Nekoč ambiciozna na igrišču, danes zahtevna podpredsednica v klubski pisarni

Sportal Zoran Jerončič, legendarni trener, ki je s pašnika prišel v prvo italijansko ligo #video

Tina Lipicer Samec Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Novogoričanka Tina Lipicer Samec je ena naših najboljših odbojkaric vseh časov. Igrala je finale lige prvakinj in v tujini  preživela 14 sezon. Po rojstvu prvega otroka se je leta 2018 vrnila na igrišče, da bi matičnemu klubu iz Nove Gorice pomagala nazaj na vrh slovenske klubske odbojke. Po porazu v velikem finalu se je zgodba sklenila z grenkim koncem, trener, njen mož, Vasja Samec Lipicer, je moral oditi. Odšla je tudi sama in še več nosilk igre. To je bila njena zadnja tekmovalna sezona. Za dve leti se je umaknila iz odbojke, nakar jo je nova zgodba kluba GEN-I Volley premamila nazaj. K sodelovanju jo je povabil predsednik kluba dr. Dejan Paravan. Tako je postala prva operativka kluba (v klub se je kot glavni trener vrnil tudi Vasja Samec Lipicer), zdaj ima uradni naziv podpredsednica. Tako je ostalo tudi po lanskem odhodu Paravana iz podjetja, ki je njihov glavni pokrovitelj, in s tem tudi iz kluba (novi predsednik je Robert Vilhar). Ženske na vodilnih položajih so v slovenskih klubih prej izjema kot pravilo. Tako kot je bila Tina Lipicer Samec odločna in ambiciozna na igrišču, je tudi v pisarni. Je zelo zahtevna – z njo ni lahko delati, priznava, a rezultati so že vidni: zgodba GEN-I Volley raste iz leta v leto. Dobro delajo z mladimi, mladinske selekcije so vse številčnejše. Znajo prepoznati talent, pripeljali so nekaj igralk iz drugih klubov, ki so v nekaj letih močno napredovale. Letos so dobro izbrali tudi tuje okrepitve. In zdaj je članska ekipa v končnico državnega prvenstva krenila z drugega mesta. A Tina Lipicer Samec ni samo podpredsednica GEN-I Volley, je tudi mama dveh malčkov, ima pa še "običajno" službo v programerskem podjetju. "Več kot imam odgovornosti, bolje delujem," pravi.  

Kar 14 sezon je igrala v tujini. Foto: legavolleyfemminile.it Tina, za vami je dve desetletji dolga tekmovalna kariera, 14 sezon ste bili v tujini. Kaj vam je dala ta pot?
Precej me je mentalno razširila. Dosti stvari sem se naučila. Zadovoljna sem, da sem uspela igrati na tako visoki ravni, na najvišji. In posledično sem si s tem tudi nekaj ustvarila, da mi je bilo po koncu kariere dosti lažje. Ne bi pa spremenila nobene stvari. Odločitve, ki so bile, so bile vedno z nekim namenom. Vse, kar je bilo dobrega in slabega, je imelo nek smisel. Predvsem me je zaznamovala borbenost, tekmovanje z najboljšimi igralkami in tako sem prišla na najvišjo raven.

V tujini ste igrali za 13 klubov. To je moral biti nekakšen vrtiljak?
Igrala sem do 37. leta. Tam enkrat po 25. letu, ko sem prestopila na najvišjo raven, so sezone letele zelo hitro. Malo sem razmišljala tudi o družini, pa čeprav sva oba v tem športu. Ampak enostavno je šlo kot vlak. Vsaka sezona je bila nekaj posebnega. Vedno sem hotela več. Želela sem si igrati finale lige prvakov in sem si to dala kot nek cilj. In tudi ga dosegla. Leta so šla in se tega niti nisem toliko zavedala. Ko sem se vračala v domače okolje, sem videla, da so imeli isti letniki, kot sem bila jaz, že po dva, tri otroke, jaz pa sem bila v nekem drugem svetu. Kot pravi moj mož, v nekem mehurčku, nerealnem svetu. Divjala sem naprej. Nikoli mi ni bilo dovolj. Vedno sem se hotela čimbolj dokazati in sem dosegla tiste cilje, ki sem si jih zastavila. Sem pa šla zelo podložno v tujino, z zelo majhnimi zneski. Če bi mi kdo rekel, da bom uspela, da bom igrala na visoki ravni, ne bi verjela. A to sem si počasi izborila.

Je bil prav finale lige prvakinj s Cannesom leta 2013 najlepši trenutek vaše kariere?
Mislim, da je bil meni res to najlepši trenutek. Ko sem bila v članski reprezentanci, so bila drugačna pravila glede uvrstitev na evropsko in svetovno prvenstvo. Takrat je šel na velika tekmovanja najožji izbor reprezentanc. Čeprav smo bile me zelo perspektivne in zelo dobre, se nismo mogle uvrstiti na kakšno prvenstvo. Bolj sem se zato osredotočala na klubski nivo. Občutka, ki ti ga da igranje finala lige prvakov, ti ne more dati nobena zmaga v prvenstvu. 

Tina Lipicer Samec si je z uspešno kariero tlakovala pot v brezskrben prehod v drugo kariero. Foto: Matej Podgoršek Si je možno s takšno kariero odbojkarice v tujini zagotoviti preživetje tudi v prvih letih po koncu tekmovalne poti?
Lahko se pohvalim, da sem zaslužke lepo razdelila, investirala, da sem lahko normalno začela z običajnim življenjem. Da nisem bila v neki psihološki stiski, da bi morala hitro najti službo, da bi preživela. Tudi če bi imela zdaj minimalno plačo v svoji službi, mi ne bi bil problem lepega življenja. Ko potegnem črto, lahko rečem, da sem pametno vse postavila. Sem pa ugotovila –mogoče prav zaradi tega divjanja toliko let – da brez dela ne morem biti. Jaz moram ves čas nekaj delati, ker me nekaj žene naprej.

Kariero je končala v domačem klubu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Po rojstvu sina smo mislili, da ste končali kariero, a ste se nato vrnili na igrišče še za eno sezono v domačem goriškem klubu, v sezoni 2018/2019.
Videla sem, da se tudi po Benjaminovem rojstvu lahko vrnem na najvišjo raven. Želela sem še igrati. Takrat sem se vrnila v svoj klub. Želela sem si, da bi se moj klub ponovno dvignil, spet zablestel. Deloma nam je to uspelo, deloma pa nismo dosegli tega cilja, a tudi zaradi drugih faktorjev. Po tisti sezoni pa sem si rekla, da je dovolj. Bilo je tudi dosti mladih igralk, ki lahko pokažejo svoje noge. Je prav, da v določenem trenutku daš prostor drugim. 

Zadnja sezona se je kljub uvrstitvi v finale DP končala z grenkim priokusom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako težko je preklopiti iz aktivnega življenja športnice na običajno?
Kot sem rekla, vrhunski športnik živi v nekem mehurčku. Ima neke druge cilje, vrednote. Vse je drugače. Realen svet ti je prav tuj. Kot realen svet mislim na običajno službo od sedmih do treh. In ko končaš s športno kariero, je šok. Tudi zame je bil. Hodila sem tudi k psihologu Tušku v Ljubljano, da mi je pomagal neke stvari razčistiti. Dejstvo je, da ko se toliko let ukvarjaš s športom, nimaš stika z drugimi stvarmi. In to je nek strah in iščeš neko stvar, za katero bi takoj poprijel. Jaz sem imela srečo, da je v teh vodah tudi moj mož in sem bila prvo leto pri njem v Bolzanu, nato sem šla z njim še na Madžarsko. Tako da sem imela nekaj časa za razmislek, kaj bi rada počela. Potem pa sem dobila službo v Novi Gorici. Zelo sem vesela, da mi je direktor podjetja, kjer delam še zdaj, dal priložnost in je nekaj videl v meni. Tako da sem padla v neke druge vode. To sem tudi potrebovala, da dam odbojko malo na stran. V življenju je še marsikaj drugega, ni samo šport. In sem tam začela s polno silo.

Vsak dan iz ene službe hiti v drugo, iz podjetja v klubsko pisarno. Foto: Matej Podgoršek Pred štirimi leti pa me je poklical dr. Dejan Paravan, predsednik kluba GEN-I Volley. Želel si je, da bi se vrnila v klub in bi začeli neko novo zgodbo. Ker stara zgodba je bila z dosti grenkega priokusa. In sem vesela, da sem se odločila za vrnitev. Z Dejanom sva odlično sodelovala. On me je veliko naučil in on mi je tudi na krožniku podal moje sposobnosti in moje limite. Z njim sem zelo zrasla in tako imam zdaj pravzaprav dve službi. Sem podpredsednica kluba, v dopoldanskem času pa delam v podjetju, ki sem ga prej omenila in nima nobene veze z odbojko. Gre za podjetje, ki se ukvarja z razvojem, s programiranjem, z različnimi stvarmi.

Kako velik izziv je bil zamenjati dvorano za pisarno?
Prvega dne ne bom nikoli pozabila. Usedla sem se, dobila dva ekrana pred sabo in nisem niti vedela, kaj delati z njima. Smo pa športniki navajeni delati pod zelo velikimi pritiski, kar mislim, da v normalnih službah ni pravilo. Smo zelo odgovorni, delo si znamo porazdeliti. Zelo smo resni, ambiciozni. Vsak športnik, če ima voljo delati, se lahko vključi v kakršnokoli službo. Mi je bil pa šok sedeti osem ur. Začela sem iz nič. Velikokrat me punce hecajo, naj pridem še igrat. Bi sicer res lahko še igrala, ampak ne, imam zdaj prav drugo življenje, drugo vizijo in bi rada uspela tudi kje drugje, ne samo v odbojki.

Tudi za rekreacijo ne igrate nikoli?
Ne, prav nič. Mož mi pogosto govori, da tako ne bo šlo. Da bom počasi morala vsaj na kakšno telovadbo. Ampak imam dva majhna otroka, tri leta staro punčko in osemletnega fanta. In imam službo v dopoldanskem času in klub, ki mi vzame 24 ur, tudi konce tedna. Tako da bi morala vstajati ob štirih zjutraj, da bi šla v telovadnico. Mislim, da mi zaenkrat tega še ni treba.

Dva majhna otroka, dopoldne služba, za klub živi 24 ur, za telovadbo bi tako morala vstati ob 4.00. Foto: Matej Podgoršek

Vasja Samec Lipicer je glavni trener članske ekipe GEN-I Volley. Foto: CEV Vaš mož Vasja je trener v GEN-I Volley. Je težko ločevati družino in klub, kjer ste vi pravzaprav njegova šefica?
Velikokrat se pri čem ne strinjava. Mogoče bi bilo to 20 let nazaj težje, ko nisi tako zrel. Mogoče bi bila takrat tišina v hiši. Zdaj spoštujeva položaj drug drugega. Poslušava mnenje drug drugega. O določenih stvareh odločam jaz: kar se tiče financ, kadrovskih stvari. Kar pa se tiče treninga, punc, forme, izbiranja trenerjev, igralk, pa prepustim njemu. Imava strogo ločene stvari. In gre. Šlo je tudi, ko je bil moj trener. Znala sem držati neko distanco oziroma se zavedati, kakšna je hierarhija. Če so stvari postavljene na pravo mesto, ni težav.

Vaš trener je bil samo zadnjo sezono v Gorici?
Ja, on je bil moj trener zadnjo sezono. Ni bilo lahko, normalno je zahteval največ od mene. Ampak sem se znala s tem soočiti in se znam tudi danes.

Sportal Odbojka in ljubezen sta jo pripeljali v Slovenijo, edini strah je bil jezik

Kaj pravzaprav počne v klubu podpredsednica?
Podpredsednik kluba v tujini je nekaj drugega kot v Sloveniji. Pri nas so klubi manjši, z manjšimi proračuni in posledično je manj zaposlenih v klubu. Moja funkcija ...  Niti mi ni pomembna. Ali sem podpredsednik ali direktor ali operativec, mi je prav vseeno. Delam za klub vse oziroma organiziram, kontroliram, se pogovarjam s sponzorji. V štirih letih smo nadgradili klub in je prišlo dosti novih ljudi, ki pomagajo v operativi. Imamo vse sektorje ločene, torej računovodstvo, finance, administracija in tako naprej. Kar mi delo dosti olajša. Ampak sem človek, ki imam rada vpogled v vse. Nočem, da se karkoli poruši. Poskušam nadzorovati celostno strukturo kluba, da deluje, kot mora.

Tina Lipicer Samec je spregovorila o svojem delu v klubu. Foto: Matej Podgoršek Omenili ste pokrovitelje. Kako velik izziv jih je dobiti oziroma finančno pokriti sezono. Vemo, kako velike finančne težave ima že vrsto let nogometni klub iz Nove Gorice.
Mi moramo biti zelo veseli in ponosni, da imamo generalnega sponzorja GEN-I. Z nami je že 13 let in to zgodbo nadaljujemo. Dandanes je težko. Predvsem je težko, če nimaš prave zgodbe. Ampak ne samo na papirju, temveč z dejanji. Dandanes ti lahko umetna inteligenca napiše zgodbo, ti jo pa moraš dati v svoj kontekst, dati v okolje in dokazati, da je to prava zgodba. Generalnemu sponzorju smo dokazali, da delamo v pravi smeri in verjetno je zato z nami tudi naprej. Imamo tudi nekaj sponzorjev iz okolja, ki nam sledijo, so veseli in ponosni. Je pa res, da se v odbojki ne obračajo take številke kot v nogometu. In jasno je, da ima lahko nogomet drugačne težave. Mogoče tam kaj ni delovalo, da je prišlo do situacije, kot je. Žalostno je, da za nogomet v Gorici, ki ima veliko zgodovino, ni človeka iz tega okolja, ki bi bil toliko pripaden, da bi dvignil klub. Moramo se zavedati, da je šport zelo pomemben za širšo javnost in predvsem za otroke. Če tega ne bo, bodo imeli otroci druge interese in vemo, kakšne. In to je zelo širok problem. Jaz bi si želela, da bi bili vsi klubi, ki so v Gorici v prvi ligi, da bi igrali evropska tekmovanja, da bi imeli otroci pred sabo neko motivacijo, da bi družine hodile na tekme nekam drugam. 

To sezono GEN-I Volley igra tudi na mednarodni sceni. Foto: CEV Klub mora imeti zgodbo, pravite. Veliko truda vlagate v delo v mlajših kategorijah. Imate pa tudi potrpljenje, da dekleta v članski ekipi postopno napredujejo. To sta že dva temelja dobre zgodbe.
Ko smo mi prišli v klub, smo bili v mlajših selekcijah kar malo v razsulu. Je pa res, da je k temu pripomogel tudi kovid. Ampak mislim, da predvsem struktura ni delovala. Zdaj pa se lahko pohvalimo, da imamo v nekaterih kategorijah tudi po tri skupine z 20 dekleti. Prišli smo tako daleč, da nas malo že presega in nam primanjkuje trenerjev in seveda tudi struktur. Če pogledam po Gorici, imamo skoraj vse strukture rezervirane za mlajše selekcije. Izziv je bil tudi dobiti trenerje, ki so pripravljeni na delo, ki imajo navdušenje za to. Ker je vedno več takih, ki samo kartico odčitajo in takih si mi ne želimo. Jaz sem zelo ponosna na naše trenerje. Ti, ki so zdaj v klubu, delajo vneto, so strokovno podkovani, so veliki entuziasti in tudi če je treba narediti nekaj več, jim to ni nikoli težava. V teh štirih letih smo dvignili tudi marketing kluba. Če pogledam nazaj, smo naredili veliko delo. Meni je to logično, saj sem zelo ambiciozna. 

Vsi klubi v Sloveniji se precej trudijo, da bi na tekme privabili več gledalcev, navijačev. Kako uspešni ste na tem področju?
Ko sem bila jaz mlajša, so me starši vozili po vseh tekmah, na odbojko, rokomet, nogomet, košarko. Zdaj pa je to velika težava. Zdaj imajo druge prioritete. Treba je iti dva dni na morje in dva dni smučat. Nek drug slog življenja. Kar po eni strani ni sporno, po drugi strani pa je za otroka dobro, če pride v neko strukturo, kjer je red, disciplina, kjer dobi svojo skupino ljudi. Tako se drugače razvije, kot če hodi po ulici, je na telefonu in pije energijske pijače. 

Veseli jo vse več aktivnih navijačev na tekmah vseh selekcij kluba. Foto: Matej Podgoršek Sedem let nazaj, ko sem tu še jaz igrala in smo se borili za naslov, je bila dvorana polna, ljudje so čakali na vstopnice. Cilj je ustvariti tako okolje, kot je bilo takrat. Seveda ni enostavno, ker moraš najprej ustvariti pripadnost in dokazati, da delaš dobro. In to ne eno leto, več let. In potem počasi prihajajo rezultati. Letos je naša publika pri članicah zelo aktivna. Mogoče ni polna dvorana, ampak so aktivni vsako točko. Niso gledalci, ki samo sedijo, navijajo celo tekmo. Kar pa se tiče mlajših selekcij, moram poudariti, da smo zelo napredovali. Starši so vsi z navijaškimi rekviziti in z našimi zastavami. To mi kaže, da gremo v pravo smer. Vsak otrok ne bo uspel oziroma naredil kariere, mu bomo pa dali vrednote, organizacijo in pravila, ki jih bo rabil tudi v službi. To dandanes v družbi manjka in sem vesela, da smo tukaj naredili korak naprej.

Sportal Samo Miklavc po koncu kariere in težki življenjski izkušnji #video

Če pogledava strukturo klubov, finance, samo igro, je slovenska ženska klubska odbojka napredovala v zadnjih 20 letih?
Smo ravno imeli sestanek na odbojkarski zvezi glede tega, zelo konstruktiven sestanek. Če si želimo, da bi šlo še na boljše. Če bi določene stvari spremenili, da bi nadgradili. Mislim, da je večina za. Tako da mislim, da bo šlo še na bolje. Za 20 let nazaj pa težko primerjam, ker se je igrala drugačna odbojka. Odbojka je tudi pri ženskah postala fizična. To so odbojkarice, ki imajo dva metra. To je danes povsem normalno. Dosti hitrejša je postala. Pogrešam pa več klubov, ki bi bili kot mi, Maribor, Kamnik, ki bi več vlagali v ta šport. Mislim, da je ta problematika v vseh športih, ne samo v odbojki.

Pomemben je karakter in ne spol, pravi Tina Lipicer Samec. Foto: Matej Podgoršek Omenili ste sestanek na odbojkarski zvezi. Koliko žensk vas je bilo na njem?
Ženska sem bila edina. To mi ne predstavlja težav. Tudi v službi imam okrog sebe veliko programerjev. Več je bilo predstavnikov moških klubov. Resnično si želim, da bi na klubski ravni naredili malo več, da bi bila odbojka bolj gledljiva, bolj zanimiva za sponzorje. Vsak klub se ukvarja s svojimi problematikami in to dvigniti na višjo raven je precej pogojeno s financami in tudi s strukturami. Mislim, da ni kluba v Sloveniji, ki bi imel svojo dvorano, veliko nas uporablja šolske dvorane. 

Ker bo ta intervju objavljen osmega marca, na dan žena, sem s prejšnjih vprašanjem bolj ciljal na to, da je v slovenskih klubih, ne samo v odbojki, na funkcionarskih položajih zelo malo žensk. Kako gledate na to?
Jaz mislim, da priložnosti imamo. Vse pa je odvisno od tega, ali si se pripravljen za to boriti. Jaz sem v tujini pojedla precej slabih stvari, ki sem jih morala požreti in iti naprej. Lahko bi že po petih letih igranja v Italiji spakirala kovčke in šla domov. Ampak sem imela en cilj pred sabo in sem mu sledila in sem se hotela dokazati. Hotela dokazati, da tudi iz Slovenije lahko pride igralka in igra na najvišji ravni. Pa čeprav sem imela manjšo pogodbo kot igralka, ki je prišla iz Amerike. Pa je tista, ki je prišla iz Amerike, sedela na klopi, jaz sem pa igrala, pa je imela stokrat večjo pogodbo. Izborila sem si, da sem prišla do tja, kamor sem prišla. In enako je na vodilnem položaju. 

Jaz sicer ne bi bila na tem položaju, če me takrat Dejan Paravan ne bi poklical. A mislim, da so se takrat v Sloveniji v klubih kar malce bali mojega pristopa, moje odločnosti, moje ambicioznosti. Jaz za javno upravo nisem! Dejan je videl velik potencial v meni in verjetno je imel prav. On mi je pokazal moje sposobnosti, moje limite, kje moram še delati. In takrat sem začela o tem razmišljati. Sem pa res človek, ki rabi odgovornost. Več kot imam odgovornosti, bolje delujem. Če me postaviš v kontekst, kjer odgovornosti ni, me ni. Če me postaviš v kontekst, kjer sem odgovorna, kjer je na mojih ramenih veliko pritiska, mi to ne predstavlja nobenih težav oziroma imam še večji izziv. Nismo vsi za vse. Jaz sem vesela, da sem ugotovila to stvar. Meni ni nobene težave predstavljal sestanek, kjer sem bila edina ženska. Povedla sem točno tako, kot mislim, kar si mislim in lahko si kdo drug dela večjo težavo s tem kot jaz.

Pravi, da so se je v drugih klubih kar malo bali, ko je prevzela vodilni položaj v GEN-I Volley. Foto: Matej Podgoršek Ni torej vodilni položaj v športu moška služba, ampak je zanj pomemben predvsem pravi karakter?
Stvar je v tem, koliko si se ti pripravljen izboriti. Jaz imam močan karakter. Zelo. Z mano je zelo težko delati, res ni enostavno. Ker sem tudi perfekcionistka in želim, da so stvari narejene tako, kot morajo biti. Tu dopuščam zelo malo drugačnosti. Ja, to je stvar karakterja, posameznika in tega, ali si moški ali ženska. Poznam veliko zelo sposobnih žensk. Ko sem igrala v Cannesu, je bila naša predsednica glavna direktorica Leclerca. Imela je 80 let. To je bila persona! Je torej stvar karakterja in koliko si za to pripravljen narediti. Vse se da. Edina stvar, ki je slaba v tem, je to, da težko odklopiš. Meni glava dela 24 ur. Včasih se mi zdi, kot da mi delajo čipi v glavi nenormalno, iz ene informacije v drugo, iz enega vprašanja na drugo vprašanje, že razmišljam o tem in onem in tretjem. To je edina težka ali pa slaba stvar vsega tega, ker ne uspeš odklopiti.

Tina Lipicer Samec je bila že na igrišču perfekcionistka. Foto: CEV Je prednost, da ste v klubu na položaju z vidika, da izhajate iz same odbojke, iz športa? Zagotovo je drugače, če klub vodijo ljudje iz gospodarstva.
Znam se poistovetiti tudi z igralko. Se pravi, razumem, ko v določenih trenutkih forma pade, ko v sezoni ne gre, ko ekipa igra slabo. Določene stvari znam videti in razumeti. Mogoče je za igralke slabše, ker znam že vnaprej preceniti določeno stvar in mi nekih nesmislov ne morejo razlagati. Ampak če gledam v celoti, mislim, da je veliko boljše, da razumem klub tudi s športnega vidika in ne samo kot funkcionarka. Vse vidim z obeh strani in stvari potem dobro tečejo.

Igralkam svetuje edino pri kariernih odločitvah. Foto: CEV Pa imate veliko stika s samimi igralkami? Jim tudi vi delite izkušnje ali pa se obračajo na vas po nasvete?
To imamo zelo ločeno. V klubu smo postavili zelo jasno mejo, da kar se tiče treninga, odsotnosti, se morajo obrniti na trenerja, vodjo ekipe oziroma fizioterapevta. Je pa res, da jih velikokrat pokličem tudi jaz, da se malo pogovorimo, da malo razumem določene stvari, ko vidim kakšne težave. Spremljam pa tudi nekaj igralk v tujini, ki me velikokrat pokličejo, ker si želijo kakšen nasvet, kaj se odločiti za naprej v karieri. Mislim, da sem lahko dober sogovornik za mlade igralke, tiste, ki si želijo uspeti. Predvsem sem realen sogovornik, ker danes živimo v enem takem balončku, kjer se pretakajo informacije, dosti je lažnivih informacij, veliko nekih agentov, ki obljubljajo vse živo. Ko igralke enkrat to izkusijo, vidijo, da ni vse, kot jim je bilo obljubljeno. Na te stvari jih lahko malo opozorim oziroma jim povem, kakšno je realno stanje. Ker jaz tega nisem imela.

Ne bi pa bila za trenerko. Pravi, da odbojke ne zna učiti. Foto: Matej Podgoršek Trenerski posel pa vas ni nikoli zanimal?
Hitro sem ugotovila, da sem v tem zelo nesposobna. Sem poskusila v šoli, a ne znam predajati znanja otrokom. Da bi jih znala naučiti. Jaz sem takoj ugotovila, da to ni moje področje. Jaz sem igrala dobro odbojko. Kako naučiti nekoga drugega, da bi igral dobro odbojko, pa ne.

Ob koncu pogovora še vaš pogled na aktualno sezono. Na zadnji tekmi rednega dela državnega prvenstva ste premagali vodilni Branik in šli v končnico na drugem mestu. 
Letošnja sezona je res izvrstna. Dobili smo tri zelo dobre tujke, v januarskem prestopnem roku se nam je pridružila še Argentinka. Te so predvsem pripeljale neko drugačno miselnost, predvsem Italijanki, in je vse steklo v pravo smer. Slovenke, nekatere so tudi reprezentantke in igrajo v našem klubu že več let, prihajajo na tisto pravo raven. Naredile so določen razvoj in določen proces. In počasi smo tam, kjer moramo biti, na tistem, kar si želimo. Zrasle so in se dokazujejo iz dneva v dan. In lahko bodo tudi prestopile prag tujine in šle igrat ne samo v tujino, ampak v kakovosten klub v tujini. Vse se je tako lepo postavilo. A ne smem preveč hvaliti, ker končnica šele prihaja. To je glavni del prvenstva in v končnici ekipe igrajo drugače. Zaenkrat sem s sezono zelo zadovoljna. Tudi ekipni duh, razumevanje odbojke, odnosi med trenerskim štabom in igralkami. Letos ni bil potreben niti začetni sestanek s prikazovanjem določenih pravil v klubu, ker je bilo že vse logično.

Dobro igrajo na mednarodni sceni, po rednem delu DP pa so na drugem mestu. Foto: CEV

Kako velika stvar bi bil naslov državnih prvakinj?
Zelo velika! Tudi meni osebno zelo velika, ker imam še zmeraj na vrhu želodca tistih sedem let nazaj, ko smo izgubili finale. Z razlogom smo izgubili, ker smo v zadnjih dveh tednih izgubili tri punce, ki so se poškodovale, ker so imele neke čudne poškodbe. Tudi za okolje, pa za te punce zdaj, ki so naredile proces razvoja v klubu. Bi si zaslužile, bi si zaslužile! Ker delati na način, kot delamo pri nas, s trenerjem, ki je zelo zahteven, zelo zahteven, bi si zaslužile, da bi dobile takšno nagrado. Jaz mislim, da bo uspelo, prej ali slej bo uspelo, ker dobro delamo, dobro gradimo. Če bo to letos, drugo leto, s tem se ne obremenjujemo. Tudi nismo pričakovali, da bomo prišli v četrtino finala pokala challenge, nismo pričakovali, da bomo prišli v finale pokala, niti, da bomo zadnjič zmagali s 3:0 proti Mariboru. Z lovorikami se ne obremenjujemo toliko, ampak se obremenjujemo sami s sabo in našo igro. Delamo na tem, da bodo vsa dekleta zdrava, kar je najpomembnejše, in potem bodo na tekmah dala svoj maksimum. Če bo to dovolj za zmage, bomo videli. Če ne bo dovolj, se bomo usedli, razmislili, pogledali, kaj je treba nadgraditi, in tako naprej.

Sportal Ivica Vulić: najboljši nogometaš slovenske lige, ki je postal izvršni direktor na zavarovalnici

Sportal Umetnik z nogometno žogo in frizerskimi škarjami #video

Sportal Obetaven nogometaš, ki je uspešen družinski posel zamenjal za družbena omrežja

Sportal Robert Pevnik: Rekel bom, da je to moja strast, da je to moje življenje

Sportal Izguba Zlate lisice in propad kluba ga je prizadel, a ima še eno veselje - vino