Planica
nesreča
Druga kariera
Nedelja, 1. 3. 2026, 10.00
4 dni, 2 uri
Druga kariera (452.) - Ernest Prišlič
"Planica je čaroben kraj. Čeprav sem bil tam najbližje smrti, se prav tam počutim najbolj živega."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,63
V Drugi karieri gostimo nekdanjega smučarskega skakalca Ernesta Prišliča, ki zadnje tri sezone sodeluje s finsko žensko smučarsko reprezentanco.
Planica bo čez slab mesec dni prizorišče zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih. Tam bo tudi nekdanji smučarski skakalec Ernest Prišlič, ki ima s Planico poseben odnos. Čeprav ga je pred desetimi leti v slovenski zibelki skokov na jutranjem treningu zbil eden od pogodbenih delavcev Nordijskega centra in je njegovo življenje viselo na nitki, se prav tam počuti najbolj živega. Prišlič je po koncu kariere delal marsikaj, a ga je pot vedno znova pripeljala nazaj v skoke. Kaj počne danes? In zakaj pravi, da mu je nesreča življenje spremenila na bolje?
Ernest Prišlič se je s smučarskimi skoki začel ukvarjati, še preden je dopolnil pet let. Bil je član smučarskoskakalnih klubov Ilirija v Ljubljani, Žiri in Zagorja. Največji uspeh je dosegel leta 2013, ko je skupaj s Cenetom Prevcem, Anžetom Semeničem in Jako Hvalo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Liberecu na ekipni tekmi osvojil zlato.
Usoda mu jo je temeljito zagodla 4. decembra 2016, ko ga je med jutranjim ogrevalnim tekom v Planici, v fazi priprav na uvodne tekme celinskega pokala sezone 2016/17, zbil eden od pogodbenih delavcev nordijskega centra, ki ni dobro očistil vetrobranskega stekla in ga je zato spregledal.
Prišličeve poškodbe so bile izjemno hude, od možganskih krvavitev, počenega očesnega dna do zloma čeljustnice in golenice, govorilo se je že o najhujšem scenariju. K sreči se ni uresničil. Prišlič je po dveh umetnih komah dobro okreval, a se ni več vrnil na najvišjo raven. Leta 2018 je v intervjuju za Sportal povedal, da do voznika ne goji nobene zamere, da se mu je ta tudi opravičil, Ernest pa je opravičilo sprejel. Kmalu se je tudi poročil in ustvaril družino, ki mu največ pomeni.
Zadnji tekmovalni skok je opravil konec februarja 2022 v Planici, nato pa si je poiskal službo. "Odločitev je bila povsem preprosta. Otroci morajo jesti. Z nastopi na celinskem in FIS pokalu pa nikogar ne nahraniš. Družino je treba vzdrževati, tako da odločitev ni bila niti malo težka. So stvari, ki so večje od skokov, čeprav mi skoki pomenijo ogromno," pravi danes 32-letni Prišlič, ki zadnje tri sezone v različnih oblikah sodeluje s finsko reprezentanco v smučarskih skokih. Z družino si je dom ustvaril na Črnem Kalu, od koder prihaja njegova žena.
S Prišličem smo se srečali na Črnem Kalu, kjer si je z družino ustvaril dom.
Kako se vam je odprla priložnost za sodelovanje s finsko žensko reprezentanco?
Povsem po naključju. Ko sem pred štirimi leti sodeloval z reprezentanco Kanade in z njimi potoval po svetu, sem spoznal Ossi-Pekko Valto, glavnega trenerja ženske finske reprezentance. Dobro sva se ujela in ko je Kanada naslednje leto širila ekipo in želela imeti stalne trenerje, jaz pa se zaradi otrok nisem želel vezati na stalno službo, sva se hitro dogovorila za sodelovanje, kjer bi pokrival samo zimski del sezone in bil poleti lahko doma z družino.
Začeli smo postopoma. Prvo leto sem zanje delal nekaj vikendov, lani malo več, letos pa celo zimsko sezono. Moj uradni naziv je serviser, a letos smo zgodbo bolj zapeljali v trenerske vode, tako da delam kot pomočnik trenerja, če je potreba, pa poskrbim tudi za servis.
"Odločitev je bila povsem preprosta. Otroci morajo jesti, z nastopi na celinskem in FIS pokalu pa nikogar ne nahraniš."
Ravno v petek, 27. februarja, so po podatkih FIS minila štiri leta od zadnjega tekmovalnega skoka. Kaj je bil takrat glavni razlog za zaključek kariere?
V bistvu kariere uradno sploh še nisem zaključil. Enostavno sem se odločil, da grem v službo in da ne bom več treniral.
Odločitev je bila povsem preprosta. Otroci morajo jesti, z nastopi na celinskem in FIS pokalu pa nikogar ne nahraniš. Družino je treba vzdrževati, tako da odločitev ni bila niti malo težka. So stvari, ki so večje od skokov, čeprav mi skoki pomenijo ogromno.
Ravno pred dnevi sem šel v Planico skakat. Za dušo. Odprta je bila samo 90-metrska skakalnica, tako da sem skočil tam, ko pa bodo odprli 120-metrsko, bi rad poskusil tudi tam. Ampak to je samo za dušo. Glede na to, da se z leti kilogrami kopičijo, mišična masa pa upada, skoki zame niso več najbolj varni, so pa še vedno zanimivi.
Kaj vse ste počeli po koncu kariere? Kje ste začeli svojo drugo kariero?
Ko po nesreči v Planici dve leti nisem smel skakati, sem delal kot trener v Državnem panožnem nordijskem centru (DPNC) v Kranju. Pozneje sem se za kratek čas spet vrnil v skoke, kasneje pa sem začel delati pri Petru Slatnarju, kjer mi je bilo zelo všeč, vendar sem se potem, ko sva se z ženo odločila za selitev na Primorsko, odločil, da dam odpoved.
Peter Slatnar in Ernest Prišlič v Planici
Za selitev sva se odločila zato, ker se nama Primorska zdi zelo primerna za odraščanje otrok. Italija je blizu in zanimivo, vsi v družini govorijo italijansko, samo jaz ne (smeh). Tudi hčerki govorita tekoče. S taščo, ki je Slovenka, a govori italijansko, smo namreč dogovorjeni, da z vnukinjama govori italijansko, in to se super obrestuje.
Po selitvi sem se ukvarjal z različnimi deli. Približno leto dni sem polagal keramiko, kar mi je šlo presenetljivo dobro od rok. Razmišljal sem celo o tem, da bi šel na svoje, vendar nikoli nisem zbral dovolj poguma, da bi kupil vso potrebno opremo in kombi ter vložil toliko denarja brez pravega zagotovila, kako se bo izšlo.
Potem pa se je skoraj po naključju zgodil nov preobrat. Nono moje žene me je predstavil gospodu, ki v Kopru vodi turistično agencijo. Opravil sem licenco za lokalnega turističnega vodiča in začel voditi skupine turistov, večinoma po Slovenski Istri. Med gosti je veliko potnikov s križark, delo je zelo raznoliko in zanimivo.
Ima pa tudi delo v turizmu svojo ceno – prostih vikendov in praznikov praktično ni. To je potem pomenilo, da sem zime preživljal v skokih, poletje v turizmu in me spet skoraj nič ni bilo doma. In glede na to, da sem bil od nekdaj govoril, da se ne bom vrnil v skoke, če želim videti, kako moji otroci odraščajo, sem prišel do točke, ko sem moral sprejeti odločitev. Ali eno ali drugo, oboje hkrati preprosto ne gre, saj me potem res ni nič doma.
Sčasoma sem ugotovil, da če ti uspe skleniti dober dogovor, še vedno lahko deluješ v svetu smučarskih skokov in si večino poletja doma. To otrokom pomeni največ.
Najdlje, 247 metrov, je poletel v Planici, ki je zanj čaroben kraj.
Kaj konkretno obsega vaše delo? Kakšna je dinamika vašega dela?
Zelo različno. Od tega, da najamem kombi, če ga potrebujemo, in poberem skakalke, običajno je to na letališču, in jih odpeljem na prizorišče tekme, do priprav na tekmo, imitacije skoka, skupaj z glavnim trenerjem pripraviva kondicijski trening. Včasih sem tudi maser – imam licenco za klasično in športno masažo – in kadar sem na tekmi tudi v vlogi serviserja, dekletom pripravim še smuči. Zelo je odvisno od vikenda.
Koliko osebja je v finski ženski reprezentanci?
V moški reprezentanci je kadra precej oziroma je tako kot mora biti in kot si je glavni trener Igor Medved zamislil, medtem ko je pri ženskem delu drugače, saj Finska v ženske skoke vlaga manj sredstev. Nimamo vsega, kar bi potrebovali, na primer fizioterapevta ali posebnega serviserja.
Veliko se bo spremenilo z združevanjem moških in ženskih tekem, saj računajo, da bo tudi kader združen. To pomeni, da bo isti fizioterapevt deloval v moški in ženski ekipi, enako velja za serviserja in tako naprej.
Kako je sodelovati s finskimi skakalci in skakalkami? Kakšna je vaša izkušnja?
Finci so zelo zaprt narod, potrebuješ leto ali dve, da prebiješ led, potem pa je v redu. Vedno pravim, da so Finci balkanski Skandinavci, dobro se razumemo.
Kakšen status med Finci uživa pokojni skakalni genij Matti Nykänen?
Matti Nykänen je zanje čudežni deček, ki je dosegel vse, kar se je v skokih dalo doseči. In to po svojih pravilih. To za sistem sicer ni dobro, je pa vseeno dosežek. Za Fince je junak. V pozitivem in negativnem pogledu.
Kakšni so pogoji dela, če jih primerjate s sistematičnim delom s smučarskimi skakalci v Sloveniji?
Mislim, da je sistem slovenskih skokov s panožnim centrom v Kranju zaslužen za večino slovenskih skakalnih uspehov. Na Finskem je glede tega precej drugače. Pred leti so imeli kar slabo zastavljen sistem, ki pa ga je trener Medved ob prevzemu funkcije glavnega trenerja začel postavljati na noge.
Igor je na Finskem na področju smučarskih skokov opravil res veliko dela. Mogoče zaradi nedavnih dogodkov na olimpijskih igrah vse skupaj izpade malo nehvaležno, a še vedno je on tisti, ki je zaslužen za večino uspehov finskih skakalcev na letošnjih olimpijskih igrah in to je treba priznati.
Prej ste omenili združevanje moških in ženskih tekem? Kakšno je vaše mnenje o tem?
Mislim, da bo kar zanimivo, bo pa za serviserje in spremljevalni kader kar precej naporno. V praksi bo to pomenilo, da bodo cel dan pod skakalnico, kar je zelo nehvaležno. Fizioterapevti, maserji, vsi ti ljudje bodo opravljali dvojno delo.
Kar pa zadeva širšo sliko, mislim, da je za ženske smučarske skoke to dobra novica. Tekme skakalk in skakalcev bodo na isti dan, na isti skakalnici, ljudje jih poznajo ... Mislim, da bo zanimivo.
Bodo pa skakalke imele slabši termin.
Res je, to je slabša plat tega dogovora, saj bodo dekleta tekmovala sredi dneva, ko je gledanost slabša. Vseeno mislim, da je to lahko samo doprinos.
Kakšna je razlika med delom v ženski in moški reprezentanci?
Pri moških so egi večji, dekleta pa so zelo prizemljena in to mi je zelo všeč.
Ste se poskusili naučiti finščine?
Ne, v finskem jeziku poznam samo besede, ki niso primerne za eter (smeh).
"Zavedam se, da so v življenju nekatere stvari precej bolj pomembne kot smučarski skoki. Mislim, da je nesreča dobro vplivala name."
Od nesreče v Planici, po kateri je vaše življenje kar nekaj časa viselo na nitki, bo decembra minilo 10 let. Kako usodno je vplivala na potek vaše kariere?
Nesreča mi je življenje spremenila 100-odstotno. Brez nje bi bilo verjetno povsem drugačno. Verjetno bi še nekaj časa vztrajal v skokih, ne bi se tako mlad poročil in ustvaril družine, tako pa zaradi nesreče precej drugače gledam na svet.
Zavedam se, da so v življenju nekatere stvari precej bolj pomembne kot so smučarski skoki. Mislim, da je nesreča dobro vplivala name.
Prišlič februarja 2017 v Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani.
V kakšnem smislu? Ste lahko bolj konkretni?
Ko se je nesreča zgodila, sem bil v dobri formi, dobro sem skakal, osvojil sem nekaj točk poletne velike nagrade in verjetno bi dobil priložnost v svetovnem pokalu. Verjetno bi bil leto ali dve velik frajer, potem pa bi prav tako kot zdaj pristal v neki službi.
Tako pa sem bil po nesreči prisiljen dve leti mirovati, v tem času pa sem se našel v drugih stvareh, začel na svet gledati s širše perspektive. Vse do takrat je bila vsa moja pozornost usmerjena v skoke. Želel sem postati drugi Primož Peterka, a se to ni izšlo, kar je verjetno čisto v redu.
Danes lahko živim dokaj normalno življenje … Res je, da doma nimam medalj z velikih tekmovanj, imam pa drugačne kolajne, ženo in dve hčerki.
"Danes lahko živim dokaj normalno življenje … Res je, da doma nimam medalj z velikih tekmovanj, imam pa drugačne kolajne, ženo in dve hčerki."
Je nesreča pustila fizične posledice?
Nesreča je bila vse prej kot nedolžna in imel sem res srečo, da se je razpletlo tako, kot se je. Za zdaj k sreči še nič ni priplavalo na površje, no, mogoče mi šepa kratkoročen spomin. Žena me včasih opomni, vendar mislim, da to ni posledica nesreče (smeh). Bomo videli na stara leta.
V skoke ste vpeti večino svojega življenja. Na kaj ste najbolj ponosni?
Na zmago na ekipni tekmi mladinskega svetovnega prvenstva (leta 2013 so skupaj s Cenetom Prevcem, Anžetom Semeničem in Jako Hvalo na ekipni tekmi v Liberecu osvojili zlato, op. a.), to je rezultatsko moj največji dosežek, sam pa sem najbolj ponosen na polete v Planici.
Zame je Planica čaroben kraj. Čeprav sem bil tam najbližje smrti, se prav tam počutim najbolj živega. Še vedno se rad vračam v Planico in če bom kdaj zadel na lotu, si bom tam nekje kupil hišo.
Ernest Prišlič, Cene Prevc, Jaka Hvala in Anže Semenič – mladinski svetovni prvaki 2013.
Sezona se bo spet končala v Planici. Boste tudi letos tam v vlogi predskakalca ali boste imeli druge zadolžitve?
Mogoče, bomo videli. Že lani nisem bil predskakalec, ker sem skrbel za servis fantov v finski reprezentanci. Kaj bom delal letos, pa še ne vem. V Planici bo priložnost za nastop dobilo le 15 najboljših skakalk. Če bo med njimi tudi katera od finskih skakalk, bom tam v službeni vlogi, sicer pa bom tekmo spremljal kot navijač.
Kaj pa kot predskakalec?
To najbrž ne, saj bi prej potreboval nekaj skokov … lahko bi bil, če bi to želel in bi si zaupal, tako pa mislim, da raje ne. Vloga predskakalca je zelo zahtevna, saj si tisti, ki preizkuša stanje na skakalnici, in če sebi ne zaupaš …Kaj pa vem, mislim, da sem že malo prestar, da bi se za sto evrov spuščal po velikanki.
Vaš osebni rekord je 247 metrov. Toliko ste leta 2023 leteli na preizkusi planiške letalnice. So vam ti rekordi pomembni?
Da, rekordi so mi pomembni, a jih po drugi strani ne lovim več. In to že desetletje. Če grem v Planico, grem zaradi lastnega zadoščenja, zase. Tako kot sem šel lani samo na preizkus – dva poleta, noben ni bil spektakularno dolg, sem se pa duševno nahranil. Moj osebni rekord, 247 metrov, je iz leta 2023 … Ne bi rad šel dlje, s temi kilogrami in pripravo, ki jo imam zdaj. Ne bi se dobro končalo (smeh, op. a.).
"Družina je vedno na prvem mestu."
Finale v Planici bo posebno tudi za družino Prevc. Zaključek skoraj popolne sezone. Kako gledate na fenomen skakalne dinastije Prevc? Skakalno ste odraščali skupaj s Cenetom ...
Ja, in pozneje z Domnom. Mislim, da imajo res vrhunski genski zapis, ne vem, kaj naj drugega rečem. Vse po vrsti izjemno občudujem. Točno vejo, kaj narediti na skakalnici, glavo imajo "pošlihtano", kar je po mojem mnenju 90 odstotkov skoka. Kapo dol, starša sta lahko zelo ponosna.
Že veste, kaj boste počeli v prihodnji sezoni?
Iskreno, še ne vem. Vse je še v fazi dogovarjanj. Svoje usluge sem ponudil tudi drugim reprezentancam, vendar bom vztrajal pri tem, da postavim svoje pogoje. To je, da sem poleti lahko doma z družino. Vem, da ta pogoj verjetno vsem ne bo všeč, a se s tem ne obremenjujem. Tudi če v skokih ne bom dobil dela, se še vedno lahko za leto ali dve vrnem za CNC stroj (Computer Numerical Control – računalniško krmiljenje strojev) ali v turistične vode. Družina je vedno na prvem mestu.
Preberite še:
