Planica
Sreda, 1. 4. 2026, 18.26
3 dni, 5 ur
Komentar o novi reprezentančni zgodbi Boštjana Cesarja
Takšna je pač Slovenija. Planica Cesarju ponudila le drobtinice.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,25
V Planici je konec prejšnjega tedna pokalo po šivih. To je bil veliki slovenski športni praznik, ki je preostalim dogodkom ponudil le še drobtinice.
Takšna je pač Slovenija. Majhna dežela v srcu Evrope, polna vrhunskih športnih zgodb, kakršnih nam bi jih lahko zavidala marsikatera bogata in zajetna velesila, slovi po marsičem. Žal tudi po tem, da takrat, ko je kdo v športu vidno uspešen, sproži takšno evforijo, da zmanjka vstopnic za vse. Tisti drugi, ki so nekoč že dokazali, kaj vse zmorejo in so znali obnoreti rojake, a jim gre zdaj malce slabše, pa so zaradi pomanjkanja vrhunskih rezultatov primorani prevzeti drugačno, bistveno bolj stransko vlogo. Da veljajo takšni zakoni in navade na sončni strani Alp tudi za nogomet, je na lastni koži občutil tudi Boštjan Cesar.
Ni imel sreče. Že pri Mariboru je nekaj zmanjkalo, da bi napravil vidnejši dosežek in kot trener pustil večji pečat v klubskem nogometu, po odhodu Matjaža Keka, ko so marsikateri ljubitelji žogobrca v Sloveniji javno navijali kar za sklenitev nevsakdanjega sodelovanja z Albertom Riero, pa se je spoprijel z najbolj odgovorno vlogo v slovenskem reprezentančnem nogometu. Postal je selektor, slovenska krovna zveza je vse skupaj obrazložila kot premišljeno potezo, Cesarja pa označila za naravnega naslednika Keka.
Oči slovenske javnosti v Planici
Ko pa je napočil trenutek za ognjeni krst 43-letnega Ljubljančana na selektorskem položaju, je dogodek časovno sovpadal s Planico. Z mogočnim ponosom smučarskih poletov, ki je v obdobju svetovne prevlade Domna in Nike Prevc bodisi v dolino pod Poncami ali pa pred televizijske zaslone prikoval dobršen del Slovenije. V obdobju, ko je na drugi strani velike luže, vroč kot še nikoli, košarkarski superzvezdnik Luka Dončić, hkrati pa so se že začeli vrhunski kolesarski dogodki, na katerih že zmaguje slovenski as Tadej Pogačar, se je reprezentančni nogomet v gneči priljubljenih podvigov izgubil. V bistvu se je izgubil že pred tem. To bi bilo za marsikatero državo čudno, do neke mere tudi alarmantno, v Sloveniji pa je drugače.
Najboljši smučarski skakalec na svetu Domen Prevc je bil za izjemno sezono nagrajen tudi z velikim kristalnim globusom.
Resda majhna država premore toliko športnih nadpovprečnih asov, da vlada neizmerna konkurenca. To se pozna v srcih navijačev, to je opaziti tudi na naslovnicah športnih medijev. Boštjan Cesar pa v tem primeru ni imel sreče. V novo vlogo je vstopil v spektakularnem okolju. Arena Puškaš, eden najlepših športnih objektov v tem delu Evrope, je v soboto pričarala izjemno kuliso. Nogometaši so poglavje pod taktirko slovenskega rekorderja in dolgoletnega kapetana izbrane vrste začeli pred več kot 50 tisoč gledalci! Takšnega privilegija ni bil ob krstnem nastopu deležen še noben selektor Slovenije.
Vseeno pa je Cesar nekaj pogrešal. Za začetek Benjamina Šeška in Jana Oblaka, ki dopolnjujeta neverjetno zgodbo Slovenije o športnem fenomenu, kakršnemu v svetu ni para. Da premore Slovenija v poplavi raznoraznih športnih junakov tudi nogometaša, ki ju pozna cel svet in se dokazujeta iz tedna v teden v družbi najboljših na svetu, je nekaj, kar lahko polni srca ljubiteljev nogometa z neizmernim ponosom. Ker pa ju na uvodni reprezentančni akciji pod taktirko Cesarja ni bilo, je nogomet izgubil pomembna aduta, ki bi ju na lestvici zanimanja slovenske športne javnosti v tako atraktivnem koncu tedna, kot je bil prejšnji, vsaj malce približal Planici.
Spomin na romanje Slovencev v München je še živ
Cesar je tako debitiral dokaj prezrto, svoje je opravila nezmožnost, da bi si televizijski prenos srečanja proti Madžarski (pozneje pa tudi Črni gori) ogledalo večje število nogometnih zanesenjakov po vsej državi. Nogomet je ostal v senci Planice, na kateri so se pred skoraj nepregledno kolono tisočerih slovenskih trobojnic vrstili mogočni presežki orlov in orlic. Nogometu je tako spodletelo, da bi vsaj malce pokukal na površje. Za nameček je Cesarjeva četa po tem, ko je prikazala dva različna obraza, najprej ostala praznih rok v Budimpešti (0:1). Negativen rezultat je opravil svoje pri večnih kritikih in kavč selektorjih. Čeprav je Cesar poudarjal, da je na tekmi na Madžarskem videl tudi veliko pozitivnega, hkrati pa namignil, da čas v tem primeru ni njegov zaveznik, to ni kaj prida pomagalo.
Leta 2024 je na evropskem prvenstvu na Bavarskem takratne Kekove varovance spremljalo več kot 20 tisoč slovenskih navijačev.
Nogomet, malodane najbolj priljubljen šport v vsaki evropski državi, ima pač v Sloveniji svojo specifiko. Če je reprezentanca uspešna in se druži z elito, kmalu zaplava v vode navijaške evforije, kakršni ni videti para. Spomin na več kot 20 tisoč slovenskih navijačev v Münchnu, kjer se je na čudoviti Allianz Areni igral dvoboj med Slovenijo in Srbijo, je še kako živ. Spisan je bil rekord Slovenije, ki takšnega množičnega romanja na športni dogodek v tujini ne pomni. Nogomet je takrat dokazal, da ga vendarle ni ekipnega športa, ki bi lahko tako doživeto povezoval slovenska srca, pa čeprav ima v košarki, odbojki, rokometu ali hokeju na ledu, če jih naštejemo vsaj nekaj, kar dostojno konkurenco.
Če pa ni vrhunskih rezultatov, zanimanje bledi. Ko je Kekova Slovenija tako po Euru 2024 nanizala nekaj manj uspešnih epizod, je bil hitro zapravljen kredit. Evforija, ki so jo nogometaši zanetili po dolgem in napornem večletnem trudu, je ekspresno razpadla. Tako je bilo še bolj žalostno spremljati, kako je v soboto v Budimpešto na sosedski nogometni spopad pripotovalo le okrog 50 slovenskih navijačev. Ravno na dan, ko se je ''pol Slovenije'' odpravilo v Planico.
Boštjan Cesar je reprezentanco prvič vodil na Madžarskem in izgubil prijateljski dvoboj z 0:1.
Cesarjev debi se tako ni obešal na veliki zvon, a so nogometaši takšnega nihanja glede medijske zastopanosti in zanimanja navijačev že vajeni. Ko gre odlično, je zlata vredna vsaka vstopnica, ko pa gre slabo, se porajajo tako številni dvomi in očitki, da so tribune bolj prazne kot polne. Selektor se tako zaveda, da bo treba postoriti še marsikaj, da si nogomet povrne vlogo, ki jo je nazadnje v slovenskem športu užival leta 2024. To pa želi narediti z jasnim načrtom, ki ga je nakazal na uvodnih tekmah.
Ko se bosta pridružila Oblak in Šeško ...
Na seznamu kandidatov ni posegal po bistvenih spremembah, kljub odsotnosti Oblaka in Šeška pa mu je uspelo hitro dokazati, da njegove napovedi o tem, da je ustvaril nekaj novega, le niso bile puste. Zavestno in trmasto se je lotil drugačnega taktičnega sistema, se oprijel zamisli o treh osrednjih branilcih, hkrati pa se odločil za hitrejšo in bistveno bolj tvegano igro. Ta prinaša pluse in minuse. Prinaša več napak, kar je lahko v sodobnem nogometu pogosto usodno. A Cesar vztraja pri tem, da se nogometaši ne bojijo napak. Verjame, da bo v prihodnosti, ko bo njegov orkester še bolje uigran, obenem pa bo še naprej zaigral s takšno mero poguma, bolje. Da pa bi lahko takšna igra potekala tako dovršeno, bo moralo biti napak bistveno manj.
Boštjan Cesar je na uvodnih reprezentančnih tekmah pogrešal najdražjega slovenskega nogometaša Benjamina Šeška.
In če bo takrat tako učinkovit tudi napad, kot je bil v torek v Podgorici, se za prihodnost slovenskega reprezentančnega nogometa ne gre bati. Priključiti velja namreč še Oblaka in Šeška, manjkalo je prav tako še nekaj poškodovanih igralcev, ki so še lani spadali med prvokategornike, Cesar pa je tudi pojasnil, da bi lahko v bližnji prihodnosti vpoklical tudi katere izmed najboljših mladih reprezentantov do 21 let. Zdaj jih ni, ker so vzporedno igrali kvalifikacijski tekmi in se izkazali proti Norveški ter BiH. Morda pa jih že čez dva meseca, ko se bo Slovenija na prijateljskih tekmah, to bosta zadnja preizkusa pred jesensko ligo narodov, pomerila s Ciprom in močno Hrvaško. Tudi v tem pogledu ima torej članska reprezentanca še določene rezerve, sodeč po videnem v Podgorici pa že vidijo obrisi tako pozitivnega dviga rezultatske krivulje kot tudi same igre.
Konec mukotrpnega niza brez zmage
Preobrat nad Črno goro (od 0:1 do 3:2), s katerim je Cesar dokazal, kako zmorejo nogometaši pod njegovim vodstvom pogosto tresti mreže kot tudi premagovati tekmece, utrjuje misel na lepšo prihodnost. Konec je trpljenja, mukotrpnega niza, v katerem je Slovenija pogrešala zmago kar devet mesecev. Vseeno pa tudi v tem obdobju ni imela lahkega dela. V kvalifikacijah se je zoperstavila dvema udeležencema SP 2026 (Švica in Švedska) ter enemu, ki je izpadel šele v finalu dodatnih kvalifikacij (Kosovo). Ob pomanjkanju pozitivnih rezultatov in zadetkov se je zatekla k spremembam, Matjaž Kek je zapustil vroči stolček.
Boštjan Cesar je v slovensko izbrano vrsto vnesel nekaj novosti. Igralci jih še spoznavajo, Igor Vekić pa je med vratnicama zelo kakovostno nadomeščal kapetana Jana Oblaka.
Nastopilo je obdobje Cesarja, ki mu igralci zaupajo. V reprezentanci prevladuje pozitivno vzdušje, kar je pomemben temelj za uresničevanje nadaljnjih izzivov. Da pa v nogometu ni vselej možno uresničiti vsega, nazorno dokazujejo tudi težave bistveno močnejših in tradicionalno večjih nogometnih nacij. Začenši z Italijo. Iluzorno je pričakovati, da bi lahko Slovenija čez noč sestavila takšno reprezentanco, ki bi se redno uvrščala na velika tekmovanja, hkrati pa znala nadigrati vsakega tekmeca.
Nogomet je tega v Sloveniji že vajen
Zato je treba ceniti vsak preboj na veliki oder. Ne gre pozabiti, da je Slovenija v obdobju državne samostojnosti vendarle že štirikrat nastopila na velikih nogometnih tekmovanjih, kar spet ni tako malo. In da je še vedno najmanjša izmed držav celinske Evrope, ki je kadarkoli nastopila na mundialu. To poletje bo lahko stiskala pesti za bližnji sosedi iz regije, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Prva redno, druga pa bolj poredko dokazuje, kako lahko v nogometu manjši prekrižajo načrte velikim. V klubskem svetu je to nedavno demonstriral Bodo/Glimt.
Ko je Slovenija igrala zadnjo domačo tekmo, so bile Stožice polne, na tribunah pa ni manjkalo privržencev Kosova. Četrtega junija čaka Slovenijo prva domača tekma pod taktirko Cesarja. V Ljubljani bo gostoval Ciper.
V preteklosti je znala favoritom mešati štrene tudi Slovenija, ki pa se bo morala še načakati, da bo nogomet v srcih športnih navdušencev v deželi pod Triglavom utripal tako močno kot v teh dneh ob uspehih Prevčevih, Dončića, Pogačarja in še koga. A tega je nogomet v Sloveniji že vajen. V podobnem položaju je tudi klubski nogomet. Pred Boštjanom Cesarjem je tako zahteven izziv.
