Žiga Šeško spregovoril po uspehu v Avstraliji in zahtevnem prehodu med profesionalce

Foto: Ana Kovač

Zdaj je že nekaj časa minilo od velikega uspeha na OP Avstralije in vse skupaj se je že malo poleglo. Kako danes, nekoliko z distance, gledate na svoj uspeh, je kaj drugače?
Še vedno sem ponosen, seveda. V bistvu je zelo lep rezultat, je neka motivacija za naprej, da bom še bolj zavzeto treniral. Ampak kot sem že povedal, to je mladinski grand slam. Seveda sem zelo vesel in zelo ponosen nase, ampak ni še konec. Rad bi osvojil še pravi turnir za grand slam, ne samo mladinskega (smeh, op. p.).

Se vam zdi, da vas ljudje danes gledajo drugače kot pred zmago na mladinskem turnirju za grand slam?
Da, mogoče. Ko se sprehajam po Sloveniji, se mi zdi, da me kar poznajo. Vsi me pogledajo. Sicer si nihče ne upa nič reči, ampak meni se zdi, da me vsi prepoznajo. To je lepo videti.

Foto: Ana Kovač Ko sem se ob vašem uspehu pogovarjal s Katarino Srebotnik, je dejala, da je njena zmaga na mladinskem Wimbledonu odmevala predvsem v teniških krogih. Ste tudi vi dobili takšen občutek?
Pravzaprav od takrat nisem več igral na mladinskih turnirjih. Bil sem v Grčiji, na profesionalnih turnirjih. In da, igralci vedo, nekateri so mi tudi čestitali. Morda me bolj spoštujejo. Vseeno se potem vse pokaže na igrišču.

Ob takšnih uspehih se pogosto pojavi tudi zanimanje sponzorjev. Vas je kdo že pocukal za rokav?
Da, zagotovo, ampak doma smo se dogovorili, da to ni moja naloga. To urejajo moj agent in starša. Jaz se poskušam osredotočiti na tenis, da nimam glave zapolnjene s preveč stvarmi. Vsekakor je to pomemben del športa, ki financira mojo kariero. Da, poskušam se čim manj s tem ukvarjati, samo trenirati in biti zbran na igrišču.

Kaj pa je bil najkoristnejši nasvet, ki ste ga dobili po turnirju v Melbournu?
Že v Avstraliji sem se pogovarjal z nekaterimi ljudmi, ki so že dolgo v tenisu. K meni je pristopil znani komentator in mi rekel, da mu je moja igra zelo všeč. Vsi pravijo, da je to zelo lep uspeh, da sem lahko ponosen nanj, ampak da najtežji del še sledi. Moram biti mentalno, fizično in teniško pripravljen za prihodnja leta, ko se prebiješ med najboljših sto igralcev. Po mojem mnenju so to najtežja leta v tenisu in je treba biti pripravljen garati in trenirati še več.

Foto: Profimedia

Tudi pri nas smo imeli kar nekaj teniških igralcev, ki so bili uvrščeni med najboljših sto igralcev. Vam je kaj svetoval tudi kdo od slovenskih igralcev?
Največ Grega Žemlja, ki je naš kapetan v Davisovem pokalu. Dal mi je nekaj zelo dobrih nasvetov. Z njim sva prejšnjo sezono naredila nekaj treningov. Z mano je šel tudi na OP ZDA in res sem dobil dobre nasvete. Ima veliko izkušenj, saj je bil 43. na svetu in se udeleževal vseh turnirjev. Pozorno sem ga poslušal, si vse zapomnil in to poskusil izkoristiti.

Ste po Avstraliji morali pri sebi razčistiti, da ste si šele odprli vrata, ne pa že prišli na cilj?
Da, drži. To je bil cilj moje mladinske kariere. Po mojem mnenju je za vsakega cilj, da osvoji mladinski naslov. To je bil cilj letošnje sezone. Vesel sem, da mi je to uspelo že na prvem letošnjem turnirju za grand slam. To je neka motivacija za naprej in nekaj tudi že pomeni. Seveda bo treba še veliko dokazati v članski kategoriji.

Letos ste v Heraklionu v Grčiji na profesionalnih turnirjih trikrat izgubili v prvem krogu. Kaj vas je pri stiku s članskim tenisom najbolj "streznilo"?
Drugače je kot pri mladincih. Igralci so že bolj izkušeni. Starejši so, večinoma so povprečno stari okrog 25 let. Imajo izkušnje in ne bodo ti podarili zmage, ampak si jo moraš vzeti. Moraš se boriti. Da, drži, trikrat sem izpadel v prvem krogu. Pogoji mi niso najbolj ustrezali, ampak smo se na akademiji v Španiji odločili, da je pomembno, da igram tudi v takšnih pogojih. Torej da se na počasnejših igriščih naučim zgraditi točko. To bo samo dobro za kariero, tako da se vračam, kar mogoče ni najbolj prijetno v tem trenutku, ampak se bom veliko naučil.

Kako težko je po tako velikem uspehu na mladinskem turnirju za grand slam ostati potrpežljiv, ko rezultati med člani ne Potrpežljivost je tista, ki mu po njegovem mnenju še manjka. Foto: Ana Kovač pridejo takoj?
Prehod je kar težek. Veliko igralcev je dobrih in konkurenca je vse boljša. Veliko igralcev po svetu si želi uspeti, veliko jih trenira. S turnirja za grand slam v Avstraliji, ki je v bistvu eden najbolje organiziranih turnirjev na svetu, priti na najnižjo raven profesionalnega turnirja je velika razlika. Treba je ostati ponižen, se zavedati, zakaj to delaš in iti naprej.

Kaj pa je trenutno pri vaši igri tisto, kar vas najbolj moti? Ne kaj trenerji pravijo, ampak kaj vas osebno najbolj zmoti pri vaši igri?
Morda potrpežljivost. V Avstraliji so bila igrišča zelo hitra in se je dalo točko narediti zelo hitro. V bistvu sem dobro serviral in s svojo agresivno igro sem precej hitro zaključeval točke. Na počasnejših igriščih, ko se žoge hitreje obrabijo, ne moreš na silo narediti točke, ampak je treba nekako odpirati igrišče in biti bolj potrpežljiv. Servis v zadnjem času ni bil najboljši, tako da je treba še delati na tem, da bo servis postal še močnejše orožje.

Kako ste zadovoljni na akademiji Rafaela Nadala? Je to okolje, kot ste si ga predstavljali?
Po moje je to ena najboljših akademij na svetu. Kapacitete so zelo kakovostne. Igrišč je kolikor želiš, fitnes je tudi zelo velik ... To je odlično okolje za trening. Veliko je igralcev, ki so motivirani in si želijo, zato v takšnem okolju ni težko narediti kakovostnega treninga. Trenerji so z vsega sveta in vsi imajo svoje nasvete. Eni izmed njih so zelo kakovostni trenerji. Med njimi je tudi trener Casperja Ruuda Pedro Clar, ki je pogosto na igrišču. Njegovi nasveti mi pridejo zelo prav. Bomo videli, kako bo v prihodnosti, to sezono bom ostal tam. Za zdaj mi je zelo všeč in videli bomo, kako bo šlo naprej.

"V nekem trenutku bo zagotovo treba iti v to smer." Foto: Ana Kovač

V tenisu velja pravilo, da je dobro imeti konstantnega trenerja. Vi ste v fazi, ko na akademiji veliko menjate trenerje. Vam to ustreza ali bi vendarle radi imeli ob sebi rednega trenerja?
V nekem trenutku bo zagotovo treba iti v to smer. Da imaš svojo ekipo, ki ji lahko zaupaš in je načeloma zmeraj s teboj. Na akademiji je zame odgovoren trener Kiril Dimitrijev in bo šel tudi z mano na turnir. Vse skupaj gre v smer, da tudi oni poskušajo poslati istega trenerja, da se navadim na enega in da se poveževa. Upam, da se bo sestavilo vse skupaj, da se bova dobro razumela in da bodo tudi rezultati pravi.

Na akademiji ste blizu vrhunskim igralcem, v preteklosti ste trenirali tudi z Jannikom Sinnerjem. Kaj mladi igralec najhitreje ugotovi, ko od blizu vidi najboljše profesionalce?
Med sezono jih ni veliko, ker imajo vsi svoje urnike in potujejo po svetu. Najboljši so trenutno v ZDA. Kolikor sem slišal, se bodo na akademiji pripravljali za sezono na pesku. Vedno je dobro igrati s takšnimi igralci, da se naučiš, kaj ti še manjka do te ravni. Treningi so zmeraj intenzivni in treningi s profesionalci ti veliko dajo. Tako kot lani, ko sem imel možnost biti sparing partner na turnirju v Monte Carlu. Treniral sem z vsemi igralci in po tem sem osvojil kar nekaj turnirjev … To ti da neko motivacijo za naprej in lahko vidiš, v čem moraš še napredovati.

Mame se mogoče ne vidi toliko, ampak je v ozadju. Foto: Ana Kovač Ste ob teh izkušnjah dobili občutek, da ste že zelo blizu tej ravni ali vas čaka še veliko dela?
Ko igram po sredini oziroma diagonali z igralcem, lahko držim ta tempo. Lahko si predstavljam, da bom nekega dne tudi jaz tam, če bo vse šlo v pravo smer. Pri servisu in vračanju žogice je še velika razlika, pa tudi med točkami, ko nisi v ravnotežju, ko so udarci iz cone udobja, se naredi razlika. Njim veliko bolj kakovostno uspe žogo vrniti kot meni ali drugim mladincem. Pri fizični pripravi, vzdržljivost in vsem drugem se da še veliko narediti.

Pri vas zunanji opazovalci vidijo uspehe. V vrhunskem športu pa pridejo tudi slabši trenutki. Kdo vas zna v težkih trenutkih najbolj prebrati ali pa k vam najbolje pristopiti?
Da, so tudi težki trenutki. Ne more iti samo navzgor, ampak so vzponi in padci. Mislim, da se iz teh trenutkov največ naučiš in vidiš, kaj je še treba popraviti, čemu se moraš še posvetiti, v čem si dober, tako spoznaš samega sebe na igrišču. V teh trenutkih se vedno rad vrnem v Slovenijo, k družini. Rad se malo odklopim od tenisa. Tistih nekaj dni preživim s svojim bratom, tudi naš kuža me zelo sprosti, potem pa se vrnem k treningom s spočito glavo in je vse lažje.

Danes ste prišli s svojo mamo. Je mama tista, ki drži vse skupaj in ali je ona tista, ki ublaži vse skupaj?
Oče je tisti, ki ga mogoče kamera malo bolj vidi, ker je teniško bolj vpleten in je moj trener že od samega začetka. Mame se mogoče ne vidi toliko, ampak je v ozadju. Zmeraj me pelje na trening, poleg tega kombinira svojo službo, mlajšega brata, tako da dela ima čez glavo. Res sem vesel, da zmore vse to.

Vaš oče ni klasičen teniški trener, a je zelo vpet v vaš razvoj. Se z njim vedno strinjata glede pogleda na tenis?
Moj oče je bil namiznoteniški igralec, in ko je odkril tenis, je ostal v tenisu. Igral je tudi sam, ampak je vedel, da ne more uspeti v tenisu, ker je začel šele pri trinajstih ali štirinajstih letih in je bilo že prepozno. Ko sem jaz bil mlajši in je videl nekakšen potencial in kakšno željo imam, je začel delati izpite za trenerje. Naredil jih je že kar nekaj. Ima veliko znanja o tenisu. Tudi veliko knjig je prebral in pregledal veliko posnetkov. Morda se ne strinjava vedno, ampak moram priznati, da ima po navadi on prav. Navsezadnje poslušam kar njega.

"Zelo sem ponosen, da sem iz Hrastnika. Čeprav je zelo majhno mesto, se zelo rad vračam domov." Foto: Ana Kovač

Prihajate iz Hrastnika, ki ni ravno tipično okolje za vrhunski tenis. Vas je to še dodatno utrdilo? Ste morali zaradi tega prej odrasli kot nekdo, ki ima idealne pogoje?
V tistem času, ko sem jaz odraščal, sem bil edini v Zasavju, ki je resneje treniral tenis. Vsak dan sem se moral voziti v Litijo. Na začetku sem igral kar z očetom in je bil on moj sparing partner, kasneje pa še trener Denis Bovhan. Pri devetih ali desetih letih sem bil primoran iti v Litijo, da sem z igralci svoje starosti lahko igral vsakodnevno. Zelo sem ponosen, da sem iz Hrastnika. Čeprav je zelo majhno mesto, mi je zelo lepo, ko se vrnem domov. Poleti še raje pridem nazaj, ker se tenis tudi pri nas odpre. Pri nas je tenis le poleti in imamo štiri zunanja igrišča. Največji užitek je igrati z očetom na našem igrišču v Hrastniku.

Omenili ste, da imate štiri igrišča … Vedno dobite termin za igranje?
Poleti popoldne so kar polni termini, tako da si jih moram izboriti. Ampak seveda se najde kakšen termin in potem z očetom igrava.

"Bolj sem vedel, kaj lahko pričakujem." Foto: Ana Kovač Zelo mladi ste šli na teniško akademijo v Italiji – Pitti tennis center. Kako težko vam je bilo zapustiti dom?
Vedel sem, da je treba narediti ta korak in začeti trenirati v tujini za nekaj časa. Ni mi bilo lahko iti stran od dela družine. Na začetku je bil tam z mano oče, potem je večino časa bila mami, saj so ji v službi šli toliko na roko, da so ji dovolili, da lahko dela iz Italije. Torej se je mogla vsak dan priklopiti na računalnik in delati, jaz pa sem ta čas treniral. Brata sem redko videl, potem tudi očeta ni bilo veliko. Nisem bil več redno v šoli in tudi prijateljev nisem več videl, tako da je bilo na začetku težko.  Pozneje sem se navadil, dobil nove prijatelje in je bilo v redu.

Je bilo potem lažje, ko ste se preselili na akademijo Rafaela Nadala?
Bolj sem vedel, kaj lahko pričakujem. Za zdaj sem tam sam in še nimam stalne sobe, tako da vsakič, ko pridem, imam drugega soseda v sobi. Z igralci, s katerimi treniram, se zelo dobro razumemo. Včasih gremo konec tedna ven na večerjo, tako da se imamo v redu.

Iz Hrastnika poznamo tudi Petra Kauzerja, ki je tudi spisal nekakšno družinsko zgodbo. Ste iz njegove poti dobili kakšen navdih? Nenazadnje ste bili tudi sami nekaj časa v kajaku, kajne?
Z njimi smo precej povezani. Včasih smo bili sosedi, moj brat pa je sošolec Petrove hčerke Nole. In tudi jaz sem eno leto treniral kajak. Moj oče in Peter sta se spoznala pri kajaku, ker je moj oče včasih pozimi hodil v fitnes v kajakaški klub, tako da se poznata že zelo dolgo. V kajaku mi je bilo zelo všeč in sem tudi tekmoval. Potem ni bilo več časa, ker sem šel v tenis, ampak sem tudi v tem zelo užival. Da, drži, zgodba Petra Kauzerja in moja zgodba, sta si na neki način podobni. On je na neki način tudi moj vzornik.

Kakšen pa je Žiga, ko ni teniški igralec?
Rad preživljam čas z družino. Imam tudi nekaj prijateljev, ki so mi zelo blizu. Pravi prijatelji so tisti, ki so že vseskozi z mano in ne samo takrat, ko so boljši rezultati. Imam jih zelo rad in oni to vedo. Zmeraj rad nekaj delam, nikoli ne počivam. Tudi takrat, ko imam prost dan. Za zdaj mi še ne zmanjka energije.

Rad bi kmalu opravil vozniški izpit. Foto: Ana Kovač

Kmalu boste polnoletni. Že kaj razmišljate o izpitu za avto ali za to preprosto ni časa?
Treba ga bo narediti. Tudi jaz bi rad naredil ta izpit, ampak bomo videli, kako bo … Treba si je vzeti kar nekaj časa. Vsekakor bi to rad naredil, če bom imel možnost.

Slovenske ljubitelje tenisa zagotovo zanima, kje boste v bližnji prihodnosti igrali, kje vas bomo lahko spremljali?
Spet bom šel na dva turnirja serije ITF v Grčijo, na profesionalne turnirje. Potem bom šel nazaj v Španijo na akademijo, kjer se bom pripravljal za sezono na pesku. Po tistem bom verjetno šel v Italijo v Santa Margherito di Pula. To sicer še ni potrjeno, ampak vsekakor bodo sledili turnirji na pesku in zelo rad bi igral na turnirju serije Futures v Litiji, če bo možnost. Mladinski Roland Garros je spet velik cilj. Sestavili bomo takšen urnik, da bom v Pariz prišel v najboljši formi.

Torej še vedno načrtujete nekaj mladinskih turnirjev?
Da, za zdaj je načrt, da bom igral v Parizu in Wimbledonu. Mogoče še na OP ZDA, ampak verjetno ne.

Foto: Teniška zveza Slovenije

Zdi se, da si sami znate postavljati visoke cilje. Kakšni so vaši cilji za letošnjo sezono?
Cilje za to sezono smo pripravili skupaj na akademiji. Tudi z očetom sva se veliko pogovarjala o tem, neke cilje pa sem izrazil tudi sam. Cilj te sezone je, da bi postal prvi mladinec sveta. Mogoče ne na koncu sezone, ampak samo, da pridem do prvega mesta. Če bo možnost, bom igral tudi na mladinskem masters turnirju na Kitajskem, kjer na koncu sezone igra najboljših osem mladincev. Če se bom uvrstil med najboljših osem, se bom z veseljem udeležil tega turnirja. Za profesionalno lestvico sem imel cilj, da sezono končam pod 400. mestom na lestvici ATP. Rad bi videl, kako se bo odvijalo, in rad si postavljam visoke cilje. Tudi v prejšnjih sezonah sem imel visoke cilje in sem jih po večini dosegal, tako da lahko rečemo, da bo šlo vse po načrtu in bomo videli, kaj sledi.

Preberite še:

Sportal Klemen Bauer si je zadal spektakularen himalajski izziv

Sportal Tina Erzar o zahtevni preizkušnji, ki je spremenila njeno življenje in pogled na svet #video

Sportal Nejc Viher. Dragulj Maribora, ki mu denar ne pomeni kaj dosti.