Boštjan Kline po pravi kalvariji našel razlog za zadovoljstvo

"Glede na to, kar je bilo, je noga zdaj v odličnem stanju," danes razlaga Boštjan Kline, ki je po pravi kalvariji s poškodbo novembra 2024 tudi uradno naznanil konec svoje športne poti. V svetovnem pokalu je nazadnje nastopal v sezoni 2021/22, trikrat pa je stal na stopničkah svetovnega pokala. V Kvitfjellu leta 2017 je v smuku zmagal, leto prej pa je bil na smuku v Garmischu in superveleslalomu v Hinterstoderju drugi.

Petintridesetletni nekdanji specialist za hitre discipline je aprila 2022 na treningu smuka na italijanskem smučišču Sella Nevea padel in si zlomil golenico na desni nogi. Kar je sledilo, pa je bilo bolj podobno dogajanju iz najhujše nočne more kot okrevanju. Kot je pojasnil kasneje, ni šlo samo za odprt zlom, ampak mu je kost kar eksplodirala, zaradi bakterije mu je pozneje grozila celo amputacija. S pomočjo zdravnikov pa je okreval, se ponovno postavil na noge, v zadnjem obdobju pa stopil tudi na smuči. 

Ob tem je zasijala tudi zelena luč, da po koncu športne poti in pisarniškem delu znova obuje smučarske čevlje in se posveti želji, da postane trener in uresniči cilj, ki si ga je želel v jeseni svoje smučarske kariere. Po pridobljenih trenerskih licencah je kot naročeno na njegov naslov prišla ponudba smučarke Ilke Štuhec, s katero sta pred začetkom letošnje sezone hitro našla skupni jezik, Kline pa je ob boku glavnega trenerja Denisa Šteharnika pogumno zapeljal v nov zavoj svoje druge kariere.

Boštjan, kako ste?

Dobro, počasi že v pričakovanju konca sezone.

Za vami je skoraj že celotna prva sezona v trenerski vlogi in vlogi pomočnika trenerja Ilke Štuhec. Kako gledate na to sezono in svoje delo?

Težko komentiram svoje delo, to bi morali povedati drugi. Od začetka sezone je kazalo še veliko bolje, kot se je pokazalo po tem. Nazadnje je prav tako smučala solidno, tudi 15. mesta niso zanemarljiva, ni pa to vrh in tisto, za kar delamo. A ni kaj, včasih gre, včasih ne in za uspeh se mora poklopiti čisto vse. Treba je delati na konstantnosti.

Z ekipo Ilke Štuhec v času olimpijskih iger. Foto: Instagram Ilke Štuhec

Kar zadeva samo trenersko delo, pa sem si še kot tekmovalec nekako predstavljal, kaj to delo vse zajema, nisem pa si predstavljal, da je zadaj takšna količina dela in da zajema toliko stvari. Koliko je logistike in priprave že na sam trening … Misliti moraš na sto stvari, mi je pa vse skupaj zelo všeč in upam, da bom lahko nadaljeval v tem poslu.

Glede na zadnje izkušnje Ilke, predvsem na razhod z Alešem Gorzo, vemo, da je iskala ljudi, s katerimi bo "kliknilo" tudi karakterno. Kako ste se ujeli?

Odlično smo se ujeli vsi od prvega do zadnjega v ekipi. Če se zgodijo kakršnekoli težave, jih rešimo na licu mesta, vzdušje pa je ves čas na ravni. Moram reči, da dobro delujemo. Ne glede na vse situacije, vzpone in padce, mislim, da je treba v ekipi ohranjati dobro vzdušje. To nikakor ne pomeni, da se bomo vedno vsi imeli radi in uživali, temveč da vsi vemo, h kakšnemu cilju stremimo. 

Tudi že ko se je pojavila priložnost, da se pridružim njeni ekipi, ni bilo treba veliko razmišljati. Z Ilko sva se po pridobitvi moje trenerske licence dobila, šla na kavo, se malo pogovorila in sva res hitro našla skupni jezik. Beseda je dala besedo, nato pa sva se hitro dogovorila.

Pred kratkim ste se z ekipo vrnili z olimpijskih iger, od koder se je Ilka vrnila z nekaj grenkega priokusa. Vemo, da si je želela več kot le 15. mesta v smuku. Kako ste vi doživeli vse skupaj?

Zagotovo je bilo prisotnega precej razočaranja. Vsi skupaj smo si želeli in upali na več, a vem, da je dala vse od sebe. Trudila se je po svojih najboljših močeh. Tako pač je v športu, še posebej pa na olimpijskih igrah, kjer imaš na vsaka štiri leta dve minuti časa, da se izkažeš in pokažeš vse, kar znaš. Vedno ne gre, kot si zamisliš, tega se vsi zavedamo. Seveda pa vsi delamo za vrh, a garancije ni. Smo si pa vsi zamislili drugače.

Kariero je uradno končal ob koncu leta 2024. Foto: Matej Podgoršek

Kar pa zadeva olimpijsko vzdušje, je bilo v Cortini d'Ampezzo vse skupaj res na ravni, tako tekme kot samo dogajanje. Pogrešal sem le malce več obiskovalcev, a kljub temu se je čutil olimpijski duh. Iz Bormia sem slišal drugačne vtise, da je bilo vse skupaj precej manj prešerno, tu v Cortini pa se mi je zdelo, da je na ravni. Sploh če primerjam s svojimi izkušnjami s Kitajsko in Južno Korejo, je bilo zagotovo drugače. Tam smo bili smučarji nekje pod hribom povsem na samem.

Iskati razloge, zakaj je bilo, kot je bilo, je vedno nehvaležno in zahtevno delo …

Seveda. Če gledam skozi svoje oči in svoje izkušnje, ti določeni padci, tako fizični kot psihični, in drugi dogodki pustijo posledice. Na startu moraš potem to povsem odmisliti, včasih to uspe, včasih pa ne. A nikoli ne bomo vedeli. Določene stvari so tukaj tudi zasebne, ostanejo pri Ilki oziroma pri nas znotraj ekipe, tako da o njih ne bomo razglabljali javno. Tako, da gremo naprej.

Konkurenca v alpskem smučanju je vedno močnejša, vrh je vedno širši, vedno več smučark in smučarjev lahko poseže po najvišjih mestih.

Po koncu kariere Ilke Štuhec bi rad ostal v trenerskih vodah. Foto: Guliverimage Glede na to, da bo Ilka po tej sezoni dokončno prekrižala tekmovalno pot, ali že pogledujete proti kakšnim novim izzivom ali se še povsem osredotočeni na trenutno delo?

Za zdaj sem še povsem osredotočen na Ilko, na to sezono in na svoje delo. Po koncu sezone pa bomo opravili pogovore, kako in kaj, pa tudi kje in kako se bo nadaljevala moja pot. Gotovo pa bi rad ostal v trenerskih vodah, rad bi se še učil in izboljševal.

Če se malce pošaliva, vas Ilka kaj sprašuje, kako je v drugi karieri?

(Smeh, op. p.) Ne še. Zdaj je še povsem osredotočena na smučanje, tako kot mora biti. Ko se bo odločila ali če bo potrebovala, pa sem ji vedno na voljo. Imava odličen odnos in res mi je v veselje biti del njene ekipe.

Zdaj, ko ste na drugi strani, v trenerski vlogi, vas je olimpijski duh in tekme še kaj bolj morda potisnil v razmišljanje, da pogrešate smučanje?

Ne, nikakor. Iskreno, nikoli nisem rad tekmoval. Ne pogrešam občutka na startu, ker je bilo vse skupaj zame vedno zelo stresno. Na nek način sem si po koncu kariere zato tudi malce oddahnil. Pogrešam pa kakšen trening na soncu, sploh ko vidim kakšno lepo progo in dobre razmere, takrat bi se tudi postavil na start. Same tekme in tekmovanj pa res ne pogrešam niti najmanj.

Ste vedno sanjali tudi o vlogi trenerja?

Že med kariero sem razmišljal, da bi v svoji drugi karieri rad ostal v smučanju, v trenerskih vodah. S tisto poškodbo se je potem vse skupaj malce zavleklo, tako da sem moral v vmesnem času poprijeti tudi za nekaj pisarniškega dela. Potem pa sem opravil licenco in stvari so si potem sledile ena za drugo.

V vlogi trenerja uživa. Foto: Aleš Fevžer

V tej vlogi zdaj res bolj uživam. Kot tekmovalec imaš več psihičnega napora, sploh v mojem primeru zaradi tekmovanj, ker je to od mene terjalo res ogromno. Vendar je trenersko delo prav tako zelo naporno, saj se delo po treningu za razliko od tekmovalca ne konča. Potem se začne videoanaliza, priprava na naslednji trening, tekmo, tudi ko spiš, razmišljaš o delu. A to mi ugaja, v delu res uživam, sem zadovoljen in si želim v tem nadaljevati.

Vašo kariero je nekako prisilno končala huda poškodba in kalvarija z nogo. Kako se počutite zdaj?

V bistvu odlično. Vse lahko počnem, vse je skoraj enako kot pred poškodbo. Imam malce bolečine, a nič, kar bi bilo posebej težko. Ko se zbudim in potem razhodim, je v redu. Glede na to, kar je bilo, je noga zdaj v odličnem stanju in sem res lahko vesel, sploh če pomislim, da še dobro leto nazaj nisem niti razmišljal o tem, da bi si obul smučarski čevelj.

V tistih trenutkih je bilo res težko, sploh v smislu sprejemanja nekih odločitev ob poteku poškodbe in rehabilitacije. Zdaj, ko gledam nazaj, mi iskreno niti ni tako težko, nekatere stvari sem očitno potlačil v podzavest, niti se mi zdaj ne zdi, da je bilo res tako težko, kot je bilo v resnici v danem trenutku. V bistvu sem zdaj res lahko vesel, da se je razpletlo, kot se je. Bilo je res res težko obdobje, a stvari se zgodijo, v danem trenutku moraš izvleči maksimum.

Glede na vaše izkušnje z nogo in vso kalvarijo, ki je sledila, kako ste tam praktično iz prve vrste doživeli padec in poškodbo Njegova noga med okrevanjem po hudi poškodbi. Foto: Osebni arhiv Lindsey Vonn?

Takšne stvari se v športu zgodijo, smučanje je šport, pri katerem vselej tvegaš ogromno, hitro se lahko zgodi kakšen padec in je vsega konec. Glede na to, da je v vse skupaj krenila s poškodbo križne vezi, se je sama dobro zavedala, v kaj se podaja, lahko si hiter, lahko pa se zgodi tudi padec. Na koncu si je kriva sama, to je del športa in del tveganja, ki ga je sprejela, poškodba je res huda, a verjamem, da si bo povsem opomogla. Mogoče pa bo sledila še ena vrnitev.

Veliko se govori o tem, da je poškodb vse več, sam takšnega občutka nimam, se pa vsako leto poškodbe pojavljajo, ker je, kot sem rekel, tveganje ogromno. Temu se ne da izogniti, to je moje mnenje.

Imate kakšna obžalovanja, ko pogledate na kariero?

Zadovoljen sem z opravljeno potjo. Naredil sem, kar sem lahko, sem pa vedno razmišljal o čem več še kot tekmovalec, imel sem višje cilje. Mogoče obžalujem, da se nisem bolj preprosto ali pa malce prej odzval pri določenih zadevah in širše pogledal sliko. Tega se naučiš iz napak, ko je že prepozno. Na določene stvari sem zelo ponosen, gotovo pa bi se dalo storiti še kaj in nisem zadovoljen tako, kot bi lahko bil.

Zagotovo sem se po tej poškodbi večkrat vprašal, kaj bi bilo, če se ne bi zgodilo vse, kar se je. Pred tem sem dobro smučal, tudi rezultatska krivulja je šla precej navzgor, a na koncu se s tem ne smeš preveč obremenjevati. Realnost je bila v danem trenutku drugačna in poskušaš ne razmišljati o tem. Zgodilo se je, kar se je, poškodba mi je preprečila nadaljnje načrte.

V Kvitfjellu je leta 2017 zmagal na smuku. Foto: Guliverimage

Prihodnost slovenskega alpskega smučanja trenutno ne deluje preveč rožnato. Vaš komentar?

Težko komentiram te stvari, ker nisem zraven teh odločitev in dogajanja. Tekmovalcev res ni veliko, velika luknja je med starejšimi smučarji, potem pa deset ali 15 let ni nobenega. Zakaj je tako, bodo morali povedati tisti, ki so za to zadolženi. Po mojem mnenju je prišlo do napake v sistemu in temu delu v sistemu z mladimi tekmovalci. Upam, da se krivulja spet obrne navzgor.

Če sklepam po sebi, moraš kot mlad tekmovalec vlagati res veliko, sploh ker nismo velika nacija in se moraš pogosto znajti po svoje, da dosežeš neko raven, kot jo imajo oni.

Koliko ste še v stiku z nekdanjimi reprezentančnimi kolegi? Letos jim ni šlo vse, kot bi si želeli.

Spremljam vsako tekmo, s fanti nismo pogosto na vezi, včasih pride takšna sezona, ko se nič ne poklopi. Treba bo opraviti analizo, jaz težko govorim o tem, ker me ni zraven. Verjamem pa, da bodo našli pravo pot.

Foto: Aleš Fevžer

Kateri spomin iz kariere vam nariše največji nasmeh na obraz?

Najbolj mi je še vedno toplo pri srcu, ko se spomnim superveleslaloma iz Hinterstoderja leta 2016 in tistega drugega mesta. To je bila tekma, ki me je je bilo najbolj strah, pa sem jo potem res dobro oddelal. Mogoče mi pomeni celo več kot tista zmaga v smuku iz Kvitfjella leta 2017.

Kakšni cilje imate še do konca sezone?

Upam, da čim bolje oddelamo še te zadnje tekme, da Ilka odsmuča tako, kot še vedno zna. Potem pa bomo videli, vse nekako še puščam odprto.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Nekoč ambiciozna na igrišču, danes zahtevna podpredsednica v klubski pisarni

Sportal "Planica je čaroben kraj. Čeprav sem bil tam najbližje smrti, se prav tam počutim najbolj živega."

Sportal Urša Križnar na novi poti: Vem, da sem šele na začetku, izkušnje bodo prišle z leti