Bojan Jokić o najtežjem prehodu: Moral sem si priznati, da je konec

Da si Boštjan Cesar zasluži rekord, pravi vselej nasmejani Kranjčan, ki bo letos praznoval 40 let. Hkrati dodaja, da bi bil vesel, če bi že pod njunim budnim očesom nekdo presegel oba. Od Rusije, kjer je želel končati kariero, dokler ga ni pregnala vojna vihra, do Maribora, kjer bi si želel več potrpljenja vodilnih v klubu. O vsem tem, o posebni vezi s selektorjem in o tem, kakšno Slovenijo gre pričakovati pod novim strokovnim vodstvom, je v intervjuju pred ponovnim reprezentančnim debijem spregovoril Bojan Jokić.

Na Sportalu smo se z vami nazadnje pogovarjali januarja 2022. Bili ste nogometaš Ufe, v Rusiji ste želeli zaključiti kariero, s svojimi delodajalci ste se pogovarjali o tem, da v klubu v neki drugi vlogi ostanete tudi po koncu te poti. Manj kot dva meseca kasneje se je vse to obrnilo na glavo, začela se je rusko-ukrajinska vojna. Kako hitro ste spakirali kovčke in koliko je bilo sploh razmišljanja o tem, da bi ostali?

Res je, ravno v tistem obdobju so se odnosi med Rusijo in Ukrajino zaostrovali in izbruhnila je vojna. Veliko igralcev iz Evrope se je želelo čim prej vrniti domov, iskali so izhod, prestop v drug klub. Mi smo takrat tudi izpadli iz lige, zato ni bilo niti športnega motiva, da ostanem v tem klubu, kjer se mi je iztekala pogodba. Povrhu sva se z ženo tisto leto oktobra razveselila še prvorojenca in vse skupaj se je sestavilo tako, da je bilo kar nekako logično, da se vrnem domov in se potem ukvarjam z vprašanji, kaj in kako naprej.

Kakšni so bili odgovori na ta vprašanja, ko ste se vrnili? Ste razmišljali o tem, da spet zaigrate na slovenskih zelenicah?

Vsekakor sem imel odprte možnosti, imel sem ponudbe skoraj vseh klubov, ki so v vrhu slovenskega nogometa, a se v tistem trenutku nekako nisem odločil, da spet zaigram v Sloveniji. Potreboval sem malo časa za razmislek. Ponudbe sem prejemal skoraj celo leto, treba se je bilo odločiti. Pa se ni lahko. Toliko časa si v tem profesionalizmu, samo to ti je znano in ni enostavno. Bojan Jokić se je z Ufo v kvalifikacijah lige Europa leta 2018 pomeril z Domžalami. Na povratni tekmi je dosegel odločilni zadetek za napredovanje Rusov. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Eno leto lagal sam sebi

Ste v tem času ohranjali fizično pripravljenost?

Sem treniral, seveda. Nekako sem sam sebi eno leto lagal, da sem še vedno aktiven igralec. Lahko bi se odločil in kariero končal prej, a mi res ni bilo lahko. Potreboval sem čas, da sem preklopil. Reči sem si moral, da je dovolj tega in da je treba iti naprej. Čakal sem ponudbo, ki bi me zanimala, po drugi strani pa je bil otrok že na poti, treba se je bilo ustaliti. Žena je prej povsod potovala z mano, vedno je bila moja podpora. Ko imaš družino, vse te selitve postanejo precej težje. Veliko sem dal nogometu in v tistem trenutku sem si rekel, da je dovolj, kliknilo je in to sem sprejel. Lahko bi še igral, dobro sem se počutil, ampak bilo je dovolj.

Marsikomu je bilo žal, da ste nogomet zapustili skozi stranska vrata in niste imeli pravega slovesa. Vam je bilo kdaj žal, da se ni razpletlo kako drugače?

V trenutku, ko sem se odločil, nisem obžaloval ničesar. Ker sem bil kar nekaj časa tako na meji, da nisem vedel, ali nadaljevati ali ne, ni bilo nekega slovesa. Kasneje je prišla tista tekma s Portugalsko (pred evropskim prvenstvom 2024, op. p.), ko sem se na lep način poslovil od reprezentance. To sem vzel kot zaključek celotne kariere. Reprezentanca mi je tako ali tako vedno pomenila največ, veliko več od klubov. Zato sem bil vedno na voljo, vedno sem se trudil biti konstanten, kolikor se je dalo, in glede tega mi ni niti malo žal, da se je končalo tako, kot se je. Nogometna zveza Slovenije mi je omogočila, da sem se poslovil na takšen način, na tako veliki tekmi, in to mi je pomenilo ogromno.

Zamera selektorju? Danes je drugače.

Njegov zadnji nastop v reprezentančnem dresu je bil novembra 2019 proti Latviji. To je bila njegova stota tekma za izbrano vrsto. Foto: Aleš Fevžer

Za slovensko nogometno javnost boste najbrž še kar nekaj časa ostali nesojeni rekorder po številu nastopov. Po jubileju leta 2019 ste dolgo čakali na 101. tekmo v reprezentančnem dresu, bili ste na širših seznamih, a nikoli zares zraven. Ste kadarkoli čutili zamero do selektorja?

Ko zaključuješ klubsko kariero, je vsekakor vpletena tudi v reprezentančna in ne more ti biti vseeno, če si toliko časa zraven in potem ne dobiš vpoklica. Ampak razumem, kakšne so bile okoliščine, reprezentanca se je pomlajevala, na sceno morajo priti novi igralci.

Danes kot trener, kot nekdo, ki je del reprezentančnega strokovnega štaba, na te stvari gledate drugače?

Absolutno. Še bolj razumem te stvari, ki sem jih omenjal.

Vas je vseeno kdaj zmotilo, da niste dobili priložnosti, da bi postali rekorder po številu nastopov za slovensko reprezentanco?

Kar zadeva rekord, če sem čisto iskren, nikoli nisem razmišljal o tem, ali se bo dejansko zgodilo ali ne. Tekme so se vrstile, dolgo sem bil zraven, ampak niti malo nisem mislil na to. Tudi Boštjan je veliko dal tej reprezentanci, danes je njen selektor. Ni mi problem, če ima on tekmo ali dve več. Pravzaprav upam, da se bo kmalu našel še kdo, ki bo prehitel tudi najine številke. Seveda se vedno govori o rekordih, ampak vse skupaj je eno lepo popotovanje, vsaka reprezentančna akcija je nekaj posebnega, če imaš nekaj sreče, si tudi del velikega tekmovanja. Mislim, da so te številke nepomembne.

Cilj je UEFA PRO licenca

Veliko nogometašev se po koncu kariere kar nekaj časa išče, išče neko novo smer. Vi ste se dokaj hitro našli v trenerskih vodah, začeli ste delo v mlajših reprezentančnih selekcijah, sledil je Maribor. Ste že med kariero razmišljali o tem, da bi radi ostali v nogometu in da je trenerski posel nekaj, kar vas veseli?

Seveda. Nekako se ujameš v ta krog nogometa in tako tudi deluješ. Tukaj smo si vsi ustvarili neko ime čez vsa ta leta, lažje je, ker ne začneš iz ničle. Vsi tvoji prijatelji izhajajo iz teh krogov, tudi če se odločiš, da boš poskusil nekaj drugega, te povleče nazaj. Sprva sem se po koncu kariere povsem posvetil družini. Potem sem se lotil pridobivanja trenerskih licenc. Na NZS imamo zelo dobro šolanje pod okriljem Uefe, toda takrat še nisem točno vedel, ali bi bil rad trener ali ne. Nekaj časa potrebuješ, da začutiš, kaj je sploh prav zate.

Ampak ne vsi.

Drži. Imel sem soigralce, ki jim je bilo v tem pogledu lažje. Recimo Boštjan in Jasmin Handanović sta že med kariero vedela, da bosta trenerja. Jaz nisem. Odprt sem bil za vse možnosti. Trenutno mi odgovarja situacija, v kateri sem, za prihodnost pa bomo videli, kako se bodo stvari odvijale.

Vas je Boštjan Cesar torej na neki način vpeljal v trenerski svet?

Z Boštjanom sva zelo dobra prijatelja tudi zunaj nogometa. Skupaj sva igrala, zdaj sva tudi skupaj v trenerskem poslu in res je, on je bil ta pobudnik, ki je rekel, naj se grem izobraževat. Marsikaj mi je bilo lažje, ker je on že šel skozi to, gre za štiri leta. On se je znašel v enakem položaju po karieri, točno je vedel, kaj čutim in hočem, ker me zelo dobro pozna. Zelo. Veliko ti pomeni, ko je nekdo že šel skozi te stvari, ki se jih nameravaš lotiti. Lažje je. Jaz danes svetujem mlajšim generacijam, že ta najin pogovor bo morda komu odprl oči.

Na pripravljalni tekmi s Portugalsko pred Eurom 2024 se je Bojan Jokić poslovil od igralske kariere. Foto: Aleš Fevžer

UEFA PRO licenca je še vedno vaš cilj?

Vsekakor. Konec leta je vpis in moj cilj je, da sem v tem pogledu čim bolj izobražen, da sem vedno pripravljen pomagati. Na ta način lahko dam igralcem največ znanja. Če sem v tem, potem se želim tega lotiti stoodstotno, kot sem v življenju počel tudi preostale stvari. Drugače ne znam funkcionirati. Če ne gre tako, če ne gre stoodstotno, potem raje vidim, da me sploh ni zraven.

Predčasen konec mariborske avanture

Bili ste zraven, ko je Boštjan Cesar kar nekoliko nepričakovano dobil priložnost v Mariboru. Prevzel je vlogo trenerja v Ljudskem vrtu, sledil pa je dokaj hiter odhod. Kako ste vi osebno doživeli to odločitev vodstva kluba?

Vem, da se v tem poslu ponavljamo, a kot trener res potrebuješ čas. Potrebuješ veliko časa, mogoče nekoliko več, kot smo ga imeli mi. Najprej moraš sploh spoznati ekipo, sestaviti neke svoje sisteme na podlagi tega. Potem se mora ekipa prilagoditi na ta sistem oziroma na tvoj način dela. Ampak dobro, v klubu nikoli nisi sam –  imaš funkcionarje, imaš ljudi, ki odločajo v skladu s svojo vizijo. Oni so v tistem trenutku želeli delo z mladimi.

Z Boštjanom Cesarjem je sodeloval že na klopi Maribora. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

Kje se je torej zalomilo?

Maribor je imel vrzel med mlajšimi selekcijami in člansko ekipo. Ali je to problem kadrovanja ali česa drugega, ne vem. Enostavno ni bilo v generaciji mladih nogometašev, ki bi lahko ostali in se priključili članom. Tukaj ne gre na silo, to ni bilo izvedljivo, čeprav si je vodstvo tega želelo. To je proces. Tuji vlagatelji našega trga morda ne poznajo dovolj dobro. Te fante spremljamo od 16. leta do njihove članske kariere, vse poznamo, spremljali smo njihove tekme in vemo, česa so sposobni. Navsezadnje je bila večina nas v štabih mlajših selekcij in mlade fante smo poznali do potankosti. Vodstvo kluba je imelo svoje mišljenje, mi svoje. Do tega pač pride, mi od svojega nismo odstopali, verjeli smo v to in mislim, da smo v Mariboru v danem trenutku izvlekli maksimum.

Vas je hiter odhod iz Maribora vseeno prizadel? Za današnjega selektorja je bila to prva velika priložnost v trenerskem svetu, vi ste bili prvič del takšnega strokovnega štaba.

Mislim, da je bil Boštjan pripravljen na vse, zato se s tem nisem pretirano obremenjeval. Stvari niso šle v pravo smer in tega se je že pred našim odhodom zavedal tudi sam.

V vmesnem obdobju smo vas videli v vlogi ambasadorja evropskega prvenstva v futsalu. Ste se lotili še česa drugega, ste morda razmišljali tudi o samostojni trenerski poti?

Nisem, ne. V tem trenutku se odlično počutim v tem strokovnem štabu, v vsakem trenutku sem na voljo Boštjanu. Tudi od preostalih se veliko učim, imajo več izkušenj, veliko vedo. Tu in tam mi prepustijo, da sam sestavim kakšen trening in ga tudi vodim. Ampak počasi, potreben je čas in o samostojni poti trenutno ne razmišljam.

Bojan Jokić za zdaj ne razmišlja o samostojni trenerski poti. Foto: Aleš Fevžer S Cesarjem se kdaj tudi ne strinjata

Po epizodi v Mariboru ste razlagali, da ste pripravljeni pomagati in da se boste z veseljem oglasili, ko bo Boštjan prevzel kakšno ekipo. Malo ste že govorili o tej vezi, a vseeno jo je bilo treba ohranjati. Navsezadnje ste pet let preživeli v Rusiji.

Kljub temu smo bili redno v stiku. Slišala sva se kar pogosto, ko smo imeli nekaj prostih dni, sva se tudi videla. Ta stik sva obdržala, skupaj smo hodili na počitnice, izmenjevali smo nogometne ideje. Boštjanu sem vedno pripravljen pomagati in mislim, da sva sestavili zelo dober strokovni štab. Dobro se razumeva, sva na neki isti valovni dolžini in sprejemava informacije drug od drugega. Komunikacija je vrhunska.

Kakšna je konkretna razdelitev vlog v vašem štabu?

Imamo točno določene naloge, ki jih opravljamo. Pri analizah smo vedno prisotni vsi in vsi vemo vse, kar se dogaja na treningu. Vsako vajo predelamo do potankosti. Ko ti igralec kjerkoli na terenu postavi vprašanje glede vaje, mu moraš znati v vsakem trenutku razložiti, kaj in kako. Spodbujamo, popravljamo, pripravljamo. Od ekonoma do fizioterapevtov, vse je razporejeno, zapisano in zarisano. Za vsak trening posebej.

Strokovni štab Boštjana Cesarja sestavljajo nekdanji reprezentanti Slovenije. Foto: Aleš Fevžer

Kdaj oziroma v kakšni situaciji je najbolj verjetno, da se s Cesarjem ne boste strinjali in mu boste to tudi povedali?

Povsem normalno je, da se tu in tam tudi ne strinjava. To ne pomeni, da je prišlo do konflikta, ampak da obstajata dve različni ideji oziroma misli. Če imaš prave argumente, če svoje stališče znaš podpreti, seveda tudi Boštjan lahko spremeni svoje stališče. To pri njem nikoli ni bil problem, je zelo fleksibilen, tovariški.

Kekovo reprezentanco zapustil ob pravem času

Tudi Boštjan Cesar je pred samostojno službo nekaj let opravljal vlogo pomočnika selektorja, njegova zgodba vam je brez dvoma poznana. Precej prahu je dvignil konec sodelovanja z Matjažem Kekom. Kako ste to situacijo doživeli vi? Kako ste razumeli reakcijo selektorja na eni strani in ambicije Cesarja na drugi?

Vem, da je imel Boštjan zelo pomembno vlogo pri prejšnjem selektorju. Že na začetku je s seboj prinesel veliko stvari, veliko stvari je vodil, veliko delal, reprezentanti so ga sprejemali. Potem se je zgodilo, kar se je, ko je odšel v Maribor. Ampak vsak trener ima določene ambicije, kot ste rekli sami. Ko si predstavlja neko trenersko pot in vidi sebe v vlogi prvega trenerja, bo slej ko prej odšel iz strokovnega štaba. Zato ne mislim, da je s tem karkoli narobe. Mislim, da je šel ob pravem času in da je v Mariboru pridobil nekaj dragocenih izkušenj. Zato je danes tudi selektor.

Bojan Jokić je priznal, da je v vlogi trenerja na Brdu pri Kranju precej drugače. Foto: Aleš Fevžer

Kako ste se počutili, ko ste na Brdo in v garderobo vstopili kot trener, ne kot igralec?

Vsekakor drugače. Minilo je toliko časa … Dobro, niti ne tako veliko, ampak … Če želiš postati trener, moraš ubiti igralca v sebi. Ne vem, kako naj se izrazim, morda ta beseda ni prava, ampak na nogomet moraš začeti gledati drugače.

Kako drugače?

Povsem z drugimi očmi. Kot sem vam rekel, sem sam sebi kot igralec v zaključku kariere še eno leto lagal, da sem še vedno aktiven nogometaš. Ti si v tej situaciji ne priznaš, da si končal kariero, ker si to tako ponotranjil, da se od tega ne znaš ločiti. To je najbolj pomembno. Ko pa začneš na nogomet gledati z drugačnimi očmi, ko začneš razmišljati o tem, kaj je dobro za ekipo, za klub in tako naprej, pa se vse spremeni. Kot nogometaš si do neke mere, eni bolj drugi manj, individualist. Narediš svoje, po tekmi, treningu, greš domov, si spočiješ in ponoviš vajo. Kot trener analiziraš to tekmo ali trening, razmišljaš o tem, kaj lahko spremeniš in izboljšaš. Če si glavni trener, pridejo zraven še mediji, vodstvo kluba, spopadaš se z veliko več pritiska, veliko več informacijami. Tudi zato kot pomočnik skušam Boštjana čim manj spraševati. Stvari, ki jih lahko sam rešim, mu sploh ne omenjam, da ga ne obremenjujem z dodatnimi težavami. Ima milijon drugih skrbi.

Nihče ni pričakoval tega od Kosova

Lani je bilo v slovenski nogometni javnosti veliko govora o padcu forme po evforiji, ki jo je prineslo evropsko prvenstvo v Nemčiji. Marsikdo je vlekel tudi vzporednice z vašo generacijo in padcem po svetovnem prvenstvu 2010. Sami se niste strinjali s tem, opozarjali ste, da je imela Slovenija v kvalifikacijah za letošnji mundial neugodno skupino. Kaj je po vašem mnenju vseeno zmanjkalo, da nismo bili bližje uvrstitvi, vsaj dodatnim kvalifikacijam?

Ta neuspeh je marsikoga zmotil predvsem z vidika, da je ta ista reprezentanca z majhnimi spremembami prej tako navdušila na Euru. Prišlo je nekaj mlajših igralcev, nekaj je bilo poškodb, povsem normalno. Če smo primerjali statistiko, je v oči bodlo že dejstvo, da smo prej dosegali več golov in jih prejemali manj. Torej je bila ta ekipa bolj suverena tako v napadu kot v obrambi. In ko igraš v tako izenačeni skupini proti kakovostnim nasprotnikom, odločajo malenkosti. Lahko bi zadeli na Kosovu in bi se stvari v skupini postavile na glavo. Gostovanje na Švedskem je bilo že dobro, začeli smo se dvigati, pa so se kvalifikacije končale. Če smo povsem iskreni, nihče ni pričakoval, da bo Kosovo nabralo toliko točk. Bili so avtsajderji, a so delali pravilno. V neki evforiji so, kot ste rekli, vse naše generacije padle. Zato smo tukaj. Da se ne zadovoljimo s tem, kar smo dosegli, in da poskušamo iztržiti še več.

Je psihološka stabilnost te reprezentance torej prioriteta vašega štaba?

Tudi. Rekel bi, da se je ta ekipa motivacijsko morala dvigniti, osvežiti. Popraviti nekaj malih stvari, o katerih se pogovarjamo. Ne bom vam jih zaupal, nekaj mora ostati med nami (smeh, op. p.).

Kaj vseeno lahko poveste?

Če se vrnemo na Kosovo. Oni so zdaj v pravljici, vse se sestavlja in poljubi te tudi sreča. V takšnih okoliščinah vsak posameznik da več, kot je zmožen. In mi to potrebujemo, kot Slovenija smo odvisni od tega. Vedno moramo biti na sto odstotkih, vedno moramo biti skupaj, homogeni. Ko si z vsem tem zaslužiš, dočakaš tudi srečo. Najbolj pomembno je počutje igralcev, odkrita komunikacija. Vsaka težava mora biti rešljiva in vse mora ostati med nami. Samo tako se bodo fantje radi odzvali na reprezentančno akcijo. Vsi znajo igrati nogomet, kakovost imamo, imamo zelo dobro generacijo, ki je že dokazala, da je spoštovanja vredna. Držati moramo kontinuiteto, to je vse.

Kljub zdravstvenim težavam sta v Slovenijo pripotovala tako Jan Oblak kot Benjamin Šeško. Foto: Aleš Fevžer

V tem pogledu – kako pomembno je, da sta se kljub zdravstvenim težavam na klic selektorja odzvala tako Jan Oblak kot Benjamin Šeško?

Zelo. Sta naša zvezdnika, v prvi vrsti velika profesionalca, če ne bi bila, ne bi bila na tej ravni. Ravno tukaj se kaže, da gre za homogeno skupino, ki se rada druži na terenu in zunaj njega. Neverjetni so, pripravljeni na delo, na eni strani poslušni in na drugi ohranjajo neko sproščeno vzdušje na zavidljivi ravni. Poteza Oblaka in Šeška je rezultat tega in priča o tem, kako spoštujeta kolege in reprezentanco. Ni lahko priti sem, ko si poškodovan. Morda sta imela zaradi tega tudi težave v klubu, ki prav tako ni v lahkem položaju. Ampak prišla sta, za dan, dva, tri. Da sta zraven. In to nam veliko pomeni.

Razlike v primerjavi s prejšnjo generacijo

Cesar, Jokić, Radosavljević, Novaković … Nekdanja generacija reprezentantov predaja znanje trenutni generaciji. Kaj je vaša generacija imela, česar trenutna nima?

Nogomet se spreminja, o tem seveda ni nobenega dvoma. Preteklo je že kar nekaj časa, odkar smo mi igrali skupaj. Naša generacija je bila zmes izkušenejših in mlajših nogometašev, kar imamo tudi zdaj, a mi takrat nismo imeli tako mladih fantov, ki bi igrali v nekih resnih klubih, ki bi bili v teh klubih celo liderji. Takrat tega ni bilo, zrelost si dosegel šele pri 26, 27 letih.

Karakter?

Verjamem, da ima ta reprezentanca karakter, kot ga je imela naša. Pripravljeni so garati, kot smo bili mi. Iskati podobnosti ali razlike niti ni smiselno, Slovenija vedno deluje najbolje, ko je homogena. Imamo dobre posameznike, a mora biti v prvi vrsti močna ekipa. Morda mi ne bi dobro delovali v tem času, morda oni ne bi v našem, ne dvomim pa, da ima ta ekipa velik potencial.

Kritik je bilo tudi s strani navijačev po zaključku kvalifikacij kar nekaj. Ne le zaradi rezultatov, morda še bolj zaradi podobe Slovenije. S čim boste povrnili zaupanje v to reprezentanco?

Poskušali bomo igrati atraktiven, napadalen nogomet. Tudi v obrambi bomo, kot radi rečejo oziroma rečemo, pripravljeni dati vse za naš grb. Garantiram lahko, da bomo osredotočeni in agresivni. Da bodo vsi vedeli, kaj je njihova naloga na igrišču. Ne bo kaosa. Prišli bodo boljši in slabši trenutki, a verjamem, da bo na dolgi rok to dobra zgodba.

Sportal Slovenski kapetan odkrito o menjavi: To ni bil šok za nikogar

Sportal Tudi na prvi tekmi s Cesarjem brez gola