maram (smeh, op. p.).

Se v Dubaju da preživeti samo z osebnim trenerstvom?

Glede na to, da sem tukaj že štiri leta, se očitno da (smeh, op. p.). Se pa z osebnim trenerstvom ukvarjam že dobrih devet let, zato sem se odločila, da bom zraven še didžejka. Rada sem osebna trenerka, ampak ko to počneš vsak dan, si želiš še česa drugega. Želela sem razbiti svojo rutino. Že od majhnega rada preizkušam nove stvari – igrala sem namreč tudi violino in hodila v glasbeno šolo. V zadnjem času pa je v Dubaju didžejstvo postalo zelo priljubljeno. Za božič sem si kupila tečaje in zdaj ob večerih že igram zunaj. V Sloveniji je na tem področju težko priti zraven, tukaj pa imaš ogromno možnosti. Če bi rad zaslužil, se vedno najde možnost.

"Čas tukaj teče bistveno hitreje kot v Sloveniji, tega nisem verjela," pravi. Foto: Osebni arhiv Nike Albreht Ste v Dubaj odšli s kakšnimi predsodki o tamkajšnjem življenju in ljudeh?

Nikoli nimam nobenih predsodkov, saj se zavedam, da smo si ljudje različni. Nočem biti nesramna, ampak ljudje v Dubaju so mi veliko bližje kot Evropejci. Tukaj so ljudje iz različnih držav in različnih nacionalnosti ter vsi razmišljajo zelo odprto. V Sloveniji pa so vsi ozkogledi – greš v službo, prideš domov, naslednji dan pa spet znova. V Dubaju mi je všeč, da čeprav si na začetku povsem izgubljen, se nekako znajdeš. Delala sem tudi že z domačinkami in ugotovila, da so res tople osebe. To so najtoplejši ljudje, kar sem jih kadarkoli spoznala. So pristni in nihče ti ne želi slabega. Ne vsi, ampak večinoma je tako. Zelo so gostoljubni. Če se le da, ti pomagajo in te medse sprejmejo z odprtimi rokami. Name so naredili res pozitiven vtis.

Kaj vse ste morali urediti pred selitvijo v Dubaj?

Pred selitvijo sem si uredila samo stanovanje, da sem vedela, kje bom spala. Ko sem prišla, nisem vedela, kaj vse si moram sploh urediti. Stara sem bila 23 let in nisem imela pojma. Potem pa se je počasi začelo odpirati. Prve tri mesece sem bila v Dubaju s turističnim vizumom, tako da sem morala, ko je ta potekla, najprej urediti to. Če bi vedela, da to traja kar nekaj časa, to ne bi bila težava. Ker sem ostala en mesec preveč, pa sem morala plačati kazen. Danes imam t. i. vizum freelance.

Urediti sem morala še osebni dokument, vozniško dovoljenje, ki sem ga na srečo lahko samo prenesla, zdravstveno zavarovanje in avto. Ker brez tega, če delaš nekaj takšnega kot jaz, tukaj ne gre oziroma je težko. Navaditi se je bilo treba tudi na vožnjo, kar je bilo kar pestro (smeh, op. p.).

Kako pa je z javnim prevozom?

Javni prevoz je urejen, a na primer metro vozi le ob glavni cesti. So pa tudi avtobusi in taksiji. Če si v Dubaju kot turist, je to v redu, če pa tukaj živiš, se mi to ne zdi najbolj optimalno. Sama se namreč ne vozim samo s točke A na točko B, ampak delam tudi po domovih, tako da na dan prevozim veliko kilometrov.

Pogled na Burdž Kalifo, najvišjo stavbo na svetu Foto: Osebni arhiv Nike Albreht V Dubaju živite že nekaj let. Bi nekomu, ki se želi tja preseliti, to priporočili? Kakšne so po vašem mnenju prednosti življenja v Dubaju?

Selitev bi priporočila vsakomur, vendar bi mu hkrati svetovala, naj Dubaj najprej obišče kot turist in preveri, ali mu je ta način življenja všeč in se tukaj počuti dobro. Čas tukaj teče bistveno hitreje kot v Sloveniji, česar prej nisem verjela.

Sicer pa je prednost zagotovo ta, kako je vse dostopno, pa tudi varnost in koliko možnosti imaš za delo. Zame je bila ena največjih prednosti spoznavanje novih ljudi. Tukaj so namreč vsi – od zelo uspešnih podjetnikov do povsem normalnih ljudi – in vsi te obravnavajo enako. Ne obnašajo se, kot da so večvredni. Če si nekaj želiš doseči, ti bo zagotovo uspelo. Samo obkrožiti se moraš s pravimi ljudmi. Ljudje so ena izmed stvari, ki so mi najbolj odprle oči.

Kakšne pa so slabosti življenja v Dubaju?

Promet (smeh, op. p.). Samo to. Mogoče pa tudi to, da poleti ne moreš biti zunaj, ampak to se mi ne zdi nekaj slabega. Res ne vidim nekih slabosti.

Ste se težko privadili tamkajšnjih temperatur? Pogrešate padavine in sneg?

Sneg bi bilo lepo videti za kakšen dan ali dva. Drugače pa ni vroče skozi celo leto, od novembra do januarja je kar mrzlo. Ko je tukaj 16 stopinj Celzija, je zelo mrzlo, ker je ozračje povsem drugačno. Se pa zdaj že začenja vročina. Na začetku je bilo to težko, saj si takoj, ko stopiš ven, preznojen. Ampak sčasoma se navadiš in greš samo tja, kamor moraš, ter poskušaš biti čim manj časa zunaj. Zdaj mi je to povsem normalno. Če pa bi nekdo iz Slovenije sredi poletja v Dubaj prišel prvič, pa bi bil kar šokiran. Meni pa ni več tako hudo. Saj je vroče, ni pa katastrofalno. Občasno tudi dežuje, kar ni najbolj prijetno, ker se potem na cesti zadržuje ogromno vode.

Ste se učili kaj arabskega jezika ali to ni potrebno, glede na to, da je angleščina tako razširjena?

Vse poteka v angleščini, tako da ne. Ko poslušam njihov jezik, ga sicer razumem, težko pa sestavim kakšen stavek. Bi se pa arabščine rada naučila, ampak bo zahtevno. To je tako kot v šoli – če se želiš naučiti nekega jezika, moraš vaditi vsak dan. Sicer pa angleško razume vsak, tako da ni panike.

Med prednostmi življenja v Dubaju izpostavlja varnost, dostopnost in stalno lepo vreme. Foto: Osebni arhiv Nike Albreht Vemo, da je v Dubaju kar nekaj Slovencev. Se med seboj poznate, družite?

Po pravici povedano, jih ne poznam prav veliko. V Dubaju je še moja najboljša prijateljica, imela pa sem tudi dve stranki, ki sta bili Slovenki. To je pa to. Imamo sicer skupino, v kateri je več Slovencev, in občasno potekajo neka druženja, ampak se je res težko dogovoriti in dobiti.

Koliko stane življenje v Dubaju? Kakšne so na primer cene nepremičnin in javnega prevoza?

Taksiji niso najbolj poceni. Vsi pravijo, da so, ampak niso. Če se pelješ enkrat, je to v redu, če pa se z njimi voziš ves čas, pa je kar drago. Vožnja z enega konca Dubaja na drugega traja približno 20 minut in stane najmanj 40 evrov. Metro na drugi strani pa je zelo poceni. Tudi gorivo je zelo poceni, kar je razumljivo. Za poln rezervoar plačam približno 30 evrov.

Najemnine so visoke – za 40 kvadratnih metrov veliko garsonjero odšteješ približno 1.500 evrov na mesec brez stroškov, skupaj s stroški pa znese okoli 1.600 evrov, pri čemer gre za res majhno stanovanje. Zelo drage so tudi članarine za fitnes. Kar zadeva hrano, pa je mogoče cenejša kot v Sloveniji ali pa primerljiva.

Tudi v restavracijah?

V restavracijah lahko ješ po čisto normalnih cenah, lahko pa greš v malce bolj prestižne, kjer pa boš logično plačal več. Ampak tako je povsod. Sicer pa cene niso pretirane.

Kaj v Dubaju najbolj pogrešate v primerjavi s Slovenijo?

Predvsem družino in naravo. Na vsake toliko časa si želim tudi, da bi ves dan deževalo, da mi ne bi bilo treba delati nič.

Kaj pa obratno – ko se vrnete v Slovenijo, je kaj, kar pogrešate iz življenja v Dubaju?

V Slovenijo rada pridem, ampak grem rada tudi nazaj. Ko enkrat živiš v Dubaju, je težko biti kje drugje. Razvadiš se, predvsem glede tega, kako je vse dostopno.

Se v Dubaju vidite dolgoročno ali je to le začasno? Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Če sem čisto iskrena, tega odgovora še nimam (smeh, op. p.). Na vsake toliko časa imam pomisleke, če bi šla še kam drugam. En dan bi šla na Bali, naslednji dan v Ameriko … Ne vem, kam me bo veter zanesel. Vendar je Dubaj še vedno eno izmed mest, ki ga ne bi mogla zapustiti za vedno. Rečem mu kar moj Dubaj. Kamorkoli grem, se rada vrnem. Povsod mi je lepo, ampak trenutno se še vidim v Dubaju. Kaj bo v prihodnje, pa ne ve nihče. Nimam odgovora.

Zadnje tedne smo priča burnemu dogajanju na Bližnjem vzhodu. Slišali smo veliko zgodb Slovencev, ki so ob raketnih napadih ostali ujeti v Dubaju in bližnjih mestih. Kakšna je bila vaša izkušnja, kako ste doživljali celotno dogajanje?

Iskreno, sploh nisem vedela, da se karkoli dogaja. Če ne bi odprla Instagrama in medijev ter dobila opozoril, ne bi vedela. Če sem čisto iskrena, je v slovenskih medijih vse skupaj tako napihnjeno, da ne morem povedati. V vsem tem času sem slišala samo en pok, pa še to le zato, ker sem bila na plaži. Življenje gre naprej, ljudje živijo dalje in počnejo svoje stvari. Občasno dobimo le opozorila, naj ostanemo doma.

Selitev v Dubaj bi, kot pravi, priporočila vsakomur, vendar bi mu hkrati svetovala, naj Dubaj najprej obišče kot turist. Foto: Osebni arhiv Nike Albreht

Če pogledamo statistiko, vidimo, koliko je obramba v Emiratih na visoki ravni in kaj vse bi naredili za ljudi, ki živimo tukaj. Če se nekaj zgodi, se zgodi. Vseeno je, ali se tukaj, kjer sem jaz, ali pa deset kilometrov stran. Enkrat sem šla ven in ob meni je stal šejk. Ko vidiš, da se po ulicah sprehajajo voditelji, veš, da te nima kaj skrbeti. Mediji so pretiravali. Starša sta me obupano klicala, če sem v redu in da naj pridem domov. Rekla sem, da je najslabše, kar lahko naredim, da grem domov. Zagotovo je varnejše biti v Dubaju kot pa nekje v zraku. Moje mnenje je, da smo vsi tukaj na varnem, paniko so zganjali samo turisti.

Položaj v Dubaju je povsem normalen, življenje teče naprej, kot da se ne bi zgodilo nič. Edino malo je kriza z delom. Sicer pa voditeljem zaupamo in to je to. Ne znam opisati, kako se tukaj počutim varno. Ni, da to samo govorim, ampak dejansko se tako tudi počutim.

Preberite še:

Sportal Argentinski borec, ki se je zaljubil v Slovenijo in želi tukaj končati kariero

Novice Slovenka v Kambodži: Občutek imam, kot da sem se preselila v 80. leta prejšnjega stoletja

Sportal Kanadčan Clayton Kirichenko na delu v Ljubljani: Tu je precej bolj mirno kot doma, kjer se vsem mudi